Druga kariera
Nedelja, 18. 2. 2024, 18.00
2 meseca, 1 teden
Druga kariera (348.): Tomaž Pavlin
Tomaž Pavlin: Ostali so lepi spomini na hokejske čase, a od teh se ne živi
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,16
Gost 348. Druge kariere je nekdanji hokejist Tomaž Pavlin, ki je po športni poti zadrsal v akademske sfere.
Zgodnja otroška leta v Grgarju na Goriškem, odraščanje v Litostrojskem naselju, Hala Tivoli, ljubezen do hokeja, kitare in zgodovine je le nekaj sestavnih delov, ki so ukrojili življenjsko pot nekdanjega hokejista Tomaža Pavlina. Z zgodovinarjem, doktorjem znanosti, profesorjem in še kaj smo se na fakulteti za šport v Ljubljani sprehodili tako skozi njegovo športno kot drugo kariero.
Ne zgodi se prav pogosto, da profesionalni športniki po koncu kariere zaplavajo v akademske vode, a izr. prof. dr. Tomaž Pavlin, univ. dipl. zgodovinar in sociolog, je. "Nekje v meni je bilo zavedanje, da je hokej sicer krasen, da je super, da ga lahko igram in tudi zaslužim, a da bo treba nekaj narediti tudi s šolanjem, da bo treba končati fakulteto," razlaga, kako ob in po športnem udejstvovanju ni pozabil na izobrazbo.
Sredi 90. je na filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz zgodovine in sociologije, nato vpisal magisterij, v začetku tisočletja pa še doktoriral.
Nekdanji hokejist Tivolija, Olimpije, s katero je bil jugoslovanski prvak, kratek čas pa tudi član Bleda in Slavije, pri navijačih poznan kot Pavle Kitara, je pred skoraj tremi desetletji postal asistent stažist na fakulteti za šport, kjer mlajšim generacijam še danes poskuša na svojevrsten način približati tudi zgodovino športa.
Za uvod obujanje spominov na hokejsko kariero, tudi na tekme v Zagrebu, kjer jih je pričakal pravi šov:
Tik pred začetkom poletnega semestra se pogovarjava v vašem kabinetu, v katerem ne manjka predmetov, ki dajejo vedeti, da tu domuje nekdo, ki mu je zgodovina blizu. Kaj vas je tako navdušilo nad njo?
Zgodovina mi je bila od nekdaj všeč. V osnovni šoli sem rad prebiral pravljice, pa ne le Grimmovih pravljic, pač pa tudi kakšna starejša dela, o drugih narodih.
Leta 1995 je postal asistent stažist na fakulteti za šport, kjer danes poučuje in raziskuje. Med drugim je predstojnik katedre za družboslovne in humanistične vede v športu.
Z leti se je to stopnjevalo in ob koncu gimnazije sem razmišljal, da bi na fakulteti vpisal zgodovino, zanimala pa me je tudi arheologija. A nato sem se naposlušal pripomb "Češ, kaj boš pa z zgodovino", "Službe ne bo" in podobno, tako da sem sprva vpisal ekonomijo. Klasika.
Hitro sem ugotovil, da to ne bo šlo. Pri večini predmetov se nisem našel. Pozneje sem se odločil za prepis, se za svojo generacijo vpisal na filozofsko fakulteto in tam vztrajal.
Nemalo športnikov je pozabilo na pomen izobrazbe. Vi še zdaleč niste eden teh.
Nekje v meni je bilo vselej zavedanje, da je hokej sicer krasen, da je super, da ga lahko igram in z njim zaslužim, a da bo treba nekaj narediti tudi s šolanjem, da bo treba končati fakulteto. Na hokejske čase so ostali lepi spomini, a od teh se ne živi.
Povsem podzavestno je bilo pri meni prisotno, da se vpišem na gimnazijo in da moram nato nadaljevati šolanje. Na filozofski fakulteti sem tako vpisal dvopredmetno zgodovino in sociologijo in leta 1995 diplomiral.
"Najti moraš neki koncept, kako jim vse to skozi zgodbo približati," pravi o največjih izzivih približevanja zgodovine športa študentom fakultete za šport.
Tam ste nato nadaljevali študij vse do doktorata. Kako pa vas je zaneslo na fakulteto za šport?
Med iskanjem teme za diplomsko nalogo na zgodovini sem si rekel, da če igram hokej, bi rad kaj več vedel o njegovi zgodovini.
Večni problem je ta, da vsaka generacija pozna eno pred seboj, iz katere morda prihaja neki vzornik, o tistem, kaj je bilo pred tem, pa le redkokdo kaj ve. Po tej plati sem prišel do fakultete za šport.
Iskal sem gradivo o začetkih, o stari, predvojni Iliriji, pa so me napotili na DIF. Tukaj sem spoznal vodjo knjižnice Marijo Bergant. Povedala mi je, da je šlo to gradivo v arhiv Ljubljane, da pa imajo zame nekaj drugega, nekaj o Akademskem športnem klubu Primorje. Tudi o tem nisem imel pojma.
Na zgodovini namreč študiraš nacionalno-politično zgodovino, v celotni bukli Zgodovina Slovencev je bila ena sama športna fotografija, po naključju s prve hokejske tekme v Ljubljani iz leta 1932 med Ilirijo in celovškim KAC.
Na koncu sem se lotil diplomske naloge o Primorju, klubu, ki so ga ustanovili Primorci, ki so prebežali v Ljubljano. Tu se je pokazala moja primorska linija. Prva leta sem preživel pri stari mami ali noni na Goriškem, v vasi Grgar nad Gorico. Lepa otroška leta, ki so me tudi zaznamovala. Moj prvi jezik je bil goriški, a se je ta po selitvi v Ljubljano, kjer sem začel hoditi v šolo, izgubljal, je pa ostala neka duhovna vez.
Diplomiral, magistriral in doktoriral je na filozofski fakulteti v Ljubljani.
Tema o Primorju me je res potegnila, vez s knjižnico na fakulteti za šport pa je ostajala, prav tako z Marijo Bergant. Še preden sem zaključil študij, so me leta 1993 povabili v odbor za postavitev razstave Slovenski olimpizem, saj je bilo leto 1894 posvečeno olimpijskemu gibanju.
Odbor je vodil Rajko Šugman, ki je imel med drugim tudi predmet zgodovina športa. In tu se je rodila ideja, da bi nekoč lahko prevzel ta predmet. Leto 1995 je bilo povsem posvečeno temu, da diplomiram. Sočasno ko sem diplomiral, sem postal zaposlen kot asistent stažist na fakulteti za šport. Nato je bilo treba še magistrirati, prav tako pa sem pozneje na zgodovini dokončal še doktorat.
Kmalu bo minilo 30 let, odkar ste tu postali sprva asistent. Kje so največji izzivi vašega dela na fakulteti?
V tem, da sem padel iz okolja, v katerem ti je zgodovina vse, v okolje, v katerem zgodovina ljudem ni to, kar je nekomu na filozofski fakulteti.
Tako je bilo treba najprej najti neki recept, kako zgodovino sploh približati študentom. S srednjih šol na fakulteto za šport pridejo ljubitelji športa, vprašanje pa je, koliko so ljubitelji zgodovine.
Pavlin je pripravil idejne predloge za ustanovitev Muzeja športa, katerega vodja je bil in ki trenutno išče samostojno pot pod soncem. Najdemo ga v Slovenskem šolskem muzeju.
Zgodovina je v glavnem vezana na faktografijo, kar ni najbolj priljubljeno. To vem iz svojih šolskih let. Seveda brez faktografije ne gre, saj zgodbe vežemo na neko obdobje, a najti moraš neki koncept, kako jim vse to skozi zgodbo približati. To je bil zame zagotovo eden od večjih izzivov.
Na drugi strani pa je izziv tudi raziskovanje. Morda sem bil pri tem predolgo vpet v obdobje med obema vojnama, pri tem pa sem zanemaril področje po drugi vojni. In kolikor let imam še do upokojitve, bi moralo biti raziskovanje tega dela izziv.
Do upokojitve je še koliko?
Okoli pet let.
Energije za predavanja imate še dovolj?
To imam. Morda pa sem nekoliko izgubil energijo za muzeje. Ob temeljnem delu, poučevanju in raziskovanju, sem se z željo po ustanovitvi Muzeja športa znašel tudi v teh vodah.
Razstava Slovenski olimpizem je obnovila to težnjo, tako da sem pripravil idejne predloge, ključni koraki z vidika organiziranja so bili narejeni v letih 1998, 1999, vlada je predlog potrdila leta 2000 in istega leta je bil ustanovljen Muzeja športa.
Žal se ga je v preteklosti prestavljalo, enkrat je bil pod Planico (Zavodom za šport Republike Slovenije Planica, op. a.), zdaj je pod Slovenskim šolskim muzejem. Zdaj je nova vlada, vprašanje, kaj bo glede muzeja prinesla prihodnost. Sam sem predlagal, da je morda bolje iti korak nazaj in znova pod Planico, pa potem spet postaviti neko novo pot. Bomo videli.
Dotakniva se še vaše hokejske kariere. Kaj vas je potegnilo v hokej?
Večkrat sem razmišljal, kaj je bilo ključno. V nekem trenutku sem preprosto želel drsati, pa niti ne vem, kako se je razvila ta želja.
Med kariero je nosil dres Tivolija, Olimpije, Bleda in Slavije, nekaj tekem pa zbral tudi za člansko reprezentanco.
Spomnim se, da sem mami samohranilki, s katero sva najprej živela v Litostrojskem naselju, saj je v Litostroju dobila službo, rekel, da bi imel drsalke. In res mi je kupila drsalke, a kupila mi je umetnostne drsalke. Na prvih urah hokejske šole v Hali Tivoli sem tako moral drsati s temi drsalkami (smeh, op. a.). Lahko si predstavljate, da ni šlo dobro.
Sem pa čez leto sam zbral denar in si kupil prave hokejske drsalke. Spet sem šel v hokej šolo. Je pa nato kar nekaj časa minilo, da sem prišel v pionirske vrste, saj sem ob tem obiskoval še glasbeno šolo in še druge dejavnosti, tako da sem malo bil na treningih, malo pa ne ... Največkrat sem zamudil teste, ko so izbirali za pionirje. Včasih smo imeli samo pionirje in mladince, danes pa so kategorije različno postavljene.
Šele v poznih osnovnošolskih letih, ko sem bil že v šestem ali celo sedmem razredu, sem prišel na teste in so me sprejeli med pionirje. Je bil pa kar šok. Pred tem sem hodil na drsanje na rekreacijo, tako da sem bil v drsanju naprej relativno dober, drsanje nazaj pa mi je že predstavljalo težavo.
Ker sem bil visok, so mi rekli, da bom igral na branilskem mestu. Si predstavljate, branilca bom igral, jaz pa nazaj nisem znal drsati? Bila je kar velika kriza, celo tako, da sem razmišljal, ali bi sploh nadaljeval, saj me je vsak predriblal. A sem vztrajal, se naučil drsati tudi nazaj, pozneje pa po spletu okoliščin prišel v napad.
Spomin na hokejsko kariero, ki uokvirjen krasi kabinet je darilo enega od njegovih diplomantov.
Ko smo šli iz pionirjev v mladinske vrste, smo se združili pionirji Tivolija in Olimpije. Takrat je bilo nekaj fantov boljših na branilskih položajih, tako da sem bil višek. Takratni trener Miha Zupančič me je postavil na centra, pa sem začel igrati kot centralni napadalec, kar je bila spet nova zgodba. Pri članih sem se nato preselil na krilo, se tam ustalil in tudi po selitvi v Olimpijo igral kot krilni hokejist. Na branilskem mestu pa sem igral le še ob koncu kariere in v veteranski ligi.
V zadnjih razredih osnovne šole in prvih gimnazije, zlasti gimnazije, sem bil nekoliko razpet med glasbo in hokejem. Pogovarjali smo se o tem, da bi imeli bend, ga celo imeli v Šiški, kamor sem se vračal in igral bas kitaro. Če bi me to še bolj potegnilo, vprašanje, kako bi bilo s športom. Me je pa na koncu bolj šport potegnil. Po vojski, mislim, da okoli 1982, smo ustanovili še en bend, ampak se je hitro pokazalo, da ne bo šlo skupaj s hokejem. Ob dnevih, ko smo šli na tekmo ali pa sem počival po njej, bi morali vaditi. Tako kot pri športu moraš imeti pri glasbi vaje.
Na kaj ostajajo najlepši spomini?
Ko pomislim na hokejsko klapo, je res lep spomin na klub Tivoli. To je bila ena res nora klapa. Mešanica malo starejših fantov in nas mlajših, v razponu od 17 do 20 let. Bili smo amaterji, dobili smo le kosilo in opremo, to je bilo pa to. Smo pa igrali v prvi ligi, potovali po Jugoslaviji, tudi žurali na drugi strani. Skratka, živeli smo polno življenje, oblikovala so se prijateljstva.
Spominek na brenkanje na hokejsko palico po golu, s katerim so Pavleta Kitaro po eni od tekem presenetili navijači Olimpije.
Selekcija sicer naredi svoje, a mislim, da nas je pozneje pet ali šest šlo v Olimpijo, tako da je generacija Tivolija popolnjevala Olimpijo. Tukaj pa so bili že drugačni pogoji, nenazadnje jih je profesionalizem tudi zahteval. Pri Olimpiji je bila že štipendija, hranarina, nekje sredi 80. smo bili že zaposleni, bili smo profesionalci, tekla nam je delovna doba.
Kariera je bila sestavljena iz lepših let, pa malo manj lepih. Bila je nihajoča, včasih kontroverzna. Zagotovo so ostali v spominu tudi trenutki, ko sem dosegel kakšen odločilen gol. Ob zadetkih sem obrnil palico in nanjo zaigral kot na kitaro, ki sem jo igral tudi sicer, in dobil vzdevek Pavle Kitara. Spomnim se, ko so se navijači že na ogrevanju drli Pavle Kitaraaa, kar me je še dodatno poneslo. Lepi spomini.
Spremljale so vas polne tribune, ki danes v slovenskem hokeju, pa ne le hokeju, žal prepogosto samevajo.
Imeli smo kar močno navijaško zaledje. Že od začetka sezone. Spomnim se, da smo imeli na začetku tekme ob sredah in sobotah, a sobota se je lahko križala s košarko, tako da je prišla odločitev, da imamo tekme ob torkih in petkih. Vsak teden smo imeli eno tekmo doma, eno v gosteh.
Sploh v končnici, ko so bili Olimpija, Jesenice, Medveščak, Partizan ali pa Crvena zvezda, je bila vsaka tekma derbi.
"Hokejisti smo imeli dobro okoliščino v tem, da so nogometaši izpadli iz prve lige, košarka pa je bila tudi na nekem prelomu, tako da je bil v Ljubljani hokej tisti, ki je držal nacionalni moment."
Ustvarila se je baza gledalcev, ki je bila redno prisotna na naših tekmah. Ko smo včasih prihajali na tekmo, smo videli, da ljudje že stojijo v dolgi vrsti za vstopnice. Bilo je fantastično.
Je pa res, da smo imeli hokejisti dobro okoliščino v tem, da so nogometaši izpadli iz prve lige, košarka pa je bila tudi na nekem prelomu, tako da je bil v Ljubljani hokej tisti, ki je držal nacionalni moment.
Spomnim se, da po koncu tekem nismo odhiteli domov, pač pa smo se z navijači družili v zimskem baru v Tivoliju in kakšno rekli. Tega danes ni, a tudi način življenja je danes drugačen.
S tem, ko smo bili v tem kolektivnem športu, smo bili v določenem okolju prepoznani, a daleč od tega, da bi bile kakšne vrhunske zvezde.
Pa vendar ste imeli verjetno kakšen privilegij.
Da. Pri vstopu v disko, morda (smeh, op. a.). Če se je kdaj kje zaiskrilo, so tudi rekli "Pusti jih, oni so hokejisti."
Z vidika spektakla mi je bila zelo všeč sezona, mislim, da je bila 1987/88, ko so Zagrebčani res naredili pravi spektakel, podoben NHL. Pred prihodom hokejistov na led so zatemnili dvorano, potem je bila disko krogla ob glasbi, napovedovali so posameznike, ti si zadrsal na led, obsijan s svetlobo. Kocine so šle kar pokonci, komaj čakaš, da se začne tekma. Luštni momenti. V Zagrebu so res znali narediti šov. Bili so res 'maherji' za take stvari.
"Hokej mi je omogočil študij, diplomiranje, omogočil mi je, da sem danes lahko, kar sem."
Kako bi ocenili kariero, ko 30 let pozneje pogledate nazaj in potegnete črto?
Igralsko včasih nisem zadovoljen. Bili so namreč trenutki, ko bi moral biti bolj samozavesten, pa se v igri malo manj podrejati, vzeti plošček, kaj več narediti. Bile pa so tudi sezone, ko sem to naredil, pa je prišel novi trener in sem se usedel na klop, a na višjo silo ne moreš vplivati.
Ste čutili veliko praznino, ko ste hokejsko opremo postavili v kot?
Imel sem smolo, da sem si leta 1989, 1990 na treningu po neumnosti težje poškodoval nogo. Za eno leto sem moral odmisliti hokej, tako da sezono pred koncem Jugoslavije sploh nisem igral. Bil sem že pomočnik trenerja mladincev, na drugi strani pa je bilo spet treba razmišljati o dokončanju študija.
A kljub tej poškodbi sem se želel vrniti, nisem želel končati kariere kot kripelj. Skupino hokejistov, ki smo imeli okoli 30 let, so nas takrat zamenjali oziroma odslovili kot starejše igralce. Rekel sem si, da bi šel poskusit še kam drugam, tako da sem v sezoni 1991/92 igral na Bledu. A tisto je bila bolj agonija. Nato sem si na eni od tekem Alpske lige še težje poškodoval zapestje.
Kot bi vam nekdo sporočal, da končajte.
Da. Prihajalo je sporočilo "Končaj že," pa tudi igral sem bolj tako tako, a v nekem trenutku nisem znal končati, saj mi je hokej vseeno nekaj pomenil, pa sem morda malo nesmiselno vztrajal. Mislim, da sem bil v sezoni 1992/93 še na seznamu na Bledu, a tisto sezono sem zaključne tekme odigral na Slaviji. Na Bled sem hodil bolj kot ne trenirat, kakšno tekmo še bil na klopi, potem pa me je kolega na Slaviji prepričal, da bi me potrebovali za končnico. Tam sem na koncu zaigral spet na branilskem položaju.
Na Slaviji so mi pozneje rekli, naj še pridem, a takrat sem že postavljal razstavo o olimpizmu, pa še študiral sem in nisem več čutil potrebe, da bi se vrnil na led. Sem pa na trenutke pogrešal dogajanje okoli tekme, čustven naboj. Takšne stvari tudi pozneje kdaj pogrešaš in bi jih rad še kdaj podoživel.
Včasih se v družbi pogovarjamo o tem, kaj nam je dal hokej, pa najpogosteje rečejo red, disciplina in podobno. Sam bi raje rekel, da je bil hokej zame dobra popotnica predvsem z vidika, da mi je omogočil študij, diplomiranje, saj sem bil finančno neodvisen. Omogočil mi je, da sem danes lahko, kar sem.
Kolikokrat še obujete drsalke za lastno veselje?
Priznam, da jih že dolgo nisem. Veteransko ligo sem končal že pred leti, saj mi kolk ni več omogočal igranja na želeni ravni, životariti na ledu pa tudi nisem želel.
Zdaj imam nov kolk in novo koleno, tako da moram res iti na drsanje. Sem pa zdaj malo len in se mi ne da obuti drsalk. Moram se res spraviti na drsanje.
Več iz rubrike Druga kariera:
