Goran Dragić: evropski prvak, ki praznuje dva božiča

Goran, po le dobrih dveh letih v Miamiju ste postali kapetan ekipe. Res velika čast.
To mi veliko pomeni. Pomeni, da sem na pravi poti, da sem trdo delal, da igralci, trener in klub verjamejo vame. A tukaj se ne smem ustavljati, zdaj moram pokazati še več in predvsem še več delati.

Trener Erik Spoelstra pravi, da niste le eden od najboljših igralcev lige, temveč tudi pravi vodja. Kako se počutite v ekipi, v kateri vam tako zaupajo?
Počutim se odlično. Postal sem kapetan, a to prinaša tudi več obveznosti. Ne smeš razmišljati le o sebi in svoji igri, ampak moraš tudi komunicirati z drugimi igralci. Če ima kdo težave, se moraš z njim pogovoriti. Zagotovo je to nekaj novega, a mislim, da sem v točki kariere, ko lahko to počnem, imam dovolj izkušenj. Tega sem zelo vesel, sicer pa mi ne preostane kaj drugega, kot da delam še več (smeh, op. p.). Ne smem se sprostiti, ker vemo, da tukaj v ZDA ne gledajo, kaj si storil včeraj ali predvčerajšnjim, ampak jih zanima le naslednja tekma.

Pred sezono ste osvojili tako želeno zlato kolajno z reprezentanco. Kaj pa je zdaj tisti največji cilj, ki vas motivira in žene naprej?
Nekega dne osvojiti šampionski prstan lige NBA. To bo ena od najtežjih nalog v mojem življenju, ampak - zakaj ne. Vedno sem verjel v te sanje, vedno sem trdo delal in upam, da se bo to nekega dne tudi izpolnilo.

17. september 2017: Dan, ko je Goran Dragić kot kapetan reprezentance postal evropski prvak. Foto: Vid Ponikvar

Tudi Slovenija na evropskem prvenstvu ni spadala v ožji krog favoritov. Bi se torej lahko ponovila pravljica?
Da, ampak tukaj je 30 ekip, v rednem delu imaš 82 tekem. Tudi razpored je drugačen, v končnici moraš proti vsakemu tekmecu dobiti štiri tekme. Vedno zmaga boljša ekipa, na evropskem prvenstvu pa si v izločilni fazi lahko tekmeca ugnal na eni tekmi. Če si imel dober dan, si lahko zmagal. Tu je malce drugače.

Vzhodna konferenca se letos zdi precej odprta. Sploh če Miami najde igro iz druge polovice lanske sezone.
Res je. Sicer so tukaj ekipe, ki so se dvignile, ampak najprej moramo razčistiti pri sebi. Naša naloga je, da najdemo kemijo, ki nas je krasila na koncu lanske sezone. Če nam bo to uspelo, bo zagotovo vse lažje.

Gašper Vidmar je pred kratkim razkril, da ste pri njegovem tehtanju o nadaljevanju reprezentančne kariere pravi vi odigrali zelo pomembno vlogo. Kako je bilo s tem?
Z Gapijem (Gašper Vidmar, op. a.) sem se slišal, pa sva se pogovorila o tem, kaj on hoče, kje se vidi v prihodnosti. Dejal sem mu, da brez njega ekipa zagotovo ne bi bila ista. On je eden izmed glavnih igralcev. Res je, da sem ga malce podrezal in ga spraševal, ali 'se noče vrniti med sezono, biti doma s svojimi in igrati za svojo državo'? Ampak takrat mi še ni potrdil, da bo igral. Morda ga je nato poklical še selektor Rado Trifunović ali pa generalni sekretar Rašo Nesterović. Tega ne vem.

Vidmar zdaj pravi, da bo poskusil vrniti uslugo in prepričati vas …
(smeh, op. p.) No, dobro, Gape ima malce manj tekem od mene. Pa še jaz sem eno leto starejši. Bomo videli, bomo videli. Vse je še odprto, a v tem trenutku se zagotovo ne vidim v reprezentanci. Vse skupaj je preveč psihično in fizično naporno. Ampak po koncu sezone, ko imaš dva ali tri mesece prosto, je mogoče vse.

"Gogi" je že dodobra zakorakal v novo sezono. Foto: Getty Images

Kako pa ste se z družino privadili na življenje v ZDA?
Zdaj smo se že navadili. Tretje leto v Miamiju, deseto v Ameriki. Zagotovo je lažje kot prva leta. Ampak ne glede na to se še vedno, ko pridem v Slovenijo, tam najbolje počutim. Imam 31 let, moja kariera se počasi bliža koncu in treba bo že malce usmeriti misli k temu, kje bomo živeli. Zagotovo se bomo vrnili v Slovenijo.

Se boste pa potem mogoče vračali na Florido na dopust?
Tukaj bomo zagotovo imeli kakšen vikend, da bomo prihajali sem, ko bo v Sloveniji zima. Razen če se bo žena naučila smučati, potem bomo ostali tam. (smeh, op. p.) Vse bo odvisno od otrok. Če bodo v ZDA hodili na kakšno univerzo, bomo veliko tako v Sloveniji kot v Ameriki.

Sin Mateo in hči Victoria. Kakšen je Goran Dragić kot očka?
To morate vprašati mojo ženo. Med sezono sem veliko odsoten. Ampak kadar sem doma, poskusim to izkoristiti na najboljši način. Je pa tudi res, da ko imaš prost dan, telo trpi. Želiš se odpočiti, ampak kadar prideš domov, se moraš igrati s svojimi otroki. Čim več časa poskušamo preživeti zunaj na kolesu ali trampolinu, gremo se te otroške igrice …

Otroka govorita slovensko in angleško?
Ja. Mateo več, ima že štiri leta, zelo dobro že razume angleško. Tudi govori, a doma govorimo slovensko. Victoria je pa zdaj začela govoriti slovensko. Razume že skoraj vse. Včasih pa tudi ona preseneti s kakšno ameriško besedo. Oba hodita v vrtec, mislim, da je to zelo dobro za njun razvoj. Sploh, ker se tam veliko učijo tudi španščine in angleščine.

Koliko imate miru, ko greste z družino ven. Tukaj vas vsi poznajo, še bolj odprti so, radi pristopijo in se fotografirajo. Vas to kaj obremenjuje? Kdaj razmislite, ko greste od doma, kam bi danes šli, da bi mogoče imeli malo več miru?
Vsako leto je težje. Ko sem bil mlajši, sem si celo želel, da bi bil čim bolj prepoznaven. Zdaj pa vidim, da od tega ni nič kaj dobrega in me to ne veseli. A vem, da je to sestavni del moje službe, del tega športa. Tudi z ženo se velikokrat pogovoriva, kam želiva. Imam pa eno dobro lastnost, in sicer da nisem tako visok, zato si nadenem kapo in očala, pa me prepozna manj ljudi. A ko te prepozna eden, je konec. (smeh, op. p.) Tudi zato se več zadržujemo doma. Imamo lep vrt, tako da smo veliko zunaj.

Reprezentanca? Zdaj ne. Nato pa ... Foto: Vid Ponikvar

Kako pomembna pa je v vašem življenju vera? Pravoslavna vera?
Je, precej. Moja mami je Slovenka, katoličanka. Oči je pravoslavne vere. Doma praznujemo oba božiča. Mislim, da je treba biti spoštljiv do vsake vere. Če izhajam iz sebe, bi dejal, da sta me vzgojila oba. Pripadam obema. Zato poskušam biti spoštljiv do obeh ver. Je pa res, da smo v hiši bolj pravoslavni.

Že razmišljate kaj o življenju po koncu kariere? Verjetno je lepo biti leto ali dve brez obveznosti, da si človek odpočije, nabere novih moči. Potem pa se verjetno spet prebudi neka želja po ustvarjanju.
V tem trenutku še ne. Zaradi utrujenosti bi bil najraje prost deset let. (smeh, op. p.) A se strinjam, da bo nekaj treba poiskati. Zagotovo si bom po koncu kariere vzel leto ali dve prosto, morda celo tri. Treba bo najti delo, v katerem bom stoodstoten, torej delo, ki me bo zanimalo. To je prav gotovo delo z otroki. Lep primer je moj košarkarski kamp, ki lepo teče. Morda kaj v tej smeri, da nekaj vrnem nazaj.

Znanec je bil na vašem kampu in je imel domotožje. Kar mu je ostalo v spominu, je to, da ste prisedli, se z njim pogovarjali kakšne pol ure, ga potolažili, mu predstavili, kako ste tudi sami začenjali. Na začetku ni bilo preprosto?
Ja, res je. Moram reči, da je teh pogovorov kar veliko. Predvsem prva dva dneva, takrat je najtežje. Vsi vemo, da ni lahko zapustiti staršev, svojega okolja, kjer imaš prijatelje, kjer odraščaš. Otroci se morda na tem kampu prvič znajdejo v takšnem položaju. Moraš biti zraven, zato sem ob organizaciji tudi sam prisoten na Rogli. Da poskusijo otroci spoznati mene osebno in jaz njih. Da jim dam to življenjsko izkušnjo. Če se vrnemo k zgodbi, sem povedal, da tudi meni ni bilo lahko, ko sem sam odšel v Španijo in nato v Ameriko. Bil sem ločen od staršev, ampak sem moral to izkusiti. Na koncu sem temu fantiču dejal: 'Glej, samo še štirje dnevi te ločijo, da boš spet videl očija in mamico.' (smeh, op. p.) Tako da je potem vse šlo super.

Največja želja: šampionski prstan Foto: Reuters

Koliko vam pomeni, da so vas na gledalci Planet TV in bralci Siol.net izbrali za eno izmed najbolj vplivnih osebnosti v Sloveniji v letu, ki se počasi izteka?
Pomeni zelo veliko. Želim biti zgled mladim. Da poskušam nekaj vrniti, nekaj dati nazaj. Seveda je vse to bolj skozi košarko, ker se v tem poslu počutim domače in dobro. Da so me gledalci in ljudstvo izglasovali, mi zelo veliko pomeni, kajti daje mi vedeti, da sem na pravi poti. In da lahko še kaj dobrega naredim v prihodnje. Upam, da se bo to tudi zgodilo.