Četrtek, 24. 9. 2020, 17.00
4 leta, 1 mesec
INTERVJU: LUKA ŠPIK
"Nič mi ne manjka, a 'lajf' ne gre v pravo smer"
Eden od enajstih slovenskih olimpionikov Luka Špik ob dvajseti obletnici zlata iz Sydneyja, prvega pod slovensko zastavo, ne bi mogel prostodušno pritegniti pesmi zasedbe Big Foot Mama, v kateri Grega Skočir ugotavlja, da se "lajf v pravo smer vrti". Nekdanji veslač namreč meni, da kljub razpetosti med Londonom in Slovenijo ni našel okolja z želeno navdihujočo skupnostjo, v kateri, kot poudarja, "ne bi merili vsega po tem, koliko ima kdo denarja". A kot osebni trener kljub vsemu dodaja: "V osebnem življenju mi nič ne manjka. O tem sem se lahko prepričal med zaprtostjo ob koronakrizi."
Ko ste se srečali z Iztokom Čopom in Rajmondom Debevcem, smo zapisali, da vse skupaj spominja na dvajseto obletnico mature.
Ne hodim na obletnice mature. Včasih sem bil odsoten zaradi veslaških obveznosti, zdaj me ni zaradi življenja in dela v Londonu.
Kaj pa dvajseta obletnica zlate olimpijske kolajne?
Spomin na nekaj, kar sem v življenju doživel. Nekaj, kar je bilo dobro in lepo. Dobra "fora". No, zdaj se sliši, kot da sem na olimpijske igre hodil za zabavo. Dejstvo pa je, da je bila, če se omejiva na Sydney 2000, to izjemna izkušnja. Z Iztokom sva bila izrazita favorita. Sama od sebe sva zahtevala zmago. Srebro bi bilo razočaranje. A bila sva zlata, zato je spomin lep. Kot bi mi zdaj nekdo omenil neko res dobro kosilo, pa bi na koncu jezika začutil tisti okus.
Niste nostalgik? Ne gledate posnetkov?
Vsake toliko časa si pogledam kakšno najino vožnjo. Takrat se počutim malce samovšečnega. Verjetno zato, ker si kot po pravilu ogledam kakšno dobro tekmo. Slabe nikoli. Opažam pa, da se z leti pogosteje spominjam lepih stvari iz preteklosti. Ne le športnih.
Ocenjujete, da ste iz veslaške kariere potegnili največ, kar se je dalo?
Preteklosti se nočem spominjati s frustracijo. Potegnil sem, kar sem. Ne bi rad razpredal o tem, ali bi lahko morda še več. Tudi na splošno zagovarjam, da moramo sprejemati dejstva iz preteklosti. Ob tem seveda ni narobe, če zaznamo in priznamo kaj slabega. Če je bilo kaj pozitivnega, je občutke smotrno ohranjati. Ob tem se spominjam novinarskega vprašanja po olimpijskem finalu v Atenah 2004, kjer sva bila s Čopom srebrna. "Ali bi lahko, če bi vedela …" Odgovoril sem, da je tekma končana. To je treba sprejeti. Tudi če ne sprejmeš realnosti, vseeno ne boš nič spremenil.
Ko sva ravno pri novinarskih vprašanjih. Katero ste najbolj sovražili?
Kakšna so vaša pričakovanja? Joj, kako me je to vprašanje spravljalo ob živce. Nekoč sem novinarju rekel, naj uporabi posnetek iz predhodnega leta. Večkrat sem znal zabrusiti kaj podobnega. A ko sem dozorel, sem uvidel, da so tovrstna vprašanja del poklica in del ciklične narave športa. Pravzaprav se tudi s prijatelji pogosto pogovarjaš o isti stvari, pa te to ne moti.
Ste se obremenjevali z lastno medijsko podobo?
Nisem se prav veliko obremenjeval s tem. Ljudje smo različni. Marsikomu je vseeno, kakšen je videti v medijih. Spet drugi imajo radi vse pod nadzorom. Jaz pa … No, pomislil sem že na to, kakšen sem videti. A bil sem iskren. Pred časom sem enega od prijateljev, ki ima veliko tetovaž, vprašal, ali kakšen poseg obžaluje. "Ne, obžalujem stvari, ki jih nisem storil," mi je odvrnil. Tako gledam tudi na svoje vedenje. Da, storil sem tudi kaj slabega in plačal ceno. S tem pa sem postal človek, kakršen sem. V Sloveniji se športnik hitro znajde v središču pozornosti. Ker smo športno uspešni, je to po eni strani dobro. Menim, da na račun tega prevečkrat prezremo dosežke na drugih področjih, recimo na znanstvenem in kulturnem.
Luka Špik in Iztok Čop: 2000 vs. 2020
Pet let je minilo od uradnega konca vaše kariere. V rubriki Druga kariera smo predlani prestavili vašo vlogo osebnega trenerja. Kaj pa življenje? Osebni mir? Radi imate slengovsko uvoženo besedo "lajf". Kakšen je vaš "lajf"?
Dober, a dvomim, da želite z menoj v poglabljanje filozofije "lajfa". Na kratko, nič mi ne manjka. Ni mi hudega. Daleč od tega. Ne bi pa imel prav nič proti, če bi našel neko navdihujočo skupnost, v kateri bi sprejemali vse, bili odprti in ne merili vsega po tem, koliko ima kdo denarja. Menim torej, da "lajf" ne gre v pravo smer. Na splošno, celotna dinamika kapitalistične miselnosti, kjer ima denar prednost pred družbo. Ta svet pogosto spregleda podnebne spremembe, revščino, migracije … Živimo v družbi napredka, a mnogi komaj živijo.
Zvenite kot nekdo, ki ga je strah, da se prepušča orisanemu toku.
Ne, ne … Gre za razmišljanje. Svetovno prebivalstvo se povečuje. Marsikaj bi se moralo spreminjati, pa se ne.
Kaj pa osebna, lahko ji rečeva tudi egoistična raven zadovoljstva z življenjem?
Morda mi je prav zaprtost ob prvem valu epidemije koronavirusa odprla oči. Ko sem se znašel za štirimi stenami, sem ugotovil, da imam streho nad glavo, denar in zdravje. Nekako smo sprejeli, da je to bistvo. Nekaj, kar nas naredi zadovoljne.
Trenutek za vrnitev v Slovenijo še ni dozorel?
Znova sem bom vrnil v obdobje koronavirusa. Bil sem zaprt v londonskem stanovanju brez balkona. Takrat sem pomislil, da bi mi bilo lepše v Sloveniji. Zanesljivo bi se lahko odpravil v gozd. Ob upoštevanju varnostne razdalje bi se lahko srečal tudi s prijatelji. V Londonu je vse drugače. Če se bodo razmere ponovile, bom resno razmislil, kako ravnati.
Bled, Ljubljana, London?
Nepremičnino na Bledu sem prodal. Kupil sem jo v Ljubljani. Razmišljam o Londonu, a si ne želim nakopati posojila. Ne vem, v katero smer bo šlo moje življenje. Že kot veslač nisem znal povedati, koliko časa bom še veslal. Če bi torej želel odgovoriti na vaše vprašanje, bi moral najprej odgovoriti sebi.
Kakšni občutki pa so vas prevevali, ko ste si veslaško tekmo ogledali po upokojitvi. Recimo Rio 2016?
Nikoli me ni prav zares zamikalo, da bi bil znova tekmovalec. Tekme, ne le veslaške, spremljam dokaj sproščeno. Malce bolj me vznemirijo le kakšne tekme, na katerih nastopajo ljudje, ki jih dobro poznam. No, v tistih trenutkih, ko vidim veslače, pa si rečem: "Luka, še dobro, da si nehal."
4