SiolNET. Sportal Kolesarstvo
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Kolesar, ki se nikoli ni imel za najboljšega v Sloveniji, pa čeprav je v očeh mnogih bil

4

termometer

"Kariero sem predčasno končal zaradi bolezni in seveda je bilo to zame težko obdobje. Je pa vsako leto lažje," prinava nekdanji kolesar, danes trener mladincev, Andrej Hauptman.


Andrej Hauptman, letnik 1975, je že 14 let lastnik najboljše uvrstitve na svetovnem kolesarskem prvenstvu v članski konkurenci. V Lizboni je bil leta 2001 tretji, isto leto je bil izbran tudi za športnika Slovenije, na olimpijskih igrah leta 2004 v Atenah pa je zasedel peto mesto. V Pekingu si je zadal lov na olimpijsko medaljo, a ga je predčasno ustavila bolezen. Kaj počne danes in s kakšnimi pričakovanji spremlja svetovno kolesarsko prvenstvo v Richmondu v ZDA?


Pogovarjava se ravno v času glavnih preizkušenj za slovenske kolesarje, ki se merijo na svetovnem kolesarskem prvenstvu v Richmondu v ZDA. Spremljate dogajanje?

Spremljam. Običajno sem bil z njimi na prizorišču prvenstva, letos sem to prvič izpustil.

Kako to?

Malo se je zamenjala ekipa, manj je denarja, ZDA pa so daleč.

V kakšni vlogi ste bili običajno na prvenstvu?

Običajno kot pomočnik Martina Hvastije, bom pa tekmovanje prav gotovo spremljal, saj bosta nastopila tudi dva moja varovanca Žiga Jerman in Tadej Pogačar, tako da moram biti na tekočem.

Kako dragocen oziroma cenjen je uspeh na svetovnem prvenstvu? Vemo, da francoski Tour šteje največ, kaj mu sledi?

Odvisno. Tour de France ima največjo veljavo med etapnimi kolesarji, medtem ko za enodnevne kolesarje največ štejejo svetovno prvenstvo in olimpijske igre. No, pred leti je bilo še pomembnejše svetovno prvenstvo, saj profesionalni kolesarji – mislim, da do leta 1996 v Atlanti – sploh niso imeli pravice nastopati na olimpijskih igrah.

Že od leta 20001 ste lastnik najboljše slovenske uvrstitve na svetovnem prvenstvu med člani …

Da, žal.

Verjamete, da je napočil čas za spremembo?

Težko je reči. Že leta 2001 sem večkrat povedal, da je šlo v primeru mojega uspeha za splet različnih okoliščin. V Lizbono nisem pripotoval v vlogi favorita. Teoretično je bila proga zame pretežka, pa sem kljub temu dosegel boljši rezultat kot na nekaterih drugih dirkah, kjer so mi bile proge bolj pisane na kožo.

Dirka na svetovnem prvenstvu traja samo en dan in mogoči so vsi scenariji.

Kolesarstvo je specifičen šport in tudi večje kolesarske nacije, kot smo mi, so že dolga leta brez medalj.

Glede na število kolesarjev, ki jih imamo, mislim, da dosegamo izredne rezultate. Ponosen sem prav na vse. Uvrstitev med prvih deset na svetovnem prvenstvu je v mojih očeh precej več vredna, kot jo dejansko cenimo.

Žal pri nas štejejo samo medalje. Sicer pa, kdo ve, mogoče bomo že v nedeljo proslavljali.

Od koga v naši članski šesterici največ pričakujete (slovensko reprezentanco bodo na nedeljski dirki zastopali Luka Mezgec, Marko Kump, Kristijan Koren, Luka Pibernik, Borut Božič in Grega Bole, op. a.)?

Za to progo … Težko rečem, kako bo dirka potekala. Reprezentanca je zelo izenačena in težko bi izpostavil vodjo. Tisti, ki se bo v nedeljo najbolje počutil, bo verjetno prevzel pobudo.

Deset let je že od vašega tekmovalnega slovesa. Pogrešate tiste čase? Adrenalin v ciljnem šprintu?

Seveda. Kariero sem predčasno končal zaradi bolezni in seveda je bilo to zame težko obdobje. Je pa vsako leto lažje. Letos mineva že deset let. Prva leta me je vsakokrat, ko sem spremljal svoje nekdanje konkurente, stiskalo pri srcu.

Ste se takrat, ko ste morali nehati kolesariti na najvišji ravni, zavestno odmaknili od sveta kolesarstva?

Ne. Dokaj hitro sem prevzel delo športnega direktorja v Kolesarskem društvu Rog, tako da sem hočeš nočeš ostal v kolesarstvu. Mi je bilo pa na začetku res zelo težko.

Kakšen je bil sicer vaš scenarij glede kariere, če vas bolezen ne bi predčasno zaustavila?

Veliko scenarijev sem imel. Če bi šlo vse po načrtih, bi verjetno končal enkrat v tem obdobju (Andrej Hauptman je maja praznoval 40 let, op. a.).

Kaj vse vas je pestilo? Težave s srcem?

Bolj kot s srcem – imel sem težave z aritmijami – sem imel težave zaradi kroničnega črevesnega vnetja. Odkrili so mi ulcerozni kolitis, kar me je za leto dni prikovalo na bolniško posteljo.

Za bolezen sem izvedel šele takrat, ko sem se že poslovil od kolesarstva. Vso kariero sem imel zdravstvene težave, a smo vedno zdravili nekaj tretjega.

Kako so se te težave odražale?

Ves čas sem nihal v formi, v razpoloženju, kar naprej sem moral uživati antibiotike … Kar slabo je kazalo …

Ampak takrat ste že opustili kolesarstvo?

Pravzaprav sem se želel vrniti, imel sem že pogodbo.

S kom?

Z neko ameriško ekipo, nato še z avstrijsko. Doma sem že imel pogodbo, pa se potem ni izšlo.

Metalec diska Primož Kozmus je pred leti izjavil, da je vaša zgodba najbolj tragična zgodba v slovenskem športu. Morda veste, kaj točno je mislil s tem? Morda to, da se, ko človek zboli, ljudje hitro razkropijo, ostanejo pa res samo tisti najlojalnejši?

Tako pač je v življenju. En dan si medijsko izpostavljen, naslednji dan te ni nikjer več. Tudi v poslu je povsem enako. Ostanejo prijatelji in družina.

Vas je v tistih časih kdo pripravil na ta scenarij, ko bo športne zgodbe konec?

Nikoli nisi pripravljen na to in to je, potem ko toliko vložiš v šport, težko prenesti. Tudi zato, ker je šport edino, kar znaš dobro delati. Če si v eni stvari stoodstoten in želiš biti pri tem uspešen, ne moreš na enaki ravni delati še sto drugih. To je dejstvo.

Pogovarjal sem se s številnimi kolesarji, ki so bili nekdaj velike zvezde tega športa. Zanimalo me je, kako so prebrodili konec kariere. Vsi po vrsti so priznali, da so bili depresivni, izgubljeni, brez idej, česa bi se lotili.

Kot športnik si vajen prenesti marsikaj, in to samo zato, da dosežeš neki cilj. In ko ti je to enkrat odvzeto, je težava, kako najti neki drug cilj in se zanj enako močno motivirati kot prej za športnega.

Seveda, nekateri so tako sposobni, da takoj najdejo nove stvari, ki jih motivirajo, drugi potrebujejo malce več časa. In pri vrhunskem športu je to res težko. To je tako, kot da bi zdravniku, ki je vse vložil v svojo kariero, to odvzeli. Kaj bi počel potem? Življenje se ne konča, treba je najti nekaj drugega.

In tudi če ostaneš v športu in, na primer, prevzameš vlogo trenerja, je to nekaj povsem drugega, čeprav ljudje mislijo, da ni. Ko si športnik, vsi vse delajo zate, potem pa ti vse delaš za druge. Prehod je težak.

Kako dolgo je ta prehod trajal pri vas?

Kar vleklo se je. Mislim, da približno pet let. Sicer sem začel delati takoj, ampak občutek, da to sprejmeš, pa kar traja. Verjetno je drugače pri nekom, ki je kariero končal zato, ker je mislil, da tega več ne zmore, kot pri tistem, ki je moral končati kariero.

Upam, da je vaše zdravje danes pod nadzorom.

Je, ampak po čem takem ne moreš več biti isti kot prej. Verjetno sem nekje na 60 odstotkih zmogljivosti.

Omenjali ste cilje. Kakšne ste imeli kot kolesar? O čem ste sanjali na začetku kolesarske kariere?

Najprej o tem, da bi se uvrstil v člansko ekipo. Ko ti to uspe, si želiš tam izboriti svoje mesto. Nato začneš sanjati o tujini. Ko ti to enkrat uspe, se želiš tudi tam dokazati. No, po uspehu na svetovnem prvenstvu so bile moj cilj olimpijske igre.

Na olimpijskih igrah v Atenah sem bil v življenjski formi, pa sem bil peti, s tem, da sem bil precej bolje pripravljen kot na svetovnem prvenstvu. Takrat sem si rekel, v Pekingu bo pa medaljo. Žal mi do tja ni uspelo priti.

Pa je bilo peto mesto na olimpijskih igrah cenjeno? Žal na teh tekmovanjih štejejo samo medalje.

Prvi dan je bilo dokaj odmevno, to je kar dosežek, dolgoročno gledano pa to ni nič. Na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih šteje le medalja, drugje pa le zmaga.

Lahko se pohvalite tudi z dvema tretjima mestoma na italijanskem Giru leta 2001. Je ta dosežek takrat v Sloveniji odmeval?

Takrat je, ker takih uspehov v slovenskem kolesarstvu še ni bilo veliko, danes pa šteje samo zmaga.

Kaj pa tretje mesto na svetovnem prvenstvu leta 2001? Je med ljudmi veljalo za velik dosežek? Ste ga dostojno proslavili?

Smo ga proslavili (smeh, op. a.)

Kje hranite medaljo?

Joj, zdaj sem jo končno našel. Leta 2006 me je novinar Tomaž Kovšča poklical, da bi prišli posnet prispevek, in dejal, naj pripravim medaljo. Žal mi je ni uspelo najti. Čez teden dni mi je prijatelj, ki sem mu ravno pripovedoval o tem dogodku, dejal, da jo ima on. Ne vem točno, zakaj, mogoče smo jo hoteli posoditi nekemu društvu. Ne vem točno. Skratka, našla se je.

Ali doma nimate vitrine z medaljami, pokali, priznanji?

Ne.

Zakaj ne?

Ne vem. Je sicer v delu, vendar moram reči, da mi te stvari ne pomenijo veliko. Morda zato, ker se s slovesom takrat nisem sprijaznil, ali pa preprosto nisem tak človek. Ne vem.

Je pa zanimivo, da so mi prijatelji za 40. rojstni dan našli kolo, s katerim sem dosegel 3. mesto na SP, ga obnovili in mi ga podarili.

Knjigo s časopisnimi izrezki o vas pa verjetno imate. Običajno je to domena mamic.

Da, to pa imam. Mami mi jo je izdelala.

Ali je kolesarstvo šport, v katerem toliko dobiš, kolikor vložiš?

Težko, povsod je težko. Le nekaj odstotkom kolesarjev uspe. Ti pa šport veliko da, pri razvoju in oblikovanju delovnih navad. Če bi se vrnil, bi se še enkrat odločil za šport.

Za kolesarstvo ali za šport?

Nisem prepričan, da za kolesarstvo, za šport pa prav gotovo.

Dejstvo je, da je kolesarstvo vzdržljivostni šport in da se je po treningu težko zbrati za kaj drugega, zato je toliko pomembneje, da starši in trenerji mlade kolesarje pravilno usmerjajo.

Da začnejo razmišljati tudi o tem, kaj bodo počel po 20 letih. Kariere je lahko konec pri 19 ali pri 40 letih, pa tudi takrat življenja še zdaleč ni konec. In ker smo športniki ambiciozni, bomo tudi v "civilu" želeli biti uspešni. To se mi zdi izredno pomembno.

Govorite o izobrazbi?

Ali o tem, da začnejo razmišljati, kaj bi radi počeli po koncu kariere.

Ste vi razmišljali o tem?

Nisem.

Ali zato mladince v Radenski poskušate bolje pripraviti na to?

Da.

Včasih ste veljali za najboljšega slovenskega kolesarja. Koga bi danes postavili na to mesto?

Sebe tudi takrat nisem imel za najboljšega slovenskega kolesarja. Mogoče sem imel najboljše dosežke na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah, ampak tega se ne da meriti. Morda je boljši kdo drug, nekdo, ki pomaga šprinterju na koncu.

To je težko vprašanje. Je več vredno sedmo mesto Tadeja Valjavca na Touru ali moje tretje na svetovnem prvenstvu? Morda je zanj težko biti tretji na svetu, jaz pa sem lahko le sanjal o tem, da bi bil enkrat sedmi na Touru. To je tako, kot da bi ugotavljal, ali je boljši nekdo, ki je na 800 metrov tretji, ali nekdo, ki je bil na 42 kilometrov peti. Težko je.

Omenili ste, da so predispozicije za kolesarja veliko vredne. Kdo jih je odkril pri vas? Je bil na vaši poti kdo, brez katerega vaše kariere ne bi bilo?

Vsak, ki te spremlja na poti, te oblikuje. Žal se vedno pozablja na tiste, ki se začnejo ukvarjati s športnikom na začetku in so zaslužni za to, da nekdo vzljubi kolesarstvo. Mene je veliko naučil oče, veliko vlogo pa so odigrali tudi prvi trenerji.

