Ponedeljek, 29. 9. 2025, 13.15
0 minut
Pogovor z Natalijo Mucyo Waldhuber, ki živi v Kigaliju
Kako je Slovenka v Ruandi iz prve vrste doživela zmagoviti pohod Tadeja Pogačarja?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,26
Ob cestni dirki svetovnega prvenstva v Kigaliju je bilo tudi nekaj slovenskih navijačev, ki so navdušeno pospremili zmagoviti pohod Tadeja Pogačarja.
Nedeljsko cestno dirko svetovnega prvenstva v Kigaliju v Ruandi je po nekaterih podatkih ob trasi spremljalo več kot milijon navijačev, med njimi je bilo tudi nekaj Slovencev, ki so ponosno vihteli slovensko trobojnico. Med njimi je bila tudi Natalija Mucyo Waldhuber, nekdanja atletinja, ki že štiri leta živi v Kigaliju in sodeluje pri razvojnih projektih države. Kako je država gostiteljica doživela gostovanje tako pomembnega športnega dogodka, kakšne občutke je naša sogovornica doživljala ob predvajanju Zdravljice v čast Tadeju Pogačarju in kje vidi skupne točke med Slovenijo in Ruando? Se ji zdi, da je v teh dneh padel marsikateri predsodek, ki ga gojimo v zvezi z Afriko?
Natalija, kako je Ruanda doživela svetovno prvenstvo v kolesarstvu?
Slovenka v Ruandi Natalija Mucyo Waldhuber v navijaški opravi.
Čudovito je bilo, ceste so bile polne navijačev. Vladalo je radostno, pozitivno vznemirjenje. Ko so domačini zagledali nas, tuje navijače, so nas takoj nagovorili, vse jih je zanimalo. Zdelo se mi je, kot da se je med nami ustvarila posebna povezanost.
Kako razširjeno je kolesarstvo v Ruandi? Profesionalni kolesarji so v zadnjih dneh na družbenih omrežjih objavili številne videoposnetke, ki prikazujejo, kako spretni in hitri so domači kolesarji na svojih, sicer povsem preprostih kolesih. Kako bi opisali kolesarsko kulturo v Ruandi danes?
Ruanda je dežela tisočerih gričev, kjer teren neprestano valovi gor in dol, zato je kolo za ogromno ljudi, še posebej za revnejši sloj, glavno prevozno sredstvo. Tukajšnji kolesarji vsakodnevno prevažajo na desetine kilogramov tovora – od gradbenega materiala, vrat, postelj pa do banan. Ko jih opazuješ, se zdi, kot da so prav vsi po svoje šampioni.
Poseben razlog za zanimanje ljudi za kolesarstvo je tudi Dirka po Ruandi, ki jo država gosti v začetku sezone. To je pravi praznik športa, ob cestah pa se vedno zbere nepregledna množica navijačev. Ljudje kolesarstvo resnično spremljajo z navdušenjem in po tem svetovnem prvenstvu bo zanimanje zagotovo samo še večje.
Remco Evenepoel na treningu prehiteva domačina z ogromnimi šopi banan.
Zanimivo je bilo videti, da ljudje med dirko ne skačejo na cesto, kot se to pogosto dogaja na dirkah v Evropi. Zelo disciplinirano.
Na splošno so ljudje v Ruandi zelo disciplinirani, kar je tudi eden od razlogov, da država tako lepo napreduje in se razvija. V državi vladata red in spoštovanje pravil. To se je pokazalo tudi ob trasi, kjer so bili prisotni policisti in varnostniki, ki so usmerjali množico in skrbeli, da je vse potekalo po pravilih.
Koliko je bilo prvenstvo prisotno v medijih, se je veliko govorilo in pisalo o tem?
Da, to je za tako majhno državo, kot je Ruanda, za državo s tako težko zgodovino, izjemen dogodek. Zasledila sem, da se je v nedeljo ob trasi zbralo več kot milijon ljudi.
Kako ste vi sami doživeli prvenstvo? Bili ste med navijači, prepevali Zdravljico …
Da, res je bilo zelo lepo. Po eni strani zato, ker sem izjemno ponosna na Slovenijo in naše tekmovalce, na celotno ekipo. V Ruando je v teh dni prišlo veliko Slovencev – nekateri zato, ker tukaj živijo, drugi pa prav z namenom, da bi navijali in podprli naše kolesarje.
Po drugi strani sem ponosna tudi na Ruando. S to državo sodelujem že štiri leta, pomagam ji pri razvoju, različnih projektih in viziji. Ko vidim, kako profesionalno so izpeljali svetovno prvenstvo in se na tako lep način predstavili svetu, me to navdaja z res dobrim občutkom.
Poseben trenutek pa sem doživela ob predvajanju slovenske himne. Besede o življenju brez sporov, v svobodi in prijateljstvu, so me globoko nagovorile, še posebej tukaj, v Ruandi, ki je pred nekaj desetletji prestala eno najhujših tragedij sodobnega časa. Prav zaradi osredotočenosti na enotnost in spravo je danes mogoče gostiti takšne dogodke, zato je sporočilo himne zazvenelo še bolj pristno in ganljivo.
V času prvenstva so menda potekala tudi srečanja zunaj športa?
Res je, ob robu svetovnega prvenstva je med drugim potekal poslovni forum Rwanda – Slovenia Business Forum, ki ga je organizirala Gospodarska zbornica Slovenije. V Kigali je pripotovala delegacija predstavnikov iz različnih sektorjev, ki so se srečevali z ruandskimi partnerji in raziskovali možnosti sodelovanja na številnih področjih. Sama močno upam, da je to začetek lepega partnerstva, saj se mi zdi, da imata ti dve državi res veliko skupnih točk in bi skupaj lahko naredili veliko dobrega.
Kaj se vam zdi, da nas najbolj povezuje?
Velikost države, čistost, varnost, čudovita narava … Tudi kulturno smo si precej blizu. V obeh državah imajo velik pomen družina, delo in medsebojna podpora. Obe državi sta majhni, a imata kljub svoji majhnosti moč, da se razvijata v nišnih sektorjih in odpirata priložnosti za prihodnost.
Se vam zdi, da je v teh dneh padel marsikateri predsodek, ki ga imamo v zvezi z Afriko?
Upam. Mislim, da se je Ruanda predstavila v res lepi luči. Ljudje imajo o Afriki pogosto predstavo, ki jo poznajo iz filmov, a je to že dolgo mimo. To so živahne kulture, ki imajo seveda še dolgo pot razvoja, da bi dosegle standarde, kot jih poznamo v Evropi, a si prizadevajo za to.
Pomembno pa je razumeti, da je zgodovina – predvsem kolonialna preteklost – v teh državah pustila ogromno slabega. Vendar zdaj prihajajo nove generacije, nov val samozavesti, razvoja in želje po dokazovanju. Bodo pa ljudje temu najbolj verjeli, če pridejo in to izkusijo sami.
Preberite še:
