Ponedeljek, 8. 6. 2020, 19.15
3 leta, 10 mesecev
Nenavadna japonska izkušnja Mie Krampl: ko življenje v maski postane rutina #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,33
Slovenska plezalka Mia Krampl je obdobje najhujše karantene po spletu naključij preživela v Tokiu, zadnji mesec pa jo spet lahko najdete v slovenskih stenah. Fotograf Grega Valančič se ji je pridružil na treningu na atraktivnem balvanu pod Zelenico.
Slovenska plezalka Mia Krampl, svetovna podprvakinja v težavnostnem plezanju, ki si je decembra lani v vznemirljivem obračunu s klubsko kolegico in prijateljico Lučko Rakovec zagotovila nastop na olimpijskih igrah v Tokiu, je v času, ko smo zaradi karantene v Sloveniji tičali za štirimi stenami, brez težav trenirala na Japonskem. Se je pa zapletlo na poti domov …
O 19-letni športni plezalki z Golnika Mii Krampl ste pred kratkim lahko brali tudi v ameriškem časopisu The New York Times. Novinar in ljubitelj plezanja Ari Schneider je v zgodbi, ki je pristala na naslovnici športne priloge slovitega časnika, temeljito popisal zgodbo o prijateljstvu in rivalstvu med Kramplovo na eni strani in njeno tesno prijateljico in klubsko kolegico Lučko Rakovec na drugi strani. Zakaj rivalstvo? Ker sta se konec lanskega leta na kvalifikacijski tekmi v Toulouseu v Franciji obe borili za edino še preostalo slovensko žensko vozovnico na olimpijske igre v Tokiu.
Ta je za las pristala v rokah Kramplove, ki ima s Tokiem prav poseben odnos. Tam je preživela karanteno v času koronavirusne pandemije, tam ima fanta, tam so eni njenih najljubših plezalnih centrov in tam jo prihodnje leto, če bo vse po sreči, čaka vrhunec njene športne kariere – nastop na olimpijskih igrah, kjer bo športno plezanje dočakalo svojo olimpijsko premiero.
Kako bo Mia Krampl izkoristila dodatno leto za olimpijske priprave?
S Kramplovo smo se pogovarjali v Kranju, v bližini gimnazije, kjer je natanko pred letom dni opravljala maturo, fotograf Grega Valančič pa jo je obiskal na treningu na Ljubelju, kjer je nastala serija atraktivnih fotografij, ki so pred vami.
Standardna vprašanja zadnjega obdobja so se vrtela okrog preživljanja karantene za štirimi stenami in težav s treningi, pri vas pa je bila zgodba ravno obratna. V času, ko se je v Sloveniji življenje ustavilo, ste vi nemoteno trenirali na Japonskem. Kako to, da ste se ravno takrat znašli v deželi vzhajajočega sonca?
Tak je bil moj načrt že prej in na nek način sem res imela srečo, saj sem takrat, ko je v Sloveniji vse ugašalo, lahko dokaj normalno trenirala.
Na Japonsko sem odpotovala 12. marca, le dan, preden so se začela letališča zapirati. Res sem imela srečo.
Se je pa zaradi razmer, povezanih s koronavirusom, moje bivanje na Japonskem pošteno zavleklo … namesto 28. marca sem domov pripotovala šele 7. maja.
Potovanje je bilo verjetno precej drugačno od tega, kar ste pričakovali ... poostrena varnost, peščica potnikov, ...
Res je. Petega maja sem odpotovala z Japonske in spomnim se, da je bilo letališče povsem neprepoznavno, saj tam skorajda ni bilo ljudi, izmerili so mi tudi telesno temperaturo.
Zapletlo se je Amsterdamu, saj so mi na letališču povedali, da ne smem leteti na Dunaj, kakor je bilo predvideno, saj da je vstop v Avstrijo dovoljen samo državljanom Avstrije.
Na koncu se je zgodba razpletla tako, da sem iz Amsterdama potovala z vlakom. 22 ur in šest prestopnih postaj. Kar zanimiva izkušnja. Pri organizaciji potovanja v Slovenijo mi je bila v zelo veliko pomoč Manca Dolenc s slovenskega veleposlaništva v Tokiu.
Sprva je bilo na Japonskem vse normalno, odprte so bile vse trgovine, lokali, tudi bari, vsa plezalna središča … sredi aprila pa so se večji nakupovalni centri začeli zapirati, enako je veljalo tudi za plezalne centre, medtem ko so bile restavracije še vedno odprte, pa tudi vlaki so normalno vozili.
Menda je poostrenim ukrepom botroval drugi val, ki naj bi ga spodbudil zadnji konec tedna v marcu, ko so ljudje množično drli na ogled cvetočih češenj. Ste bili tudi vi med njimi?
Da, tudi jaz sem si jih šla pogledat, a razlika je, da bi v Sloveniji to počeli brez mask, ko bi srečali koga, ki ga že dolgo nismo, bi ga najbrž objeli in podobno, tam pa so ljudje ohranjali distanco, poleg tega so imeli na mestih, kjer so pričakovali naval ljudi, postavljene varnostnike, ki so omejevali preveliko gnečo in nadzirali dogajanje.
Sicer pa smo na Japonskem maske nosili ves čas, ne samo za vstop v trgovine in podobno. Takoj ko sem stopila iz stanovanja, sem si nadela masko, kar mi je postalo dokaj običajno.
Kje ste trenirali, živeli …?
Živela sem pri svojem fantu, ki je prav tako plezalec, trenirala pa v najbolj znanih središčih po Tokiu. Od B-pumpa do Base campa in podobno. Trenirala sem z drugimi japonskimi plezalci, s katerimi smo se družili tudi v prostem času …
V Tokiu ste dočakali tudi prestavitev olimpijskih iger. Je bila to za Japonce pomembna novica?
Da, celoten Tokio je živel v znamenju olimpijskih iger. Napis Tokio 2020 je bil dobesedno povsod … na jogurtih, na vlaku, na zgradbah ... In ko vidiš, koliko denarja so organizatorji že zdaj vložili v organizacijo, se zamisliš. Upam, da se jim izide vsaj prihodnje leto.
Ste si imeli priložnost ogledati prizorišče, kjer bodo tekme v športnem plezanju?
Da, tudi do tja sva se zapeljala. Noro lepo je, tudi stena je izjemna, okolica prav tako. V bližini je tudi igrišče za košarko tri na tri.
Je stena odprta za javnost?
Mislim, da so samo enkrat postavili grife, da so lahko posneli nekaj fotografij, sicer pa mislim, da se ne sme trenirati, niti tam ni postavljenih grifov.
Olimpijske prizorišče v Tokiu, na katerem bodo potekale plezalne preizkušnje.
Kako gledate na nepričakovano dodatno leto treningov, ki ste ga pridobili s prestavitvijo olimpijskih iger?
Mislim, da ga bom dobro izkoristila, saj je v mojem plezanju še kar nekaj pomanjkljivosti, ki bi jih rada odpravila.
Letos se bom najbolj posvetila hitrostnemu in balvanskem plezanju, prihodnje leto pa potem še težavnostnemu. Trenutno treniram petkrat tedensko, dvakrat hitrost, dvakrat balvane in enkrat nekaj daljšega. Pred olimpijskimi igrami bo v ospredju še težavnost.
Če bi bila sezona običajna, bi že opravili z balvanskim delom, zdaj bi se potili v višjih stenah. Kako gledate na to sezono, ki se kar noče začeti?
Nekako sem se sprijaznila s tem, da sezone ne bo, čeprav še vedno nekako upam, da bomo dočakali tekmovanja, saj zelo rada tekmujem, še raje pa samo plezam. Dokler to lahko počnem, mi ni hudega.
Preberite še:
