SiolNET. Sportal Kolesarstvo
2,98

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Robi Jenko in Zapisi izpod kolesa

Kolesar, ki piše o temah, o katerih drugi ne želijo pisati: tudi o plačah in dopingu #video

2,98

termometer

Robi Jenko
Nekdanji kolesar, danes športni direktor in mentor v kolesarskem klubu mebloJOGI Pro-concrete v Zapisih izpod kolesa piše o svetlih in temnih plateh kolesarstva. Foto: Alenka Teran Košir

Nekdanji kolesar, danes športni direktor in kolesarski mentor Robi Jenko v blogu z naslovom Zapisi izpod kolesa piše o zakulisju profesionalnega kolesarstva. Med drugim piše o blišču in bedi tega športa, navaja primere dobre prakse, niza najrazličnejše predloge za izboljšave in večjo popularizacijo kolesarstva in ima zanimiv pogled na doping. Pravi namreč, da pozitiven vzorec kolesarja na dopinškem testu ni slaba novica, ampak veseli dan. Zakaj? "Ker je dokaz, da se na področju boja proti dopingu dela, da so uspešni, hkrati pa to pomeni razkrinkanje in začasno odstranitev še enega goljufa iz športa."

Robi jenko Foto: Prijavim.se Robi Jenko je avtor bloga z naslovom Zapisi izpod kolesa, kjer piše o zakulisju kolesarskega sveta, tudi o njegovih perečih temah. Osemindvajsetletnik iz Ilirske Bistrice je nekdanji kolesar, ki zase pravi, da sicer nikoli ni dosegel vrhunske ravni, je pa ravno zaradi kolesarstva zbral nešteto življenjskih izkušenj in lekcij, ki mu koristijo v vsakdanjem življenju.

Danes počne marsikaj. Poudarja, da brez podpore družine in dekleta nič od tega ne bi bilo mogoče. V kolesarskem klubu mebloJOGI Pro-concrete ima dvojno vlogo: kot športni direktor skrbi za ekipo mladih kolesarjev, išče ustrezne dirke, na katerih se fantje razvijajo, usklajuje se s sponzorji, po drugi strani pa se še vedno udeležuje nekaterih dirk in tam deluje predvsem kot mentor svojim mladim varovancem. Za nameček dela še kot trgovec-poslovodja v kolesarski trgovini, kjer imajo veliko posluha za njegove kolesarske obveznosti, konce tedna pa še vedno preživlja na kolesarskih dirkah.  

S kolesarstvom se je začel ukvarjati pri 15 letih, čeprav je na "biciklu" že od nekdaj. "Kolesariti sem začel iz zabave. Najprej sem deset let treniral nogomet, nato pa sem, tudi zaradi vzora drugih, najprej je kolesaril moj brat, potem še sosed, še sam sedel na kolo in postalo mi je všeč," se spominja.

Nekaj časa je vztrajal pri odločitvi, da nikoli ne bo hodil na dirke, a ga je hitro minilo. "Že čez tri mesece, imel sem 17 let, sem poklical v kolesarski klub, ali bi me vzeli." V kolesarskem klubu HIT Nova Gorica je opravil testiranje in se jim pridružil.

Najprej je vozil za novogoriško ekipo, nato pa se je skozi šivankino oko, v paketu z Janom Tratnikom in Erikom Poljancem leta 2009 prebil v člansko ekipo Roga. "Nekaj let sem potem vozil za avstrijsko ekipo Amplatz in nato za hrvaško Meridiano, nato pa sem se leta 2015, pri 25 letih vrnil v Rog, kjer sem po svoje deloval kot podaljšana roka trenerja Marka Polanca, ki me je seznanjal tudi z delom športnega direktorja, ki ga opravljam danes."

Robi jenko Foto: Prijavim.se Jenko pravi, da je bil na nižji ravni kolesarstva še konkurenčen ("Na dirkah evropskega pokala sem bil še konkurenčen za top 10 ali kakšen oder za zmagovalce, proti kolesarjem protura pa mi je veliko manjkalo), pozneje pa je kolesaril predvsem zato, ker ga je to najbolj veselilo.

Zadnja tri leta dirka zastonj, poudarja. "Odločil sem se, da za tako skromno plačo, kot sem jo dobival, ne bom tvegal svoje glave, bi pa tvegal, na primer s šprintom, če bi imel občutek, da je tako prav in ne zato, ker bi to od mene zahtevali v klubu."

Odločitev, da tekmuje samo še pro bono, je prišla po eni od dirk na Kitajskem (na dirki je pred njegovimi očmi umrl kolesar iz iste ekipe), ko mu je ena od tujih ekip, s katero se je pogajal o sodelovanju, na papirju ponudila precej nižje plačilo, kot pa so se dogovarjali ustno. "Smrt kolesarja je bila samo še dodatna utež na tehtnici v prid zavrnitve pogodbe, ne pa glavni razlog," je pojasnil. 

V svojih Zapisih izpod kolesa pišete o številnih temah, povezanih s kolesarstvom: predstavljate zgodbe slovenskih kolesarjev, pišete o razmerah v cestnem kolesarstvu, o plačilu v kolesarskih ekipah, dopingu, skratka, ne izogibate se niti perečih tem. Kakšen je odziv s terena?

Da, gre za teme, o katerih drugi ne želijo pisati. Na začetku me je skrbelo, kakšen bo odziv javnosti. Vemo, da na družbenih omrežjih vsak lahko napiše res vse in sam sem kot avtor besedila, ki mu je mar za tisto, kar piše, seveda spremljal komentarje bralcev. Vesel sem, da so v večini vsi pozitivni.

Največ pa mi pomeni pozitivno mnenje nekdanjih trenerjev in strokovnjakov iz sveta kolesarstva, od selektorjev Andreja Cimpriča in Andreja Hauptmana, Martina Hvastje … Ravno zadnji je enciklopedija kolesarstva in mi je kot komentator velik vzor na področju približevanja zahtevne in zapletene kolesarske tematike popolnim laikom.

Video: Robi Jenko o tem, kaj bi bilo treba storiti, da bi bilo kolesarstvo med Slovenci še bolj priljubljeno.

Eden od vaših blogov ima naslov Blišč in beda cestnega kolesarstva. Predvidevam, da je bede več kot blišča.

Da, bistveno več. Plače, če sploh so, so na nižjih ravneh kolesarstva res mizerne, medtem ko je v ekipah svetovne serije (WorldTour) zgodba seveda precej drugačna.

V našem klubu svojim kolesarjem ne dajemo plače, ker si tega ne moremo privoščiti. Fantje dirkajo pro bono, dobijo pa vso kolesarsko opremo, drese, zagotovimo jim plačane priprave, štartnine na dirkah, prevoze in prenočitve.

Blog Zapisi izpod kolesa lahko spremljajte na spletni strani https://prijavim.se.

Mladim kolesarjem poskušam omogočiti tisto, kar sem sam najbolj pogrešal. Zagotovimo jim dovolj priprav – samo letos smo jih imeli 20 dni, kar je za ekipo našega ranga kar lepa številka –, dirkanje na razvojnih dirkah, kjer nabirajo izkušnje in napredujejo, ter predvsem ne hitimo.  V mojih tekmovalnih časih mi je šlo vedno na živce, da smo po dirki vedno na vrat na nos hiteli nazaj v hotel, medtem ko mi zdaj to delamo precej počasi. Spijemo beljakovine, se najemo, z dirk odhajamo zadnji. Petnajst minut gor ali dol, to ne spremeni ničesar.

Nekdanji kolesar Charly Wegelius, danes športni direktor moštva EF Education First, je v biografiji z naslovom Pomočnik podrobno opisal izzive cestnega kolesarstva. Nekdanji kolesar Charly Wegelius, danes športni direktor moštva EF Education First, je v biografiji z naslovom Pomočnik podrobno opisal izzive cestnega kolesarstva.

Britanski kolesar Charly Wegelius je v biografiji z naslovom Pomočnik, kjer opisuje svojo kolesarsko pot in vlogo pomočnika (domestique) v kolesarstvu, postregel z opisi ne preveč razkošnega življenja kolesarjev. Med drugim so kolesarji po dirkah sami, na roke, prali svoje drese in jih, kakor so vedeli in znali, sušili po hotelskih sobah. Vas to spominja na vašo izkušnjo?

