Četrtek, 9. 5. 2019, 13.42
4 leta, 11 mesecev
INTERVJU: DEJAN JAKARA, Helios SUNS
Dragićev "cimer" in njegova sreča v nesreči
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,36
"Trenerska avtoriteta se ustvarja z znanjem. Poleg tega moraš biti človek," pravi obetavni košarkarski trener Dejan Jakara, ki je Helios Suns popeljal v polfinale slovenskega prvenstva, v katerem čaka Domžalčane Petrol Olimpija.
Pri 33 letih bi bil Dejan Jakara zlahka še aktivni igralec. Pri Helios Suns še zdaleč ne bi bil najstarejši. Je pa zato z naskokom najmlajši slovenski prvoligaški trener in morda znanilec novega trenerskega rodu. Nekdanji igralec Triglava in Šenčurja, ki je bil član mlajših reprezentančnih selekcij, kjer si je garderobo delil tudi z zlatima Gašperjem Vidmarjem in Goranom Dragićem, se je namreč že pri 25 letih preusmeril na trenersko pot. Danes pravi, da so bile zdravstvene težave, ki so ga v to prisilile, zanj velika sreča. Sreča v nesrečni. Prvo pravo trenersko priložnost je dobil pri Jančah, kot pomočnik je deloval tudi v Heliosu, pomembna odskočna deska zanj pa je bilo vodenje Brna v prvi češki ligi. Lani se je vrnil v Slovenijo in novembra iz rok Jovana Beaderja prevzel taktirko Heliosa. Pri slednjem so v njem videli poglobljenega, sistematičnega, analitičnega, a tudi modernega trenerja, zato so mu v podpis ponudili triletno pogodbo.
Se strinjate z oceno, da slovenski košarkarski prostor ni prav naklonjen mladim domačim trenerjem?
Vsekakor. Mladim trenerjem je pogosto zelo težko. Na vprašanje lahko odgovorim tudi na podlagi lastnih izkušenj. Že v preteklosti sem bil namreč v stiku z nekaterimi drugimi klubi, ki pa nato niso pokazali prave odločnosti. Zelo mlad strokovnjak torej težko postane glavni trener članske ekipe. Delna izjema so povsem domača okolja, ko torej trener postane nekdanji igralec tega kluba. Prepričan sem, da bi klubi lahko bolj zaupali slovenskim mladim strokovnjakom. No, po drugi strani pa vem, da je za vodstva klubov to tveganje. Mladost je namreč povezana tudi s pomanjkanjem izkušenj.
Imate zaradi izkušnje v tujini, konkretno na Češkem, drugačen status? Srečna okoliščina?
Verjetno. Izkušnja v Brnu mi je dala zelo veliko. Ob tem pa ne pozabljam, da sem bil v Domžalah pomočnik trenerja prav v sezoni, ko je Helios postal državni prvak. Tudi takrat sem se veliko naučil. Sreča? Tudi srečo si je treba prislužiti. V svoj trenerski razvoj sem zelo veliko vlagal. Kar imam in znam, ni samoumevno. Ob vlaganju pa sem verjel, da se mi bo to nekega dne vrnilo.
Ne morete se pohvaliti s kariero, pod kakršno se je, recimo, podpisal vaš polfinalni tekmec Jure Zdovc. Ali to mlademu trenerju še otežuje proces gradnje avtoritete?
Res je, nisem Jure Zdovc. Ker se pogovarjava ravno pred polfinalom državnega prvenstva, bi dodal, da nisem niti Jurica Golemac ali Simon Petrov. Za vsemi trenerji preostalih treh polfinalistov je veliko večja in bolj ugledna kariera. Trdim pa, da se avtoriteta ustvarja z znanjem. To je osnova. Poleg tega moraš biti človek. V to verjamem. Z znanjem igralce pridobiš na svojo stran. Nato moraš biti pošten in iskren ter povedati, kaj misliš. To je recept, kako pridobiti zaupanje.
Z Goranom Dragićem je Jakara igral v mladinski reprezentanci.
Kje se vidite čez pet let?
Zahtevno vprašanje. Nimam pravega odgovora. Verjamem v to, da se ob zavzetem delu še vedno vsak dan lahko naučiš kaj novega. Vprašanje je, kam me bo to pripeljalo. Trenersko tržišče je zahtevno. Boj za vsak položaj je zelo trd. Pri igri za trenerske stolčke moraš imeti včasih tudi nekaj sreče.
Ko sva ravno pri sreči … Kot košarkar je niste imeli, saj so vas zdravstvene težave hitro zaustavile. No, lahko pa se pohvalite, da ste bili soigralec Gorana Dragića.
Na reprezentanco in igre z Dragićem imam lepe spomine. Na neuradnem mladinskem svetovnem prvenstvu sva si delila celo sobo. Takrat je šla moja kariera še v pravo smer. Prestal sem urjenje v mlajših kategorijah. Nato pa so sledile zdravstvene težave. Nisem imel hujših poškodb, a zaradi stalnih vnetij sem moral košarkarske čevlje obesiti na klin. Ko danes gledam nazaj, je bila to zame sreča. Kot 25-letni košarkarski upokojenec sem se lahko posvetil trenerstvu. Verjamem, da so mi ta leta prišla zelo prav.
Kako ustrezno delovno okolje ponuja Helios?
Gre za dobro voden klub, ki trenerju in igralcem ponuja odlične pogoje za delo. Na voljo imamo vse, kar potrebujemo. Za Helios je znano, da dobro dela z mladimi. S takšnim sistemom se lahko pohvali zelo malo klubov v Sloveniji. Konkretno, ko se poškoduje kakšen od pomembnih igralcev, ga lahko hitro nadomestimo z mladim obrazom. Veseli me tudi potrpežljivost okolja. Znano je namreč, da je težko loviti rezultat in ob tem razvijati igralce. Iščemo pravo ravnovesje. Prav to je glavni izziv trenerja.
Kako na preboj v polfinale državnega prvenstva gledate skozi prizmo trenerskega razvoja?
Glede na to, kako se je sezona razvijala, lahko uvrstitev Heliosa v polfinale vsekakor označim za uspeh. Veliko je bilo namreč nihanj. Večkrat sem se znašel pred dilemo. Konkretno, moral sem sprejeti odločitev o tem, da iz ekipe odstranimo Đoka Šalića. Po drugi strani pa smo imeli dobro roko pri izbiri Igorja Tratnika, ki se je izkazal za veliko okrepitev. Zavedam se, da smo zaradi tega izgubili nekaj tekem. Logično je namreč, da smo bili prisiljeni prilagoditi igro. Če smo sprva igrali bolj fizično, je bilo v nadaljevanju več gibljivosti. A tudi takrat, ko rezultat ni bil najbolj ugoden, sem miril druge. Vedel sem, da bomo najboljši, ko bo to najbolj potrebno. Lep primer je četrtfinalna serija proti Hopsom.
A sezone še ni konec. Petrol Olimpija?
Res je, ni še konec. Prepričan sem, da bodo košarkarji Heliosa še enkrat poskušali dokazati kakovost. Se pa ne slepimo. Petrol Olimpija je favorit tega polfinalnega para. Mi bomo uživali in poskusili presenetiti.
Beseda ali dve o tekmecu …
Vemo, kaj v slovenskem prostoru pomeni Petrol Olimpija. Vemo, kdo je Jure Zdovc. To je polfinale. Ni več četrtfinala. Mi smo bili v ligi za prvaka, Šenčur se je v četrtfinale prebil iz lige za obstanek. Morda so ga v Ljubljani zaradi tega nekoliko podcenjevali. Proti Heliosu pa pričakujem maksimalno motivirano Olimpijo.
Kaj pa Helios?
Motiv vsekakor ne bo vprašljiv. Zavedam se pomembnosti dnevne forme in svežine. Ponavljam pa, da je favorit Olimpija.
Ne boste popolni.
Žal ne. Odsotnost Jureta Močnika, ki je zaradi poškodbe že končal sezono, se bo zelo poznala. Ne le na parketu. Z izkušnjami je pomemben tudi ob robu igrišča in v slačilnici. A nekako se bomo morali prilagoditi. Navsezadnje smo imeli že med sezono kar nekaj zdravstvenih težav.
