Četrtek, 22. 9. 2022, 10.45
2 leti, 3 mesece
konec je kariere Aleša Mušiča, zeleno 16 bodo upokojili 2. oktobra
Zelena 16-ica pod strop Tivolija: Velika čast, dokaz, da si dal nekaj temu športu, Ljubljani #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,03
Eden zadnjih slovenskih hokejskih romantikov Aleš Mušič, ki je skoraj vso kariero, z izjemo enega tekmovalnega članskega leta, igral za Olimpijo − v članskih vrstah ljubljanskega kluba je preživel debelih 20 sezon −, je na novinarski konferenci javno spregovoril o koncu bogate hokejske kariere. Pri HK SŽ Olimpija, v dresu katerega se končuje igralsko poglavje 40-letnika, bodo v nedeljo, 2. oktobra njegovo 16-ico dvignili pod strop Tivolija v družbo 24-ice Tomaža Vnuka. Takrat bo v Tivoliju gostoval madžarski Fehervar AV19, edini klub, za katerega je Ljubljančan ob članskih zmajih še igral.
Ko smo spomladi, tik preden je Olimpija začela četrtfinale lige ICEHL, Aleša Mušiča vprašali, koliko elana za igro in tekmovalno prihodnost je še, je odgovoril: "O tem bom raje govoril po sezoni. Lahko pa rečem, da sem si res želel odigrati še eno končnico na tej ravni. Zelo veliko mi pomeni, da nam je uspelo."
Veterana in zeleno-belo četo je na sedmi marčevski tekmi četrtfinala zaustavil Beljak, v začetku aprila pa je v finalu državnega prvenstva proti HK Triglav Kranj s soigralci upravičil vlogo favorita in se veselil naslova slovenskega prvaka, 11. v karieri, pod katero je pri 40 potegnil črto.
"Teh 35 let je res hitro minilo (smeh, op. a.). Ko si v slačilnici kot najstarejši, ko imaš tako mlade okrog sebe, se niti ne zavedaš, da si hokej igral, ko se oni praktično še niti rodili niso. Takšen podatek je kar malo smešen. Hokej je pustil lepe spomine, ki bodo ostali vse življenje. Tako z Olimpijo, s katero smo imeli lepe dosežke, kot z reprezentanco. Naša velika želja je bila, da bi se uvrstili na olimpijske igre, kar nam je tudi uspelo, tisti turnir v Vojensu (februarja 2013 so se Slovenci prvič uvrstili na OI, op. a.) je bil sanjski," je ob slovesu od igralske poti na novinarski konferenci dejal Mušič.
Aleš Mušič je še javno spregovoril o koncu bogate kariere. 2. oktobra ga čaka poseben dogodek, ko bodo v Tivoliju upokojili njegovo 16-ico.
V družbo Tomaža Vnuka: Zaslužil bi si še kdo
V klubu, v katerem se končuje njegova kariera, mu 2. oktobra ob 17. uri pripravljalo poseben dogodek. Pod strop dvorane Tivoli se bo njegova 16-ica pridružila 24-ici Tomaža Vnuka. Takrat bo v Ljubljani v sklopu lige ICEHL gostoval madžarski kolektiv Fehervar AV19, edini klub, za katerega je še igral ob Olimpiji.
"Večkrat sem rekel, da je v Olimpiji še kdo, ki bi si že pred menoj zaslužil dres pod stropom, na primer Igor Beribak, ki še deluje v klubu ... To je velika čast, dokaz, da si nekaj delal dobro, da si nekaj naredil za ta šport, za Ljubljano," je ob tem dejal 40-letnik, ki glede na dogajanje v zadnjem obdobju o pravi poslovilni tekmi niti ni razmišljal in je zadovoljen z načrtovano slovesnostjo.
Mušič o tem, da se bo 16-ica pod stropom Tivolija pridružila 24-ici Tomaža Vnuka in da bi si podobno čast zaslužil še kdo:
Dobrodelno ob slovesnosti
Spominski dres Aleša Mušiča.
Slovesnost z dvigom Mušičevega dresa bo 2. oktobra ob 17. uri. Za tisto tekmo bo klub za 50 odstotkov znižal cene vstopnic, te bodo po 7,5 evra, od vsake vstopnice pa bodo 2,5 evra namenili v dobrodelne namene.
V prodaji so tudi Mušičevi spominski dresi, in sicer v omejenem številu - 40 (deset za donacije, 30 jih je v prodaji). V predprodaji je cena 80 evrov, na dan tekme pa sto evrov. Celoten znesek od prodaje bo šel prav tako v dobrodelne namene za socialno ogrožene mlade hokejiste Olimpije.
Butara: Zavedamo se, da je legenda slovenskega in ljubljanskega hokeja
"V klubu se zavedamo, kaj je Aleš Mušič naredil za ljubljanski in slovenski hokej. Zavedamo se, da je tudi legenda slovenskega in ljubljanskega hokeja in smo mu hvaležni res za vse, kar smo skupaj dosegli. Aleš je bil Ljubljani zvest od svojih začetkov, mislim, da si celo igralec z najdaljšim stažem v Ljubljani, z eno vmesno pavzo, ko si bil v Fehervarju," pa je o Mušiču na novinarski konferenci povedal predsednik kluba Miha Butara.
Miha Butara o Mušiču:
Pripravljen je bil igrati še eno sezono, a ...
Poleti je prah dvignilo dejstvo, da je bil Mušič z Mitjo Šivicem ustno dogovorjen za igranje še v tej sezoni, a na koncu pogodbe ni bilo, v klubu so dejali, da bodo stavili na mlajšo moč, predsednik Butara pa je na eni od novinarskih konferenc pred sezono dejal, da se je pozneje sestal z ikono ljubljanskega hokeja, se pogovoril z njim in opravičil za vse, kar je bilo narobe ...
Kot je na današnji novinarski konferenci pojasnil Mušič, je bil pripravljen igrati še eno sezono, okusiti ligo prvakov, a na koncu ga "ustno obljubljena" pogodba ni pričakala. O tej temi se je med poletjem pogovoril z Butaro in direktorjem Anžetom Ulčarjem, ki sta se mu opravičila za "nenamerno napako", medtem ko od trenerja Šivica, kot pravi, ni dobil kakšnega klica ali opravičila. Po predsednikovih besedah se je bil Šivic sicer pripravljen pogovoriti, a se na koncu niso sestali.
"Pripravljen sem bil igrati še eno sezono, tudi pripravljal sem se že, potem pa po lastnem poizvedovanju izvedel, da dogovor ne velja. Takrat sem dal tisto izjavo navijačem, ki drži ... Pred rojstnim dnevom me je poklical direktor Anže Ulčar, s katerim sva imela dolg, dober pogovor. Večkrat sva se dobila tudi z Miho. S strani Šivica pa ni bilo kontakta. Ko sem izvedel, da najin dogovor ne velja, ni bilo nobenega sporočila, klica ali opravičila," je o tej temi dejal Mušič, Butara pa dodal: "Za tisto, kar je bilo s strani kluba narobe narejeno, sem se Alešu opravičil, on je opravičilo sprejel. Dobila sva se večkrat, saj nikomur od naju ni vseeno za ljubljanski hokej."
Več kot 20 članskih sezon je preživel v dresu članske Olimpije.
Od drsanja z lesenimi stoli do olimpijskih iger
Otrok Olimpije (nosil je dres različnih pravnih subjektov) je skoraj vso kariero vztrajal v zeleno-beli barvi. Pot ga je v Olimpijin "kolektiv", takrat še hokejsko šolo, odnesla pri štirih letih, ko je šport, ki mu je predan skoraj vse življenje, spoznaval skozi oči, znanje in nasvete pokojnega Antona Galeta.
"Iz samih začetkov se najbolj spomnim, da smo drsali v srednji tretjini z lesenimi stoli, tisti, ki je to osvojil, se je preselil v eno tretjino, drsal gor in dol, na koncu smo pa malo igrali, in sicer tako, da so bila vrata odprta, gol pa si dosegel tako, da si moral plošček dati 'čez bando, čez rumen rob'. Če nisi mogel ploščka dvigniti, ni bilo gola, vem, da smo vsi tekali za pakom, ga nalagali na palico, poskušali zadeti ... Je bilo kar zanimivo," se je začetkov spomnil Mušič in pripomnil, da je bilo v članskih začetkih drugače, kot je zdaj: "Bilo je več spoštovanja, če si želel kaj povedati, si najprej skorajda roko dvignil."
Veselje ob enem od mnogih naslovov državnega prvaka
Skoraj 36 let − v teh se je z Olimpijo zapeljal na čustvenem vrtiljaku veselja, vzponov, padcev, razočaranj − pozneje se lahko pohvali z zavidanja vrednim dosežkom. Od preloma tisočletja je napadalec, ki si ga bomo zapomnili po številki 16, kar 21 članskih sezon preživel kot del ljubljanskega kolektiva. Skoraj desetletje je bil njegov kapetan, eno sezono pa sledil želji po olimpijskih igrah in delodajalca našel v Szekesfehervarju.
Kariero je končal z 11. naslovom državnega prvaka in četrtfinalom razširjenega avstrijskega prvenstva, lige ICEHL (nekdanje lige EBEL), v kateri se je podpisal pod 12 sezon in skoraj 550 tekem (dobrih 250 točk).
Del te je bil že v sezoni 2007/08, ko se je Olimpija prvič pridružila EBEL-ligaškim ekipam, prišla vse do finala proti Salzburgu in bila na pragu prave senzacije, a na koncu po lastni administrativni napaki zapravila finalno prednost in na koncu izgubila finale.
V ligi EBEL je zbral skoraj 550 tekem, v premierni sezoni 2007/08 je z Olimpijo zaigral proti Salzburgu v finalu, ki ga je zaznamovala huda administrativna napaka zeleno-belih.
To je bil Olimpijin in Mušičev edini finale lige EBEL in hkrati njegov klubski mednarodni vrhunec kariere. Zraven je bil tudi ob klavrnem koncu nekdanje Olimpije in njeni zadnji EBEL-ligaški sezoni 2016/17, po kateri je moral ljubljanski hokej stopnico nižje − v Alpsko ligo, sam pa se je za eno sezono preselil k Albi iz Szekesfehervarja in ohranil stik z višjo ravnjo.
O igralcih in trenerjih, ki so pustili velik pečat
Todd Elik in Tomaž Vnuk, dva od kopice odličnih igralcev, s katerimi si je delil slačilnico.
"Prvi mi pade na pamet Todd Elik, menim, da je bil velik človek, odličen hokejist, sploh pri teh letih, ko je igral tu, nihče od nasprotnikov mu ni mogel nič. Ko je dobil plošček, ga je vozil po vsem igrišču. Tudi Johnny Hughes je bil eden od najboljših tujcev, ki smo jih imeli v novejšem času. Od Slovencev pa Beribak, Tomaž Vnuk, golgeter Ivo Jan, Dejan Kontrec, Nik Zupančič ... toliko enih igralcev, da ko pogledaš nazaj, je res super, s kakšnimi hokejisti sem imel priložnost igrati," je izpostavil nekaj največjih igralskih kalibrov, s katerimi je igral.
Ko je beseda nanesla na trenerja, pa je izpostavil predvsem Hannuja Järvenpääja, Raima Summanena, ki jim je kljub kdaj "zgrešenemu pristopu" predstavil precej novosti, Mika Posmo, ki je imel dober občutek za vodenje tekem, v reprezentanci pa Matjaža Kopitarja ter Matjaža Seklja. "Bilo jih je res veliko, če sem koga pozabil, se opravičujem."
Po olimpijski sezoni se je vrnil domov k HK SŽ Olimpija in z njim v treh alpskih letih dvakrat postal prvak, v tekmovalnem obdobju 2018/19 so osvojili trojno krono (Alpsko ligo, državno prvenstvo in pokal Slovenije).
Trojna krona z Olimpijo, katere kapetan je bil dolgo časa, iz sezone 2018/19.
Pred lansko sezono pa se je s kolektivom s Celovške 25 vrnil v ligo EBEL, po novem ICEHL, v kateri je zmaje v četrtfinalu zaustavil Beljak, z Olimpijo pa je nato 5. aprila osvojil še zadnjo lovoriko - naslov državnega prvaka.
5. aprila je z Olimpijo osvojil še zadnjo lovoriko.
Debelo desetletje je bil član slovenske reprezentance.
Uresničil olimpijske sanje
Mušič, ki je bil tudi na jesen kariere nepogrešljivi člen predvsem ob igralcu manj, je spisal tudi bogato reprezentančno poglavje. Del članskih risov je bil debelo desetletje, zbral prek sto nastopov, štirikrat okusil svetovno prvenstvo elite, leta 2014 pa dosanjal olimpijske sanje. Prvič na olimpijskih igrah v Sočiju, kjer so z rojaki navdušili in zaigrali celo v četrtfinalu.
V Sočiju je doživel olimpijski debi.
V Sočiju je doživel olimpijski debi.
Štiri leta zatem je v Pjongčangu še drugič zaigral na tekmovanju petih krogov − po hudem boju so ostali pred vrati četrtfinala −, nato pa končal reprezentančno pot.
Najprej leto "na off", zanimajo ga finance in investicije ... Kaj pa hokej?
Zdaj je konec še klubske igralske hokejske poti legendarne 16, ki se odpravlja naproti izzivom druge kariere. Med kariero je prejel nekaj sporočil z Jesenic, a "neke blazne želje, da bi oblekel rdeč dres res nisem imel. Jaz sem še tista stara generacija ... Danes, ko pogledam, kdo igra finale v mlajših selekcijah, mi je kar malo čudno, ker v naših časih sta ga igrala ali Jesenice ali Olimpija, drugega ni bilo. Saj smo se tudi s Kranjem in Bledom "tolkli", a Olimpija-Jesenice je tisto res veliko rivalstvo, ki je v zadnjih letih sicer upadlo, a prav je, da se ga poudarja, saj eni brez drugih ne moremo, konec koncev sploh ne bi bilo zanimivo za širše občinstvo, če teh derbijev ne bi bilo ..."
Kot pravi, hokeja še ne pogreša, bo pa pogrešal velike tekme, derbije, razprodane dvorane. In kaj sledi zdaj?
"Poskušal bom čim bolj uživati. 35 let že nekako delam, če se pošalim, imam veliko delovne dobe za seboj (smeh, op. a.). Rekel sem si, da bi si eno leto vzel "na off", se posvetil družini. Prvič v življenju je bilo, da sem poletje lahko preživel brez enega samega treninga, da nisem imel vseskozi v glavi, da se moram zjutraj zbuditi, iti na tek, v fitnes ..., da je bilo vse bolj sproščeno. Zdaj bom lahko več z otroki, kar mi trenutno zelo ugaja, ker sta otroka še majhna. Po enem letu, če se bo kakšna priložnost pokazala že prej, jo bom sprejel, pa bom videl, kaj bi me zanimalo. Nekatere stvari so me že med kariero zanimale, pa sem jih lepo počasi razvijal. Predvsem gre tu za finance in investicije, tako delnice kot kriptovalute ... Poskušal se bom s tem preživljati," je povedal o tem, s čim bi se rad ukvarjal.
Pa to, da bi ostal v hokeju? "Če si toliko časa v športu, te zagotovo zanima tudi to. A trenerska vloga (v igri je bilo sodelovanje z Olimpijo pri mlajših selekcijah, op. a.) me trenutno ne zanima, ker mi časovno ne odgovarja, saj moraš biti praktično vsak popoldan tukaj. Nekako živiš samsko življenje, zjutraj si sam, popoldne v službi, družina pa ravno obratno. Ideja mi sicer je zanimiva, a ne ta trenutek ... Bomo videli, kaj bo prinesel čas," je še dodal sveži hokejski upokojenec.
"Z Alešem se odprto pogovarjava. Malo sva že letos gledala, ali bi lahko delal kaj v trenerskem smislu, pa je povedal svoje razloge, zakaj ne. Iščemo pa še kakšno drugo zadevo, ki se bo morda lahko kdaj v prihodnosti realizirala. A vsaka stvar za seboj potegne finančne posledice. Prepričan sem, da Aleš temu ljubljanskemu, slovenskemu hokeju lahko še veliko da," pa je o morebitnem hokejskem sodelovanju dejal Butara.