Da, seveda. Ko sem na primer dirkal na Kitajskem, sem za 11 dni dirke imel na voljo samo en dres. Vsakokrat, ko smo se po etapi vrnili v hotel, sem najprej v umivalniku opral svoj dres in šele nato skočil pod prho. Na videz smo bili v karavani sicer vsi urejeni, v resnici pa je bilo drugače.

Zgodilo se je tudi, da smo na štartu pred dirko dobili samo dve čokoladici in cedevito v bidonu, kar seveda ne zadostuje potrebam kolesarja na dirki. Naslednji dan sem si raje prinesel svojo hrano.

Če se vrnem k vprašanju o blišču in bedi cestnega kolesarstva … Mislim, da bi, če bi ekipe nižjega ranga ukinili, bilo kolesarjev še manj. Po eni strani je bolje, da imaš slabe možnosti, kot pa da jih sploh nimaš.

Pa še na nekaj bi rad opozoril, in sicer na težave zaposlovanja kolesarjev. V Sloveniji je tako, da ko končno izpolniš pogoje za zaposlitev v javni upravi, si jih prav gotovo izpolnil tudi za ekipo svetovne serije, in če imaš za seboj ekipo takega kalibra, potem državne službe prav gotovo ne potrebuješ.

Po drugi strani pa bi jo krvavo potrebovali mlajši kolesarji. Upam, da se bo to spremenilo. Upam, da bodo tudi v Sloveniji štipendirali mlajše, perspektivne kolesarje.

Primer dobre prakse lahko najdemo na Slovaškem, kjer je polovica kolesarskega kluba Banska Bistrica vojaška. To pomeni, da so kolesarji, maserji, mehaniki zaposleni v vojski. Mislim, da bi tudi v Sloveniji lahko imeli takšno ekipo.

Primož Roglič je trenutno prvo ime slovenskega kolesarstva. Takole je bil marca oblegan v Planici. Primož Roglič je trenutno prvo ime slovenskega kolesarstva. Takole je bil marca oblegan v Planici. Foto: Jaka Lopatič

Omenili ste, da je večina slovenske pozornosti usmerjena k Primožu Rogliču. Kakšen se vam zdi slovenski kolesarski bazen?

Prej bi rekel, da črpamo iz luže (smeh, op. p.). Glede na število kolesarjev smo res fenomen. Mislim, da imamo v ekipah svetovne serije kar 12 kolesarjev, kar je ogromno.

Čemu to pripisujete? Dobremu delu v mlajših selekcijah?

Vsi slovenski kolesarji izhajajo iz petih, šestih slovenskih klubov, kar je, če to primerjamo s tujino, res malo. Verjetno res dobro delamo …

Sicer pa smo Slovenci na splošno športni fenomen. Slovenija ima manj prebivalcev kot tretjina Rima, imamo pa res ogromno uspešnih športnikov.

V enem od zapisov z naslovom Doping – kralj in grobar športa ste med drugim zapisali, da za vas novica o pozitivnem vzorcu kolesarja na dopinškem testu ni slaba novica, ampak je to za vas veseli dan. "Dokaz, da se na področju boja proti dopingu dela, da so uspešni, hkrati pa to pomeni razkrinkanje in začasno odstranitev še enega goljufa iz športa," ste zapisali. Ste imeli zaradi te izjave težave?

Sem, da, češ, da takšni primeri škodijo kolesarstvu. Zame to pomeni samo to, da sistem vendarle deluje. Doping je treba izkoreniniti. Jasno mi je, da to ni povsem mogoče, si pa vseeno lahko za to prizadevamo.

Veliko ljudi v kolesarstvu zmoti, da se doping najpogosteje povezuje s kolesarstvom, ker da je prisoten tudi v drugih športih. Seveda je, se strinjam, ampak bodimo pošteni, v kolesarstvu ga je še vedno ogromno. Čeprav ga je precej manj, kot ga je bilo, je tudi toliko, kot ga je, preveč.

Doping kolesarstvo Tour de France 2017 Foto: Getty Images

Pišete tudi o tem, kar takole ob pivu govori marsikdo, češ, da je tritedenske dirke nemogoče odpeljati ob makaronih in vodi.

Da, dejstvo je, da vrhunski športnik ob testeninah in žgancih ne more doseči vrhunskega rezultata, mnogi pa pozabljajo na pomoč prehranskih dopolnil, ki jih kolesarji vse več uporabljajo in niso doping.

Razlika med prehranskimi dopolnili in dopingom je seveda velika. Prehranska dopolnila, gre za ogljikove hidrate, proteine, vitamine in preostale sestavine, ki pomagajo pri hitrejši regeneraciji, lahko kupite v vsaki športni trgovini in niso prepovedana. Veliko prehranskih dopolnil je na voljo v obliki praškov in tablet, a gre za snovi, ki so razvite v športnih laboratorijih, ki so dovoljene in jih lahko uživajo vsi športniki.

Doping je na primer EPO ali testosteron, ki ga drugače kot na prepovedan način ne moreš vnesti v telo.

Zapisali ste, da si sami nikoli niste pomagali z dopingom. Kako frustrirajoče je bilo za vas, ko so vas na dirki prehitevali kolesarji, za katere ste vedeli, da ne vozijo "čisti"?

Sčasoma se s tem sprijazniš.

Kje je danes v kolesarstvu največ dopinga?

Sklepam, da na ravni nižje rangiranih ekip, ker tam ni bioloških potnih listov, kjer je vsako odstopanje vrednosti znamenje za alarm. Na nižjih ravneh so kontrole samo na dirkah, sicer pa ne. Poleg tega so nižje ekipe odskočna deska k višje rangiranim ekipam.

V blogu se lotevate marsičesa, pisali ste tudi o svojem videnju primernega načina vožnje kolesarjev na cestišču, ki ga morate deliti z motornimi vozili. Zagovarjate idejo, da bi se uzakonila vožnja kolesarjev po dva in dva vzporedno …. Ste že stopili v akcijo, kot ste napovedali?

Trudil sem se, stopil sem v stik tudi s predstavnikom policije. Bili so zainteresirani. A se nam pozneje ni uspelo uskladiti. Bom pa vztrajal, to bo eden od ciljev za prihodnost.

Dejstvo je, da smo kolesarji za voznike motornih vozil nadležni kot mušice, tega se zavedam. Vem tudi, kako je, če kot tovornjakar poskušaš prehiteti kolesarja. Lepo bi bilo, če bi vsi skupaj imeli malo več potrpljenja.

radenska dirka po sloveniji Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Moj predlog je, tako kot na Norveškem, da bi uzakonili vožnjo dva po dva, s tem, da bi moral kolesar uporabljati utripajoča sredstva, kar pomeni, da bi bil viden že na daleč.

Poleg tega bi predlagal usposabljanja za kolesarje – dejstvo je, da se vsi ne znajo voziti vzporedno – ter morebiti sprožiti vseslovensko akcijo, podobno, kot je akcija Bodi viden, bodi previden, ki spodbuja uporabo odsevnih teles ... Da bi bila ta uspešna, bi jo morala podpreti organizacija, ki deluje na tem področju in ima večji vpliv kot posameznik.

Profesionalni kolesarji z licenco kolesarske zveze se v primeru, da jih spremlja spremljevalno vozilo z rotacijsko lučjo, že zdaj lahko vozijo vzporedno. Je pa res, da spremljevalnega vozila ni na vsakem treningu.

Kritični ste tudi do umestitve kolesarskih stez …

Da, mislim, da je osnovna napaka, da so kolesarske steze del pločnikov, ne cestišč. Ni mi jasno, zakaj steze niso označene na cesti in ločene z odsevniki ali pa vsaj črto.

V enem od svojih najbolj branih blogov ste se lotili primerjave dosežkov košarkarja Luke Dončića in kolesarja Primoža Rogliča. Že dve leti zapored je naziv športnika Slovenije pripadel košarkarju, lani Dončiću, predlanskim Goranu Dragiću. Verjamete, da bo že letos čas za kolesarski preboj na vrh lestvice? Kako gledate na primerjave športov in športnih dosežkov?

Primerjati športe med seboj je res težko in nehvaležno. Težko je na primer enačiti uspehe z belih strmin s tistimi v dvorani. No, ampak za naziv športnik leta jih pač moramo primerjati.

Upam si staviti, da bo naziv športnik leta letos končno pripadel kolesarju. Statistika je že zdaj na strani Rogliča.

Neverjetno osebno statistiko ima tudi Dončič, a mu ekipe letos ni uspelo popeljal do nobene lovorike, tako kot je to na primer lani storil z Realom. To pa šteje največ.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin