Četrtek, 21. 5. 2020, 15.30
3 leta, 11 mesecev
POGLED S TRIBUNE
Oropan veličastnega slovesa od košarke
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,02
2
Ko se košarkarska kariera razvodeni ali ko se Godot pojavi pred novo klubsko priložnostjo, lahko še tako uveljavljen in uspešen košarkar ostane brez dostojnega slovesa in primernega poklona športnim dosežkom. Mimogrede, se kdaj vprašate, kje je Erazem Lorbek?
Predlanskim sta se pred zelo lepo zapolnjenimi tribunami dvorane v Stožicah ter v družbi številnih svetovnih zvezdnikov od košarke poslovila Boštjan Nachbar in Sani Bečirović. S poslovilnimi tekmami so v košarkarski pokoj v velikem slogu odkorakali tudi Jure Zdovc, Peter Vilfan, Slavko Kotnik, Dušan Hauptman, Matjaž Tovornik … Nekoliko starejši košarkarski navdušenci radi povedo, da se je pred vsemi naštetimi v Tivoliju v velikem slogu poslovil Istran z ljubljanskim košarkarskim srcem Vinko Jelovac.
Tudi legendarni Ivo Daneu je dobro vedel, kdaj je postavil piko na i. V inflaciji športnih dogodkov poslovilne revialne tekme res niso več v modi. Zato je Primož Brezec še enkrat oblekel dres svojega matičnega kluba in nastopil na prvenstveni tekmi. Goran Jagodnik se je v dresu Ilirije poslovil s pokalom za naslov prvaka v 2. SKL. Na še bolj edinstven način je košarki v slovo pomahal Matjaž Smodiš, ki se je vrnil v Krko in jo popeljal do naslova državnega prvaka.
Vse več je tudi takšnih, ki v nekem trenutku ocenijo, da je napočil čas za javno naznanitev konca kariere. Morda v medijih, še raje na družbenih omrežjih. Tako se je, tudi brez zavedanja, da je odigral zadnjo tekmo, poslovil Marko Milić in bil deležen aplavza v Stožicah ter dviga svojega dresa pod strop največje dvorane v državi.
In prav to je skupni imenovalec vseh naštetih. Pa še marsikoga bi lahko dodali. Pri vseh smo lahko uokvirili sliko in jo obesili na zid slavnih. Z vsem spoštovanjem do uspešnih karier.
Vprašanje primernega trenutka za obešanje športnih čevljev na klin je sicer zelo rahločutno. Daleč od preprostega. Pravega recepta za to, kdaj prekiniti vsakdan, kakšnega je športnik poznal skoraj vse življenje, ni. Puhlica, da se je treba posloviti na vrhuncu, zveni zelo mamljivo, a je v praksi težje izvedljiva. Uspe le redkim. Zato številni, tudi v strahu pred novimi izzivi, primanjkljajem znanja na drugih življenjskih področjih ali preskromnimi prihranki, vztrajajo v že zelo zrelih letih, ko so blede sence nekdanjih podob.
A zdi se, da je od vseh mogočih scenarijev najslabši tisti, ko se kariera razvodeni. Ko košarkar ostane brez privilegija, da se zaveda trenutka slovesa, okolica pa se mu za vse prikazano zahvali. "Ko nekaj delaš od devetega do 37. leta, je težko potegniti črto. Težko je reči, da je vsega konec," nam je pretekli mesec v sobotnem intervjuju dejal Beno Udrih, dvakratni prvak lige NBA, ki je medtem sicer že zajadral v trenerske vode, čeprav se igralsko (še) ni upokojil. Pa bi si nedvomno zaslužil poklon uspešni karieri.
Na podoben način pa se je izpela tudi kariera Erazma Lorbka. Šest let mineva od njegovega slovesa od Barcelone, kjer je nazadnje igral na vrhunski ravni. Februarja 2018 je sicer na tekmi v slovenskem prvenstvu proti Rogaški odigral dobrih 16 minut. Poskušal je še marsikje. Med drugim tudi v slovenski reprezentanci pred zlatim EuroBasketom 2017 in v poletni ligi NBA. Pa v Limogesu in pozneje v Sassariju. Telo mu kljub še vedno povsem košarkarskim letom ni več služilo, kot bi sam želel.
Kljub obrabi hrustanca je vztrajal. "Želja ni sporna. Želim se vrniti," je ponavljal. Njegov glas pa je bil vse tišji, vse bolj oddaljen. Uradno ni naznanil konca kariere, čeprav so možnosti, da bi se še kdaj vrnil na veliko sceno, skoraj neznatne. Kot bi se prepustil toku novega življenja.
Prav zaradi tega se nikoli nismo lotili prereza kariere, v klubih, v katerih je pustil pečat, pa se niso oglasili s čestitko za vse doseženo. In morda prav zaradi tega včasih pozabljamo, da je bil danes 36-letni Ljubljančan eden od najboljših košarkarjev v obdobju slovenske samostojnosti. Krilni center z izpiljenim slogom, ki je vključeval tako hrbtno tehniko kot odlike igre z obrazom proti košu. Pred slabim desetletjem je bil najboljši evroligaški krilni center. Izbran je bil v idealno peterko evrolige. Dvakrat je bil član druge peterke. Pred 15 leti je prejel priznanje za najboljšega mladega igralca najmočnejšega evropskega klubskega tekmovanja, pred desetimi je bil z Barcelono prvak.
V vseh klubskih okoljih je osvajal lovorike. Tudi z reprezentanco, saj je bil z mlado selekcijo evropski prvak, z mladinsko pa podprvak. Za piko na i mu je manjkalo le odličje s člansko reprezentanco. Leta 2009 mu je bil zelo blizu, a so Slovenci ostali na nehvaležnem četrtem mestu, Lorbku pa je za uteho pripadlo mesto v idealni peterki prvenstva.
In prav to je tisti Erazem Lorbek, ki bo ostal v spominu ljubiteljev slovenske košarke. Dominanten igralec, ki nerad govori pred mikrofonom, precej raje na parketu. Porok za stabilnost pod koši in stalna napadalna nevarnost, ko je bil previsok za glavnino štiric in preveč izmuzljiv za klasične petice. V Bologni, Malagi, Trevisu, Rimu, Ljubljani ali Moskvi. Takšnega igralca slovenska košarka danes ne premore, a bi ga krvavo potrebovala. Predvsem pa se mu ni nikoli zares zahvalila za vse, kar ji je dal.
2