Matija Pintarič: Vse, kar sem dosegel, je plod dokazovanja, podarjeno mi ni bilo nič

Sportal Slovenci se pripravljajo na domači turnir, pri HZS vložili prošnjo za vstop gledalcev

Slovenska hokejska reprezentanca bo prvič po 15 mesecih, ko si je na Jesenicah pričakovano zagotovila vstopnico za zaključni olimpijski kvalifikacijski turnir (ta bo avgusta v Oslu), znova združila moči. Tokrat na pripravljalnem turnirju v Tivoliju, na katerem bo selektor Matjaž Kopitar preizkusil mlade upe za prihodnost in preveril, kako se v vodilnih vlogah znajdejo nekateri, ki načeloma niso nosilci igre.

Med izkušenejšimi členi bo tudi eden od štirih vabljenih vratarjev, 31-letni Matija Pintarič, ki se je v zadnjih letih uveljavil kot najboljši vratar francoskega prvenstva, a v tem tudi obstal. 

"Preprosto vsa ta leta nihče ni izkazal zanimanja zame. Vso kariero sem moral biti za dva razreda boljši od preostalih, da sem dobil pol slabšo priložnost. Z leti to postane del tebe. Na te stvari se navadiš. Niti več ničesar ne pričakuješ, samo vzameš, kar dobiš, in si s tem zadovoljen," se je razgovoril o razlogih, zakaj ni bilo koraka naprej, in priznal, da se je večkrat znašel na prelomnici, ko je razmišljal o koncu športne poti. V sobotnem intervjuju tudi o tem, kaj je Mariborčana sploh zaneslo med hokejski vratnici, o Franciji, kjer je našel hokejsko srečo, nenavadni koronasezoni, v kateri je še drugič postal francoski prvak ...

Slovenska reprezentanca bo med soboto in petkom v Tivoliju palice prekrižala z Avstrijo, Francijo, Poljsko, Romunijo in Ukrajino. Foto: Peter Podobnik/Sportida

Verjetno ste po vseh teh mesecih, zadnjo akcijo ste imeli februarja 2020 na Jesenicah, kjer ste si zagotovili vstopnico za avgustovske olimpijske kvalifikacije, že nestrpno čakali na naslednji reprezentančni izziv? 
Res dolgo se nismo videli. Ritem celega leta je bil drugačen. Čudno leto je za nami, tako da je zagotovo lepo spet videti te fante in tudi spet trenirati v reprezentanci, v kateri je ritem treningov drugačen kot v klubu. Vesel sem, da smo nazaj.

Namesto svetovnega prvenstva Tivoli gosti pripravljalni turnir. Slovenska zasedba je pomlajena, selektor Matjaž Kopitar bo pod drobnogled vzel tudi upe za prihodnost. Kako gledate na mešanico izkušenj in mladosti?
V slačilnici imamo tokrat kar nekaj mlajših fantov, sam pa sem kar naenkrat med starejšimi igralci. Zagotovo bomo mlajšim pri nekaterih osnovnih stvareh pomagali, Klemen (Pretnar, op. a.) in Žiga (Pavlin, op. a.) sta ob začetku že povedala nekaj stvari, nismo pa tu, da bi koga vzgajali, saj gre ne nazadnje za odrasle fante. A jim pri kakšnih malenkostih seveda lahko pomagamo. 

Lepo je videti mlade obraze, nove talente za prihodnja leta. Prav je, da tudi oni dobijo priložnost, da se poskušajo dokazati selektorju. Kar pa zadeva mojo vlogo na ledu, o njej ne razmišljam preveč. Ko mi bodo rekli, da branim, bom branil in to poskušal narediti čim bolje.

Sportal Matjaž Kopitar: Z mladimi narediti temelj za prihodnost #foto

V hokeju je pristal zaradi staršev, med vratnicama pa zaradi lenobe, pravi. Foto: Vid Ponikvar Lepo je videti mlade obraze, pravite. Kako pa ste se vi kot fantič iz Štajerske znašli v športu, ki v vašem okolju ne kotira najvišje?
V hokeju sem pristal zaradi staršev. Pri petih letih. Če bi me dali v kateri drugi športi, bi verjetno ostal v tistem. Oče je s prijatelji rad igral hokej na ribnikih, v parku v Mariboru in tudi pozneje še na odprti hali. Nikoli ni bil profesionalni hokejist, je imel pa hokej rad in me je usmeril vanj. 

Ob hokeju sem sicer leto, dve treniral še gimnastiko, nekaj časa tenis, a nekako skozi vsa ta leta ostal v hokeju. Preprosto mi je prirasel k srcu. Pomembno mi je bilo, da me starši niso nikoli silili, vedno le spodbujali. Še pri 18 letih so mi razlagali, da v športu nisem za to, da bom profesionalec, ampak da bom zdrav. A nekako se je zgodilo, da sem še zdaj v hokeju in bom verjetno do konca življenja. Vsaj na neki način.

Menda ste hitro, že pri šestih letih vedeli, da boste vratar. Kaj vas je pritegnilo k temu, da se postavite pred leteče ploščke?
Iskreno povedano, bil sem zelo len otrok. Ni se mi ljubilo drsati, tako da sem se le postavil pred gol in tam pač stal tam. Lahko bi razlagal kakšne romantične zgodbe o tem, da sem začutil klic v svoji duši, a mislim, da je bil ključni razlog ta, da sem bil len. Vsi preostali otroci so se podili za ploščkom, meni pa se preprosto ni ljubilo. Rekli so: "OK, boš pa ti golman."

Številni si predstavljajo, da sem bil pri sedmih že mladi profesionalec, a pri teh letih še niti nihče ne zna prav nabiti ploščka, tako da strahu ni bilo. So pa bili to smešni začetki. Prvih nekaj let sploh nisem imel prave opreme, branil sem kar v igralski opremi, z igralskimi rokavicami ... Drugače je bilo, kot je danes, ko je tudi opreme precej več.

Zadnjih šest let je preživel v Franciji, zadnja štiri pri Rouenu, s katerim je bil letos drugič francoski prvak. Foto: Vid Ponikvar

Hokej vas je odpeljal na Švedsko, v Kazahstan in Francijo, kjer vztrajate šest let, zadnja štiri pri Rouenu, s katerim ste letos drugič postali francoski prvak. Kako ste se navadili na Francijo?
S Francijo imam zelo pozitivne izkušnje. V vseh treh klubih, v katerih sem igral, so me zelo lepo sprejeli. V francoski ligi sem zdaj že skoraj del pohištva. Počutim se zelo dobro. 

Samo življenje pa, navaditi sem se moral na dež. V Normandiji, v bližini Rokavskega preliva, ga imamo res veliko, tako da je bilo to treba sprejeti. No, imamo pa tudi kakšno tekmo v Nici in je takoj malo lažje (smeh, op. a.).

Ima pa Rouen druge prednosti. Pariz je precej blizu, veliko je znamenitosti, življenje tam je precej zabavno. Mislim, da bom še ostal. Z Rouenom se pogovarjamo, obstaja dobra možnost, da ostanem, ni pa še nič dorečenega. A če bi se bilo mogoče dogovoriti, bi z veseljem nadaljeval tam, ker mi je res prijetno.

Trikrat v šestih sezonah ste prejeli nagrado Jean Ferrand trophy za najboljšega vratarja lige, poskrbeli za več ligaških rekordov, postali zaščitni znak v vratih Rouena ... Zdi se, da ste obstali v coni udobja. Pričakovali bi, da vas bo odneslo v kakovostnejše tekmovanje. 
Daleč od tega, da bi bil oseba, ki bi hotel rutino. Sem zelo tekmovalen človek, a žal nekatere stvari niso povsem odvisne od nas. To ni v mojih rokah. Če ne dobim nobene ponudbe, ne morem nikamor iti. Tako pač je v mojem primeru. 

Me je pa o tem večkrat spraševalo ogromno prijateljev, tudi kakšne komentarje sem v preteklosti že prebral o tem, zakaj ne grem v boljšo ligo. Preprosto lahko vsem povem samo to, da če nimaš ponudbe, ne moreš nikamor iti. Resnica je ta, da vsa ta leta nisem prejel nobene ponudbe iz tujine. 

Nobene?
Ne. Preprosto me nihče ni želel, če lahko temu tako rečem. Kljub temu, da sem imel uspešne sezone v Franciji, uspešno sezono v ligi prvakov, vsa ta leta nihče ni izkazal zanimanja zame. Tisto leto, ko smo igrali v ligi prvakov, sem bil izbran za najboljšega vratarja skupinskega dela, statistično sem bil eden od najboljših golmanov v tistem delu, na koncu pa ni bilo povsem nobene razlike.

Mislim, da bi potreboval drugačne veze. Verjamem, da tudi pogled na to, kje sem igral prej, ne pomaga, saj vidijo, da nisem bil v nobeni od kakovostnejših lig. Lažje je pripeljati nekega Kanadčana, ki je bil draftan, pa tudi če trenutno ni boljši od mene. Če se ne izide, si športni direktor lahko opere roke, reče, da ni mogel vedeti. Če pripeljejo mene, je zanje v teoriji večje tveganje, čeprav sem vseeno nekaj že odigral in v vsaki ligi, v kateri sem bil, dokazal, da lahko branim zelo dobro.

"Ves čas sem moral biti za dva razreda boljši od preostalih, da sem dobil pol slabšo priložnost. Z leti to postane del tebe. Na te stvari se navadiš. Niti več ničesar ne pričakuješ, samo vzameš, kar dobiš, in si s tem zadovoljen." Foto: Morgan Kristan / Sportida

Pa tudi francoska liga ni tako slaba, kot jo morda vidijo številni v Sloveniji. Tudi jaz sem v preteklosti na to tekmovanje gledal drugače. A sploh odkar so prešli na 44 tekem rednega dela, je morda malo boljša, kot si kdo misli. 

Po drugi strani pa ne skrivam, da bi z veseljem odšel v ligo DEL (prva nemška, op. a.) ali kakšno drugo kakovostnejšo ligo. A več kot braniti ne morem.

Koliko se s tem obremenjujete?
Skozi vso kariero je bila stvar podobna. Ves čas sem moral biti za dva razreda boljši od preostalih, da sem dobil pol slabšo priložnost. Z leti to postane del tebe. Na te stvari se navadiš, se sprijazniš. Niti več ničesar ne pričakuješ, samo vzameš, kar dobiš, in si s tem zadovoljen.

Da bi se obremenjeval, ker me drugje niso želeli, se ne. V Rouenu sem srečen. Gre za urejen, stabilen klub, tudi skozi to pandemijo se je dobro prebil, ni bilo nobenih finančnih nihanj.

"Vzameš, kar dobiš, in si s tem zadovoljen." Ste zadovoljni s tem, kar ste dosegli do zdaj?
Morda se sliši malo naduto, a zelo sem ponosen na to, kar mi je uspelo, ker vem, v kakšnih okoliščinah sem se znašel več kot enkrat. Večkrat sem razmišljal o koncu kariere. Tudi v Ljubljani, pri Olimpiji sem večkrat pomislil, da bi končal. Tam ni bilo nobene podpore, niso me razvijali, nobene dolgoročne vizije nisem videl. Kaplja čez rob je bila tista tekma v Salzburgu.

Ko ste po "dogovoru" na sporen način izgubili po kazenskih strelih in se izognili Salzburgu v četrtfinalu?
Po tej tekmi več tednov nisem mogel spati. Takrat nisem smel povedati, kaj se je zgodilo, a saj so vsi tako in tako vedeli, za kaj je šlo. To, da od nekoga zahtevaš, da bi izpustil gole ... Ne vem. Tega nisem želel narediti, ker se mi ni zdelo pravično. Ampak dobro, ne želim govoriti o tem, ker je minilo že toliko let. In če Mednarodna hokejska zveza tega ni hotela raziskati ...  "Morda se sliši malo naduto, a zelo sem ponosen na to, kar mi je uspelo, ker vem, v kakšnih okoliščinah sem se znašel več kot enkrat." Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Po tem sem želel končati, pa sem šel za dve leti na Švedsko, kjer sem imel prvo sezono zelo dobro. Takrat so mi vsi govorili "zagotovo boš dobil ponudbe", pa jih nisem. Ostal sem še eno sezono na Švedskem in nato spet razmišljal o koncu. Povsem po naključju se je ponudila možnost igranja v Kazahstanu. Imel sem super sezono, se nato preselil v drugo kazahstansko ekipo, kjer so me že 12. avgusta odrezali. Spet nisem imel ničesar.

Želel sem nadaljevati šolanje, se vpisati v Dobo, pa me je poklical igralec, ki je v Kazahstanu igral za drug klub kot jaz, in odšel sem v Francijo. V prvi sezoni tu sem bil precej soliden, sploh v zadnjem delu, ko nam je uspelo obstati v prvi ligi, in podpisal za Šivetov Lyon (trener je bil Mitja Šivic, op. a.). Lyon je takrat po zaslugi druge ekipe, ki se je zaradi prevelikih stroškov umaknila, ostal v ligi. Sledila je vrhunska sezona v Lyonu, ponudba v Rouenu, nato sem odšel še na nekaj svetovnih prvenstev in olimpijske igre ...

Če na hitro pogledam v preteklost, se zdi, da se je vse to pač moralo tako zgoditi, ko pa vse skupaj vzamem pod drobnogled, pa vidim, da sem se štirikrat, petkrat spogledoval s koncem kariere. Vse, kar sem do zdaj dosegel, je bilo plod ogromno garanja, nenehnega dokazovanja. Iz dneva v dan. Podarjeno mi ni bilo nič. Štirikrat ali petkrat se je spogledoval s koncem kariere. Foto: Vid Ponikvar

Rouen vam je prinesel nekakšno stalnost.
A do tega je vodila dolga pot. Mi pa ni za nič žal. Je klub na visoki ravni, v francoski ligi je zelo cenjen. To, da me želijo nazaj, je tudi določen dokaz, da me spoštujejo. 

Kje pa vam je bilo najtežje? V Kazahstanu, za katerega ste nekoč dejali "Bila je težka izkušnja. Veliko stvari se je dogajalo, na katere sem se trudil pozabiti"?
Vratarska preizkušnja tam ni bila najtežja, Kazahstan je bil predvsem zelo zahtevna mentalna, človeška preizkušnja. Tam so bile stvari težke zunaj ledu. Tam si zgradiš značaj. Dolgoročno mi je to pomagalo, ker znaš morda potem bolj ceniti preostale stvari. Tako kot ti toksična zveza lahko pomaga za prihodnost, da veš, kaj iščeš v partnerju, mi je Kazahstan pomagal tako, da znam nekatere stvari v življenju zdaj bolj ceniti. 

Je pa res, da je bila tam specifika s tisto ekipo in trenerjem, ki je bil težek psihopat in sociopat. Kolikor vem, zdaj ni več trener in se je nekoliko umiril. Če njega ne bi bilo, bi bila lahko to povsem solidna izkušnja.

V klubu številka ena, v reprezentanci pa vam tak preboj ni uspel. Kako gledate na to?
V reprezentanci je zgodba povsem drugačna. Sem se prideš boriti za svoje mesto. V Kazahstanu sem na primer začel kot enka, pa se, če smo realni, ni najbolje izšlo. Reprezentančna dinamika je nekaj povsem drugega. Tudi če bi bil tu enka, bo tu vedno konkurenca. 

So se pa v našem klubu odločili tako, da vse vratarske upe polagajo na mene. Morda se jim zdi bolje, da več vložijo vame in druge igralce, medtem ko je drugi vratar, ki mora tako biti Francoz, nekdo, ki ga želijo še razviti. Na ta način razvijajo mlade golmane. In to delajo dobro. Pri nas imamo golmana mlajšega Francoza, visokega 1,9 metra, za katerega verjamem, da bo nekoč v neki ekipi enka, morda tudi moja zamenjava nekega dne. Tak način se mi zdi dober, ker samo nakupovanje tujcev ni najboljša rešitev.

Med letoma 2009 in 2012 je z nekdanjo Olimpijo spoznal ligo EBEL, zdajšnjo IceHL, ki se ji bodo Ljubljančani pridružili v novi sezoni. Foto: Sportida

Z nekdanjo Olimpijo ste spoznali ligo EBEL, zdajšnjo IceHL. Nehvaležno je med seboj primerjati lige, a morda vseeno, kako menite, da bi se najboljša francoska kluba Rouen in Grenoble znašla med EBEL-ligaši?
Od moje lige EBEL je minilo že devet let, tako da iz osebnih izkušenj tega ne morem komentirati. Sem se pa pogovarjal z Markom Floodom, ki je v sezoni 2019/20 igral v EBEL, lani pa prišel k nam. On pravi, da bi s to ekipo, ki smo jo imeli, bili med najboljšimi petimi ekipami v ligi EBEL. To je njegovo mnenje. Verjamem, da bi bile najboljše naše ekipe lahko v zgornji polovici, naše slabše pa povsem pri dnu. Se pa zavedam, da je EBEL nekoliko kakovostnejše tekmovanje. 

Kako velik je razkorak med najboljšimi in najslabšimi francoskimi klubi?
Večinoma kar občuten. Mi smo sicer zelo ofenzivna ekipa, tako da je zelo pomembno, da pridem na vsako tekmo stoodstotno pripravljen. A če jaz vsaj malo "podržim" ekipo, vem, da imamo tako kakovost, da bomo premagali večino ekip. 

Za nas, Grenoble, zadnja leta Angers, prej pa Amiens, ki letos sicer ni imel dobre sezone, se nekako ve, da bomo med top štirimi ekipami. Sploh za nas in Grenoble bi bilo veliko razočaranje, če ne bi bili. Med tistimi na mestih med petim in desetim je lahko več nihanj, medtem ko sta zadnji ekipi res slabši. A presenečenja niso izključena. Grenoble je letos na primer izgubil z zadnjimi, tako da nikogar ne moreš vzeti z levo roko. Te slabše ekipe so proti nam še bolj motivirane, dajejo še več od sebe. A če se potrudimo, nimajo prav veliko možnosti za zmago.

Sportal Matjaž Kopitar dopolnil zasedbo za tivolski turnir

"Temelje za naslov smo postavili na prvih 11 tekmah prvenstva, ko nismo izgubili nobene točke, prvič smo izgubili šele konec januarja, tako da je bil štart odličen. Se pa strinjam, da ta naslov ni enak, kot bi bil, če bi bila sezona normalna, če bi imeli končnico ..."   Foto: Vid Ponikvar

Zadnjo sezono, v kateri ste postali prvaki, je krojil koronavirus. Kako zahtevno je bilo?
Čudno leto je bilo. Avgusta smo se dobili, začeli trenirati, nato pa z ligo namesto sredi septembra začeli šele konec septembra. Prvo karanteno smo imeli, ko je prva polovica ekipe zbolela za koronavirusom, drugo karanteno pa novembra, ko je zbolela še druga polovica. Jaz sem bil ves čas na srečo negativen. 

Od konca januarja do začetka marca smo imeli zgolj eno tekmo, po drugi strani pa smo imeli nato marca pet tekem v osmih dneh, kar ni lahko, če prej nisi v ritmu. A ne nazadnje smo profesionalci. Še vedno je to samo šport, še vedno imamo vrhunsko službo. Ko so bili drugi v karanteni, smo mi še vedno lahko trenirali, tudi med zaprtjem države. Na koncu, ko pogledam širšo sliko, se športniki nismo mogli pritoževati. Ni bilo najlažje, nam je bilo pa precej lažje, kot komu drugemu, ki je moral biti vseskozi "zaprt".

Temelje za naslov smo postavili na prvih 11 tekmah prvenstva, ko nismo izgubili nobene točke, prvič smo izgubili šele konec januarja, tako da je bil štart odličen. Se pa strinjam, da ta naslov ni enak, kot bi bil, če bi bila sezona normalna, če bi imeli končnico ...  

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Matija Pintarič (@matija69pintaric)

Kakšna pravila so veljala med zaprtjem države?
Pri nas je bilo tako, da si moral štiri ali pet mesecev maske nositi tudi na prostem, policijska ura je bila kar nekaj mesecev že ob šestih zvečer, tako da je bilo kar zanimivo. Nam je ni bilo preveč težko upoštevati, saj smo imeli zjutraj trening, potem pa dovolj časa še za druge stvari. 

Lahko rečem, da sem bil na koncu manj bolan kot pretekla leta, zaradi maske in dejstva, da smo bili več doma ... Mentalno je bila sezona bolj naporna, fizično pa precej lahka. Upam, da ne bo še ene take. 

In da se bodo gledalci lahko kmalu vrnili, verjetno?
Na koncu koncev res, saj vendarle igramo zanje. Včasih sem se vprašal, zakaj sploh še igramo, če smo v teh časih povsem "nebistveni". A potem sem videl, da smo za del ljudi, pa čeprav nas niso mogli spremljati v živo s tribun, po svoje celo pomembni. Da jih naša ekipa ali pa šport na splošno v slabih dneh lahko celo dvigneta, spodbudita čustva, ki jih sicer težko čutijo, jim data adrenalin. A seveda tega ni mogoče primerjati s tem, ko so v dvorani.

Upa, da tribune ne bodo več dolgo samevale. Foto: Vid Ponikvar

Kako sicer gledajo Francozi na hokej?
Ni med najbolj priljubljenimi športi, a v tistih mestih, kjer je, to niso največji kraji, so ljudje kar navdušeni nad njim. V Rouenu je to zagotovo prvi šport v mestu, prav tako v Grenoblu. Manjka kakšna ekipa v samem središču Pariza, ki bi imela potencial za veliko občinstva. Sicer pa je hokej v Franciji svojevrstna niša, ki pa ima že zaradi mase ljudi v državi še vedno dovolj sledilcev.

Je bilo veliko razočaranje, ko so pred dvema letoma po več kot desetletju izpadli iz elite?
Kako so to dojemali mediji, ne vem, ker jih nisem spremljal. So pa moji soigralci to videli kot rahlo presenečenje, rahlo razočaranje, vseeno pa to ni bilo ogromno presenečenje, ker tudi oni pravijo, da gre za manjšo menjavo generacije, da morda ni več tako, kot je bilo nekoč. Huet je bil njihov vrhunski vratar, tudi Hardy je končal, odšlo je še nekaj fantov. Si pa razumljivo želijo hitre vrnitve, vendarle imajo neko tradicijo in so bili zelo dolgo med elito.

Za konec se vrniva še v mesto, kjer se je pri vas začelo, Maribor, kjer je za nekatere nogomet religija, kjer imate po novem odbojkarske prvake, ki po več kot desetletju in pol z državnega prestola vrgli ACH Volley, pa tudi veliko drugih športov. Kako vi vidite prihodnost hokeja, v katerem predsednik Mitja Robar z ekipo sicer poskuša vse skupaj dvigniti na višjo raven?
Mislim, da določena baza otrok, zanimanje za hokej bo, ker je šport zelo zanimiv. Menim, da starši ne bi smeli gledati zgolj s te plati, da bodo otroka usmerili v hokej, da bo profesionalec, ampak da se bo ukvarjal s športom, da bo zdrav. Na družbenih omrežjih vidim, da se v klubu trudijo, da želijo ustvariti lepo zgodbo.

Upam, da bo šlo. Tudi sam bom pomagal, kolikor bom lahko. Menim, da je hokej simpatičen šport, ki se v Sloveniji morda malo izgubi, še vedno pa ga ima veliko ljudi rado. Njegova težava je ta, da po televiziji ni najbolj gledljiv, medtem ko je v živo eden od bolj zanimivih športov.