Ponedeljek, 24. 4. 2023, 4.00
1 leto
Pogovor z Ajdo Remškar, selektorico mladinske reprezentance v športnem plezanju
Kako svetla je prihodnost slovenskega športnega plezanja?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,62
Z Ajdo Remškar, selektorico mladinske reprezentance v športnem plezanju, smo se pogovarjali o tekmovalnih vrhuncih letošnje sezone, perspektivah slovenskega plezalnega podmladka, možnostih za razvoj hitrostnega plezanja v Sloveniji in še marsičem.
"Zdi se mi, da je plezanje v zelo lepem obdobju, da raste in da se vanj investira, tako glede infrastrukture, financ in trenerjev kot pristopa. Plezanje ni več nek garažni šport, ampak smo resni profesionalni tekmovalci in imamo resne ekipe," v intervjuju za Siol Sportal poudarja Ajda Remškar, selektorica mladinske reprezentance v športnem plezanju, ki je prepričana, da je pred slovenskim plezanjem svetla prihodnost.
21. aprila 2023 se je s kvalifikacijami za balvansko preizkušnjo v Hačiodžiju na Japonskem začela nova sezona svetovnega pokala v športnem plezanju med člani, dan pozneje so na balvanski tekmi na Portugalskem v novo sezono vstopili tudi mladinci.
Slovensko mladinsko reprezentanco v športnem plezanju od lani vodi selektorica Ajda Remškar, ki je v slovenski izbrani vrsti že vrsto let nepogrešljiva pri organizacijskih nalogah. 27-letna Tržičanka se je s plezanjem srečala že v osnovni šoli, kot članica mladinske reprezentance pa je tekmovala do leta 2014, ko se je zaradi študija preselila na Škotsko. Tudi tam se je udeleževala univerzitetnih svetovnih in evropskih prvenstev ter podrobneje spremljala slovenske uspehe na mednarodnih plezalnih tekmovanjih. Kot so zapisali pri Planinski zvezi Slovenije, je po duši in izobrazbi matematičarka: "Izredno rada rešujem uganke, kar je eden izmed mojih najljubših vidikov plezanja. Unikatnost in raznolikost balvanov in smeri pomenita, da je v športu vedno nekaj novega in da nam izzivov nikoli ne zmanjka." S selektorico mladincev smo se pogovarjali o perspektivah slovenskega plezanja, izzivih, ki jih prinaša sezona 2023 in delu z mladimi.
Vrhunec sezone v članski konkurenci bo svetovno prvenstvo v Bernu v Švici (1.–12. 8.). Kaj pa bodo glavni poudarki sezone med mladinci?
Vrhunec sezone bo mladinsko svetovno prvenstvo v južnokorejskem Seulu (18.–27. 8.), kamor bomo peljali manjšo ekipo, ki je res sposobna poseči po visokih mestih. V zelo zgoščeni sezoni evropskega pokala je naš cilj ohraniti visoko raven plezanja tri mesece praktično zaporednih tekmovanj. Balvansko evropsko prvenstvo bo v začetku junija (Duisburg v Nemčiji, 8.–11. 6.), potem pa si želim, da tekmovalci čim bolje preklopijo z balvanov na težavnost. Nekoliko nenavaden je termin za evropsko prvenstvo v težavnosti, ki bo na sporedu septembra (Helsinki, 15.–16. 9.), kar pa dopušča veliko poletnega treninga in osredotočenost izključno na težavnost.
Lani ste na mestu selektorice mladinske reprezentance nasledili Anžeta Štremflja, ki je zadnjih osem let vodil mladince. Je bila odločitev, da prevzamete tako odgovorno nalogo, težka? Vas je moral zelo prepričevati?
Sploh ni šlo za prepričevanje. Anže je reprezentanco vodil skoraj deset let in kar nekako naravno je bilo, da pride do prehoda. Pred tem sem Anžetu pomagala pri organizaciji, občasno sem prevzela stvari, ki so mu bile v napoto, meni pa je tako delo ustrezalo in mi je bilo v veselje.
Koliko let ste že del slovenske plezalne reprezentance?
