Druga kariera
Nedelja, 7. 5. 2023, 18.50
11 mesecev, 3 tedne
Druga kariera (308.) - Marko Džalo
Nekdanji vaterpolist, ki se je udomačil v svetu elitnega kolesarstva
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
6,89
3
Življenje je res splet naključij, smo ugotavljali s Kranjčanom Markom Džalom, ki je že več kot desetletje soigneur pri kolesarski ekipi Sky oz. Ineos Grenadiers.
Ko se je Marko Džalo, takrat nadobudni študent strojništva, pred leti udeležil tečaja masaže, si ni predstavljal, da mu bo ta korenito spremenil življenje. Nekdanji vaterpolist je že več kot desetletje soigneur ali deklica za vse, kot pravi sam, v profesionalni kolesarski ekipi Ineos Grenadiers. Katera pot vodi od vaterpola do elitnega kolesarstva, kaj prinaša tak nomadski način življenja in kakšna je njegova časovnica? Šestintridesetletni Džalo je trenutno na Dirki po Italiji, kamor bodo prihodnje tri tedne pozorno uprte tudi oči slovenskih ljubiteljev kolesarstva.
Maser, športni terapevt, fizioterapevt, soigneur ... Kakšen bi bil slovenski izraz za delo, ki ga opravljate v kolesarski ekipi Ineos Grenadiers?
Sam vedno rečem, da smo kot deklice ali pa kar mame za vse. Delamo vse, ampak res vse. Kako bi se soigneur reklo v slovenščini? Res ne vem, žal v slovenščini še nimamo ustreznega izraza za to.
Že več kot desetletje ste aktivni v profesionalnem kolesarstvu, ampak športno pot ste začeli kot vaterpolist pri AVK Triglav Kranj. Kako ambiciozni ste bili v svetu vaterpola?
Vaterpolo sem igral 12 let, še pred tem, od prvega do sedmega razreda, sem treniral karate. Vaterpola sem se lotil po tem, ko so se ga vsi moji prijatelji, pa je še mene pritegnilo. Predvsem zaradi družbe. Šel sem čez vse selekcije, vse do članov, a nikoli nisem igral za reprezentanco. Bil sem del zelo močne generacije. Ker imam rojstni dan 31. decembra 1986, sem igral z letnikom 1985, kjer so bili vsi starejši in precej močnejši od mene in nisem prišel zraven, kar je tudi logično, saj sem z vaterpolom začel dokaj pozno. Vmes sem naredil še tečaj za trenerja. Leta v vaterpolu so bila pomembna, ker so mi vcepila disciplino in motivacijo.
"Leta v vaterpolu so bila pomembna, ker so mi vcepila disciplino in motivacijo."
Ste sanjali o tem, da bi bili vrhunski športnik?
Seveda, vsak ima to željo, še posebej sem si tega želel, ko sem bil pomočnik selektorja mladinske reprezentance in smo šli na evropsko prvenstvo v Turčijo, kjer sem videl, kako se grejo vaterpolo v drugih reprezentancah. Takrat me je spet resno zagrabilo.
Pozneje sem se preusmeril še v sodniške in trenerske vode in sem z igranjem za eno leto prekinil, saj nisem smel igrati za člane, če sem jim želel soditi, kar je logično. Vmes sem potem opravil še izpit za reševalca iz vode, potem pa me je spet nekako prijelo, da bi igral.
Ko sem bil zvečer med 20. in 22. uro, ko smo običajno imeli treninge, reševalec na tribuni, me je spet prijelo, tako da sem se vrnil med igralce. Vaterpolo sem treniral od 7. razreda osnovne šole, torej od 13. pa do 25. leta, ko sem se zaradi dela, ki ga opravljam danes, preselil na Nizozemsko.
Menda je vsega "kriv" tečaj masaže, ki vam je povsem spremenil življenjsko pot?
Res je, enkrat poleti mi je nek znanec na kranjskem bazenu, ki je delal za Nogometni klub Šenčur in Triglav Kranj, omenil, da potrebuje nekoga z znanjem prve pomoči. Rekel je še, da moram, če me delo zanima, najprej opraviti tečaj za maserja, da me v klubu lahko registrirajo kot fizioterapevta.
"Kar zadeva potovanja, marsikdo misli, koliko sveta vidimo, v resnici pa vidim samo tisto, kar se da videti iz avta, ko se peljem po trasi dirke. Vse ima svoje prednosti in slabosti."
To sem povedal tudi mojemu sodelavcu na bazenu, tudi njega je zanimalo in odločila sva se, da se tečaja udeleživa skupaj. Našel sem prvi možni datum za vikend tečaj in se ga tudi udeležil. Kolega je takrat priložnost zamudil in mi čez nekaj let dejal, da je res škoda, da je tečaj izpustil, češ, da je noro, koliko jaz potujem, čeprav mislim, da ima tudi on kar dobro službo.
Kar zadeva potovanja, marsikdo misli, koliko sveta vidimo, v resnici pa vidim samo tisto, kar se da videti iz avta, ko se peljem po trasi dirke. Vse ima svoje prednosti in slabosti. Saj je fino, ko greš v Avstralijo, sam tja verjetno sicer nikoli ne bi šel, če pa te plačajo, da greš, pa seveda izkoristiš priložnost.
Ko ste se udeležili tečaja za maserja, najbrž niti pod razno niste razmišljali o tem, da boste delali v svetu poklicnega kolesarstva?
Ne, kje pa. Mislil sem, da bom delal v nogometu. Čeprav sem takrat študiral na strojni fakulteti, je bil šport zame še vedno na prvem mestu. Nekje na polovici študija sem faks pustil in ostal v športu. Nisem pa nikoli bil profesionalni športnik, saj če bi bil, bi lahko od tega živel. V vatepolu pa to takrat tako ali tako ni bilo mogoče.
Bi se strinjali, da je vaše življenje polno naključij?
Točno to. Splet naključij.
Kako ste prišli do priložnosti v elitnem kolesarskem razredu? Menda je bil pri tem ključna oseba David Rožman, soigneur v ekipi Sky.
Res je, z Davidom sva se spoznala v nekem lokalu po dirki Po Sloveniji leta 2011. Rekel mi je, naj ga pokličem naslednji teden, da si shrani mojo telefonsko številko in da me bo poklical, če bi me kdaj potrebovali. Čez en teden sem ga res poklical, vmes je itak že pozabil, da mi je sploh kaj rekel (smeh, op. a.) …
No, potem pa me je, ko sem bil z ekipo Save Kranj ali mlajšo reprezentanco, ne spomnim se točno, na dirki Trofeo Karlsberg v Nemčiji, res poklical. Bil je petek, dirka se je končala v nedeljo. Vprašal me je, ali bi šel v ponedeljek z njim na Dirko po Španiji. Seveda da, zakaj pa ne, sem mu rekel. Ampak ne z ekipo Sky, ampak z ekipo Skil-Shimano. Okej, sem rekel, čeprav sploh nisem vedel, da ta ekipa obstaja. Takrat sem mogoče poznal tri ali štiri ekipe in to je to.
"Znanje, ki ga dobiš v kontinentalni kolesarski ekipi, kot je na primer Sava Kranj, je odlična osnova, saj si v takih ekipah sam za vse in moraš tudi znati vse."
Dal mi je telefonsko številko maserja v tej ekipi in rekel, naj se mu oglasim. Ko sem ga poklical, sem bil stoodstotno prepričan, da gre za foro. Tip je bil namreč Poljak in je imel res smešen naglas, prepričan sem bil, da se nekdo zafrkava. S Savčani smo kar naprej imeli neke zafrkancije.
Ko sem poslal mail s svojimi podatki zaradi velikosti oblačil, je bil mail zavrnjen, zato sem bil še bolj prepričan, da gre za potegavščino. No, šele pozneje sem ugotovil, da je bil mail zavrnjen, ker sem si ga narobe zapisal (smeh).
Ko me je David v soboto klical, da se pozanima, če sem vse uredil, sem mu rekel, da so me res dobro vrgli na foro in on je še kar vztrajal, da ne gre za foro. No, nazadnje je on poklical in se dogovoril glede oblačil.
Rekel je še, da me v ponedeljek ob 7. uri pobere pred blokom in da greva z avtom v Španijo. Spomnim se, da sem celo noč vozil iz Nemčije, ob 5. uri sem bil doma, ob 7. uri pa me je pred mojim blokom res čakal David. In to z jaguarjem! Šele v Milanu sem začel verjeti, da morda pa ne gre za foro (smeh).
Moja prva dirka v tej vlogi je bila tako Vuelta 2011. Po enem tednu so me v ekipi Skil-Shimano vprašali, ali bi me zanimalo delo za polni delovni čas, a bi se moral preseliti na Nizozemsko. Pa sem šel …
Džalo je trenutno na Dirki po Italiji.
Kaj vse ste morali obvladati?
Znanje, ki ga dobiš v kontinentalni kolesarski ekipi, kot je na primer Sava Kranj, je odlična osnova, saj si v takih ekipah sam za vse in moraš tudi znati vse. V ekipah nižjega ranga moraš zmasirati šest, sedem kolesarjev, pripraviti moraš bidone, hrano, oprati oblačila, pospraviti in pripraviti avtomobile, skratka vse moraš opraviti sam, medtem ko so v ekipah višjega ranga naloge bolj porazdeljene. Moraš pa se navaditi na sistem, vsaka ekipa ima svojega.
Pri Shimanu sem ostal eno sezono, sezono 2012, takrat smo se preimenovali v Argos Shimano, potem pa sem se že med Tourom dogovoril z ekipo Sky in potem na Vuelti 2012 z njimi tudi podpisal pogodbo. Letos je moja 11. sezona v tej ekipi.
Je po odhodu Chrisa Froooma Geraint Thomas še vedno glavni zvezdnik vaše ekipe?
Z Geraintom Thomasom, zmagovalcem Dirke po Franciji leta 2018.
Da, mislim, da še vedno G. (Thomas, op. a.). Kamorkoli pride, je večje zanimanje medijev, več se nas omenja, če je on v ekipi na dirki, konec koncev je zmagovalec Toura. Veliko se forsira tudi Toma Pidcocka, bomo videli. Tudi Magnus Sheffield obeta veliko.
Tistega, ki naredi rezultat, se več omenja, pa tudi karizmo mora imeti. Tak je bil denimo Bradley Wiggins. Vedno so govorili, da ima 'rockstar' efekt. Ali pa Fabian Cancellara, Tom Boonen ...
Ali obstaja kakšna stična točka med vami soigneurji, med njimi je precej Slovencev? Kakšen človek moraš biti za to delo?
Naj pomislim. Najprej moraš biti miren v smislu, da se dobro znajdeš v stresnih položajih. Na dirki večkrat dnevno prideš v položaj, ko se moraš v sekundi odločiti, kaj boš storil. Velikokrat gre kaj narobe. Na primer med dirko ti poči guma, meni se je na Dirki po Alpah celo zgodilo, da sta mi počili dve gumi, s kolegom iz ekipe pa sva imela samo eno rezervno. Panika totalna. Nedelja. Kje boš sredi Italije dobil gumo? No, v petih minutah sem našel rešitev, sreča je bila tudi, da so naredili dva kroga, in preden sva dala drugo okrepno, sem že imel dve rezervni gumi.
Biti moraš deloven, včasih tudi tih, kadar je treba, pa znati moraš poslušati. Hitro se moraš učiti, saj je kar naprej nekaj novega.
Koliko je prestopanja soigneurjem med ekipami? Je to občutljiva zadeva? Verjetno gre lahko kakšna skrivnost na ta način do druge ekipe.
Džalo in Tom Pidcock.
Kaj pa vem, ni tako velika stvar. Prej, ko smo pri Skyju veliko stvari delali drugače, ko smo stavili na t. i. marginal gains, ko smo za vsako sezono pogruntali nekaj novega, je bilo to pomembno, danes pa se mi zdi, da vsi delamo bolj ali manj podobno. Verjetno bi več podatkov dobili od trenerja, sicer pa je danes vse možno izračunati. Je pa seveda minus za ekipo, če izgubijo dobrega maserja z dolgoletnimi izkušnjami.
Koliko se je kolesarstvo spremenilo od 2011, ko ste vi vstopili vanj? Kaj opažate kot največje razlike?
Pri našem delu? Precej več poudarka je na prehrani in regeneraciji, veliko več se uporablja tehnologije. Včasih se je govorilo, da ima Team Sky vse preračunano, na primer, koliko sekund je med ubežniki in glavnino, da na podlagi tega znajo izračunati, s kakšno hitrostjo morajo kolesarji goniti kolo, če poznajo hitrost ubežnikov, da jih ujamejo v na primer 15 kilometrih. To je bila pred leti znanstvena fantastika, danes to ni nobena umetnost. Danes imamo tudi vse točno preračunano, koliko mora kdo od kolesarjev zaužiti. Na primer, po etapi mora zaužiti 365 gramov riža.
Precej več je poudarka je tudi na opremljenosti sob kolesarjev na dirkah. Leta 2011 je kolesarja v sobi pričakal kovček, danes ga v sobi čaka od playstationa – Pidcock na prost dan najraje igra playstation – do lastnega jogija, do razvlažilcev zraka, ionizatorjev, prenosne klime, senčil, ki jih nalepimo na okno, da je v sobi popolna tema in podobno.
Ampak to danes verjetno počnejo vse ekipe?
Res je, pred leti pa tega ni počel nihče. Ali pa ohlajanje na trenažerjih. Prav spomnim se na Vuelti 2011, ko smo bili parkirani nasproti ekipe Sky. Naši kolesarji so bili že vsi stuširani, kolesarji Skyja pa so obračali pedala na trenažerjih. Vseh osem. Takrat se je en od naših hecal, kot, poglej, spinning class, no, danes to prakticirajo vse ekipe.
Soigneurje običajno v cilju videvamo z ogromnimi nahrbtniki. Kaj vse se skriva v njih?
Mislite na padalo? (smeh). Vedno moramo imeti dva para univerzalnih čevljev, razen če je na dirki Filippo Ganna, takrat moramo imeti tudi plavutke, se pravi čevlje številka 47. Potem so tu nogavice, od velikosti XS do L, dodatna oblačila za poletje in zimo, kape, brisače, očala, garmin ure, pijačo, sladkor, na primer gumijaste medvedke, še posebej kadar je vroče, da ti takoj nabije glikogen. Na Giru se lahko zgodi, da imaš v cilju 35 stopinj ali pa pet stopinj. V cilju sva običajno dva ter predstavnik za medije. Eden vedno počaka na zadnjega kolesarja, ta običajno nima 'padala', medtem ko gre ta s 'padalom' ponavadi s kolesarjem na doping kontrolo ali na podelitev.
Koliko dni na leto ste odsotni?
Z Richardom Carapazom, zmagovalcem Gira leta 2019.
Običajno je to med 180 in 200. Odvisno od sezone. Kar precej. Največ odsotnosti je spomladi. Lani sem bil odstoten 194 dni.
Imate tudi svoj salon v Kranju. Kako to kombinirate?
Težko. V glavnem sem v salonu dopoldne, popoldneve pa preživljam z družino. Hčeri sta stari pet in osem let.
Ste si zadali časovnico, kako dolgo boste vandrali po svetu s kolesarsko karavano?
Ne, tudi Geraint Thomas me to večkrat vpraša, pa nimam odgovora. Vztrajal bom tako dolgo, dokler bom užival v svojem delu.
Preberite še:
3