Goran Dragić
Luka Dončić
Ponedeljek, 21. 5. 2018, 12.30
4 leta, 8 mesecev
POGLED S TRIBUNE
Luka Dončić, brez pretiravanja
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,83
Tisti najstnik, zaradi katerega so tekme znova postale zanimive tudi za večne košarkarske romantike. Mladenič, ki vprašanje meja postavlja na neko novo, Slovencem do zdaj neznano raven. Športni zvezdnik, ki medijem omogoča, da brez slehernega pretiravanja uporabljajo presežnik.
"Brez besed sem," je, ovit v slovensko zastavo, s kapo evroligaškega prvaka in polnimi rokami priznanj, v Beogradu svoj drugi vrhunec kariere komentiral Luka Dončić, ki tudi sicer pred slovenskimi mikrofoni ne slovi za pretirano navdahnjenega govorca. Govori predvsem pod koši. Z neverjetno energijo, napadalno igrivostjo in izvirnostjo. S tisto potezo več, ki je ob vse bolj predvidljivi košarki magnet za gledalce. Prodor, podaja žoge z očmi, gibanje nog, s katerim obrabnega igralca pošlje na tla, sam pa stopi korak nazaj in sproži met izza črte za tri točke. No, ali pa pač zadene s svoje polovice igrišča. Zakaj pa ne?! Igralec, zaradi katerega košarkarski zanesenjak s še prav posebnim veseljem sede pred mali zaslon. V pričakovanju nepričakovanega.
Evropski prvak s Slovenijo in član prve peterke EuroBasketa. Evropski klubski prvak z Realom in ob tem MVP zaključnega turnirja, MVP celotne sezone, statistično najboljši igralec sezone, član prve peterke in prejemnik priznanja za najboljšega mladega igralca evrolige. Mimogrede, edina lovorika, ki je v zadnjih devetih mesecih ni osvojil, to je MVP EuroBasketa, je pristala v rokah Gorana Dragića. Pri devetnajstih letih. No, svoje bi tukaj v šaljivem slogu dodal Luka Rupnik, ki je ob čestitki dobrega prijatelja in reprezentančnega soigralca zbodel, da ga v namiznem tenisu in računalniških igricah pač ne more premagati. Vsekakor pa pogled v Lukovo vitrino razkriva izjemen opus, ga preusmerja proti novim izzivom in postavlja vprašanje meja.
"Le nebo je meja," je ob iskanju odgovora priljubljeno puhlico lani pred EuroBasketom uporabil Saša Dončić, čigar vpliv na sinovo vključitev v šport ter košarkarsko genetiko in razvoj je v zadnjih letih v mnogo prispevkih in dokumentarnih filmih namerno prezrt. Zdaj je torej še bližje nebu. Pred njim so novi izzivi in bolj neznana pot. A na podlagi njegove odločnosti in košarkarske bravuroznosti gre pričakovati, da bo navduševal tudi v prihodnje. Tako kot je navduševal v preteklih letih. Sprva kot deček, ki je bil med minutami odmora prava atrakcija, saj je žogo, čeprav jo je komaj držal v rokah, že vrgel proti košu. Ali pa pozneje, ko je na tekmah Olimpije brisal parket ter med odmori že pokazal kakšno ulično "finto". Pa nato v mlajših selekcijah Reala, ko je začel osvajati tudi YouTube. Da o reprezentančni uveljavitvi in nedavno končani evroligaški sezoni, v kateri se je prvič med člani predstavil v vlogi vodje, sploh ne govorimo.
Res je, v Sloveniji, večinoma ob izdatni novinarski pomoči, zelo radi poveličujemo dosežke naših športnikov. Pri tem pogosto tudi uspehom iz manj odmevnih panog pripisujemo težo globalnih športov in zmagovalce iz teh disciplin postavljamo ob bok svetovnim zvezdnikom. Po drugi strani pa občasno brez potrebne kritičnosti kakšno bolj obrobno vlogo posameznika v kolektivu posebej osvetljujemo in na tak način poosebljamo uspeh ter iščemo kakšno učinkovito akcijo, s katero bi Slovencu pripisali še večjo vlogo. V primeru Luke Dončiča takšni manevri zanesljivo niso potrebni.
Če kdo meni, da v Sloveniji pretiravamo s hvalnicami na račun 19-letnega Ljubljančana, naj si vzame nekaj ur ter zajadra po svetovnem spletu. Ne le danes, ko nasmeh čudežnega dečka na številnih naslovnicah simbolično ilustrira Realovo evroligaško zmagoslavje. Če pustimo ob strani stalne primerjave z največjimi velikani evropske košarke na čelu s Tonijem Kukočem in Draženom Petrovićem, mimogrede, oba sta bila ob skoku na vrh Evrope dve oziroma tri leta starejša, bo dovolj pogled v ZDA. Toliko pozornosti, kot so v domovini košarke v zadnjem obdobju namenili Dončiću, niso pred odhodom v ligo NBA še nobenemu košarkarju iz Evrope.
V poglobljenih analizah pred bližajočim se naborom so Američani v Luki prepoznali košarkarskega virtuoza, ki kljub mladosti deluje zrelo in fizično razvito, obenem pa z edinstvenimi košarkarskimi karakteristikami in vodstveno žilico goji igro, za katero so prepričani, da bo učinkovita tudi pod koši lige NBA. Zanje Dončić ni le nov evropski obraz, ki si bo, tako kot številni predhodniki, katerih vloga je občutno večja kot v pionirskih letih Divca ali Petrovića, odrezal kos ameriške pogače. V njem vidijo igralca, ki bi lahko pustil globlji pečat. Ne le zaradi izstopajočih statističnih kazalnikov, temveč predvsem zaradi izjemne košarkarske inteligence, zmagovalnega značaja in celostne športne osebnosti. Zaradi tega, ker je – Luka Dončić. Brez nekritičnega malikovanja. Brez pretiravanja.