Prvič sem bila zraven v letih 2017 in 2019, a takrat samo na svetovnem prvenstvu, ki načeloma predstavlja največji organizacijski zalogaj, potem pa sem bila zadnje tri sezone, od leta 2020 naprej, prisotna skoraj vse leto. Zelo rada počnem to, kar počnem, nisem pa bila prepričana, ali bi želela biti v ospredju. A naloge, ki so mi najbolj v veselje in najbolje ustrezajo mojim sposobnostim, so pač selektorske. Ko sem odločitev sprejela, je nisem nikoli obžalovala.
Delate z mladimi plezalci. Ali je mogoče na podlagi rezultatov v mlajših kategorijah napovedati dosežke v članski kategoriji?
Ne ravno toliko na podlagi rezultatov, prej bi rekla, da je to mogoče napovedati na podlagi plezanja in samega pristopa do plezanja. V času odraščanja doživimo toliko sprememb, še posebej dekleta, potem so tu šolske obveznosti in različne distrakcije v puberteti, da ni nujno, da se bodo rezultati v mladinski konkurenci nadaljevali tudi med člani. Nekateri kot tekmovalci dozorijo kasneje kot drugi, pri nekaterih pa že v zgodnji dobi lahko vidimo, da so rojeni tekmovalci, da bodo grizli, vse dokler ne dosežejo tistega, kar so si zadali.
Mladinska doba je temelj, pomemben korak, vsi, ki so zdaj člani, so tam zaradi razvoja skozi mladinske vrste, niso pa vrhunski rezultati med mladinci zagotovilo za uspeh v članski konkurenci.
Kako svetla je slovenska plezalna prihodnost?
Svetla, vsekakor. Če o tem ne bi bila prepričana, te vloge sploh ne bi sprejela. Zdi se mi, da je plezanje v zelo lepem obdobju, da raste in da se vanj investira, tako glede infrastrukture, financ in trenerjev kot pristopa. Plezanje ni več nek garažni šport, ampak smo resni profesionalni tekmovalci in imamo resne ekipe.
Kar pa zadeva slovensko mladinsko ekipo, moram reči, da mi je delo z njimi v izjemno veselje. Ker so tako unikatni posamezniki, vsak je zgodba zase. Največje veselje čutim, ko na tekmi odplezajo najbolje in so srečni.
Vesela sem, da jim to lahko omogočimo. Seveda so največ dela opravili doma, s svojimi trenerji, ko pa jih kot mini družino odpeljemo na prvenstvo, da pokažejo, kaj znajo, je to nekaj neprecenljivega.
Kakšen je ekipni duh v slovenski mladinski reprezentanci? Na tekmah so vedno med najbolj glasnimi.
Slovenski ekipni duh je res nekaj posebnega. Mladinci se med sabo dobro razumejo, med sezono skupaj preživijo več časa kot z domačimi. Res niso tipični najstniki; vsi ogromno vlagajo v ta šport, v iste cilje, tako da razumejo trdo delo in občasno odrekanje in to jih povezuje. Pomaga nam tudi dejstvo, da smo zelo majhna država, tako da lahko veliko treniramo in potujemo skupaj. Na tekmah smo najglasnejši, ne glede na to, kdo pleza in v kateri rundi, ima za sabo podporo glasnih rojakov.
So tudi takšni, ki ne želijo prestopiti stopnice višje? Ki ne želijo tekmovati na evropskem, svetovnem prvenstvu?
Da, so tudi taki, predvsem se to rado zgodi če je želja staršev v zgodnjih letih tekmovanj močnejša od otrokovega. Nekateri ne marajo pritiska in se raje posvetijo plezanju v skali, spet drugi se za nekaj časa umaknejo in potem morda najdejo izzive v trenerstvu, kjer želja izhaja iz njih samih.
Ali v mladinskih kategorijah že sodelujete s športnimi psihologi?
Nekateri že. Lani smo prvič pripravili predavanje s psihologinjo. Zdi se mi izjemno pomembno, da se zavedajo, da tudi takšna podpora obstaja oz. da je tudi na tem področju nek prostor za napredek. Običajno gre pri tem za relacijo trener–športnik, a dejstvo je, da vsi niso podkovani ali pa tega ne vidijo kot nek benefit oz. prednost.
Psihologinja je rekla, da do 16. leta še nima smisla delati individualno s psihologom, jim pa lahko že zdaj predstavijo določene koncepte. Pripravili smo uvodno predavanje in zagotovili gradiva, kdor je želel, pa je lahko nadaljeval tudi individualno, kar sofinancira fundacija za šport.
Kje lahko spremljate ves slovenski plezalni potencial oz. podmladek? Iz kakšnega bazena zajemate?
Pri mlajših kategorijah je precej drugače kot pri članih, kjer so večinoma ista imena. Pri nas se kategorije precej hitro menjajo, v vsaki so tekmovalci po dve leti, zato se vse skupaj hitreje zamenja, poleg tega prihajajo novi obrazi, najstarejši pa odhajajo.
Vsako leto izbore za obe disciplini, težavnost in balvane, naredimo na novo, izbor pa nastane na podlagi rezultatov na državnem prvenstvu v prejšnjih dveh sezonah.
Če je bil kdo poškodovan in ni tekmoval, v preteklosti pa je že dosegel vrhunski rezultat, povabimo tudi njega. Kriterije imamo zastavljene zelo široko, sproti pa jih prilagajamo kvotam mednarodnih tekmovanj.
To pomeni, da ni nevarnosti, da bi koga spregledali?
Mislim, da ne. Če plezalec ne tekmuje na državnem prvenstvu, potem to običajno pomeni, da ni dovolj zagrizen ali pa še nima pravega kluba.
Državno prvenstvo je načeloma prvi korak do reprezentance, ki mu sledijo še izborni treningi. Dokončno ekipo za posamično tekmo določimo od dva do tri tedne pred tekmovanjem, in sicer na podlagi trenutne pripravljenosti.
Izbor je verjetno zelo stresen za tekmovalce. Je izbiranje stresno tudi za vas?
Je, to je zelo težko delo, imam srečo, da imamo trenerje, ki s svojim strokovnim znanjem ogromno pomagajo. Večina odločitev je ponavadi dokaj jasna, pri mejnih primerih pa moramo diskutirati in se poglobiti v podrobnosti.
Delo selektorice sem nekoliko drugače zastavila, kot je bilo to pred mano. Do zdaj je bil vedno selektor hkrati tudi glavni trener, medtem ko se jaz zavedam, da sem bistveno boljša v drugih vidikih svojega dela, to je v organizaciji in poznavanju športa, dogajanju na tekmovanjih, zdi se mi, da imam ta del precej dobro naštudiran. Z glavnim trenerjem Klemnom Kejžarjem in ostalimi trenerji se super dopolnjujemo in dobro sodelujemo, tako da sem s tem res zadovoljna.
Kdo se odloči, kdaj se posameznik, ki tekmuje med mladinci, preizkusi med člani? Sara Čopar je denimo lani, pri 17 letih, kombinirala oboje, tudi Janja Garnbret je med člani tekmovala že s 16 leti, a ne vso sezono, ampak se je tekem lotevala postopoma.
Janja Garnbret pri 17 letih na zmagovalnem odru v Innsbrucku.
Odločitev o tem sprejmejo osebni trenerji in tekmovalci sami, če so seveda dovolj dobro pripravljeni, da jim je članski nivo dosegljiv. Pomembno je le, da na tekme na članski ravni ne začnejo hoditi prezgodaj, saj imajo potem med člani še vedno dovolj časa za uveljavitev in dokazovanje.
Z lanskega svetovnega prvenstva v Dallasu se je slovenska mladinska reprezentanca vrnila s tremi medaljami. Dve je osvojila Sara Čopar, eno pa Lovro Črep. S kakšnimi cilji ste se odpravili v Dallas? Verjetno na tako mlade tekmovalce ne nalagate rezultatskega bremena.
Res je, ciljev jim ne povemo. Tudi sicer so zame napovedi zelo nehvaležne. Sama sem zelo racionalno bitje in napovedi običajno raje prepuščam trenerjem. Običajno govorimo o finalistih, ne napovedujemo pa medalj. Pri mladincih so napovedi še toliko težje, ker so precej nepredvidljivi.
Lani smo v ZDA odpotovali s precej številčno ekipo 14 tekmovalcev, ker se mi je zdelo, da si tisti, ki je stal na zmagovalnih stopničkah na tekmah evropskega pokala, zasluži tudi mesto na svetovnem prvenstvu. Me je pa na koncu vseeno pozitivno presenetilo, res je neverjetno, koliko naših tekmovalcev je pristalo na stopničkah na evropskih tekmah.
Mladinsko svetovno prvenstvo je običajno tudi svojevrstno presenečenje, saj v mladinskih kategorijah med sezono nimamo neposredne primerjave s plezalci zunaj Evrope, torej z Američani in Japonci, ki na vsakem prvenstvu osvojijo lepo število medalj. No, tudi naši tekmovalci so se izvrstno odrezali, v težavnosti smo bili celo drugi med državami.
Sara Čopar (skrajno desno) se je lani z mladinskega svetovnega prvenstva v Dallasu vrnila kot svetovna mladinska prvakinja v balvanskem plezanju.
Je kdo nastopil na tekmi v hitrostnem plezanju?
Ne.
Kakšna je po vaši oceni prihodnost hitrostnega plezanja med slovenskimi plezalci?
Dejstvo je, da je to disciplino treba začeti gojiti zelo zgodaj in ne samo kot nekaj za zraven, ampak kot posebno disciplino. Morali bi se z njo ukvarjati v plezalnih vrtcih, da bi otroci takoj, ko se srečajo s plezanjem, že malo pogledovali proti hitrostni steni in se učili gibanja. Sam trening hitrostnega plezanja je popolnoma drugačen kot tega, ki ga poznamo mi—v marsikaterem vidiku je bolj podoben atletiki. Tu nam seveda manjka trenerskega znanja, infrastrukturno pa smo šele v zadnjih par letih pridobili dve steni in imamo zdaj tri v celotni državi.
Sama tekmovalcem vedno ponudim tudi možnost tekmovanja v hitrosti, če je na tekmi hkrati z balvani in težavnostjo, a žal ponavadi med tekmovalci ni interesa. Zdaj, ko hitrost ni več del olimpijske kombinacije, pa je to še toliko težje in v njej skoraj izključno nastopajo specialisti.
Plezalci, ki bi želeli narediti dober rezultat v hitrostnem plezanju, bi se verjetno morali posvetiti izključno temu? Že na prvi pogled se vidi, da gre za povsem drugačen tip športnika.
Da, res je, poleg tega je hitrostno plezanje zdaj ločena olimpijska disciplina. Mislim, da z bazenom tekmovalcev, ki jih imamo zdaj, na področju hitrostnega plezanja težko karkoli naredimo.
Zavedam se, da je hitrostno plezanje za veliko ljudi zelo atraktivna disciplina, da so nastopi plezalcev zelo kratki in hitri, da so časi v steni boljši od šprinta na sto metrov in da gre za najhitrejšo olimpijsko disciplino. Z vidika gledalcev je to zagotovo zelo fascinantno, meni osebno pa ji manjka ravno to, kar dela plezanje tako posebno, to je faktor ustvarjalnosti in unikatnosti vsakega balvana ali smeri.
V zadnjih letih se je v Sloveniji precej okrepila plezalna infrastruktura. Imajo slovenski plezalci dobre pogoje za treninge? Imajo dovolj različnih poligonov, sten, smeri, kjer lahko trenirajo?
Še vedno smo s t. i. šutalnicami v prednosti pred nekaterimi drugimi državami. To so manjše telovadnice, kjer večinoma zaprti treningi s trenerjem omogočajo sestavljanje najboj raznolikih smeri in balvanov. To se mi zdi za treninge še vedno najboljši prostor.
Hkrati pa se nam na tekmah vidi, da premalo treniramo plate in specifične tekmovalne balvane. Šutalnice so odlične za fizično pripravo in trening vzdržljivosti, medtem ko je treba pri tekmovalnih balvanih piliti občutek pri stopanju na volumne in zelo majhne oprimke, kompleksnejše kordinacijske gibe in še marsikaj, česar previsna trening stena ne omogoča. Tu nam je v veliko pomoč nacionalni trening center, kjer nam postavljalci postavijo balvanske treninge po naših željah.
Za trening težavnosti so šutalnice odlične, vseeno pa je treba trenirati tudi plezanje v vertikalo in vpenjanje kompletov. Stena v Kopru je vrhunska pridobitev, letos tekmovalci tam veliko trenirajo na tekmovalnih smereh. Pomembno je, da imamo težke smeri, da lahko izvajamo simulacije tekem in se tudi tako pripravljamo na tekme. Z vidika raznolikosti in kvalitetnega treninga pa se občasno pripravljamo tudi v tujini, če se le da na stenah, kjer so tekmovanja.
Preberite še:
