Sobotni intervju
Ilka Štuhec
Sobota, 8. 5. 2021, 4.00
10 mesecev, 2 tedna
SOBOTNI INTERVJU: ILKA ŠTUHEC
Ilka Štuhec o solzah, podrtem svetu in koncu kariere
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
21
Pri tridesetih letih se Ilka Štuhec vse bolj zaveda, da ob športnem obstaja tudi, kot mu sama pravi, navaden svet. Za prestop vanj še ni povsem pripravljena. Vsaj še dve leti ne. Rada tudi poudari, da ji osvojenih lovorik nihče ne more vzeti ter da se ji pred okolico ni treba dokazovati. V isti sapi dodaja, da še ni rekla zadnje besede. Na smučeh, seveda. Kar nekaj besed pa nam je namenila ob kavi. Tudi o zlobnih anonimnih jezikih, solzah v Cortini d'Ampezzo, sneti Milkini čeladi, hladnem odnosu s Tino Maze, spogledovanju s koncem kariere in nezavednem tveganju, v katero se je podala z mamo.
Po sezoni, ki se je začela obetavno in končala razmeroma klavrno, je sprva potrebovala poglobljen notranji razmislek in nato zavesten "reset". Globusa in kolajn nikoli ni napovedovala. Niti takrat, ko je bila najmočnejša. Zdaj še manj. A obenem je jasno, da je po 17 uvrstitvah na stopničke svetovnega pokala 17. mesta ne zanimajo.
"Čutim, da lahko dosežem še kaj," pravi Mariborčanka in se ob tem zdi kot dama, ki sedi pred veliko mizo z raztresenimi delci sestavljanke.
Ilka, dovolj je bilo! Zakaj še ne nehaš? Zakaj to delaš svojemu telesu!? Mislim, da je čas za slovo. Zveni znano? Gre za namreč delček anonimnih komentarjev pod članki o vas. Se vas tovrstni zapisi dotaknejo?
Moj trik je, da teh komentarjev ne berem. Lagala pa bi, če bi rekla, da takšne in podobne opazke ne pridejo do mene. Da sama sebi škodujem? S čim? Da naj mladim namenim prostor? Sprašujem se, kateri mladi so mišljeni. O vseh teh stvareh imam torej precej jasno sliko. Sama sem si izborila štartno mesto na tekmah najvišje ravni. Na štart postavim svoje telo. Če torej odgovorim na vaše vprašanje, lahko mirno rečem, da me to ne gane.
Ste do takšne drže prišli sami ali vas je pri tem kdo usmerjal?
Naj komentarjev ne berem, je bil pogost nasvet. Verjamem, da so se tudi v moji rezultatsko najboljši sezoni našli ljudje, ki so mi namenili kakšen manj prijeten komentar. Žal je pri nas tako, da smo na ravni zlobnih jezikov zelo visoko. Ko pa je treba kaj narediti, je konkurenca precej manjša.
Lahko potem tudi odgovorite tistim, ki se sprašujejo, ali je napočil čas za slovo?
Seveda lahko. Odgovor je nikalen.
Pogosto razmišljate o tem?
Da. Predvsem v zadnjih dveh letih sem veliko razmišljala o koncu smučarske kariere. Vem namreč, da pred sabo nimam več 20 let kariere. Spraševala sem se tudi o tem, kaj bom počela po tekmovalni upokojitvi. Vem, da obstaja tudi svet, ki je drugačen od smučarskega. Lahko mu rečemo vsakdanji svet. Po tehtnem razmisleku sem prišla do sklepa, da bom še vztrajala. Dve leti zanesljivo, potem pa bomo videli.
Se bojite tega "vsakdanjega sveta"?
Malce že. Predvsem tega, ker ne vem, kaj me čaka. Vem pa, da se bom s tem morala spopasti. Morda že čez dve leti. Na to se moram pripraviti. Obenem ne želim le sneti smuči in se brezciljno podati na novo pot. Vem, da bo kmalu prišel tudi ta trenutek. Navsezadnje ima vsaka kariera svoj začetek in svoj konec. Kaj in kako po karieri? Imamo zamisel in želje. Ali je vse skupaj izvedljivo, pa bom videla, ko bo čast za to.
Kaj želite v teh dveh sezonah še dokazati? Navsezadnje ste se vedno zdeli kot nekdo, ki si za cilje ni postavljal lovorik, temveč le pot, ki je na koncu vodila do njih.
V glavi imam tudi konkretne cilje in želje. A obstaja razlog, zakaj se, kot ste ugotovili, nisem nikoli konkretno obremenjevala s cilji. Nikoli nisem dejala, da želim prav to leto priti do globusa, saj ga, glej ga zlomka, takrat zanesljivo ne bi osvojila. Človek gre lahko v trgovino po kilogram jabolk, po globus pač ne. Na to lovoriko še zdaleč ne merim le jaz. Na eni strani so torej želje, na drugi pa je smučanje, ki lahko vodi do teh rezultatov. To smučanje je bolj lahkotno, če smučar na hrbtu ne nosi nahrbtnika s številnimi kamni.
Tudi če do konca kariere ne osvojite nobene točke, boste ostali z zlatimi črkami zapisani v slovensko smučarsko zgodovino. A vseeno … Nihče se ne želi posloviti z občutkom nemoči na zadnjih tekmah. Kar nekaj šampionov se je moralo. Lep primer je Ivica Kostelić. Razmišljate kdaj o tem?
Ne. Do zdaj nisem. Je pa vprašanje vsekakor vredno razmisleka. Verjetno je tudi Ivica vztrajal, ker je verjel, da lahko še marsikaj pokaže. Tudi jaz verjamem. Po drugi strani pa mi doseženega nihče ne more vzeti. To je dejstvo, na katerem se doma nabira prah.
Vodja reprezentanc Janez Slivnik je v četrtek dejal, da morata biti cilja tako moške kot ženske tehnične ekipe olimpijski kolajni. "Ilka? Nima še olimpijske kolajne, zato verjamem, da bo merila nanjo," je dejal.
Da nimam olimpijske kolajne, je dejstvo. Tudi zato vztrajam. A mama pravi, da je treba le umreti. Zato ne želim dodatnega bremena. Nikoli ne bom dejala, da nekaj "moram osvojiti".
So zdaj vaše misli že dovolj umirjene za trezno analizo pretekle sezone, ki ni prinesla želenih rezultatov?
To je dolga zgodba. Začela se je lansko pomlad, ko sem morala razčistiti nekatera odprta vprašanja iz predhodne zime. Sledile so poletne priprave, iz katerih sem poskušala izvleči kar največ. V sezono sem vstopila precej dobro. Sledila pa je poškodba gležnja, ki sem jo s sebi lastno trmo poskušala premagati. "Saj ni nič. Saj bo," sem si dopovedovala. A ni šlo. Prisiljena sem bila prilagoditi priprave na svetovno prvenstvo. Tam se mi je podrl svet. Ko sem se po velikem razočaranju nekako sestavila, sem sama pri sebi začela iskati nove cilje. Novo smučarsko bistvo. Potrebovala sem nekaj, kar me bo gnalo pri nadaljevanju kariere.
Kakšni so trenutki, v katerih se vam, kot ste dejali, podre svet? Kakšno je vzdušje v hotelski sobi, v katero se zaprete po vseh ciljnih formalnostih?
Če govorimo o svetovnem prvenstvu v Cortini d'Ampezzo, lahko povem, da sem jokala kot dež. No, jokala sem že v cilju, a sta to zakrivala obrazna maska in sončna očala. Nato pa … Joj, potrebovala sem res veliko časa za umiritev misli. To so bili zame zelo težki trenutki. Garala sem za to tekmo, vse podrejala eni vožnji, nato pa … To je bil zame velik osebni spodrsljaj. Marsikaj se mi je takrat podilo po glavi. V tistem trenutku nisem videla svoje preteklosti z vsemi uspehi in tudi ne prihodnosti. Videla sem le sebe v svojem neuspehu. Čutila sem le to, da sem slaba.
A če smo pošteni, ne moremo govoriti o eni ponesrečeni tekmi, ki bi sledila brezhibni sezoni.
Res je. Ni bilo vse idealno. Verjela pa sem, da lahko na svetovnem prvenstvu presežem samo sebe.
Kakšna pa je po neuspehih komunikacija v ekipi? Se pojavljajo povišani toni?
Nesoglasja so del ekipnega dela. Se pa ne prepiramo zaradi slabih rezultatov.
Po sezoni ste nakazali, da se v opremi ne počutite več tako zelo domače kot v zlatih časih. Je na tej ravni Stöckli naredil svojo domačo nalogo?
To nalogo delamo skupaj že vse od septembra 2019, ko sem se po svoji zadnji poškodbi podala na pot vrnitve. Veliko smo testirali, iskali idealne rešitve … Na kratko, smučam lahko skoraj s katerokoli opremo. Nekako pridem do cilja. A ko imaš pod nogami opremo, ki ji stoodstotno zaupaš in ob tem popolnoma zaupaš sebi, prideš do ključne razlike. To je tisto, kar je manjkalo. Nisem imela opreme, ob kateri bi si rekla: Zaupam, ne glede na to, kaj se bo zgodilo.
In zdaj?
Iščemo rešitev. Morda smo jo že našli. Zdaj je na meni, da rešitev sprejmem in smučam.
Vašo spremljevalno ekipo je okrepil serviser Sepp Lauber, ki je nasledil Aleša Sopotnika. Je bila to vaša pobuda?
Gre za povsem normalen športni proces. Veliko lepih in tudi težkih trenutkov smo preživeli skupaj. Po treh sezonah smo se odločili, da se naše poti razidejo.
Kakšni so poletni načrti? Vključujejo tudi trening na južni polobli?
Upam. Toda za vsako ceno ne bomo silili v Čile. Iskali bomo najboljše mogoče pogoje in se prilagajali razmeram. Navsezadnje smo v tem dobrem letu videli, da koronavirus ni nedolžna nadloga. Bomo videli … Že v kratkem grem sicer znova na sneg. Morda bom smučala še do junija, nato pa bo trimesečni premor, ki ga bom izkoristila za kondicijo.
Za vami je nekaj smučarskih treningov na Peci, a tudi nekaj spustov po hrbtišču planiške letalnice. Zanimiv izziv, katerega namen sta treniranje drže telesa in piljenje hitrostne bariere?
Da. Obenem pa tudi varen trening. Le kakšna veverica, ki bi tekla čez sneg, bi ga lahko ogrozila. Ni pa tako zelo preprosto, kot je videti. Predvsem podaljševanje strmine me je presenetilo. Hitrosti so se približale 150 kilometrom na uro. Če bi bil sneg pomrznjen, bi šlo verjetno še hitreje.
Z mamo Darjo Črnko po koncu prelomne sezone 2016/17
Kako živite? Kako udobno in finančno lagodno je vaše življenje? Ste zadovoljni?
Deloma sem zadovoljna. Na srečo se nikoli ne ubadam z vprašanji, kaj si lahko privoščim. Znam pomagati tudi drugim. Znova pa sva pri vprašanju prihodnosti. Včasih me prešine misel o tem, kakšno bo moje življenje čez nekaj let.
Predhodno vprašanje je povezano tudi s tem, da je vaša mama pred leti najela posojilo in s tem veliko tvegala. Verjetno bi bilo vaše življenje drugačno, če ne bi bilo tistega izjemnega rezultatskega zasuka?
Prav zagotovo. Nerada razmišljam o tem. Gre za težko temo. Priznam, da se takrat nisem povsem dobro zavedala, kaj vse je na kocki. Jaz sem se odločila za smučanje, mama pa za podporo, da gre z mano na to pot. Kako bi se vse skupaj obrnilo, če ne bi začela nizati dobrih rezultatov, si, roko na srce, ne znam predstavljati. Ponavljam, niti nisem vedela, kaj vse se je dogajalo v ozadju. Ne predstavljam si niti, kakšno breme bi bilo za smučarko, če bi ji nekdo dejal: "Zastavili smo hišo. Zdaj je vse na tebi!"
Na vrhuncu kariere vas je pod svoje okrilje vzela Milka. A ta zgodba se je tudi precej hitro in presenetljivo končala. Vas je umik osebnega pokrovitelja po rezultatsko slabši sezoni prizadel?
Naš šport je tudi posel. Če ne zmagam jaz, zmaga nekdo drug. S tem je za oglaševalca tudi bolj atraktiven. S tem nimam težav. Pri vsej zgodbi me je zmotil le odnos. Milka se je po hitrem postopku odrekla že Eleni Curtoni in Viktorii Rebensburg. Z zadnjo sem govorila o tem. Njena usoda je bila podobna moji. Sprva navdušenje, nato hiter konec. V mojem primeru je bila zgodba še bolj nenavadna. Spomladi so mi zagotavljali, da bomo podpisali novo pogodbo. Sledila je koronakriza, med katero se sprva niso kaj veliko oglašali. A tudi poleti so mi zatrjevali, da bomo ohranili sodelovanje. Prišel je september, nato oktober … In tik pred začetkom sezone sporočilo: "Spreminjamo strategijo. Hvala za sodelovanje."
Tina Maze in Ilka Štuhec: Milkini dekleti in najboljši slovenski smučarki tega stoletja
Vam je Milkin umik podrl finančno piramido?
Prijetno prav zagotovo ni bilo. Na srečo pa finančna struktura mojega programa ni bila odvisna od tega priliva.
Milkino čelado vam je tistega leta 2017 predala Tina Maze. Ob tem se je v smučarskem svetu težko otresti občutka o precej hladnih odnosih med vama.
Osebno do Tine nikoli nisem gojila kakšne zamere. V življenju pa je tako, da, če malce karikiram, z vsakim pač ne bi šel na dopust. To je vse. Lahko pa rečem, da neizmerno spoštujem vse njene dosežke in tudi to, kar je storila za naš šport.
Vam je ob zmagah čestitala?
Da. Vsekakor.
Za obe velja, da sta največje uspehe doživeli v lastnih ekipah. V samostojno pot ste bili zaradi popolne tehnične usmeritve preostalih slovenskih smučark pravzaprav prisiljeni. Bi danes ob sebi prenesli kakšno obetavno 19-letno mladenko?
Nečakinji me učita potrpežljivosti, zato bi se verjetno znašla. Iskreno, družbe na treningih ne pogrešam. Z notranjo konkurenco ali konceptom predajanja znanja pa ne bi imela nobenih težav.
21