Ko rekreativec zavije na traso 19. etape Toura: mali pekel v Alpah

Ko sem zjutraj v Bourg Saint Mauriceu pogledal proti nebu, sem si rekel: "Če danes preživim, si bom zaslužil pol piva več kot običajno." Potihoma sem sicer upal, da bo nevihta in da bom moral ostati na kavici. Zaradi varnosti pri spustih s klancev, seveda. Da ne bo pomote.

Spust, ki v zaključku ni prijeten

Začel sem torej v kraju Bourg Saint Maurice, kjer bodo šli kolesarji danes mimo vse do zadnjega vzpona na La Plange. Ni ravno slavnostni štart Toura, brez navijačev in karavane, a sem si sam zaploskal in krenil, kot da sem prevozil kilometer 0 po turistični vožnji po mestu, kjer karavano ponavadi vodi župan v spremljevalnem vozilu. Če ste rekreativni kolesar, si vzemite čas za francoske Alpe. Foto: Jaka Lopatič

No, preden bodo danes kolesarji prišli do Bourg Saint Mauricea, bodo pred tem opravili s tremi kategoriziranimi klanci (Col des Saises je bil v četrtek zvečer zaradi bolezni krav v tistem delu pokrajine odstranjen s trase): Cote d'Henry-Ugine, Col du Pre in Cormet de Roseland. Nisem torej štartal tako kot oni iz Albertvilla, kjer so bile zimske olimpijske igre, ampak sem šel v nasprotno smer. Za začetek. Na vzpon na Cormet de Roseland sem torej zagrizel iz Bourg Saint Mauricea.

Ni lahek, je pa lep. Cesta je na začetku ozka, v serpentinah pri La Croixu. Medtem si zamišljaš, kako bodo profesionalci tam dol drveli z veliko hitrostjo, sam pa grizeš pedala pri desetih kilometrih na uro. Pridem tudi sam do tega spusta.

Ko si novinar in veš, da vreme za 19. etapo ni najbolj zanesljivo - kolesarjem bo lahko ponagajal dež -, začneš še bolj razmišljati, kako hudičevo nevarno bo, če bodo te serpentine mokre. Srhljivo že v teoriji. Na srečo je bilo zame v praksi suho - v obe smeri. Cesta se proti vrhu razširi in postane prijaznejša. Skoraj kot nagrada za vztrajnost.

Kokakola in "najboljši" francoski toast

Spust do Beauforta je bil balzam, čeprav je bil to bolj balzam za dušo kot za zavore. Te so vpile, naj neham. Majhen in simpatičen kraj Beaufort me je pričakal z zastavicami v barvah Toura. Domačini so zelo prijazni, cene tudi. Takoj sem si naročil kokakolo in njihov toast, polnjen s sirom, šunko in še enim sirom za povrhu. Vrhunsko. Ne vem, ali sem bil tako izčrpan ali je bil to res najboljši toast v Alpah.

Foto: Jaka Lopatič

Od tega mesta naprej pa se je začel pravi Tour de France. Kar naenkrat sem se znašel na isti trasi, kot jo bodo danes prevozili kolesarji. Čeprav mi je desno koleno šepetalo nekaj o prihodnosti in mi prigovarjalo, naj ga ne gonim v klanec, sem ignoriral znake in se obrnil proti gorskemu cilju Col du Pré.

Po resnici povedano sem pred tem spregledal znak na trasi Toura, da gre za klanec ekstra kategorije. Pa dobro, če je bil Cormet de Roseland dolg 19 kilometrov, Col du Pré z 12,9 kilometra ne more biti tako hud. A naklonina je drugačna …

Vzpon na Col de Pre in spust do jezera Roseland

Prvi kilometri so bili idilični, dokler nisem prišel do vasice Areches. Vse je bilo res čarobno. Razgledi lepi, kaj bi si lahko želel lepšega? Nato sem pogledal gor in začel se je pekel. Pekel zame.

Pred tem je bilo vse obvladljivo, jasno počasi, kot se za rekreativca spodobi. Nisem šel v rdeče. Nato sem začel vse težje obračati pedala. Pogledam na števec in vidim 11-odstotni klanec. Rekel sem si, saj bo hitro minilo. Ko se je cesta dvignila na 14-15 odstotkov, sem začel verjeti v pekel. Ne tistega biblijskega, ampak francoskega, asfaltiranega. 11, 15, 14, 13 odstotkov ... Moj števec se je zdel kot pokvarjeno računalo, ki računa samo gorje.

Potem sem nehal gledati števec in le držal krmilo ter gledal v tla. K sreči se ni nihče pripeljal mimo, samo nasproti, sicer bi mi gotovo rekel, ali nameravam krmilo izvleči iz kolesa. Trpel sem, priznam. In še vroče je bilo. Ko sem vse skupaj preslikal na profesionalce, sem si mislil: bog ne daj, da kdo tukaj zapade v krizo, ker je še dolgo do konca. Ravno na polovici današnjega dneva bodo tu. A profesionalci imajo za te klance noge, jaz pa zgolj voljo in vprašljivo presojo.

Jez, jezero in jaz brez sape

Takšne številke niso ravno priljubljene ob vzpenjanju na klanec. Foto: Jaka Lopatič Ko prideš na vrh, se začneš spuščati proti jezeru Roseland. To je eden najlepših delov trase. Scenska razglednica, zlasti ko se nato voziš še po jezu, po katerem se bodo tudi kolesarji. Za trenutek sem si rekel, da je vredno vsega trpljenja.

Ampak potem je bilo treba spet navzgor. Ponovni vzpon proti Cormet de Roselandu je bil nekakšen drugi veter. Šlo je bolje. Ne vem, od kod, ampak dobil sem nekaj dodatne moči. Morda zato, ker je bil to zadnji klanec dneva.

Sledil je spust. Najboljši je bil prvi del. Letelo je, ker gre določen del povsem naravnost dol in je zelo pregleden. Diski so na koncu pred ovinkom žareli kot ražnjiči, a sem bil vesel, da ni žarela moja zadnjica. Sam se sicer spuščam previdno.

Drugi del spusta? Pa smo pri tistem, o čemer sem govoril na začetku. Tisti ozki zavoji, serpentine. In še avtomobili prihajajo nasproti. K sreči kolesarji na dirkah nimajo prometa v nasprotni smeri.

La Plange?

Ko sem se vrnil do Bourg Saint Mauricea, sem še malce podaljšal pot, a se potem obrnil in nisem šel še na zaključni klanec La Plagne tako kot danes kolesarji na Touru. Bil sem lačen in si raje privoščil pivo ob hrani. To, da konča, ko mu ustreza, je privilegij amaterja. Da bi umiral še na La Plagne ... Ko sem se usedel in naročil pivo, sem vedel, da je to moj zmagovalni oder. Hladna pijača in nobenega klanca več v vidnem polju.

Kaj vse počnejo gledalci, da si krajšajo čas pred prihodom kolesarjev 

Ta klanec bom tako ali tako prevozil danes, ko bom šel na cilj 19. etape. Tisti dan sem naredil 2.741 višinskih metrov na 103 kilometre dolgi trasi, o povprečni hitrosti pa raje ne bi govoril.

Če ste torej rekreativec in boste kdaj v francoskih Alpah, priporočam klance okoli Bourg Saint Mauricea - Col d'Iseran je 50 kilometrov stran in je najvišji asfaltiran prelaz v Alpah, potem so tu še vsi omenjeni prelazi, pot pa vas lahko zapelje tudi na Col du Petit-Saint Bernard, La Plagne in še na Col de La Loze, na katerega sem kolesaril v četrtek. Izberite si ekstra dogodivščino in se podajte na kakšen klanec, ki ga bodo v istem dnevu prekolesarili najboljši na Touru.

Ogromno slovenskih navijačev je tudi kolesarjev. Foto: Jaka Lopatič

Navijači ob progi namreč ogrevajo glasilke že zgodaj zjutraj, zato je prav posebno doživetje kolesariti v zaprti vožnji zaključnega klanca. Za rekreativca je to namreč nepopisen občutek. Tudi zato je vredno občutiti Tour de France, ki je res nekaj posebnega.