Torek, 1. 10. 2019, 4.06
5 let, 1 mesec
Lučka Rakovec
Budilka jo je na dan največjega uspeha že ob 4.45 spravila iz postelje
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,51
18-letna plezalka Lučka Rakovec strumno stopa po poti svojih reprezentančnih kolegic Janje Garnbret in Mie Krampl. V nedeljo se je na tekmi težavnostnega plezanja v Kranju prvič, odkar nastopa v članski konkurenci, zavihtela na zmagovalni oder.
Športno plezalko Lučko Rakovec smo vajeni srečevati z nasmehom na obrazu in v nedeljo zvečer v Kranju je bil ta nasmeh še bolj izrazit kot običajno. Tretje mesto in prve stopničke v članski konkurenci, in to pred razgreto domačo publiko, so presenetili tudi njo.
Na plečih 18-letne Lučke Rakovec, ki je po napaki Janje Garnbret v dopoldanskem polfinalu tekme v Kranju in Mie Krampl v finalu na edini domači tekmi svetovnega pokala v športnem plezanju kar naenkrat postala glavno slovensko orožje, je bilo veliko breme, a se je zdelo, kot da ga najstnica sploh ne občuti oz. ga ne želi občutiti.
Zdržala je pritisk in se prvič v članski konkurenci zavihtela na zmagovalni oder.
Z dijakinjo 4. letnika Gimnazije Šentvid smo se pogovarjali približno dobre pol ure po nastopu, v katerem je dokazala, da sodi v plezalno špico, in po tem, ko je podpisala vse lističe, ki so jih nadobudni mladi plezalci moleli pred njo in ustregla vsem željam po skupni fotografiji.
Kdo je Lučka Rakovec? Zagotovo ne samo hči kranjskega župana Matjaža Rakovca, pač pa predvsem vrhunska športnica, ki živi in diha plezanje.
S plezanjem se ukvarja večji del svojega življenja. Je članica plezalnega kluba FA v Kranju (tam trenirata tudi Kramplova in Anže Peharc) in varovanka trenerja Anžeta Štremflja, selektorja mladinske reprezentance.
Letošnja sezona je njena prva v članski konkurenci in – kot kaže – v njej preseneča še samo sebe. V težavnosti se je na treh tekmah uvrstila v finale, šesta je bila v Villarsu v Švici, sedma v francoskem Chamonixu in v nedeljo tretja v Kranju. Tudi v balvanih ni od muh. V Moskvi je bila četrta, v Münchnu osma, na mednarodni ekshibicijski tekmi v balvanskem plezanju Adidas-Rockstars v Stuttgartu pa šesta.
Avgusta je na svetovnem prvenstvu v Hačiodžiju v težavnosti zasedla 9. mesto in tako za las zgrešila nastop v finalu, v skupnem seštevku je trenutno odlična četrta. Rakovčeva je nase opozarjala že v mladinskih vrstah. Med drugim je tudi evropska mladinska prvakinja in svetovna mladinska podprvakinja v balvanih ter evropska mladinska podprvakinja v kombinaciji.
Po tekmi je rade volje ustregla vsem željam po skupni fotografiji in podpisu.
Kar nekaj časa smo čakali, da ste ustregli vsem željam po fotografiranju in vašem avtogramu. Prijetno opravilo?
Zelo, super. Še pred nekaj leti sem tukaj v Kranju v vrsti sama čakala za avtogram … odličen občutek.
Na čigav avtogram ste takrat čakali? Podpis Mine Markovič?
Res je, pa Domna Škofica, Urbana Primožiča …
Fotogalerija s kranjske tekme v težavnosti (foto: Peter Podobnik):
Osvojili ste prvo odličje v članski konkurenci. Okrog vratu se vam sveti bronasta kolajna. Je to uresničitev načrtov ali vendarle presenečenje, ki je preseglo vaša pričakovanja?
Ne, v začetku sezone to sploh ni bil moj načrt. Še nikoli se v steni nisem počutila tako dobro kot zdaj v Kranju. Že letošnji prvi rezultati v članski konkurenci so bili zame čisto presenečenje in počasi sem začela verjeti, da se tudi v težavnosti lahko uvrstim v finale in tudi tam dobro odplezam. Tole v Kranju je res super!
Na dan končne odločitve v Kranju je bila že od 6. ure zjutraj v dvorani Zlato polje v Kranju.
Pred vašim nastopom sem se pri trenerjih slovenske reprezentance pozanimala, kako se psihično držite pred finalom. In odgovor je bil, da zelo dobro, da pa je vprašanje, kako bo, ko boste stopili pred vso to množico. Kako je bilo, ko ste stopili skozi vrata, kaj ste slišali? Ste kaj slišali?
Publiko sem skušala izkoristiti sebi v prid, zame je takšno občinstvo velika prednost. To, da sem doma in vem, da me vsi podpirajo, je krasen občutek, hkrati pa tudi manjši pritisk, saj vem, da je od mene marsikdo marsikaj pričakoval. A sem se s tem skušala čim manj obremenjevati in uživati v spodbujanju navijačev.
Sezona je zelo dolga. Nazadnje smo se videli po prihodu z Japonske. Takrat ste bili precej utrujeni in ne ravno najbolj prešerno razpoloženi, saj ste na svetovnem prvenstvu ostali brez finala, pravzaprav tik pred vrati finala na 9. mestu v težavnosti. Kako sveži ste slab mesec po prvenstvu?
Trenutno sem odlično, še teden dni nazaj pa bi na to vprašanje odgovorila precej drugače. Zbolela sem in za tri dni obležala. Mislim, da je bilo vsega preveč. Tekme, začela se je šola, očitno sem potrebovala nekaj premora in časa zase.
"Zame je takšno občinstvo, kot je v Kranju, velika prednost."
Zaradi velikega števila prijavljenih na tekmo v Kranju ste polfinale opravili na dan finala, in to ob 8. uri zjutraj. Je to za plezalca neugodna ura?
Niti ne, vajeni smo, da tudi kvalifikacije potekajo v zgodnejših urah, je pa res, da me je budilka zbudila že ob 4.45, že deset čez šesto sem bila v dvorani.
Običajno se dve uri pred tekmo začnem ogrevati, tudi sicer pa sem na prizorišču raje bolj zgodaj kot pozno, da se lahko v miru pripravim.
Po tekmi sta si z Janjo Garnbret, ki je na presenečenje vseh tokrat ostala brez nastopa v finalu, padli v objem … Verjetno vam veliko pomenijo dobri odnosi znotraj reprezentance.
Da. Definitivno sem bila tudi sama razočarana, ker se Janji ni uspelo uvrstiti v finale, saj vem, česa vsega je sposobna in da je to želela dokazati tudi pred domačo publiko. Vem pa tudi, da je bila iskreno vesela zame.
Na Janjine dosežke gledam kot na fenomen in to, da se ji tokrat ni uspelo uvrstiti v finale, ni nič tragičnega. Tudi Janja je samo človek in vsi se moramo navaditi, da ji kdaj tudi spodleti.
Še pred nekaj tedni je kar trikrat zmagala na svetovnem prvenstvu, v Kranju pa se ji žal ni poklopilo. Lahko se zgodi vsakemu.
Bronasto odličje je najbrž vrhunec vaše letošnje sezone, kaj pa dno, je bilo?
Niti ne, noben rezultat me ni tako razočaral, da bi ga ocenila z negativno oceno.
Seveda bi lahko kaj popravila, denimo v finalu tekme v Chamonixu bi lahko odplezala bolje, a sem z rezultatom še vedno lahko zadovoljna. Da pa bi bila nad čim razočarana, v tej sezoni še nisem bila.
Sezone še zdaleč ni konec. Pred vami je evropsko prvenstvo v težavnosti, dve tekmi svetovnega pokala in kvalifikacijska tekma za olimpijske igre. Boste vse to odkljukali?
Da, odločila sem se, da na master China Open ne bom odpotovala, vse ostalo pa imam v načrtu. Se mi zdi, da je ostalo bolj pomembno, še posebej, če se želim uvrstiti na olimpijske igre. Za zdaj imam še dovolj energije (smeh, op. a.).
Zmagovalni oder si je v nedeljo v dvorani Zlato polje v Kranju delila s 15-letno Korejko Chaehyun Seo, ki je zmagala še na tretji tekmi v težavnosti po vrsti, in lanskoletno svetovno prvakinjo iz Innsbrucka Avstrijko Jessico Pilz.
Nekateri iz slovenske reprezentance so svoj pogled že usmerili proti olimpijskim igram v Parizu leta 2024, kjer naj bi bilo hitrostno plezanje, ki je večini slovenskih plezalcev bolj kot ne tuje, ločeno od kombinacije balvanskega in težavnostnega. Pa vi, še gojite željo po nastopu v Tokiu, kjer bo plezanje na sporedu v obliki kombinacije? Olimpijske igre mladinskega ranga ste v Buenos Airesu okusili že lani ...
Takole bom rekla, ne bo konec sveta, če mi to ne uspe, seveda pa bi bilo super, če bi mi.
Zdi se mi, da sem to sezono že dosegla, kar sem želela in kar se mi je še na začetku sezone zdelo nedosegljivo. Ne bo drame, če se ne uvrstim, če pa se bom, pa bo seveda to super.
Ko smo bili mlajši, smo medaljo s ponosom odnesli v šolo, da jo pokažemo sošolcem. Vi je v šolo bržkone ne boste nosili, bo pa verjetno doma na posebnem mestu.
Res je, glede na to, da je prva v članski konkurenci, bo prav gotovo na posebnem mestu.
