Ponedeljek, 17. 2. 2025, 4.00
1 dan, 17 ur
Intervju z ustvarjalcem filma Plezanje ne umre
Matt Groom po obisku Ukrajine: Spustili so me v svoja življenja in mi zaupali, da bom njihovo zgodbo povedal svetu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,80
Britanski plezalni novinar in komentator Matt Groom je svoje potovanje v Ukrajino, kjer je spremljal plezalno skupnost v času vojne, strnil v film z naslovom Plezanje nikoli ne umre. Film bodo v ponedeljek zavrteli na Gorniškem festivalu v Cankarjevem domu v Ljubljani.
Ljubitelji športnega plezanja poznajo njegov glas, mnogi tudi njegov obraz, zdaj bomo Britanca Matta Grooma spoznali tudi kot filmskega ustvarjalca. Groom, sicer strastni plezalec in komentator tekem v športnem plezanju na Eurosportu, je decembra 2022 obiskal plezalno skupnost v Ukrajini, potovanje na vojno območje in ekstremno slabe pogoje, v katerih trenirajo tamkajšnji plezalci, pa strnil v film z naslovom Plezanje ne umre. "Ti ljudje so me spustili v svoja življenja in mi zaupali, da bom njihovo zgodbo povedal svetu, kar seveda prinaša ogromno odgovornost," je v intervjuju za Sportal izpostavil Groom. Film bodo danes zavrteli na 19. Festivalu gorniškega filma v Cankarjevem domu v Ljubljani. Spregovoril je tudi o pečatu, ki ga je Janja Garnbret pustila v svetu športnega plezanja.
Matt Groom v družbi nekdanje plezalke Shaune Coxsey komentira plezanje na OI v Parizu 2024.
Film s pomenljivim naslovom Plezanje ne umre (Climbing Never Die v izvirniku, op. a.) iz serije Reel Rock pripoveduje o plezalni skupnosti v Ukrajini, ki kljub vojni vihri in ekstremno slabih pogojih z veliko volje, kljubovanja in optimizma ohranja svojo ljubezen do plezanja. Film o domoljubju in človeški vztrajnosti bodo v ponedeljek (17.2.) prikazali v sklopu 19. Festivala gorniškega filma v Cankarjevem domu v Ljubljani.
Z Groomom smo se pogovarjali o bistvu filma, ki je nastal med njegovim potovanjem v Ukrajino, kjer se je skupaj z ukrajinskim prvakom v hitrostnem plezanju Danilom Boldirevom udeležil plezalne tekme v Kijevu, športnem plezanju in olimpijskih igrah ter glavni protagonistki tega športa Janji Garnbret.
Napovednik filma Plezanje ne umre:
Intervju: Matt Groom
Matt, kaj se je rodilo prej, vaša želja, da ovekovečite dogajanje v plezalni skupnosti v Ukrajini, ali povabilo ukrajinskega hitrostnega plezalca Danila Boldireva, evropskega prvaka iz leta 2022 v Münchnu, da skupaj z njim obiščete njegovo domovino?
Že dlje časa me je zanimalo, kaj se dogaja v Ukrajini. Državo sem obiskal decembra 2022. Že nekaj mesecev prej, ko sem komentiral tekme svetovnega pokala, in spremljal ukrajinske plezalce, sem se spraševal, kako jim ob vsem tem, kar se jim dogaja doma, sploh uspeva tekmovati.
Zanimali so me še drugi vidiki, poleg tega sem zasledil, da so v Odesi v Ukrajini odprli plezalno dvorano in to v času, ko je bilo mesto močno bombardirano, kar se mi je zdelo zelo čudno, in vse to je seveda zanimivo. Zadnji košček sestavljanke pa se je zložil po mojem pogovoru z Danilom, ko sem izrazil svoje zanimanje, on pa me je povedal, da če želim, se lahko vrne v Ukrajino in jaz njim. To je bil še zadnji del mozaika. Nisem pa vedel, kaj sploh lahko pričakujem od potovanja v Ukrajino.
Ukrajinski plezalec Danil Boldirev je po zmagi v hitrostnem plezanju na EP v Münchnu leta 2022 s ponosom dvignil majico z napisom Ponosen, da sem Ukrajinec.
Kaj se vas je med obiskom plezalne skupnosti v Ukrajini najbolj dotaknilo? Ko ste spoznali te ljudi, ko ste jih obiskali na treningu, videli, v kakšnih pogojih trenirajo?
Mislim, da se me je najbolj dotaknilo to, kako so se odzvali, ko so me srečali, in to, da so mi dovolili vpogled v njihove zgodbe. Res so me spustili v svoja življenja, mi pokazali, kaj počnejo, kaj se jim dogaja, spregovorili o tem, kaj vse so prestali, nekateri res zelo težke stvari ... in to smo posneli. To je bilo z njihove strani res zelo pogumno in mi je res ogromno pomenilo. Zaupali so mi, da bom povedal njihovo zgodbo, kar seveda prinaša ogromno odgovornost.
Ste še vedno v stiku z njimi?
Da, z večino. V Ukrajino sem se vrnil konec lanskega leta, domov sem prišel tik pred božičem. Zelo sem bil vesel srečanja s tistimi, ki so še vedno v državi.
Kakšne so bile razmere v Ukrajini decembra 2022?
Precej drugačne kot danes. Takrat se je zdelo, da Ukrajina zmaguje v vojni, zdaj pa je bil občutek povsem drugačen. Prav tako sem dobil občutek, da so ljudje v Ukrajini preprosto utrujeni od vsega, kar se jim je dogajalo v času vojne.
Iz filma Plezanje nikoli ne umre
Kaj mislite, da lahko splošna javnost odnese od filma?
Projekta se nisem lotil zato, da bi z njim koga česa učil, niti v ozadju ni bilo nobene politične agende. Preprosto sem vedel, da je to dobra zgodba. Upam, da bo film ljudi spomnil na to, da so znotraj strašnega konflikta med Rusijo in Ukrajino posamezniki, ki so taki kot kdorkoli izmed nas.
Ste dobili občutek, da so se sprijaznili s takim načinom življenja, tako kot smo se leta 2020 preprosto sprijaznili z življenjem v času covida?
Da, v filmu je na primer prizor, kako se ljudje odzovejo na alarm za zračni napad. V resnici se sploh več ne odzovejo. To se mi je zdelo najbolj bizarno, še bolj pa to, da sem zelo hitro tudi sam postal odporen na alarme. Mislim, da so se navadili, je pa to res bizarno stanje.
Imate v mislih še kakšno zgodbo, ki bi jo želeli preliti na film?
Delam kot samostojni filmski ustvarjalec in novinar, tako da že zadnjih deset let ustvarjam filme o plezanju, jih produciram in urejam, vendar pa je film Plezanje nikoli ne umre prvi, za katerega imam občutek, da ima večji pomen. Imam ogromno idej, ne vem še, kaj bo, si pa želim, da bi bil to projekt z globljim pomenom.
Iz filma Plezanje nikoli ne umre
Od nove sezone svetovnega pokala v športnem plezanju nas ločita še dva meseca. Se veselite zagona novega olimpijskega cikla?
Da, leto 2025 bo zanimivo leto, zato gre na neki način za ponovni zagon lanske olimpijske sezone. Občutek imam, kot da se počasi spet vračamo v realnost. Se pa že zdaj, na začetku novega olimpijskega cikla veselim, da vidim, kdo bodo junaki prihodnjih olimpijskih iger.
Se vam zdi, da je športno plezanje pridobilo ali izgubilo s prihodom v olimpijsko družino?
Stvari so se seveda spremenile, vendar pa je moje mnenje, da se ni toliko spremenilo na slabše, kot morda nekateri mislijo. V tej debati običajno prevladujeta dva vidika. Prvi je, da so olimpijske igre uničile tekmovanja v športnem plezanju, drugi pa, da so uničile šport. Ne vem, mislim, da je prednosti več kot slabosti – in to pri obeh vidikih.
Če želiš, da tvoj šport raste, in mislim, da si tega vsi želimo, in če pogledamo, koliko ljudi se ukvarja s plezanjem in koliko plezalnih centrov imamo, potem mislim, da je bil namen dosežen.
Ena najtežjih tem v športnem plezanju v zadnjem letu je sindrom RED-s (sindrom relativnega energijskega pomanjkanja v športu). Kako ocenjujete, da se mednarodna zveza IFSC loteva te problematike? Se zadeve izboljšujejo?
Mislim, da si vsi zelo prizadevajo, da bi to področje uredili. Mislim, da zveza dobesedno premika meje, saj ni prav veliko federacij, ki bi se poskušale tako poglobiti v to težavo in jo regulirati. IFSC je v začetku lanske sezone predstavila program RED-s, ki je bil prelomen glede tega, kako podrobno je razdelan. Za reševanje tako globoko zasidranih težav, kot je RED-s, je preprosto potreben čas.
Nihče si seveda ne želi, da bi bili naši športniki v slabem stanju ali da bi tekmovali v ne najbolj optimalni pripravljenosti, po mojem mnenju zveza dela, kar lahko, mislim pa tudi, da je dobro premikati stvari, ne se samo odzivati nanje. Mislim, da smo se že marsičesa naučili in da lahko gremo počasi naprej, da najdemo zdrav in pravi način spopadanja s to težavo.
Ena prvih, ki je opozorila na problem RED-s v plezanju, je bila Janja Garnbret. Kako ocenjujete njen vpliv na sfero športnega plezanja?
Njen vpliv na plezanje je ogromen! Janjo poznam že res dolgo, mislim, da od 15. leta starosti. Je krasna oseba in dobra prijateljica, predvsem pa fantastična vzornica in ambasadorka našega športa. Mislim, da je ena najuspešnejših športnic v zgodovini.
Pa še nekaj mi je zelo všeč, to, kako radodarna je s svojim časom. Spomnim se je, kako je med kvalifikacijami v Džakarti delila avtograme. Zlahka bi se izgovorila, da tega v tistem trenutku ne želi, pa je bilo ravno obratno. Poleg tega to počne zato, ker si sama to želi, ne zato, ker bi drugi to želeli od nje. In če si vzame čas za promocijo našega športa, potem je naredila precej več kot "zgolj" osvajala medalje. Resnično verjamem, da se tega tudi sama zaveda in to razume.
Preberite še:
