Ponedeljek, 2. 1. 2023, 8.30
1 leto, 3 mesece
Intervju s Tonijem Vodiškom, evropskim in svetovnim prvakom v disciplini formula kite
Kje so meje za 22-letnega Koprčana? Na tekme nikoli ne odhaja s ciljem, da bi bil drugi.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,56
22-letni Koprčan Toni Vodišek je sezono 2022 končal kot evropski in svetovni prvak v novi olimpijski disciplini formula kite.
Za Tonijem Vodiškom je še ena izjemna sezona. Oktobra je v roku dveh tednov postal evropski in nato še svetovni prvak v atraktivni jadralski disciplini formula kite, ki bo na olimpijskih igrah v Parizu leta 2024 doživela olimpijski krst. Glede na izjavo 22-letnega Koprčana, da se na tekmo nikoli ne odpravi s ciljem, da bi bil drugi, si lahko obetamo marsikaj.
Vodišek je najboljši slovenski jadralec s padalom.
Toni Vodišek je svojo pot v svetu jadranja začel pri petih letih, v optimistu, najmanjši enosedi jadrnici, ki je namenjena spoznavanju pomorskih in jadralskih veščin. Ker se mu je jadranje zdelo prepočasno, je pri sedmih stopil na kite, kjer je njegov oče Rajko Vodišek tekmoval že leta 2001.
Disciplina se je z leti razvijala in postajala vedno bolj ekstremna, vedno hitrejša in bolj eksplozivna. Disciplina formula kite, v kateri tekmuje Vodišek, združuje jadranje, zmajarstvo in hidro-glisiranje ter tekmovalca vleče po morju in zraku. Ob padcih zna biti tudi precej boleča, zato je pomembno tudi, da so tekmovalci vešči padcev.
Vodišek je od nekdaj izstopal med kajterji, a so ga (pre)večkrat zaustavile poškodbe. Tri leta zapored je osvojil naslov svetovnega mladinskega prvaka (2016, 2017 in 2018), na olimpijskih igrah mladih leta 2018 v Buenos Airesu je bil drugi (bil je tudi zastavonoša na odprtju iger), nato pa si je leta 2019 pri padcu poškodoval ramo, strgal vezi in moral na operacijo. Kljub temu se mu je uspelo vrniti. Leta 2021 je sezono končal kot najboljši na lestvici kajtarjev, v začetku leta 2022 pa ga je nekoliko zaustavil težji potek bolezni covid-19.
Čeprav bo zanj najpomembnejša sezona 2024, ko bodo na sporedu olimpijske igre, kjer bo formula kite doživela olimpijski debi (jadralne discipline bodo potekale v Marseillesu, v formuli kite bodo podelili komplet medalj v moški in ženski preizkušnji), pa ne bo nič manj pomembna že letošnja. Čakajo ga namreč kvalifikacije za olimpijske igre. Prvo kvalifikacijsko sito bo na regati v Scheveningnu na Nizozemskem med 10. in 20. avgustom 2023.
Toni, za vami je sanjska sezona. Oktobra ste osvojili kar dva naslova, najprej ste v začetku meseca v Grčiji osvojili naslov evropskega prvaka, samo 14 dni pozneje pa ste v Cagliariju na Sardiniji postali še svetovni prvak v disciplini formula kite, ki bo leta 2024 doživela olimpijski krst. Vam je zaradi tega kaj lažje po finančni plati? So vaši uspehi pritegnili pozornost sponzorjev?
Rezultati so mi na Jadralski zvezi prinesli boljši status, ki mi prinaša določeno podporo, kar mi ogromno pomeni, potem je tu Luka Koper, ki me dodatno spodbuja, potem pa je to to. Seveda bi si želel več sponzorske podpore.
Pred kratkim sem se zanimal za sponzorski kombi, s katerim bi potoval po vsej Evropi, pripeljal bi ga na vse mogoče plaže, a se nam ni uspelo dogovoriti, zato sem ga potem na koncu kupil sam.
Prihajate z Obale, kjer je jadranje visoko na seznamu športnih panog. Kako velika zvezda ste? Vas ljudje prepoznavajo na ulici?
Vedno bolj. Na začetku so me vsi poznali kot sina Rajka Vodiška (bil je uspešen jadralec na deski in eden od pionirjev kajtanja, na kite je stopil že leta 2001), takrat je bilo njegovo ime večje kot je moje, danes pa me že poznajo kot Tonija, tistega Tonija, ki kajta. Tega je vedno več, tudi po svetu, ogromno ljudi me prepozna. Lepo.
Kdaj ste začeli verjeti, da vam lahko uspe v svetu kajtanja?
Ko sem bil mlajši, sem res veliko sanjal. Ne bom rekel, da danes ne sanjam več, ampak danes že uresničujem svoje sanje. Spoznal sem, da nič ni nemogoče, če v to, kar počneš, vložiš dovolj truda in svojega časa.
Vodišek na prireditvi Športnik leta v družbi s skakalcem Cenetom Prevcem in plezalko Janjo Garnbret.
Disciplina, v kateri ste trenutno najboljši na svetu, bo leta 2024 prvič na olimpijskih igrah, kar bo za vas brez dvoma življenjska priložnost. Se vam zdi, da so igre v Parizu daleč ali se čas do tja prehitro izteka?
Olimpijske igre bodo relativno hitro tukaj, po drugi strani pa so še relativno daleč. Sicer pa, kdor ni pripravljen, naj hitro začne trenirati (smeh, op. p)!
Vaš cilj na olimpijskih igrah je najbrž jasen, olimpijska medalja. Ali pa ste raje bolj zadržani in se držite izjave, da boste dali vse od sebe?
Z ekipo trdo treniramo in delamo vse, da bomo na tekme prišli brez napake, oz. če do napak pride, bomo storili vse, da jih čimprej odpravimo. Tekme se nikoli nisem lotil s ciljem, da bi bil drugi, niti se je nikoli ne bom. Če ne zmagaš, si samo prvi poraženec, drugi poraženec …
Ste se s tako zmagovalno mentaliteto rodili ali so vam jo privzgojili?
Odraščal sem s sestro (tudi sestra Marina tekmuje v discipline formula kite) in od nekdaj sva zelo veliko tekmovala med seboj, potem sem začel tekmovati z očetom, zdaj pa tekmujem z vsem svetom.
Kako ste sploh pristali na kajtu?
Z jadranjem sem se začel ukvarjati v razredu optimist pri petih letih v Jadralnem klubu Koper, pri sedmih pa sem se preselil na kite. Optimist je bil zame prepočasen (smeh, op. p.).
Prepočasen? Kakšna je najvišja hitrost, ki ste jo dosegli na kajtu?
44,4 vozla, kar je malo več kot 82 km na uro, tako da kar boli, ko padeš (smeh, op. p.). Kot bi treščil na cement.
Pred tem sem se ukvarjal s številnimi drugimi športi, od gimnastike do drsanja, kajtanja na snegu, smučanja, deskanja na snegu … Za mano je poškodba kolena, zato se bom pred olimpijskimi igrami raje odpovedal drugim športom, da ne bi prišlo še do česa hujšega.
Kako je videti vaš dan, kaj počnete poleg športa?
Trenutno sem povsem vpet v treninge – pozimi večino treningov opravim v fitnesu, delam vaje za ravnotežje – in kajtanje, v prostem času pa pomagam očetu v družinskem hotelu, kjer opravljam vsa mogoča dela, od hišnika do receptorja.
Delovne navade so vam torej vcepili v otroštvu?
Seveda, druge izbire niti ni bilo. Delo mora biti opravljeno.
Preberite še:
