SiolNET. Sportal EP 2016
10

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Fotogalerija

V srcu hrvaške nogometne tragedije #foto

10

termometer

Solze, obup, tudi kletvice. Tako je bilo okoli nas na Trgu bana Jelačića v središču Zagreba, kjer se je zbralo na tisoče Hrvatov in neuspešno upalo na nadaljevanje pravljične, a kratke hrvaške nogometne poletne zgodbe, po golu Portugalcev v hrvaški mreži.

EP 2016, 14. dan
Hrvaškega selektorja zasuli s kritikami
Tvitospektiva iz Zagreba

V Zagreb smo se odpravili z vlakom. V Zagreb smo se odpravili z vlakom. Vročica letošnjega nogometnega evropskega prvenstva nas je ponesla. Ker tokrat, tako kot že zadnjih 14 let, ni zraven Slovenije, se nismo odpravili v Francijo, kjer v teh tednih spremljamo najboljše, kar ponuja reprezentančni nogomet.

Pot nas je peljala veliko bližje. V približno 150 kilometrov oddaljeni Zagreb. Glavno mesto sosednje države, iz katere prihajajo Luka Modrić, Ivan Rakitić, Darijo Srna in še nekateri, ki so v teh dneh navduševali ne samo Hrvaško, ampak celotno Evropo in tudi svet.

Usedli smo se na vlak, ki je pot iz Nemčije nadaljeval proti Hrvaški, po poti spili pivo ali dva in se napotili okusit utrip evropskega prvenstva. Po približno dveh urah mirne vožnje v družbi številnih nemško govorečih potnikov, za katere smo na izstopni postaji, kjer so jih čakali sorodniki, presenečeni ugotovili, da govorijo tudi hrvaško, smo prispeli na cilj.

Skozi vrata železniške postaje naravnost v evforijo

Začetek zadnje sobotne tekme osmine finala evropskega prvenstva, Hrvate je čakal obračun s Portugalci, ki so na tem prvenstvu vse prej kot prepričljivi, se je bližal, a ob hoji po postaji nismo začutili nogometne evforije.

Do začetnega sodniškega žvižga v Lensu je bilo le še nekaj minut, a nihče okoli nas ni govoril o nogometu, prav tako ni bilo videti niti enega navijača, oblečenega v značilne drese najboljše hrvaške nogometne ekipe. Ti so na Hrvaškem – podobno kot mi so tudi tam ravno na dan tekme praznovali dan državnosti  –, že od nekdaj ponos države in so za prepoznavnost mlade države naredili morda celo največ.

Na trgu je bilo barvito in pestro. Na trgu je bilo barvito in pestro. Ko smo šli skozi vrata glavne zagrebške železniške postaje pa … Povsem druga zgodba.

Napotili smo se v središče mesta, proti Trgu bana Jelačića, kjer je bilo organizirano glavno javno spremljanje tekme.

Po poti, trajala je približno deset minut, smo opazovali hrvaške zastave, na desetine Modrićev, Rakitićev, tudi kdo z dresom junakov iz prejšnjih obdobij se je našel (Zvonimir Boban, Dado Pršo …).

Lokal za lokalom, v vsakem so bili ljudje prikovani pred televizijske ekrane. Tekmo so spremljali tudi na velikih ekranih na prostem, v parku. Bilo je pestro in zelo barvito. Prevladovali sta rdeča in bela barva, seveda.

Norišnica na glavnem trgu

Na glavnem trgu norišnica. Nekaj tisoč navijačev se je zbralo in ob res ogromnem ekranu, na katerega se je dobro videlo povsod, spremljalo tekmo. Prav vsi so bili prepričani, da so Portugalci le ena izmed ovir na poti do končne zmage. Po odličnih predstavah proti Turčiji, Španiji, tudi Češki, so nogometaši v vsaj eni stvari zedinili državo, v kateri – tudi tu je podobnost s Slovenijo –, ne manjka takšnih in drugačnih razprtij. "Naši so najboljši!" so govorili vsi in hiteli dodajat: "Postali bomo evropski prvaki!"

Dame in gospodje, vsega je konec

Ko v prvem polčasu ni šlo tako, kot so pričakovali, so morda za hip podvomil, a so tudi Portugalci pokazali bolj malo.

Videti je bilo številne drese Luke Modrića, Ivana Rakitića in preostalih hrvaških zvezdnikov. Videti je bilo številne drese Luke Modrića, Ivana Rakitića in preostalih hrvaških zvezdnikov.

Ko so bili Hrvati v drugem boljši nasprotnik, predvsem pa, ko so proti koncu podaljškov močno pritisnili na plin, so bili spet prepričani, da jih ne more ustaviti prav nihče.

In prav v trenutkih, ko so bili tako želenemu golu najbližje in so žogo po strelu Nikole Kalinića že videli v golu, končala je v vratnici, kot da bi se nekdo igral z njimi, šok.

Številni so obupano zrli v daljavo. Številni so obupano zrli v daljavo.

Luis Nani podaja, Cristiano Ronaldo strelja, do odbite žoge Ricardo Quaresma in gol. "Dame in gospodje, vsega je konec!" se je, čeprav so imeli Hrvati še nekaj minut upanja, po uspešno končani akciji treh najbolj nadarjenih mojstrov nogometne žoge, kar jih pozna portugalski nogomet, iz zvočnikov zaslišal glas legendarnega komentatorja hrvaške državne televizije Draga Čosića.

Držanje za glavo, solze ...

In res je bilo. Nekaj minut pozneje so se Hrvati le še obupano držali za glave, točili solze in buljili v daljavo. Slišati je bilo nekaj sočnih kletvic, v zrak je poletela tudi kakšna steklenica, a moči za preveč besed ni bilo.

Hrvati niso mogli verjeti, da je njihovim nogometašem spodrsnilo. Hrvati niso mogli verjeti, da je njihovim nogometašem spodrsnilo.

Morda le kaka opazka na račun selektorja Anteja Čačića, ki je bil junak za kratek čas, a bo zdaj v očeh velike večine spet zgolj anonimnež, ki je lutka Zdravka Mamića. S prstom na srčne nogometaše, slike teh, kako podobno kot oni točijo solze, so se medtem prikazovale na velikem ekranu, tako ali tako niso mogli pokazati.

Zdaj pa spet vse po starem

Eden za drugim so ljudje, podobno je bilo zagotovo tudi v drugih mestih po Hrvaški, počasi odhajali v zagrebško noč.

Solze, obup in držanje za glavo. Solze, obup in držanje za glavo.

"Bo drugič bolje," so se ob tem morda tolažili. Do takrat pa bodo spremljali prepiranje politične desnice in levice, nogometni boj med severom in jugom, poslušali zgodbe o vse slabšem hrvaškem gospodarstvu in podobno.

Sobotna noč je bila za Hrvate tragična. Sobotna noč je bila za Hrvate tragična.

Še vsaj dve leti. Do morda nove hrvaške nogometne tragedije na koncu zgodbe, ki jih bo za kratek čas spet združila.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 36
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin