Umrl je Uroš Ložar, velikan slovenske gorskokolesarske in BMX scene

Zapis objavljamo v celoti:

V kolesarstvu je veliko strasti, a vsak ne spremeni strasti v skoraj da obsedenost. Uroš je eden izmed njih, človek ekstremov in predanosti, marsikdaj že skoraj norosti. V dobrem pomenu besede! V prvem obdobju svoje gorskokolesarske poti je bil predan tekmovalec v olimpijskem krosu, če se ne motim takrat še ni bil olimpijski.

Kros namreč, Uroš je bil v nameri povsem olimpijski, a je bil prisiljen dirkanje opustiti. Še pred tem pa je v dresu reprezentance prišel tudi na svetovno prvenstvo v spustu in dirkal ob nekaterih največjih našega športa, o mnogih je kasneje pisal in sestavljal zgodbe. V njegovih besedah je vsak zaznal spoštovanje in navdušenost, poleg tega pa je bil pravi leksikon dirkaške scene. Najini poti sta se prekrižali v začetku tega obdobja in nato srečevali kot dve valovanji ... včasih bolj pogosto, drugič manj. A srečevali sta se redno in vedno znova me je presenetil s predanostjo, občutkom za detajle, da, tudi obsedenostjo.

Večkrat sem mu rekel: "Ložar, ti si nor!", sem in tja sem to skoraj mislil. Toda kasneje v dnevu sem razmišljal o njegovih dejanjih in mu dal praktično vedno prav, le malo ljudi poznam, ki vzbudijo take misli. Njegova predanost je bila izjemna, včasih brez potrebe, drugič samo zato, ker ni poznal drugega načina. Največkrat zato, ker ga je tako vodil notranji glas. Ta je bil izredno močan tudi po delnem "prestopu" na BMX sceno, kjer bi bil lahko samo še en preambiciozen oče talentiranega tekmovalca, a je bil daleč od tega. Namesto tega je naredil nešteto korakov več, se na novo izobrazil in lastnoročno dvignil celotno sceno. Ker mu je notranji glas rekel, da je tako prav.

Uroš sam je valovanje, z vzponi in padci, skoki od enega ekstrema do drugega. Na kolesu ni znal voziti na počasnih obratih, na BMX progi ni uspel "pustiti kaj za jutri", tipkovnice ni zmogel odložiti dokler novica ni bila pripravljena za objavo. In za to smo mu neizmerno hvaležni! Prav tako ga je bilo veselje gledati v svojih vrhuncih, ki so bili v zadnjih letih pogosto povezani z očetovskim ponosom in mednarodno prepoznavnostjo. Tudi zato sem prepričan, da se Ložarjeva zgodba ni končala, bodo morali pa drugi prevzeti zastavo in včasih tudi metlo in lopato.

Uroš je nenačrtno postal velikan domače gorskokolesarske in BMX scene, prav tako je lastnoročno spisal tudi veliko poglavje Rajdove zgodbe. Ob tej veliki izgubi izrekamo iskreno sožalje družini in prijateljem, še posebej močno Jožici in Joštu, ki ju je prezgodnje in nenadno slovo najbolj prizadelo. Uroš, če obstaja potem, ti želim večnost izza krmila ter neskončne sladke enoslednice z razgledom na vse, ki so ti pomenili največ."