Primož Roglič
Tadej Pogačar
Torek, 29. 9. 2020, 17.44
4 leta, 1 mesec
Kako zajahati val slovenske kolesarske evforije?
"Z odškodnino za enega Tadeja Pogačarja bi lahko štipendirali kar nekaj kolesarjev"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,13
5
Robi Jenko je nekdanji kolesar, športni direktor kolesarskega kluba mebloJogi Pro-Concrete in avtor bloga Zapisi izpod kolesa, kjer piše o zakulisju kolesarskega sveta.
O temeljih slovenskega kolesarskega ustroja smo se pogovarjali z Robijem Jenkom iz Ilirske Bistrice, nekdanjim kolesarjem, danes pa neutrudnim športnim delavcem in kolesarskim navdušencem, ki kot športni direktor v kolesarski ekipi mebloJOGI PRO-CONCRETE skrbi za skupino mladih kolesarjev in njihov razvoj. Jenko je tudi avtor bloga z naslovom Zapisi izpod kolesa, kjer piše o zakulisju kolesarskega sveta, tudi o njegovih najbolj perečih temah.
Veselje v domači vasi Tadeja Pogačarja ob podelitvi prestižne rumene majice.
Sleherna kolesarska evforija v Sloveniji sproži kup debat o kolesarstvu, medtem ko širšega odmeva v obliki pozitivnih posledic za kolesarje ni. Kaj bi bilo po vašem mnenju smotrno storiti, da bi občasni vrhunci takšne evforije imeli tudi nek dolgoročnejši učinek?
Res je, opaženje je popolnoma pravilno, odgovor na vprašanje pa vreden milijon dolarjev. Zagotovo bi s prepoznavnostjo najboljših dveh kolesarjev na svetu in preostalih vrhunskih slovenskih kolesarjev in njihovo pomočjo lahko povečali zanimanje vlagateljev. Domačih in tujih.
Seveda tega ne bodo počeli Roglič, Pogačar ali Mezgec … Njihova naloga je dirkanje. Tu bi tudi na državnem nivoju lahko uvedli nekaj reform, ki bi pripeljale do boljših pogojev za razvoj mladih kolesarjev.
Kdo bi po vašem mnenju moral prevzeti pobudo pri tem?
Verjetno kar Kolesarska zveza Slovenije, mogoče pa kakšni zunanji sodelavci z voljo in željo, cilji in vizijo. Stvar dogovora, vsekakor pa brez zveze tu ne gre.
Ali se trenutno zanimanje za kolesarstvo kaže tudi v obliki zanimanja otrok za treniranje tega športa? Kakšne so vaše izkušnje v klubu MebloJOGI Pro-concrete?
Se kaže, a je ravno tu po mojem mnenju največja težava. Mislim, da bi potrebovali več klubov, bolj pisano skupino pri mladih, hkrati pa se na članskem nivoju vse skupaj poslabšuje.
Ekipe so vse revnejše in premalo je odskočnih desk za prestop v profesionalne ekipe. Potrebujemo še vsaj eno res dobro organizirano kontinentalno ekipo ali ekipo U-23 na nivoju Adrie Mobil ali Gusta, ki bi bila motivacija za vse mlade.
Kje so po vašem mnenju temelji v slovenskem kolesarstvu najbolj trhli in obratno, kje smo najbolj močni?
Najbolj trhli smo ravno pri številu klubov, ki se ukvarjajo z mladimi. Sam sem se kot mladinec na treninge moral voziti v 85 kilometrov oddaljeno Novo Gorico. Zanimanje se povečuje in upam, da se bo v vsakem slovenskem mestu našel kak navdušenec, ki bo začel delati z mladimi.
Sploh ni potrebnega veliko truda. Dovolj, da se jih spravi na prve dirke. Tisti, ki zdaj delujejo v tem športu, mogoče tega sploh ne opazijo, saj večinoma prihajajo iz okolja, kjer so klubi prisotni. Zdaj vse skupaj sloni samo na Kranju, Ljubljani, Novem mestu. Trudimo se tudi v Novi Gorici, Tropovcih, Lenartu, Sevnici, na Bledu …
Tu ciljam predvsem na to, da je verjetno še veliko skritih talentov, ki pa sploh nimajo možnosti.
Treniraj kot Tadej Pogačar
Potem pa pridemo do mlajših mladincev in članov. MebloJOGI Pro-concrete je ekipa, ki je popolnoma amaterska. Trenutno smo drugi v pokalu Slovenije. To veliko pove o pogojih.
Zasledil sem, da selektor Slovenske nogometne reprezentance zasluži okrog 300 tisoč evrov na sezono. S tem bi imeli eno vrhunsko ali pa dve skromni ekipi na kontinentalnem nivoju.
Menim, da moramo poskrbeti za dobre članske ekipe, saj zdaj zastonj proizvajamo mlade kolesarje, ki nimajo kam iti.
Do katere starostne skupine kolesarjev je v Sloveniji dobro poskrbljeno in kdaj se to preneha oz. zakaj?
Kjer se dela, je dobro poskrbljeno do nivoja mladincev. Pa še tu so pogoji vse slabši. Vsi stroški so na ramenih staršev, medtem ko smo včasih vso opremo in kolesa kolesarji dobili. Še pred desetimi leti je bilo tako.
Medtem ko zdaj, ko smo med profesionalci tako visoko kot še nikoli, smo v tem segmentu na zelo nizki točki. Kolesarstvo počasi postaja šport bogatih in treba je nekaj ukreniti, da v prihodnje ne bo tako.
V kategorijo U23 in člane prehaja vse manj kolesarjev. Za tiste, ki so nekje šesti, sedmi v generaciji, ostane samo še dirkanje na lastne stroške. To pomeni, da si morajo kupiti kolo in plačati opremo ter poravnati vse stroške, celo mesečno članarino. Ker fantje že kakšno leto prej vidijo, kaj jih čaka, to zagotovo vpliva na motivacijo in s tem na raven.
Kristjan Hočevar je v dresu moštva MebloJOGI osvojil naslov državnega podprvaka v kronometru v konkurenci U23. Zaostal je zgolj za zmagovalcem Toura tadejem Pogačarjem. Kmalu zatem je dobil ponudbo kontinentalnega kluba Adria Mobil in se preselil stopniško višje.
Za razvoj v dobrega kolesarja potrebuješ dovolj dobro ekipo, ki ima dober program dirkanja. Ekipo, ki ti zagotovi vse potrebno za razvoj. Za fante do 23 let sta prvi dve leti dovolj, da dirkajo na primernem nivoju, da jih vozimo na prave dirke. Da jim omogočamo konkurenčno opremo in priprave. Če dobijo še kakšen evro štipendije, je to že vrh.
Ko pa enkrat dopolniš 23 ali 24 let in nisi dovolj dober za najvišjo raven, potem si v Sloveniji že počasi za odpis. Po eni strani razumljivo, po drugi pa zelo krivično.
Fantje, ki zmagujejo na dirkah evropskega pokala, bi si zaslužili dirkati dlje. A preprosto teh vmesnih ekip, kot sta bili včasih Sava ali Perutnina, ni.
Takrat so fantje zaslužili tudi po dve ali več slovenskih povprečnih plač. Danes tako dobri kolesarji vozijo za 200 ali 300 evrov ali celo zastonj. Prehod na ekipe do 23 let, ki se odvija v Sloveniji, je odraz nižjih sponzorskih vložkov. Na hitro, zdaj si ali te ni. In to ni ravno najboljše, saj se marsikdo razvije kasneje.
Bom kar podal lep primer: Kristjan Hočevar. Fant ni bil dovolj dober, da bi ga po mladinskih vrstah vzeli še v članske vrste Adrie. Na srečo smo ga vzeli mi in se ukvarjali z njim. Če nas ne bi bilo, bi kariero že končal. Potem se je pri nas razvil. S trdim delom in res vzornim odnosom. Zdaj so ga vzeli nazaj v Adrio, kjer je celo eden najboljših "klancarjev". To je produkt nekega mini sistema med nami in Adrio Mobilom.
Kako gledate na vlogo amaterskih kolesarskih klubov? V Sloveniji jih imamo deset, poleg dveh na kontinentalni ravni (Adria Mobil in Gusto Santic).
Tisti klubi, ki so, se vsi trudijo po najboljših močeh. Še posebej tisti manjši. Tu gre za delo popolnih navdušencev.
Adria dela zelo dobro z vsemi generacijami. Sicer že dlje časa niso naredili kolesarja res vrhunskega kova, a generacija, ki prihaja, obeta.
V Rogu oziroma zdaj Gusto Ljubljana, da smo pošteni do sponzorjev, se dela dokaj množično, hkrati pa kakovostno. Tudi pri Kranju je podobna zgodba.
Mogoče med vsemi skupaj primanjkuje več sodelovanja.
Pa še en izziv se pojavlja. Lahko ga združimo tudi s prejšnjim vprašanjem.
Fantje in dekleta gledajo Pogačarje in Rogliče po televiziji in vse preveč sanjajo, malo pa jih je pripravljeno zares delati. Ko gre samo nekaj narobe, se mladeničem v sekundi podre svet. Generacije, ki prihajajo, bi vse in takoj. Tega pa v kolesarstvu ni. Naj bo ta šport še bolj priljubljen, vedno bo garaški.
In ravno zato je treba iskati kolesarje tudi po manjših mestih, vaseh. Ker roko na srce, otroci s podeželja so že zaradi načina življenja in vzgoje v osnovi bolj primerni za ta garaški šport. Za zmanjšanje trpljenja na klancu ni aplikacije.
Ali bi klubi ob prestopu kolesarjev v ekipe World Tour morali dobiti neko odškodnino (kot pri nogometu)? Se vam zdi to realna možnost za nekoč v prihodnje?
To je nuja. Sami smo letos na višjo raven podarili dva kolesarja, pa od tega nimamo ničesar.
Z odškodnino za enega Tadeja Pogačarja bi lahko štipendirali verjetno kar nekaj kolesarjev. Ali pa bi jih vsaj dobro oblekli in tako razbremenili starše.
Skratka, odškodnin za kolesarje ni, se pa govori, da se pripravlja sistem. Zdaj pa je na nas individualno, da začnemo razmišljati o pogodbah. Individualnih, menedžerskih, a pri nas v Novi Gorici bodo te stvari vedno pod okriljem kluba. Tu ne jaz ne predsednik kluba nisva zaradi denarja, ampak zato, ker želiva pomagati fantom.
Sam sem se odločil, da skušam ponuditi generacijam za menoj tisto, kar bi si najbolj želel v svoji karieri imeti sam. To je moje poslanstvo.
V najinem prejšnjem pogovoru aprila 2019 ste izpostavil tudi problem zaposlovanja kolesarjev. Poudarili ste, da je v Sloveniji tako, da ko končno izpolniš pogoje za zaposlitev v javni upravi, si jih prav gotovo izpolnil tudi za ekipo svetovne serije in če imaš za seboj ekipo takega kalibra, potem državne službe prav gotovo ne potrebuješ. Po drugi strani pa bi jo krvavo potrebovali mlajši kolesarji. Je v zvezi s tem opaziti kakšne premike?
Ni. Mogoče je zdaj čas, smo namreč na robu prepada. Za slovenske ekipe se piše še slabše leto 2021. Kar nekaj kolesarjev bo zaključilo svojo kariero, saj se s kolesarstvom, če nisi v ekipi World Tour, preprosto ne da več preživeti. Kolesarstvo pa pobere preveč časa in energije, da bi lahko poleg tega še bil zaposlen.
Upam, da nam bodo politiki pomagali tudi doma, ne samo na podelitvah po svetu.
Kaj mislite, da bi lahko naredili na nacionalni ravni, da bi izboljšali pogoje za razvoj športa?
Ko sem organiziral dirko sem videl, zakaj dirk ni še več. Za popolnoma neprofitno dirko, dirko za javno dobro, smo morali za razne zapore cest in dovoljenja državnim službam plačati okrog pet tisoč evrov. Tudi reševalci niso zastonj. Je pa zastonj metadon in tu ni logike.
Športu, ki preprečuje, da je vse več mladine na ulicah, se storitve zaračunavajo, za zdravljenje odvisnikov pa se plačuje. Torej bolje zdraviti, kot preprečevati.
Da o pokrivanju stroškov raznih reševanj ne govorimo. Varovanje policije huliganov je zastonj, za spremljanje kolesarskih dirk pa se mastno računa.
Potem so tu postavitve raznih centrov. Vsaka regija bi lahko imela zunanjo asfaltirano pisto in pump stezo. Tako se postavijo središča dogajanja, pa še bolj varno je kot trening v prometu. To je samo nekaj predlogov. Ponavljam se: ni lahko, a marsikaj se zagotovo da.
"Zmagati na Dirki po Franciji je nekaj, za kar bomo potrebovali še veliko časa, da dojamemo, kaj to pomeni. Da o dvojni zmagi, dominantnosti in načinu sploh ne govorimo."
Kako sicer sami gledate na slovenski kolesarski fenomen in uspeh tandema Pogačar–Roglič na Vuelti/Touru in SP?
Ne morem verjeti, v bistvu se sploh ne zavedamo, kaj se dogaja.
Zmagati na Dirki po Franciji je nekaj, za kar bomo potrebovali še veliko časa, da dojamemo, kaj to pomeni. Da o dvojni zmagi, dominantnosti in načinu sploh ne govorimo.
Mnogi pravijo, da se jim zaradi razpleta dirke smili Roglič, prvi kolesar sveta, ki je dirko končal na drugem mestu. S športnega vidika, z vidika vrhunskega športa, je to res bil tragičen prihod v cilj, ampak pomislite na vse tiste, ki jim ni uspelo, pomislite na vse, ki jim finančne omejitve onemogočajo dirkanje.
Na tiste, ki niso odšli na dirko, ker ni bilo denarja za rezervoar goriva, ali pa na tiste, ki sploh ne dobijo ekipe. To so žalostne zgodbe in takšni ljudje se nam lahko zares smilijo.
Jenko je na zadnji dan Dirke po Franciji odpotoval v Pariz, kjer smo bili priča slovenskemu kolesarskemu zmagoslavju.
Tudi sami ste na zadnji dan Toura odpotovali v Pariz, da bi bili priča slovenskemu zmagoslavju.
Da, že po prvem tednu dirke vseh dirk, ko je Tadej dobil prvo etapo, smo se s fanti ravno vračali iz dirk v Avstriji. Takrat sem jim rekel, da če zmaga eden od naših, pa grem v Pariz. Če že vse življenje posvečam športu in je zadnjih 15 let vsak dan povezan s kolesarstvom, potem nočem zamuditi tako zgodovinskih trenutkov, pa naj stane kar hoče, tudi če en mesec jem samo paštete.
Sicer sem vedel, da imam soboto pred zadnjo etapo delovno, a sem izračunal, da seveda z lahkoto pridem tudi z avtomobilom. Kar rečem, rad tudi storim, le tako te imajo lahko za resnega. Na srečo sta fanta naredila evforijo in sta proti Elizejskim poljanam iz Brnika poleteli kar dve letali.
Ustaviva se še pri Kolesarskem vikendu v Illirski Bistrici, ki ste ga organizirali v septembru in ki je požel številne pohvale. Vsekakor dobrodošla novost v slovenskem kolesarskem prostoru.
Da, tudi dirka v Ilirski Bistrici je del "projekta", ki sem si ga zastavil. Navdušiti mlade in vse ostale za ta šport. Zato smo dirkanje pripeljali v sam center tega mesteca.
Res je, odzivi so dobri. V bistvu odlični. Naslednji korak je začetek delovanja z mladimi. Ta korak ni daleč, se že obuvamo.
V Ilirski Bistrici bi rad delal s fanti in dekleti do petnajstega leta, medtem ko bi jih v kategorijo U17 vključili v ekipo v Novi Gorici.
V Novi Gorici si želim postaviti center primorskega kolesarstva z vse močnejšo člansko ekipo na čelu. Od tu bi potem morali kolesarji prehajati v največje ekipe.
Mogoče visoko zastavljeni cilji, a samo tako se da poseči res visoko. Začeli smo praktično na pogorišču starega kluba, danes pa lahko že nekaj pokažemo.
Vse prevečkrat naletim na besede, tega se ne da, to je res težko … Brez pravega poskusa, brez želje.
Kdo bi rekel, da lahko nekdo, ki začne kolesariti pri 22 letih, pride med profesionalce. Kaj šele, da postane številka ena na svetu. Tu nam je Primož Roglič lahko zgled. Samo želeti si je treba, delati in vztrajati.
Za zdaj imam ogromno volje in idej, mi pa zaradi tega, ker ne živim od plače športnega direktorja, vse prevečkrat zmanjkuje časa in včasih tudi energije.
Zato stremim k temu, da gremo vsako leto stopničko više.
Vedno so ljudje, ki so pripravljeni delati. Vendar delo mora biti nagrajeno in pa cenjeno. To je motivacija. Potem gre lažje najprej. Sicer se vlak počasi ustavi.
5