Četrtek, 6. 12. 2018, 21.11
5 let, 11 mesecev
Top 10
Sodniške kraje v boksu. Tudi Dejana Zavca je doletelo. #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,69
Prejšnji konec tedna sta se v Los Angelesu za naslov svetovnega boksarskega prvaka težke kategorije po različici WBA spopadla Britanec Tyson Fury in Američan Deontay Wilder in se razšla z neodločenim izidom. Boksarski svet je bil nad odločitvijo sodnikov večinoma šokiran, prevladalo je namreč prepričanje, da je bil Fury v dvoboju boljši, a obveljala je sodniška odločitev. Jasno, ne prva in ne zadnja v zgodovini. Poiskali smo nekaj najbolj odmevnih sodniških "kraj".
Dejan Zavec vs. Rafal Jackiewicz
Tudi Slovenija ni izvzeta iz tovrstnih boksarskih škandalov, kar je 29. novembra leta 2008 na svoji koži občutil naš najboljši borec vseh časov Dejan Zavec. V Katowicah na Poljskem se je takrat za naslov evropskega prvaka velterske kategorije udaril z domačinom Rafalom Jackiewiczom in doživel sploh prvi poraz med profesionalci. Čeprav je bil Ptujčan v ringu očitno boljši od nasprotnika, vsi sodniki niso bili tega mnenja, dva sta več točk naštela Poljaku in ta se je veselil zmage po večinski sodniški odločitvi. Zavec je leto kasneje v Južni Afriki prišel do največjega uspeha v karieri, leta 2010 pa se je v polnih Stožicah za poraz maščeval tudi Poljaku.
Roy Jones Jr. vs. Park Si-Hun
Obračun ameriškega virtuoza Roya Jonesa mlajšega in južnokorejskega borca Park Si-Huna v finalu olimpijskega turnirja v Seulu leta 1988 je bila ena največjih kraj v olimpijskem boksu. Takrat 19-letni Jones Jr., ki je kasneje naredil izjemno kariero med profesionalci, je velik talent kazal že na olimpijskem turnirju v Seulu in tudi v finalu proti domačinu Parku v ringu zelo očitno prevladoval (zadal je 86 udarcev, Park le 32), zato je bila odločitev sodnikov, ki so zlato medaljo podelili domačinu, velik škandal. V preiskavi Mednarodnega olimpijskega komiteja se je izkazalo, da so prireditelji močno pritiskali na sodnike, a dokazov o korupciji ni bilo dovolj, da bi jih lahko kaznovali. Dva od trojice sodnikov sta dobila dosmrtno prepoved sojenja.
George Foreman vs. Shannon Briggs
Leta 1997 je legendarni ameriški težkaš George Foreman (znan večinoma po porazu proti ikoni Muhammadu Aliju leta 1974 v Kinšasi) pri 47-letih branil naslov svetovnega prvaka proti veliko mlajšemu rojaku Shannonu Briggsu in se izkazal za še vedno izjemno trdega borca. Briggsa je trpinčil in ga prisilil v povsem obrambno držo, cilj je zadelo 58 odstotkov Foremanovih pregovorno silovitih udarcev in navijači so bili prepričani, da je zmaga njegova. Po 12 rundah je sledil popoln šok, sodniki so zmago z večinsko odločitvijo (Larry Layton - 117:113 za Briggs, Calvin Claxton - 116:113 za Briggsa in Steve Weisfeld - 114:114) podelili Briggsu.
Oscar de la Hoya vs. Felix Sturm
Ameriški zvezdnik velterske kategorije Oscar de da Hoya si je leta 2004, po tem, ko je izgubil naslova prvaka WBA in WBC proti Shaneu Mosleyju, zaželel spopada s kraljem srednje kategorije Bernardom Hopkinsom, za pravico do borbe s svetovnim prvakom v kategoriji višje pa se je moral najprej spopasti z Nemcem Felixom Sturmom. V tem primeru so prevladali kapitalski interesi, obet zaslužka v superborbi de la Hoya - Hopkins, so bili preprosto premočni, da bi jih lahko ogrozil "neki Nemec", pa čeprav je Strum de la Hoyo povsem zasenčil. Nemec je sprožil 541 udarcev, 234 jih je zadelo cilj, de la Hoya pa je bil potraten, od njegovih 792 udarcev, jih je bilo le 188 natančnih. Sodniki so bili popolnoma soglasni in zmago s 115:113 pripisali ameriškemu zvezdniku. Hopkins je istega leta de la Hoyo nokavtiral.
Manny Pacquiao vs. Timothy Bradley
Eden najboljših boksarjev vseh časov po kriteriju "kilogram po kilogram", se pravi ne glede na kategorijo, saj je bil svetovni prvak kar v osmih težnostnih kategorijah, Filipinec Manny Pacquiao, je leta 2012 v ring stopil z Američanom Timothyjem Bradleyjem, spopadla pa sta se za naslov svetovnega prvaka velterske kategorije po različici WBO. Pacquiao je blestel, bil je hitrejši in močnejši od nasprotnika, zato je bila večinska sodniška odločitev v korist Bradleyja (113:115, 115:113 in 115:113) popoln šok. Štiri leta kasneje se je Filipinec Bradleyju maščeval.
Genadij Golovkin vs. Saul Canelo Alvarez
Kazahstanski bombarder Genadij Golovkin in mehiški superzvezdnik Saul Canelo Alvarez veljata za trenutno najboljša borca srednje kategorije in v zadnjih dveh letih sta med seboj obračunala. Dolgo je trajalo, da sta se asa srečala v ringu, a njun prvi dvoboj, 16. septembra leta 20017 v Las Vegasu se je končal z remijem, ki je vse razbesnel. Bila je dobra in izenačena bitka, kar sta pravilno zaznala tudi dva sodnika, eden je zmago s 115:113 prisodil Golovkinu, drugi je s 114:114 dosodil remi, boksarsko javnost pa je iz tira spravil tretji sodnik Adelaide Byrd, ki je naštel "mentalnih" 118:110 za Alvareza. Ta odločitev je označena za sramotno, navijači so zahtevali, da se Byrd izžene iz boksa. Petnajstega septembra letos sta se GGG in Canelo pomerila še enkrat, tokrat je po soglasni sodniški odločitvi zmagal Mehičan.
Lennox Lewis vs. Evander Holyfield
Leta 1999 sta se Britanec Lennox Lewis in Američan Evander Holyfield (tisti, ki mu je zloglasni Mike Tyson leta 1997 odgriznil del uhlja) v New Yorku spopadla v unifikacijskem dvoboju za vse najpomembnejše naslove svetovnega prvaka težke kategorije. Holyfield ni bil povsem nemočen, a je bil Lewis zelo očitno boljši boksar v ringu. Po 12 rundah je bilo domala vsem v legendarni dvorani Madison Square Garden jasno, da je zmagal Britanec, ki je uspešno podelil 200 udarcev več, le dva človeka, katerih mnenje pa je bilo pomembno, dvoboja nista videla tako kot večina. Sodnica Eugenia Williams je s 115:113 zmago pripisala Holyfieldu, večer pa je pokvaril neodločni Larry O'Connell s seštevkom 115:115. Remi je razbesnel Lewisove navijače.
Pernell Whitaker vs. Julio Cesar Chavez
Julio Cesar Chavez je legenda mehiškega boksa, večkratni svetovni prvak v peresni, super lahki, lahko in velterski kategoriji se je leta 2005 upokojil z osupljivo statistiko 107 zmag, šestih porazov in dveh remijev. In prav eden od remijev je njegovi dediščini pristavil manjšo črno piko, pa čeprav zanjo ni sam čisto nič krov. Šlo je za spopad iz leta 1993 z Američanom Pernellom Whitakerjem za naslov svetovnega prvaka velterske kategorije po različici WBC. Mehičan je veljal za velikega favorita, a v ringu je bila druga pesem, Američan je bil boljši v vseh pogledih. Sodniki so, kot kaže, pod vtisom Chavezovega legendarnega statusa prisodili remi, zaradi česar je ameriška revija Sport Illustrated izšla z naslovnico, na kateri je bila fotografija osuplega Whitakerjevega obraza, čezenj pa napisan naslov: "Okraden!".
Max Schmeling vs. Jack Sharkey
Nezadovoljstvo s sodniškimi odločitvami je staro kot boksarsko sojenje samo. Leta 1932 je nemški prvak Max Schmeling branil naslov proti ameriškemu izzivalcu Jacku Sharkeyju in bil žrtev sodniškega navijaštva. Po 15 rundah dvoboja v dvorani Madison Square Garden je bilo "le malo takšnih, ki so bili prepričani, da je Sharkey naredil dovolj za zmago," kot so pisali časniki tisti čas, a sodniška trojka je bila razdeljena, 2:1 za Sharkeyja. Odziv na določitev je bil tako strupen, da je Atletska komisija države New York po tem dvoboju prepovedala komentiranje in poročanje o dvoboju vsem, razen "boksarskim strokovnjakom", se pravi akreditiranim osebam (novinarjem, sodnikom, funkcionarjem …).
Joe Louis vs. Joe Walcott
Legendarni ameriški težkaš z vzdevkom Rjavi bombarder (Brown Bomner) Joe Louis je v karieri zbral 66 zmag in bil le trikrat poražen, a tudi sam je priznal, da bi morala biti statistika 65 zmag in štirje porazi. Leta 1947 se je v newyorški dvorani Madison Square Garden pomeril z rojakom Jerseyjem Joem Walcottom in imel z levorokim tekmecem hude težave. Walcott je bil izrazito boljši, Louis si je zaradi medle predstave zaslužil žvižge gledalcev, a sodniki so zmago z večinsko odločitvijo pripisali Louisu. Ta se je Walcottu po dvoboju opravičil.
