Sportalovih 15
Sobota, 22. 6. 2019, 19.00
4 leta, 10 mesecev
Sportalovih 15: Dejan Zavec: slovenski Rocky
Lotil se je športa, ki v Sloveniji ni imel domala nobene omembe vredne tradicije
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,49
1
Hollywood ima neizmerno rad zgodbe o obstrancih, ki jim slava ni namenjena, a se na to usodo požvižgajo in si vsem oviram navkljub izborijo mesto med legendami. V boksu je pravzaprav nešteto zgodb ljudi iz neprivilegiranega okolja, ki se jim z zavzetim delom in neizmernim talentom uspe prebiti med nesmrtne, tega športa se ne nazadnje lotevajo ljudje, ki nimajo nič. Ljudje, ki nekaj imajo, igrajo polo, golf ali kaj resnično neumnega. A Američani, ki pobeg pred revščino najdejo v športu, so popoln kliše, medtem ko je človek, ki si je v tej igri ustvaril ime, pa čeprav izvira iz neznane, miroljubne, neosupljive Slovenije, izjemen fenomen.
Boks je "sladka znanost", "umetelna veščina", "ples nasilja" in še neskončno število pesniško navdahnjenih nesmislov za imenovanje ene od najbolj temeljnih človeških značilnosti. Nasilnosti. A nadzorovane, regulirane nasilnosti. Nasilje kot športna panoga je človekovo soočenje s svojo naravo. Je njeno sprejemanje in kar najbolj razumsko soočanje z naravnim dejstvom.
Ljudje smo nasilni, podrejamo si naravo, živali in druge ljudi. Civiliziranost pomeni v resnici le nadzor nad svojimi nasilnimi impulzi, sposobnost premisleka, preračunavanja, kaj nam je v interesu in katere "pravice" je za večji cilj vredno žrtvovati. V kompleksni sodobni družbi pač ne more več veljati pravilo močnejšega, v dobesednem fizičnem smislu, surova moč ni zagotovilo za preživetje, a ta impulz ostaja v nas. Le pomislite, kdaj ste v določenem položaju (dober primer je vsekakor promet) vzrojili in pomislili: "Ta idiot si zasluži eno na gobec."
Ptujčan si je ambiciozno zamislil, da bo osvojil svet.
Fizična moč je najbolj primarno človekovo orožje, a smo seveda v tem pogledu ljudje zelo različno opremljeni. Njen učinek pa je tudi izjemno omejen, pri človeškem napredku so veliko pomembnejše iznajdljivost, inteligenca, inovativnost, skratka racio nad fizisom, pa ima še tako razsvetljen in inteligenten posameznik vseeno tudi bolj prvinske, fizične impulze.
Ločenosti duše in telesa v klasični filozofiji ni in prav v antični Grčiji so se skrbno posvečali tako napredku uma v akademijah kot telesa v vojaškem urjenju.
Drugo brez drugega ne gre, za človekovo uravnoteženost se je treba posvetiti obema načeloma, ob tem pa se seveda razkrije, da so nekateri ljudje bolj nadarjeni za eno, drugi pa za drugo dejavnost. Talent v tem primeru so naravne danosti, intelekt ali fizična moč. Obe pa se ne izključujeta.
Prej ali slej pridemo do bistva športa, ki je pogosto regulirano nasilje. V kakršni koli igri, tudi z žogo, na primer, bi ob odsotnosti pravil bržkone vselej zmagal fizično močnejši, hitrejši in spretnejši človek, a če igro določajo pravila, ta okvir omogoča sodelovanje in morebitno zmago tudi tistim, ki fizične pomanjkljivosti nadomestijo z inteligenco in iznajdljivostjo.
Boks in borilni športi na sploh so lep primer tega. Če ne bi bilo nobenih pravil, bi največji in najmočnejši posamezniki pometali s preostalimi, a če vpeljemo težnostne kategorije in poskrbimo, da se merijo tekmovalci približno enake tehnične ravni, dobimo napeto in predvsem zanimivo tekmovanje. Šele ob izenačitvi izhodišča dobimo tekmovanje v veščini.
In prav tu se pokaže izjemnost Dejana Zavca. Ptujčan se je lotil športa, ki v Sloveniji ni imel domala nobene omembe vredne tradicije - pri tem mislimo predvsem na tekmovalno uspešnost, ne na ukvarjanje z dejavnostjo -, pa je v to vseeno vložil vse in si ambiciozno zamislil, da bo osvojil svet. Za marsikoga je bil v tem sanjarjenju smešen, a je vendarle našel prave ljudi, ki so mu dali potrebno podporo in vanj verjeli, čeprav je bil za slovenske razmere športni eksot.
Boks zahteva izjemne fizične napore. Dejan Zavec se je večkrat sprehajal na meji ...
Meka boksa so Združene države Amerike, tam že več kot stoletje pišejo zgodbe o pepelkah, ki so iz revščine prišle do bogastva skozi žrtvovanje in trpljenje v ringu. O revežih, večinoma temnopoltih, ki si edino pot z dna družbene lestvice našli v boju. Ta, še posebej, če je bil krvoločen in srdit, je navduševal prav takšne reveže in postal zelo priljubljen šport ter je ustvarjal legendarne junake. V tej igri so sodelovali še Angleži, preostanek sveta je bil zastopan slabo.
Še posebej slabo tisti konec južno od Alp. Tam je bil boks popolna eksotika. Sploh v obdobju samostojne Slovenije. V času Jugoslavije so tudi ljubitelji boksa v Sloveniji svoj čas stiskali pesti za Slobodana in Tadijo Kačarja, pa hrvaška asa Mateja Parlova in Željka Mavrovića, a ideja o slovenskem svetovnem prvaku je bila bolj ali manj čista fantastika.
Pa se je vseeno pojavil en Ptujčan, fant, ki je zamudil na trening nogometa in se povsem naključno znašel v telovadnici, kjer so se učili boksarskih veščin. Te so ga zasvojile, v ta šport je vložil vso energijo, vse, kar bi v kateri koli drug šport. Naključno se je izkazalo, da je rojen za ring, da je šampion. Zmagovalec, ki tega dolgo ni pokazal. Njegova amaterska kariera ni bila dih jemajoča, kot eksot se je dolgo uveljavljal, podporo za profesionalno pot iskal v tujini, se soočal s številnimi ovirami, bolj ali manj zahrbtnimi menedžerji, a mu je uspelo.
Pred desetimi leti se je povzpel na svetovni prestol.
Leta 2009, šele po tem, ko je proti Rafalu Jackiewiczu končal niz nepremagljivosti, se je povzpel na svetovni vrh. V Južni Afriki je osvojil naslov svetovnega prvaka velterske kategorije po različici IBF, eni od štirih najpomembnejših v profesionalnem boksu. Slovenijo je postavil na svetovni boksarski zemljevid. Če je do poraza na Poljskem dosegel 26 zmag, so največ štele šele tiste po prvem porazu.
Po Jackiewiczu je dobil priložnost boksati z Isaacom Hlatschwayjem v Republiki Južni Afriki. Vprašanje je, ali bi priložnost za napad na naslov svetovnega prvaka IBF dobil kot neporažen veltraš. A kalkulacije Hlatschwayejevega tabora so se izkazale za veliko napako, Dejan Zavec oziroma Jan Zaveck, kot so ga preimenovali nemški menedžerji, je svojo priložnost izkoristil in 11. decembra v Johannesburgu nokavtiral velikega upa afriškega boksa.
Osvojil je najprestižnejši naslov za slovenski boks in postal zvezda. Šampionski pas je nekajkrat ubranil, a ga je sam videl predvsem kot priložnost, da si z njim zagotovi borbe z najboljšimi boksarji na svetu. In si je, boksal je v ZDA, v meki boksa, kot je rad poudarjal, in preizkušal svoje sposobnosti. Proti Andreju Bertu je blestel, pa izgubil po smoli, Keith Thurman mu je odčital lekcijo, kariero pa je končal takoj, ko je ugotovil, da ni več sposoben boksati na najvišji ravni, v ringu na Floridi, ko ga je premagal Kubanec Erislandy Lara.
1