Sreda, 20. 4. 2022, 20.52
2 leti, 7 mesecev
Nik Zupančič po sezoni Alpske lige
Ponosen na svoje borbene fante, žal pa mu je, da niso obdarovali navijačev
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,58
2
Trener Jesnic Nik Zupančič je zadovoljen s sezono, v kateri se je z varovanci boril za naslov prvaka Alpske lige.
Za hokejisti HDD Sij Acroni Jesenic je odlična sezona v Alpski ligi, v kateri je zmanjkala le češnja na torti − naslov prvaka. V finalu so se pogumno in odločno spopadli z Asiagom in v torek izgubili zadnjo, odločilno peto tekmo (1:2) ter alpsko sezono končali kot drugi. "Spet smo dokazali, da je hokej izjemno gledljiv šport in ne potrebuje veliko, da napolni tribune," pravi trener železarjev Nik Zupančič, ponosen na požrtvovalnost svojih fantov, ki so kljub težkim finančnim razmeram v klubu, sezono izpeljali kot popolni profesionalci.
Legendarni slovenski napadalec Nik Zupančič je v tej sezoni sprejel težak izziv in zasedel mesto glavnega trenerja v finančno kronično podhranjenem jeseniškem hokejskem klubu. Nasledil je uspešnega trenerja Mitjo Šivica, ki je pred to sezono "prebegnil" k Olimpiji in s seboj odpeljal številne nosilce igre. Na Jesenicah so se po uvodnem šoku zbrali in zgradili novo zgodbo, z Zupančičem za krmilom spet uspešno.
Odhodi, poškodbe, bolezni ...
"Mislim, da smo si kar v redu zastavili to sezono, nadomestiti smo morali tiste fante, ki so odšli v Olimpijo. Mislim, da smo s tujci kar dobro zakrpali to luknjo. Redni del smo odigrali zelo dobro, ga tudi končali na prvem mestu. Sredi sezone je odšel Crnovič (Aljoša, op. p.), kar se nam je precej poznalo, a smo dobili Logarja (Miha, op. p.), ki je odlično odigral do konca sezone. Malo so nas pestile poškodbe, pa v tistem 'master roundu' še covid-19, ki kar ne popušča. Malo smo imeli smole tudi s tem, ampak smo kljub temu končali na drugem mestu, kar je bilo tisto, kar smo si želeli pred začetkom play-offa," je prvi del sezone na kratko povzel trener železarjev.
"Žal mi je le, da nismo uspeli tistemu čudovitemu občinstvu v Podmežakli podeliti veselja na četrti tekmi finala z zmago."
Z Rittnom pretepanje, z Asiagom pa hokej
V končnici Alpske lige pa so se začele resne hokejske bitke, dodaja: "V play-offu so bile težke serije. Že z Gardeno smo šli na pet tekem, se prebili naprej, dobili Ritten, s katerim je bilo zelo naporno, a sem zelo vesel, da smo se mu postavili po robu, da nismo fizično omagali. Tale finale pa je bil še najbolj podoben hokeju, če lahko tako rečem. Asiago se je v sezoni tudi malo okrepil, predvsem na položajih napadalcev. Bili so nevarni, zelo agresivni, in ti njihovi izkušenejši igralci so igrali tudi v močnejših ligah, in to je nekako pretehtalo. Prav nobenemu svojemu igralcu ničesar ne zamerim. Vsi so se borili do konca. Žal mi je le, da nismo uspeli tistemu čudovitemu občinstvu v Podmežakli podeliti veselja na četrti tekmi finala z zmago."
"Dokazali smo, da je naš šport je gledljiv"
Prav dober obisk domačih tekem, predvsem v končnici, je še en od razlogov za veselje, pravi Zupančič, ob tem pa poudarja, da je najhitrejša moštvena igra pri nas neupravičeno zapostavljena. "Hokej resnično ne potrebuje veliko, da ljudi privabi na tribune. Naš šport je gledljiv in spet smo dokazali, da ljudje radi pridejo gledat dober hokej, zanimiv, izenačen hokej. Mogoče bi ob tej priliki rekel še, da je hokej spregledan šport. To vem iz lastnih izkušenj. Zaslužil bi si tudi večjo podporo Olimpijskega komiteja Slovenije, saj je slovenska hokejska reprezentanca nastopila na dveh olimpijskih turnirjih. A to je morda tema za drug čas."
"Hokej ni šala. Eden ti podstavi palico in si brez zob. Ali pa imaš zlomljeno čeljust. Kdo ti bo pomagal? Sociala? Ne. To je vprašanje."
Hokej ni šala
Ljubitelji hokeja v Sloveniji se ob uspehih Jesenic in Olimpije hitro navdušijo in odidejo v dvorane, manjka le nekaj več tistih najzvestejših podpornikov, ki na tekme hodijo v "dobrem in slabem", še razmišlja Zupančič, o bližnji prihodnosti železarskega kluba pa: "Jaz sem morda napačen naslov za ta vprašanja, pogodba mi poteče po sezoni, za zdaj pa še ni bilo nobenih pogovorov za naprej. Težko je. Ljudje, ki delajo v klubu, se trudijo po najboljših močeh, a iz sezone v sezono je ista zgodba. Nekaj entuziastov se trudi, vse pa se konča pri denarju. Tega preprosto ni, proračun je tak, kot je, in fantom sem med sezono večkrat rekel, da jih spoštujem, da se sploh prikažejo na treningih. Hokej ni šala. Eden ti podstavi palico in si brez zob. Ali pa imaš zlomljeno čeljust. Kdo ti bo pomagal? Sociala? Ne. To je vprašanje. Težko je, obenem pa moram od fantov zahtevati vso predanost, kot bi jo od vsakega profesionalca. In jo tudi od sebe. Sem se pa že od začetka zavedal, da moram z njimi delati malo bolj v rokavicah, saj ni take finančne podpore, da bi fantom lahko rekel, da če ne bodo poslušali, pa bo pa nekdo drugi. Nimam teh argumentov. Pa so bili vsi v redu, nihče se ni pritoževal. Za kaj več pa potrebuješ več denarja. Preprosto. To ni nobena skrivnost. To je jasno že leta, vselej pridemo do istega zaključka."
Načrt A in načrt B
Vseeno si predstavlja morebitne poti jeseniškega kluba. "Za Alpsko ligo imaš lahko načrt A in načrt B. Načrt A je to, kar smo delali letos, načrt B pa, da fantom omogočiš, da gredo v službe, se šolajo in hokej je zanje potem popoldanska dejavnost. Saj ni s tem nič narobe. Lahko se tudi tako zapelje zadeva, a dati moramo priložnost mladim, kot to počnejo v ligah. Ampak treba je izbrati. Mladi namreč uhajajo že zelo hitro in se ne priključijo niti članski ekipi. Imamo pa tukaj le dva kluba, pa ne 'moreš ničesar pobrati' … Vse zmešano. Razmere so na Jesenicah žal vse prej kot idealne."
2