Andrej Žakelj v Črni gori piše posebno zgodbo o uspehu

"Pestro, pestro, sledijo si sestanek za sestankom, pa tekme in spet sestanki," je ob našem telefonskem klicu v Podgorico v uvodu dejal trener Budućnosti Andrej Žakelj, ki si je v črnogorski prestolnici v zadnjih letih zgradil veliko ime. 46-letni slovenski strokovnjak je novembra 2023 na trenutke takrat že precej udoben trenerski stolček podgoriškega Studentskega centra zamenjal za vroči stol Budućnosti – kluba z najvišjimi ambicijami, ki vedno stremi le k najvišjim ciljem. To je v zadnjem letu na svoji koži spoznal tudi slovenski strateg, ki je ekspresno skočil v vodo in po nekaj težkih začetnih zaveslajih letos pustil svoj podpis pod prvo mesto v rednem delu, nato pa pod naslov podprvaka lige ABA, hkrati si je prislužil tudi naziv najboljšega trenerja lige, v Eurocupu pa se je ekipa uvrstila v izločilne boje. Slovenca smo zmotili pred začetkom finalne serije za naslov črnogorskega prvaka, kjer jim bo nasproti stala prav njegova prejšnja ekipa, Studenteski centar.

Za vami je že precejšen del sezone, ki pa je še ni konec. Kako ste? Se že pozna utrujenost?

Dobro, še vedno zaposleno s sestanki in tekmami črnogorskega prvenstva, tako da še vedno v pogonu. Kar pa zadeva utrujenost, da, iskreno se že pozna. Sezona je res dolga in naporna, a nimamo kaj, čaka nas še ciljni sprint (smeh, op. p.).

Budućnost je v finalu lige ABA z 1:3 klonila v seriji s Partizanom. Foto: ABA liga, Budućnost VOLI/Filip Roganović

Pred vami je torej še boj za naslov prvaka Črne gore. Verjetno po tako dolgi in naporni sezoni to ni ravno enostavno?

Gotovo ni lahko, nekaterim tujim igralcem je pogodba že potekla in so odšli domov, že tako ali tako je pravilo, da lahko v državnem prvenstvu igrajo le štirje tujci. Nekaj težav imamo tudi s poškodbami, tako da je zdaj res neprimeren trenutek za igranje, a moramo vse skupaj profesionalno oddelati do konca.

Uspeh ni samoumeven. Vsi klubi igrajo košarko, trenirajo, tudi Studentski centar je po mojem mnenju v trenutku močnejši, ker imamo mi samo sedem košarkarjev in mladince, a tako pač je. Takšna je trenutna realnost in ne bežimo od tega, da smo glavni favoriti in da je pomembna le zmaga.

Bo sploh kaj časa za dopust?

Sezona je res dolga, ker nikoli nismo igrali do konca junija, tako da se je res zavleklo. Potem bo sledilo nekaj počitka, ki pa to ni, ker si z glavo ves čas pri delu, telefoni zvonijo, potekajo kadrovanje, načrtovanje, priprave, sezone … A to je naš posel, dopusta vsaj psihičnega ni. Najbolj se spočijem, ko si vzamem kakšen dan s prijatelji, pa me potem naslednji dan, če se malce pošalim, glava boli še od česa drugega kot samo od preveč dela (smeh, op. p.). A v svojem poslu res uživam, potem pa se s pravim odnosom in delom to vse poplača.

V Podgorici na glas opozarja nase. Foto: Aleš Fevžer

V Podgorici sem že res domač, ljudje me poznajo. Zame je sicer tukaj malce prevroče, zame je tukaj, kot bi rekli Črnogorci, "pakao" (pekel, smeh, op. p.). Že nekaj časa imamo zdaj 35 stopinj, tako da je res peklensko. Na nek način pa deluje, kot da mi je to mesto usojeno. Še eno leto bom skoraj gotovo tukaj, dobro se počutim, spoznal sem nekaj res dobrih prijateljev. Država je sicer lepa, tako kot pri nas imaš vse, od morja do planin. Vse skupaj je precej sproščeno in to mi res odgovarja.

Za uvod ne moreva mimo zadnje novice o finančni injekciji črnogorske vlade vašemu klubu v višini 1,5 milijona evrov, kar bo verjetno v tekmi s preostalimi velikani verjetno zelo dobrodošlo, kajne?

Najprej moram povedati, da so številke glede financ, torej proračunov, vrednosti košarkarjev in drugega, poletele v nebo. Vse skupaj se mi zdi že malce nerealno, a tako pač je in če želiš biti v stiku z najboljšimi, moraš vlagati, druge možnosti ni. Naš klub je vsekakor ambiciozen, si želi biti pri vrhu in tako bo tudi naslednje leto.

Kar pa zadeva finančno injekcijo, mediji to pogosto postavijo v kontekst, ki je v resnici drugačen. Ta finančna injekcija je bila načrtovana že prej, tako da ni to zdaj kakšen dodaten denar, temveč je v proračunu, ki je bil že tako mišljen, a do zdaj tega niso izpolnili. Vsaj kakor jaz vem, je tako. Je pa vsekakor dobrodošlo za mirnejše obratovanje kluba in lažje sestavljanje ekipe, sploh če veš, s koliko denarja boš razpolagal.

Podgoriška Moraća je v zadnjih tednih živela za košarko. Foto: Dragana Stjepanović/ABA Izjemno dejaven je tudi vaš predsednik kluba Dragan Bokan. Kakšno je vaše sodelovanje z upravo kluba? V tem letu in pol ste si pri Budućnosti vendarle ustvarili ime.

Sam imam odlično komunikacijo s predsednikom kluba, ki vse skupaj res odlično vodi, zelo transparentno in pošteno. Točno se ve, kakšno vlogo ima kdo v klubu in kaj je njegovo delo, ne samo mi v ekipi, temveč gledano v celoti. Sam imam z vsemi res dobre odnose, kot ste rekli, imam po vsem tem skupnem času v Podgorici svojo besedo, tako da za zdaj res nimam nobenih težav – je pa res, da se vse skupaj lahko hitro obrne. Pomemben je v prvi vrsti le rezultat in če tega ni, se potem lahko karte hitro obrnejo in nimamo več nobene besede. Za zdaj vse poteka po načrtu in dokler je tako, moramo to izkoristiti in uživati v delu.

Omenili ste pritisk rezultata, ki je v takšnem klubu neizbežen. Koliko to vpliva na vas in vaše delo, je stres zaradi tega še večji?

Delo pri Budućnosti glede pritiska gotovo ni enostavno – ne za trenerja, ne za štab, ne za igralce. Ljudje so temperamentni, zahtevni, enako tudi okolica in mediji, temu se moraš prilagoditi. Mislim, da je tako kot povsod tudi tukaj v javnosti prisotnih sto trenerjev, a to je sestavni del našega posla in na to niti ne pomislim oziroma se zaradi tega ne obremenjujem. Delam svoj posel. Gotovo pa je rezultat tisti, ki šteje, temu sledi tudi pritisk – a večjega pritiska, kot si ga dajem sam, mi okolica ne more dati. Vedno hočem biti najboljši in sam od sebe ves čas zahtevam največ, tako da sem tudi sam sebi največji kritik, a le tako lahko jaz in celotna ekipa s pomočjo pozitivnega pritiska tudi napredujemo.

"Večjega pritiska, kot si ga dajem sam, mi okolica ne more dati," pravi Žakelj. Foto: Guliverimage

Po svojem nastopu na čelu Budućnosti ste takrat ob eni izmed prvih tekem na gostovanju v Novem mestu dejali, da ste pred sprejemom te službe nekaj časa oklevali. Kako zdaj gledate na svojo odločitev?

Res je, malce sem okleval zaradi tega, ker je bilo to med sezono in sam nisem sestavljal takratne ekipe Budućnosti. Nisem bil prepričan, kaj lahko pričakujem. Vem, kaj zahtevajo, a nisem vedel, kaj lahko ustvarim sam z igralci, ki jih niti ne poznam. Trenerju ni lahko, nobenemu, sploh pa v takšni sredini. Sem pa imel res veliko podporo predsednika Bokana in mislim, da smo že lani drugi del sezone odigrali dobro, v polfinalu lige ABA smo takrat namučili Partizan. Tako da če zdaj pogledam za nazaj, je bila moja odločitev dobra, o čemer priča tudi letošnja sezona, ki je bila za nas do zdaj precej uspešna. Ustvaril sem si tudi ime, ljudje v Črni gori me spoštujejo, tako da je bila to na koncu dobra poteza.

Letos ste skozi celotno sezono lige ABA kazali nenehne predstave, o čemer pričata prvo mesto po rednem delu sezone in potem igranje v finalu. Izbrani ste bili za trenerja leta v zares elitni druščini trenerjev v regionalni ligi, koliko vam to pomeni?

Največ mi pomeni to, da okolica prepozna naše dobre igre, da smo dobili pohvale kot ekipa in da smo imeli dobro kemijo v garderobi, kar je bilo vidno na parketu. Največja nagrada pa je bila to, da se je v Podgorici znova vzpostavila košarkarska evforija, v zadnjih mesecih se je govorilo le o košarki, v dvorano so se vrnili gledalci, kar šteje največ. Če pa že govoriva o priznanju, pa je to zasluga skupnega dela štaba, igralcev in vseh v klubu ter je lahko le motivacija za delo za naprej in za še več posvečenosti in koncentracije mojemu delu. Delati je treba naprej.

Že prej ste omenili Partizan, letos so vam načrte prekrižali v finalu, kjer ste bili blizu, na koncu pa tako daleč. Naslova se je v ligi ABA razveselil Partizan. Foto: Partizan Mozzart Bet/Dragana Stjepanović

Od četrtfinala naprej smo se ukvarjali s poškodbami, nikakor tega ne želim uporabljati kot alibi, a celo sezono pred tem smo bili več ali manj zdravi, potem pa je šlo samo navzdol. Že v četrtfinalu se je poškodoval Wright, ki je bil v tej sezoni naš najboljši posameznik, v polfinalu je znova nastradal in potem igral s pomočjo injekcij, enako kot Morgan. Vsak igralec pa nam v našem omejenem kadru pomeni veliko. Malce smo bili načeti in brez pravega ritma, ker smo se morali privaditi na novo realnost. Kljub temu pa smo pokazali res pravo mero borbenosti, a je bil Partizan na koncu zasluženo boljši in je postal prvak. Mogoče bi se serija obrnila drugače, če bi se tista prva tekma končala drugače, mogoče pa tudi ne.  A o tem zdaj nima smisla razmišljati, pokazali smo dober pristop in to je najpomembnejše.

Je pa bilo precej pestro že v polfinalu, kjer ste Crveno zvezdo izločili po res nori trojki na tretji tekmi.

Res je. Crvena zvezda in Partizan sta evroligaški ekipi, mi smo daleč od njihovega kadra in proračuna, ki ga niti ne želim omenjati, ker to na koncu nima smisla – pomembno je samo, kaj pokažeš na terenu. Mislim, da smo proti Zvezdi prvo in tretjo tekmo odigrali na res visoki ravni, enkrat imaš srečo, drugič je nimaš. Ob tej nori trojki na zadnji tekmi smo plačali tudi davek, ko se je poškodoval Wright, ki potem ni mogel igrati, bil je na svojih 50 odstotkih zmožnosti. Vedno so plusi in minusi, klub je zadovoljen, mislim, da smo imeli v ligi ABA res uspešno sezono in da smo lahko vsi zadovoljni.

Že prej ste omenili, da je v Podgorici zavladala košarkarska evforija, tudi sicer je bilo pričakovano na vsaki tekmi na gostovanjih v Beogradu peklensko vzdušje. Kako se sami spopadate s tem, ko vsako tekmo igrate v atmosferi, v kateri ne veste, ali bo kaj priletelo v glavo, ali bo treba dvorano izprazniti ipd.?

Po mojem mnenju je največja napetost med navijači Budućnosti in Crvene zvezde, to izvira že iz preteklosti. Njim ni prijetno igrati v Podgorici, nam pa ne v Beogradu. Med srečanjem slišiš marsikaj, včasih kaj prileti mimo tvoje glave, včasih te kakšna stvar zadene. Jaz osebno skušam igralce pripraviti na to, da so osredotočeni na igro. Je pa zelo težko igrati v takšnem vzdušju, v finalu je bilo tako bučno, da se ni slišalo praktično ničesar in nikogar. Je pa vse skupaj neverjetno, v Podgorici, kjer je dvorana še nekoliko manjša, je ta bučnost bila še toliko izrazitejša. Meni je res vrhunsko igrati v takšnem vzdušju, ne glede na to, ali igramo doma ali v gosteh.

Alen Omić Foto: Dragana Stjepanović/ABA

Glede na to, da je bil poleg vas letos v klubu še en košarkar s slovenskim potnim listom, Alen Omić, me zanima, kako ocenjujete njegov doprinos h klubu?

Alen se je ekipi pridružil malce kasneje, tako da je malo zaostajal v pripravah, nekaj časa je potreboval, da je ulovil pravi ritem. V play-offu je pokazal res dobre predstave, videla se je tudi njegova izkušenost, ker je odigral že res veliko takih velikih tekem. Ob slabši formi Kamenjaša je bil za nas res pomemben. A na koncu ne želim veliko govoriti o posameznikih, želim govoriti le o ekipi in ta je bila letos dobra.

Ko sva ravno pri kadru, koliko pa ste že v pripravah in gradnji kadra za prihodnjo sezono?

Nekaj igralcev še ima pogodbo, večina nosilcev pa je že šla oziroma bo odšla, kar je po tako dobri sezoni pričakovano, saj je igralce takšnega kova res nemogoče zadržati. Apetiti rastejo, cene rastejo, vesel sem, če bodo šli v boljšo situacijo in tudi kakšno stopničko višje, ker to pomeni, da smo naredili nekaj dobrega. Za zdaj je še vse sveže, odprto, normalno, da malce gledamo naprej, a najprej moramo točno videti, kdo bo ostal, da bomo na podlagi tega dogradili ekipo.

"Pogodbo imam še za eno sezono in sem osredotočen na Budućnost," pravi. Foto: Aleš Fevžer

Kakšna pa bo vaša prihodnost? Ostajate pri Budućnosti?

Pogodbo imam še za eno sezono in sem osredotočen na Budućnost. Po tej sezoni sem prejel nekaj klicev, a je moja glava tam, kjer mora biti, in je osredotočena na naslednjo sezono. Tukaj sem zadovoljen, igramo EuroCup in ligo ABA, raven je visoka, hkrati pa je zame dobra šola tudi za naprej.

Ste pa čedalje bolj cenjeni v košarkarski srenji. Tudi trener Partizana Željko Obradović je po koncu finalne serije o vas spregovoril z izbranimi besedami, deležni ste bili tudi posebnega aplavza po koncu finala. Verjetno takšne zadeve kar prijajo, kajne?

Gotovo pohvale prijajo. Z Željkom sva že četrto leto igrala eden proti drugemu, vedno imava korekten odnos, tudi ljudje so sprejeli naš slog igre, všeč jim je, tudi obnašanje naše ekipe je bilo ves čas korektno in mislim, da so to vsi prepoznali. Drugače pa res malo spremljam medije in kaj se govori v javnosti, sem v nekem svojem balonu, nočem vpliva od zunaj.

Do kam pa sežejo apetiti Budućnosti? Ste se morebiti za prihodnost že kaj pogovarjali o kakšni evroligi oziroma nekakšni stopnici še višje?

Vsi se zavedamo in tudi sami veste, kako veliki vložki morajo biti, če želiš igrati v evroligi, in tega se ne moreš niti lotiti brez pravega proračuna. Tudi če bi ga povišali, smo daleč od evroligaškega proračuna. Če bi klub imel te zmožnosti, bi se tega projekta vsekakor lotili, a biti del takšnega tekmovanja je z leti vse dražje in dražje, sistem je čedalje bolj zaprt in dostopen le za določene ekipe.

Žakelj je trenersko pot začel v Lastovki iz Domžal, nato je bil trener poljskega Lublina, Podčetrtka, Šentjurja, Kopra Primorske in Studentskega centra. Foto: Grega Valančič/Sportida

Če se dotakneva še Cedevite Olimpije, tudi sami ste bili nekaj časa del kluba. Bi lahko potegnili neke vzporednice med kluboma?

Težko govorim o kateremkoli drugem klubu, ne samo o Olimpiji, ker nisem del dogajanja in ne vem, kako delujejo zdaj. Kot zunanji opazovalec pa lahko rečem, da mi Cedevita Olimpija deluje kot res dobro organiziran klub, kar zadeva kader, delajo verjetno v svojih sposobnostih, kar zadeva bruto neto proračun, je glede na državo drugače, tako da mislim, da v Sloveniji res ni enostavno sestaviti ekipe. Mislim, da so zadeli tudi z izbiro trenerja in verjamem, da bo šlo naslednje leto še navzgor.

Če sva že pri trenerjih in trenerskem delu, bi vas kdaj zanimala tudi selektorska vloga?

Nikoli se ne ve, kaj bo prinesla prihodnost, a za zdaj sploh ne razmišljam v tej smeri. Povsem sem osredotočen na svoje delo.

Preberite še:

Sportal Slovenke prvenstvo odprle s porazom proti na papirju najlažjim tekmicam

Sportal Sprememba, ki je postala rak rana evropske košarke

Sportal Košarkarski klub Bosna odpovedal udeležbo v ligi Aba