Krivično bi bilo, če bi izpostavil samo eno osebo. Zagotovo pa so največ prispevali člani moje družine, najbližji prijatelji in trenerji, ki so me spremljali vso kariero. Vedno sem ostal povezan s Slovenijo. Zdi se mi krivično, da se slovenske strokovnjake podcenjuje. Prepričan sem, da imamo v Sloveniji boljše trenerje kot v tujini in da se za naše kolesarje potrudijo precej bolj kot tuji trenerji.

Zakaj ste se vi zaljubili v kolesarstvo?

Ne vem. Že kot mulec sem z očetom, ki je bil rekreativni kolesar, hodil na kolesarske dirke. Potem sem sam prišel na idejo, da bi se vpisal v kolesarski klub.

Danes pa že imate svojo dirko, Pokal Andreja Hauptmana. Verjetno je to posebna čast.

Seveda. Posodil sem jim ime. Da, lepo se mi zdi. To je dirka za rekreativne kolesarje, ki je speljana po občini Domžale, od koder prihajam.

Danes delate kot trener mladinske ekipe v Kolesarskem društvu Rog. Kaj pa menedžerske funkcije? Menda ste prav vi pripomogli k temu, da je Jan Polanc iz Radenske prestopil dve stopnici višje v protour ekipo Lampre-Merida.

Bolj gre za prijateljske vezi z nekdanjim klubom. Glede na to, da sem vozil za Lampre in z njimi ostal v stiku, Jan pa bil kolesar našega kluba, sem lahko jamčil zanj in navezal stike z ekipo.

Tudi za Mateja Mohoriča, ki se iz Cannondale-Garmina seli v Lampre, kjer je tudi Luka Pibernik, prav tako nekdanji kolesar Radenske, po novem tudi Marko Kump iz Adrie Mobila?

Ne, tu pa nisem imel nič zraven. Sem pa pomagal tudi pri prestopu Luke Pibernika.

Vas preseneča, da se v kolesarstvu še vedno pojavljajo dopinški grešniki?

Malo me že utruja vse skupaj. Zdi se mi, da se v kolesarstvu vse skupaj potencira. V drugih športih je morda položaj še slabši, pa se kar pozablja na to, zato je najbolje, da se o tem sploh ne pogovarjava.

Tudi ne vem, v katerem športu se gleda vzorce za nazaj. Kaj s tem dosežeš, razen tega, da oblatiš šport?

Pravzaprav sem vas želela vprašati, kako se počuti tisti, ki je bil na neki tekmi drugi, pa zdaj ugotovi, da bi bil lahko prvi?

Ne vem, da, to nima smisla.

Se vam zdi, da bi za prekrškarje to moral biti konec kariere?

Nisem pravi naslov, da bi o tem presojal. Sam se trudim, da v kolesarstvu delam po svojih najboljših močeh. V klubu imamo o tem svojo filozofijo.

Se s fanti precej pogovarjate o dopingu?

Ogromno. Vsak od nas se trudi, da bi športnika vzgojil tako, kot je najbolje, da bo tudi čez deset let delal najbolje.

Imamo v Sloveniji še veliko kolesarskega zaledja? Selektor Andrej Cimprič je na novinarski predstavitvi pred odhodom v ZDA odkrito povedal, da merijo na medaljo.

Imamo. Letos imamo v Radenski generacijo, s katero res uživam v delu. Fantje so res klapa, visoko so motivirani, pa še dobri so.

Prihodnost je torej svetla?

Mislim, da imamo tudi v našem klubu nekaj zelo perspektivnih kolesarjev, in komaj čakamo, da prestopijo med člane.

Je pa res, da je Slovenija tako majhna, da vsaka generacija ne more biti vrhunska. Treba je dati času čas. Seveda pa je veliko lažje, če na tekmo potuješ nekam daleč ter se zavedaš, da imaš v sebi nekaj in da si sposoben doseči neki rezultat.

Je psiha pri tem pomembna? Te lahko ohromi?

Lahko je ključna. Cel kup malenkosti je, ki na koncu lahko odločijo o tem, ali se boš prebil ali obupal.

Na svetovnem prvenstvu kolesarji nimajo radijskih povezav. Je to za kolesarje veliko težje?

Za profesionalce je, ker so jih vajeni, je pa za vse enako. Morda je najbolj zoprno pri okvarah ali drugih težavah, ker ni pravega obveščanja. Že zaradi varnosti je to pomembno.

Na Touru in pro tour dirkah radijske povezave so, na manjših dirkah pa ne, tudi na dirki Po Sloveniji je ni. Zakaj se ne naredi več na tem področju?

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin