Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Nedelja,
28. 4. 2024,
18.00

Osveženo pred

7 mesecev, 3 tedne

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4,72

Natisni članek

Natisni članek

Andrej Tavželj Druga kariera Druga kariera HK Olimpija slovenska hokejska reprezentanca

Nedelja, 28. 4. 2024, 18.00

7 mesecev, 3 tedne

Druga kariera (358.): Andrej Tavželj

Andrej Tavželj po koncu kariere hitro sprejel nove izzive #video

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4,72
Andrej Tavželj | Gost 358. izdaje rubrike Druga kariera je nekdanji hokejski branilec Andrej Tavželj. | Foto Ana Kovač

Gost 358. izdaje rubrike Druga kariera je nekdanji hokejski branilec Andrej Tavželj.

Foto: Ana Kovač

Dolgoletni hokejski branilec, olimpijec Andrej Tavželj je hokejsko igralsko opremo februarja postavil v kot in praktično čez noč zagrizel v izzive druge kariere. Kot pomočnik trenerja se je pridružil hokejskemu klubu Olimpija Ljubljana, ki je s prihodom kanadskega strateškega partnerja Alexandra Lefebvra napovedal veliko zgodbo. 40-letnik tako ostaja v športu, ki mu je hvaležen za mnogo stvari, pripravljen je na širjenje trenerskih obzorij in odločen, da tudi na tej poti da svoj maksimum.

Dolgo je bilo igralsko hokejsko popotovanje otroka kranjske hokejske šole Andreja Tavžlja in morda bi še kar trajalo, če v Celovcu, kjer je zadnja leta osnovno hokejsko poslanstvo nadgrajeval z mentorstvom, ne bi ukinili ekipe za Alpsko ligo.

Tržičan, danes preseljen na Kokrico pri Kranju, je v Sloveniji ob Triglavu in Slaviji igral za oba večna rivala ter bil eden od peščice, ki ji je pripadla kapetanska vloga tako pri Olimpiji kot pri Jesenicah. Z obema je bil slovenski državni prvak. Kariera, v kateri je odigral krepko več kot tisoč tekem, ga je odpeljala v Italijo, na Slovaško, v Francijo, kjer je prav tako osvajal lovorike, pa vse do Rusije, kjer je postal prvak tamkajšnje druge lige VHL (Vysshaya Liga). Rusija ga je spremenila kot človeka, eno leto je bilo težko za pet ostalih, a epizoda v dresu Torosa iz Neftekamska ga je pripravila tudi na spopadanje z drugimi življenjskimi preizkušnjami. 

Zadnja tri leta je preživel na avstrijskem Koroškem, v ugledni organizaciji Celovca, kjer je služboval kot kapetan tamkajšnje mlade alpske ekipe, po spletu okoliščin pa prejel nagrado v obliki igranja za prvo ekipo, s katero je tekmoval v ligi ICE in okusil še ligo prvakov. Dolga leta je bil standardni član obrambe slovenske reprezentance, z njo je nastopil na premiernih olimpijskih igrah v Sočiju in devetih svetovnih prvenstvih. 

Zdaj se novim hokejskim izzivom naproti podaja v vlogi pomočnika trenerja članske Olimpije. Zaveda se, da je pred njim kar nekaj učenja, na katerega je pripravljen, ob tem pa upa, da bodo ljubljansko zgodbo, ki je dobila kanadski finančni pospešek, peljali preudarno.


Sporočilo Andreja Tavžlja mladim hokejistom:

Pred dobrima dvema mesecema je postalo uradno, da končujete kariero. Ste že pred sezono vedeli, da boste po njej potegnili črto? 
Nisem računal na to, da bo zadnja. Morda je bila nekje zadaj v glavi misel, da je to lahko morda zadnja, da bom videl, kakšen bo položaj spomladi, a si nisem rekel, da bom po njej končal.

Nato pa je na začetku sezone prišlo do poškodbe. Zlomil sem si gleženj, potreboval sem skoraj štiri mesece, da sem se spet vrnil na led. Začele so se pojavljati še novice, da bodo v Celovcu ukinili ekipo za Alpsko ligo. Bolj kot je kazalo, da bodo te informacije držale, bolj sem vedel, da je to to. Zadnje tri sezone je preživel v Celovcu, kjer je prvenstveno igral za ekipo v Alpski ligi, dobil pa tudi priložnost v dresu prve ekipe trofejnega avstrijskega kluba. | Foto: Grega Valančič/Sportida Zadnje tri sezone je preživel v Celovcu, kjer je prvenstveno igral za ekipo v Alpski ligi, dobil pa tudi priložnost v dresu prve ekipe trofejnega avstrijskega kluba. Foto: Grega Valančič/Sportida

Kombinacija poškodbe in dejstvo, da se je stvar v Celovcu zaključevala, sta me pripeljala do tega, da sem vedno bolj razmišljal o koncu kariere. Ko je postalo uradno, da ekipe ne bo več, sem se odločil, da končam. Na neki način sem bil prisiljen zaključiti, saj menim, da če bi ta ekipa delovala še eno leto, bi v tem trenutku še kar razmišljal, ali bi igral ali ne.

Nisem pa želel igrati nikjer drugje. To sem vedel že, ko sem z Jesenic odšel v Celovec. Takrat sem si rekel, da, ko bom imel tu dovolj, bom tu tudi končal kariero.

Nikoli nisem pomislil, da bi ponovno igral v Sloveniji. Tisto prvo sezono, ko sem še igral za prvo ekipo Celovca, sem dobil klic iz Ljubljane, če bi prišel pomagat, pa se nisem odločil za to. Preprosto nisem več čutil, da bi lahko nekaj dal, ne bi več užival v tem, kar bi delal, tako da sem se takrat zavestno odločil in ostal v Celovcu.

Tu ste imeli v zadnjih letih kariere, vztrajali ste skoraj do 40. leta, v "alpski ekipi" tudi mentorsko vlogo mladim, tako na ledu kot izven ledu. Zdi se, da vam je ustrezala.
V Celovec sem pri 37. letih odšel ravno zato, ker si zadnjih nekaj let kariere nisem želel rezultatskih pritiskov. Želel sem iti v neko malo bolj organizirano okolje, uživati v igri, pa tudi prenašati izkušnje na mlajše.

O mentorstvu nikoli nisem razmišljal kot o neki dodatni zahtevni nalogi. Po mojem mnenju za tako stvar preprosto si ali pa nisi. Velikokrat je bilo za mlade hokejiste dovolj že samo to, da so videli, kako jaz gledam na šport, kako se lotevam stvari kot profesionalec, in so se iz tega morda česa naučili.  "O mentorstvu nikoli nisem razmišljal kot o neki dodatni zahtevni nalogi. Po moje za tako stvar preprosto si ali pa nisi."  | Foto: Ana Kovač "O mentorstvu nikoli nisem razmišljal kot o neki dodatni zahtevni nalogi. Po moje za tako stvar preprosto si ali pa nisi." Foto: Ana Kovač

Veliko smo se tudi pogovarjali. Ko vidim človeka, da nekaj potrebuje, da mu v nekem trenutku ne gre in je morda nekoliko skrenil s poti, se z njim rade volje pogovorim. V treh letih sem videl fante rasti, nekateri so iz naše ekipe prišli do prve ekipe ali pa šli v tujino. Ko vidiš, kako fantje, stari 16, 17, 18 let, v teh treh letih (športno) dozorevajo, je občutek dober.

In če lahko pri nekom samo malo vplivaš na tok njegove športne poti, sploh v najstniških letih, ko misli zaposluje še sto drugih stvari, je to razveseljivo. Ko vidiš nekoga, ki doseže prvi gol v prvi ekipi, ko si izbori svoje mesto v njej, si rečeš: "No, morda pa sem tudi jaz del tega mozaika, morda pa se je tudi od mene česa naučil".

V Celovcu je bila super dinamika. Morda mi je bilo še malo lažje razumeti igralce, ker sem bil dejansko z njimi v garderobi. Med mano in Kirkom Fureyjem (prvi dve sezoni trener ekipe v Alpski ligi, op. a.) je bilo veliko zaupanja. Če so se pojavile težave, smo jih reševali na dveh ravneh. Zelo dobro smo sodelovali.

Zakaj Celovec ne bo imel več ekipe v Alpski ligi?
Odločitev je bila finančna. Imajo načrt, ki zajema naslednjih pet let. Zdelo se jim je, da je Alpska liga prevelik finančni zalogaj. Tu govorimo o nekega pol milijona evrov, 600 tisoč evrov, ki so jih namenili drugi ekipi. Ker se financiranje po smrti Heidi (pokojna mecenka kluba Heidi Horten, op. a.) postopoma zmanjšuje, so se odločili, da nekje naredijo rez, denar dajo v prvo ekipo in prestrukturirajo mladinske selekcije.

"Trenerska želja živi že zelo dolgo, vsaj zadnjih deset let ali pa še več." | Foto: Domen Jančič "Trenerska želja živi že zelo dolgo, vsaj zadnjih deset let ali pa še več." Foto: Domen Jančič

Je obstajala možnost, da v Celovcu ostanete v kakšni drugi funkciji?
Že lani, ko so iskali trenerja, so potekali tudi pogovori o tem, da bi lahko to vlogo prevzel jaz. So mi pa rekli, da lahko še eno leto potegnem, če bi rad igral. In sem res. Če bi ostali v Alpski ligi, bi morda v letošnjem letu razmišljal o tem, da bi se priključil trenerskemu štabu. To je bil eden od načrtov. 

Ker pa se je vse skupaj podrlo, smo se po sezoni malo pogovarjali, kje bi lahko pomagal pri mlajših selekcijah, a tega še zdaj ne bi vedel, saj določene stvari še potekajo.

Vmes je prišel klic iz Ljubljane. Poklical me je Anže (direktor hokejske Olimpije Anže Ulčar, op. a.) in mi ponudil tako vlogo, ki sem si je želel. Še vedno imam veliko željo, da bi delal s profesionalno ekipo. Biti pomočnik trenerja v ligi ICE se mi zdi lepa priložnost, da se takoj po koncu kariere začnem učiti, začutim trenerstvo.

Tomaž Pavlin
Sportal Tomaž Pavlin: Ostali so lepi spomini na hokejske čase, a od teh se ne živi

Z Anžetom Ulčarjem je sodeloval že na Jesenicah. | Foto: Grega Valančič/Sportida Z Anžetom Ulčarjem je sodeloval že na Jesenicah. Foto: Grega Valančič/Sportida Ste se že med kariero videli na trenerskem mestu?
Da. Ta želja živi že zelo dolgo, vsaj zadnjih deset let ali pa še več.

Ko prihaja točka, ko boš moral zaključiti kariero, se sicer sprašuješ, ali je to delo zate ali ne, ali sploh je povpraševanje, boš sploh dobil priložnost, da nekje začneš.

Tudi sam sem sprva imel te "težave", saj nisem vedel, ali se bo ponudila priložnost, a se je na srečo odvilo zelo hitro.

Praktično ste takoj zakorakali v drugo kariero.
Da. Ko je bilo enkrat objavljeno, da sem zaključil kariero, me je Anže naslednji dan poklical. Iskal je Slovenca, ki bi prišel v Olimpijo. Skupaj sva delala že na Jesenicah, tako da se kar dobro poznava. Hitro smo bili dogovorjeni.

Koliko ste bili v stiku z glavnim trenerjem Anttijem Upijem Karhulo, kakšne so vaše zadolžitve do začetka sezone? 
Za zdaj sva se dobila dvakrat, ko je bil še v Sloveniji. Moram reči, da je netipičen Finec, da je zelo odprt in da sva zelo hitro našla skupni jezik. Zelo podobno razmišljava o hokeju, predvsem pa imava oba veliko željo, da bi delala v hokeju. Vidim, da je tak tip človeka, s katerim bo lepo delati in se od njega učiti. 

Tavželj bo v novi sezoni pomočnik trenerja Anttija Karhule pri ljubljanski Olimpiji. | Foto: Domen Jančič/HK SŽ Olimpija Tavželj bo v novi sezoni pomočnik trenerja Anttija Karhule pri ljubljanski Olimpiji. Foto: Domen Jančič/HK SŽ Olimpija Čez poletno sezono bom malo zraven s slovenskimi fanti, ki trenirajo po programih, ki so jih dobili. Da se z njimi še malo spoznam, da se vklopim v trenažni proces in dobim boljši vpogled v vse skupaj.

Občutite kaj nervoze, vendarle ste na trenerskem začetku? 
Veselim se avgusta, ko se bo dejansko vse skupaj začelo. Zavedam se, da bo to zame spet nekaj novega. Po toliko letih v hokeju morda meniš, da veš vse, a ko si na drugi, trenerski strani, so povsem drugačni občutki in druge stvari. Poskušam biti kar se da najbolje pripravljen na vsako stvar.

Vem, da bom zagotovo malo nervozen in da se bom moral še veliko naučiti. Mislim pa, da bom imel okoli sebe ljudi, ki mi bodo pri tem zelo pomagali. Zagotovo ne bo lahko, se mi pa zdi, da bo lažje, ker je Upi tak karakter, ki mi je že zdaj dal vedeti, da rad pomaga. Upam, da mu bom asistiral po najboljših močeh, vem, da bom dal svoj maksimum in vso energijo, da bi čim bolje pomagal. 

HK Olimpija
Sportal Olimpija z novim imenom, vlagateljem, proračunom, okrepitvami in visokimi cilji #video

"Upam, da bo vse skupaj šlo počasi, v pravo smer, da ne bo kdo mislil, da bomo kar čez noč prvaki. Treba je delati na dolgi rok, gledati dolgoročno." | Foto: Ana Kovač "Upam, da bo vse skupaj šlo počasi, v pravo smer, da ne bo kdo mislil, da bomo kar čez noč prvaki. Treba je delati na dolgi rok, gledati dolgoročno." Foto: Ana Kovač

Olimpija se v novo sezono podaja z novim imenom, strateškim partnerjem, višjim proračunom, tudi višjimi cilji ... Preteklost uči, da je treba biti preudaren, saj gre lahko ob takih zgodbah hitro kaj narobe. 
Da. Ko me je Anže poklical, mi je naprej dejal, da ve, da imam z Ljubljano iz preteklosti tudi slabe izkušnje, in me vprašal, ali bi bil sploh pripravljen priti.

Povedal sem mu, da v zadnjem času nisem bil povsem na tekočem s tem, kaj se zdaj v Ljubljani dogaja, zelo malo sem imel neposrednega stika z Olimpijo. Je pa bil "feedback", kako se je stvar počasi sestavljala, najprej z Alpsko ligo, pa zmago v njej, pa priključitvijo ligi ICE ..., dober. 

Jaz upam, da bo vse skupaj šlo počasi, v pravo smer, da pričakovanja ne bodo čez noč prevelika in da ne bo kdo mislil, da bomo kar čez noč prvaki. Treba je delati na dolgi rok, gledati dolgoročno. Mislim, da se bomo lotili na pravi način.

Druga kariera | Foto:

Bil je eden redkih - preštejemo jih lahko na prste ene roke -, ki so kapetansko vlogo opravljali tako ori Jesenicah kot pri Olimpiji. | Foto: Morgan Kristan/Sportida Bil je eden redkih - preštejemo jih lahko na prste ene roke -, ki so kapetansko vlogo opravljali tako ori Jesenicah kot pri Olimpiji. Foto: Morgan Kristan/Sportida

Kako bi ocenili vašo predrsano hokejsko pot? Ste zadovoljni?
Težko je reči, ali sem izkoristil vse svoje potenciale, a če pogledam skozi celotno kariero, ne obžalujem nobene odločitve. S svojo kariero sem zadovoljen. Veliko sem se selil. V prvem delu kariere verjetno zato, ker so bile pri klubih določene finančne težave.

Z Rouenom je bil francoski prvak in zmagovalec pokala. | Foto: Guliverimage Z Rouenom je bil francoski prvak in zmagovalec pokala. Foto: Guliverimage Ko sem odšel v Francijo, sem prvič začutil stabilnost. Tisti dve leti pri Rouenu sta bili dobri. Na žalost je bila druga sezona taka, da nismo dosegli rezultatskih ciljev in je bilo treba spet rezati proračun, tako da smo bili znova pri iskanju klubov.

Potem je prišla Rusija. To je bila zelo zelo težka, a hkrati lepa izkušnja. Tam sem bil eno leto, pa bi rekel, da je bilo to leto za pet drugih.

Prizor iz konca sezone 2015/16, ko je zadnjič igral za Olimpijo. | Foto: www.alesfevzer.com Prizor iz konca sezone 2015/16, ko je zadnjič igral za Olimpijo. Foto: www.alesfevzer.com Nato sem prišel spet v Ljubljano. Treba je bilo začeti razmišljati tudi o družini. Z ženo namreč v tujini nisva bila nikoli skupaj, jaz sem bil v tujini, ona pa doma.

Šele ko sem odšel znova v Francijo, sva šla lahko prvič nekam skupaj. V Angersu smo bili prvič v tujini skupaj kot družina, hčerka je imela takrat šele nekaj mesecev.

Po Angersu je sledila vrnitev v domovino. Na Jesenicah sem ostal štiri leta. Lahko rečem, da smo vsako sezono potegnili maksimum, ampak nikoli nismo naredili koraka naprej do finala v Alpski ligi.

To je ena od stvari, za katero mi je morda žal. Da nikoli nisem zaigral v finalu te lige, v kateri sem odigral vsaj 250 tekem. Smo pa osvojili dva naslova državnih prvakov, enkrat je bilo res presenečenje.

Na koncu sem tri leta preživel še v Celovcu, kjer sem pa res užival.

O priložnosti, da je lahko pri 38. letih zaigral za prvo ekipo Celovca v ligi ICE in ligi prvakov:

S Celovcem je okusil tudi igranje v ligi prvakov. | Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko S Celovcem je okusil tudi igranje v ligi prvakov. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

To je bil zame ogromen izziv, na katerega nisem računal. Če samo pogledamo, kdo od Slovencev je dobil priložnost igrati v Celovcu, vidimo, da so to res igralci, ki so bili dodana vrednost.

Sam po svojem slogu igre ne bi nikoli prišel zraven, zato sem bil še toliko bolj vesel, da so mi po spletu okoliščin, imeli so veliko poškodb, zaupali in mi dali priložnost. 

Začutil sem, da nekaj še imam, da lahko opravim svojo vlogo, a sem se takrat do konca sezone res hitro iztrošil. Tista epizoda je bila ravno prav dolga, da sem spet začutil pravi tekmovalni značaj in lahko rečem, da sem igral za prvo ekipo Celovca, na kar skozi celo kariero nisem niti pomislil, da bi lahko. To je bila lepa nagrada za čas, ki sem ga tam preživel. 

Omenili ste Rusijo, za katero ste v preteklosti dejali, da je bilo vse skupaj videti kot služenje vojaškega roka, da so bili tudi kulturni šoki veliki. Leto pri Torosu iz Neftekamska je bilo najzahtevnejše v karieri?
V Rusijo ne bi šel nikoli, če tam ne bi že igral Sabahudin (Kovačević, op. a.). Ko sem dobil ponudbo iz Rusije, je bil on v Karagandi. Če ne bi imel kontakta, da bi izvedel, kako je vse skupaj vsaj malo videti, se verjetno za to ne bi odločil. Sabahudin mi je takrat dejal, da je težko, a da če je zdržal on, bom tudi jaz.

"Po 14 dneh sem 'odklopil' možgane, saj, če bi razmišljal, zakaj sem tukaj, zakaj to delam, bi verjetno hitro prišel do zaključka, da vse skupaj nima smisla." | Foto: Ana Kovač "Po 14 dneh sem 'odklopil' možgane, saj, če bi razmišljal, zakaj sem tukaj, zakaj to delam, bi verjetno hitro prišel do zaključka, da vse skupaj nima smisla." Foto: Ana Kovač

Pa sem šel. Ko sem se za to odločil, sem bil malo pripravljen na to, kaj me čaka, a predstavljati si v resnici nisem znal povsem. Že sama kulturna razlika je bila res ogromna. Način, kako oni gledajo na hokej, kako se lotevajo treningov, tekem, je precej vojaški. Kot bi res služil vojaški rok. Zjutraj se postrojiš, prešteješ, naredi se plan dela, nato se obrneš v levo in začneš teči. Vsak dan smo začeli tako. 

Bili so dnevi, ko si šel po treningu domov, pa bil tako utrujen, da si samo zaspal, se zbudil in šel nazaj v dvorano. Jedel si, spal si in bil v dvorani. Po 14 dneh sem "odklopil" možgane, saj če bi razmišljal, zakaj sem tukaj, zakaj to delam, bi verjetno hitro prišel do zaključka, da vse skupaj nima smisla. Možgane sem imel odklopljene bolj ali manj vso sezono, da sem čim lažje prišel skozi.

Način dela je bil tak, da je šlo vse skupaj na izčrpavanje. Pri nas delamo z omejenim majhnim številom igralcev, pri katerih želiš iz vsakega potegniti čim več, oni pa dobijo v sistem ogromno količino igralcev in jih "terajo" do konca. Tisti, ki zdrži, je iz pravega testa.

"Rusija, tista sezona me je izmozgala do konca. Lahko bi napisal knjigo." | Foto: Ana Kovač "Rusija, tista sezona me je izmozgala do konca. Lahko bi napisal knjigo." Foto: Ana Kovač V Rusiji sem imel okoli novega leta kar hudo krizo. Okoli praznikov sem lahko prišel za kratek čas domov, ko pa sem se vrnil, sem zapadel v igralno krizo. Kakšna dva tedna nisem prišel v ekipo za tekmo, bil sem zraven, treniral, nisem pa igral.

Na srečo smo imeli športnega direktorja, ki je bil do Rusov res neizprosen, do tujcev pa potrpežljiv, razumel nas je, ker je tudi sam igral v Evropi. On mi je stal ob strani, zaupal vame, mi govoril, da bom spet igral. Bil je edini, od katerega sem dobil vsaj kakšno povratno informacijo. Imel sem srečo, da sem imel v vodstvu kluba takega človeka, saj drugače ne vem, kako bi se izšlo, ali bi sploh ostal tam do konca sezone. Ker, ko tam enkrat zapadeš v krizo, je težko.

Je pa bila na koncu lepa izkušnja, saj smo na koncu to ligo (VHL, op. a.) zmagali. Štirje krogi končnice na štiri zmage. To sta bila dva meseca res težkega hokeja, z veliko potovanji. Spomnim se, da sem imel po zadnji odločilni tekmi, ki smo jo igrali doma, energije le še za 20 sekund, potem pa sem se skoraj splazil z ledu.

Od julija do maja se je nabralo veliko. Rusija, tista sezona me je izmozgala do konca. Lahko bi napisal knjigo. Vsak dan se je zgodilo nekaj, kar bi lahko pristalo v njej. Bilo je res zelo specifično, a bila je to tudi super življenjska izkušnja. Ker, ko greš enkrat čez vse te zahtevne treninge, vse nesmisle, ko greš lahko čez vse to, menim, da greš lahko v življenju čez marsikaj.

Vas je pa menda ta izkušnja spremenila tudi kot človeka, da ste bili ob vrnitvi sprva tudi kar malce nedružabni.
Zagotovo me je to spremenilo. Iskreno, potreboval sem nekaj časa, da sem se spet nekako počasi navadil na družbo, da sem se nenazadnje spet navadil živeti doma s svojo partnerico, saj sem bil v Rusiji sam na svojem programu, tako da je bila vrnitev s socialnega vidika kar izziv.

Tam ni bilo časa za druženje. Večina ruskih fantov je imela družine že zelo zgodaj, pri 21, 22 letih so bili skoraj vsi poročeni, tako da se je vsak držal bolj zase. Imeli smo par tujcev in enega Rusa, ki je bil samski, tako da smo se malo družili, a časa za druženje pravzaprav ni bilo veliko.

Če smo imeli prost dan, je bila obvezna savna. Trenerski štab se je najbolj bal, da bi se stvari ob povsem prostem dnevu podrle, predvsem zaradi alkohola, saj so fantje izkoristili vsako priložnost.

"Mislim, da sem v Angersu ob hokeju najbolj užival," se spominja lepih trenutkov kariere v Franciji. | Foto: Ana Kovač "Mislim, da sem v Angersu ob hokeju najbolj užival," se spominja lepih trenutkov kariere v Franciji. Foto: Ana Kovač

Pa najlepše obdobje kariere?
Tista sezona v Angersu je bila "lušna", ker smo bili tam kot družina, pa tudi Angers je meni lepo mesto, zeleno, s super podnebjem, parki. Mislim, da sem tam v življenju ob hokeju najbolj užival.

Tudi dve leti v Rouenu sta bili lepi. Tam sem spoznal prijatelje tudi izven hokeja, družino slovenskih potomcev, s katero smo ohranili stike in se dobivali med poletji, ko so prihajali v Slovenijo na obisk, tako da smo se videvali še po tistem, ko sem tam zaključil. Lepo je bilo, da sem se tisti dve leti lahko družil še s kom, ki ni bil del ekipe. V Rouenu so tudi malo drugače gledali na hokej, na tekme hodijo celotne družine, tam je tradicija res dolga in gre iz generacije v generacijo.

Lepi pa so zagotovo spomini na dolgo reprezentančno obdobje, v katerem ste zaigrali na številnih svetovnih prvenstvih, pa tudi na olimpijskih igrah v Sočiju.
Zelo, olimpijske igre so bile vrhunec. Že pred tem olimpijske kvalifikacije v Vojensu, saj si ni nihče niti približno mislil, da nam bomo uspelo kaj takega.

Nato pa olimpijske igre, kjer smo dosegli še en uspeh. Ko smo videli razpored za igre v Sočiju, da najprej igramo proti gostiteljem Rusom, ki so prišli z najboljšimi, NHL-ovci, mi pa smo imeli le Anžeta in Jana, ki sta imela izkušnjo iz lige NHL, smo se najbolj bali tega, kako bo videti prva tekma. Leta 2014 je zaigral na olimpijskih igrah v Sočiju in z rojaki osvojil sedmo mesto. | Foto: Reuters Leta 2014 je zaigral na olimpijskih igrah v Sočiju in z rojaki osvojil sedmo mesto. Foto: Reuters Ko se je tista tekma nekako dobro izšla, smo videli, da dejansko lahko dobro igramo. Dobili smo ogromno samozavesti, tako da je bilo potem nadaljevanje lažje. Res je bil užitek, ni bilo več nobenega strahu. Bilo je čarobno, to so bili najlepši skoraj trije tedni športne kariere.

Avgusta bodo slovenski hokejisti poskusili priboriti tretje olimpijske igre.
Upam, da bodo na olimpijske kvalifikacije res prišli vsi najboljši. Ne vidim razloga, da ne bi. Nikoli pa ne veš, kaj se na turnirju zgodi, saj gre za res kratek turnir, na katerem se morajo stvari obrniti v pravo smer.

Veliko časa za pripravo ni, ampak, če smo kaj že dokazali, smo to, da smo na takih turnirjih lahko uspešni. Res upam, da bi v tem letu, ko se je kar nekaj slovenskim ekipam uspelo uvrstiti na poletne olimpijske igre, uspelo tudi tem fantom, da bi se ta generacija lahko še enkrat prebila na zimske igre.

"Hokej je moj dokaz, da, ko v neko stvar vložiš delo in trud, to nekje dobiš tudi povrnjeno." | Foto: Ana Kovač "Hokej je moj dokaz, da, ko v neko stvar vložiš delo in trud, to nekje dobiš tudi povrnjeno." Foto: Ana Kovač

Za kaj vse ste hvaležni hokeju?
Za to, da do danes nisem šel niti en dan v službo. Da sem do zdaj delal stvari na način, da nikoli nisem razmišljal, da grem v službo, pač pa je bil to zame hobi. 

Ko pogledam nazaj, ko sem imel 15, 16 let, ko je prišla srednja šola in določena kriza, sem dobil podporo staršev, za kar sem prav tako hvaležen. Odločili smo se, da hokej ne bo samo obrobna stvar, pač pa da bo ta stvar, ki jo najraje delam, zapolnjevala velik del časa. Uredili smo tudi šolo, hokej, s katerim sem lahko služil, pa je bil ves ta čas hobi.

Lahko rečemo, da imate velik privilegij.
Da. Privilegij tudi zato, da sem star 40 let, pa sem lahko igral do zdaj, da sem dobil veliko poznanstev, prijateljstev, da sem videl pol sveta, imel možnost živeti v tujini, spoznavati drugačna okolja, kulture, se naučil tudi nekaterih drugih jezikov, discipline, delovnih navad.

Če se danes nečesa lotim, me ne skrbi, ali bom lahko ali ne. Hokej je moj dokaz, da, ko v neko stvar vložiš delo in trud, to nekje dobiš tudi povrnjeno. 

Preberite še:

Edo Terglav, trening slovenske hokejske reprezentance
Sportal Edo Terglav: Tako, kot smo načrtovali prve tri tedne
slovenska hokejska reprezentanca : Francija, pripravljalna tekma
Sportal Kako so v pripravah igrali tekmeci Slovencev?
slovenska hokejska reprezentanca : Francija, pripravljalna tekma, Edo Terglav
Sportal Edo Terglav določil seznam reprezentance za SP
Ne spreglejte