"V avtobus sem treščil z 62 kilometri na uro. Predstavljajte si to bolečino."

"Delal sem interval, zapeljal pred kolege, pogledal sem naprej in cesta je bila prazna. Za menoj je vozil avto spremljevalne ekipe. Posvetil sem se intervalu, spominjam se, da sem preverjal hitrost na merilniku. 59, 60, 61 in nazadnje, ko sem pogledal dol, 62 kilometrov na uro. V tistem trenutku sem se zaletel v avtobus, ki je stal na mestu. Predstavljajte si to bolečino," je opisal dogodke tik pred nesrečo.

Sportal Bernal prvič po nesreči spet na kolesu

V tej je utrpel 20 različnih zlomov in kolaps pljuč. Prestal je sedem operacij in zdaj počasi okreva doma v Kolumbiji. "Ni dvoma, ta dan sem se še enkrat rodil," je ponovil, vesel, da je dobil "drugo priložnost". Ponovno rojeni kolesarski as, zmagovalec Dirke po Franciji (2019) in Dirke po Italiji (2021), zdaj uživa v vsakodnevnih malenkostih, je pa trdno odločen, da se v najkrajšem možnem času spet vrne na kolo.

Pred dnevi je na družbenih omrežjih objavil, kako hodi brez pomoči bergel in poganja sobno kolo, a pot nazaj na tekmovanja bo še zelo dolga, pravi. "Ne vem, če se bom še kdaj vrnil na raven, na kateri sem bil, ko sem osvojil Tour. To bi bilo težko že v normalnih razmerah, zdaj pa sploh. Ampak želim si biti najboljša različica Egana Bernala v kateremkoli trenutku. Seveda bom trdo delal, da se vrnem v šampionsko formo. Morda sem prav v takšnih težkih trenutkih še bolj osredotočen."

Petindvajsetletni šampion se tudi zaveda, da je kolesarstvo lahko nevaren šport. "Nismo nogometaši in ne moremo trenirati na stadionih. Mi smo pač izpostavljeni tudi takšnim tveganjem na odprtih cestah. Moj tipičen trening je lahko dolg tudi 270 kilometrov in drugje, kot na cesti, ga pač ne morem opraviti. Če ne bi treniral na cesti, nikoli ne bi zmagal na Touru."

Preberite še:

Sportal Je Ineos brez Bernala že obupal nad Tourom?