Petek, 26. 5. 2017, 4.01
7 let, 1 mesec
David Pleše: Šport je moja služba. Zavedam pa se, da ne bo večna. #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,65
1
"Triatlon je moja diploma in doktorat hkrati," poudarja 33-letni Velenjčan David Pleše, ki se še kako dobro zaveda, da je kot športnik na trgu in da nacionalna komponenta ni vedno na prvem mestu.
David Pleše je profesionalni triatlonec s kilometrino v rokometu, tenisu, smučanju in košarki. V triatlon, ki združuje njemu ljube športne discipline, plavanje, kolesarstvo in tek, se je 190 centimetrov visoki 33-letnik zaljubil leta 2004 med ogledom olimpijskega triatlona.
To so bili časi, ko je mladi Velenjčan gulil študijske klopi pravne fakultete, a se jim je zaradi športa moral odpovedati. Presedlal je na fakulteto za šport, nato pa zaradi celodnevnih treningov in tekmovalnega koledarja tudi to začasno postavil na stranski tir. Trenutno je povsem predan športu in družini. Žena Nuša in dveletna hči Ela sta glavna razloga, da je postal še bolj organiziran, poudarja, saj se zaveda, da prej ko bo trening pod streho, prej bo čas za družino. Kot sogovornik je zelo preudaren, pazi na besede in ne razmetava z njimi kar vsevprek. Pravi, da se triatlonec naredi in ne zgolj rodi.
Naslednje večje tekmovanje ga čaka 2. julija 2017 v naši soseščini (Celovec), vrhunec sezone pa bo zanj oktobra, ko bo na Havajih svetovno prvenstvo v ironmanu.
Pleše je na prvi izvedbi teka Wings For Life World Run leta 2014 v Sloveniji zmagal. Lani in letos je zasedel drugo mesto.
Pred slabimi tremi tedni ste na četrti izvedbi globalnega teka Wings For Life World Run na slovenski trasi skorajda ponovili zmago iz leta 2014. Pred štartom ste sicer napovedali, da boste zaradi jet laga vztrajali največ pet, deset kilometrov, na koncu ste jih pretekli 60. Kaj se je dogajalo na trasi? Vas je zgrabila tekmovalna mrzlica? Že lani ste se teka udeležili za trening, nato pa vztrajali do 60. kilometra.
Težko rečem, kaj me je motiviralo, dolgi tek je dolgi tek. Na treningu običajno točno vem, koliko bom lahko pretekel, tukaj pa nimam občutka, ker je to tek zunaj mojega tekmovalnega koledarja. Poleg dobrodelne note, seveda, sem prišel z namenom, da opravim nek dolgi tek. Tempo mi je ustrezal, ni bilo pretežko, niti to ni bil sprehod. Šlo je za kakovosten aerobni dolg trening, Rus (Ivan Motorin, zmagovalec slovenskega dela teka Wings For Life World Run, 62.13 km, op. a.) je lepo vlekel, jaz sem samo sledil.
Leta 2014 je na Wingsih zmagal in si za nagrado izbral Japonsko (lokalni zmagovalci si lahko izberejo, kje bodo tekli prihodnje leto), a nagrade še ni izkoristil.
Priznam pa, da je bilo na koncu vse skupaj malo predolgo in da sem že komaj čakal, da me prehiti zasledovalno vozilo (catcher car, ki lovi tekače, op. p.) in da se vse skupaj že enkrat konča. Dodatni razlog, da sem vztrajal tako dolgo, pa je bila nevihta, ki nas je tudi letos ujela na trasi.
Razmišljal sem, ali naj ves premočen in premražen čakam na prevoz in po možnosti še zbolim, pravkar sem se namreč vrnil iz toplih krajev (iz Bahrajna, kjer trenira del leta, in Floride, kjer je obiskal brata in bil krstni boter nečakinji), ali naj raje tečem. Odločil sem se za zadnje. Moje vztrajanje je bilo torej čisti splet okoliščin. Sicer pa s tekom nikoli nisem imel težav, pri triatlonu mi jih vedno največ povzroča plavanje.
Plavanje je njegova najšibkejša triatlonska disciplina.
Še vedno sodelujete z Urošem Velepcem, nekdanjim biatloncem, tudi uspešnim triatloncem, danes trenerjem ukrajinske biatlonske reprezentance, ki bo prihodnjo sezono znova sodeloval z Jakovom Fakom?
Še vedno sodelujeva, a na daljavo, v Sloveniji se pač znajdem po svoje. Kar zadeva plavanje, mojo najšibkejšo disciplino, treniram sam ali z Matejo (Šimic, slovensko triatlonko, op.a.).
To verjetno zahteva zelo visoko raven samodiscipline.
Res je. Vedno je nekaj prilagajanja, improvizacije, treninge skušam čim bolje usklajevati z družino. Težko bi treniral z neko skupino.
Si kdaj privoščite biti len?
Ne vem, kaj mislite s tem. Ne morem ležati in nič delati, če to mislite. Če imam čas, se raje igram s hčerko ali se z družino odpravim na izlet. Vedno me je bilo povsod dovolj, že od mladih nog, vedno rad izkoristim čas.
Ko pogledate svojo hčer, vidite v njej sebe?
Glede videza naj ocenijo drugi, glede značaja pa da. Samo pogledava se in točno veva, koliko je ura (smeh, op. a.).
Kaj se je v vašem življenju z njenim rojstvom najbolj spremenilo?
Da sem zdaj precej bolj organiziran. Pred hčerinim rojstvom sem z določenimi stvarmi odlašal, zdaj pa vem, da prej ko bom opravil s treningom, prej se bom lahko posvetil z družini. Trening je zame kot služba. Čim prej skušam urediti vse, kar moram popoldne opraviti, da smo lahko potem družina kot vsaka druga. Res je, pridejo obdobja, ko sem precej odsoten, a tako je tudi, če si na primer vojak in greš za pol leta na misijo. Ko smo skupaj, je toliko lepše.
Z ženo Nušo in hčerko Elo.
Imate kdaj slabo vest, ker ste toliko odsotni?
Nimam, oba z ženo sva vedela, v kaj se podajava. Šport je moja služba in zavedam se, da ne bo večna. Dokler mi gre, je treba garati in delati na tem, da mi bo šlo tudi v prihodnje, ter čim manj razmišljati o tem, kaj bi bilo, če bi bilo. Telesa ne zanimajo počitnice in prazniki, ko je tekma, se je nanjo treba pripraviti.
Ironman je daljša različica triatlona, ki sicer ne spada pod okrilje olimpijske družine, a je med triatlonci zelo cenjena. Sestavljena je iz treh disciplin: plavanja (3.800 metrov), kolesarjenja (180 kilometrov) in teka (42,2 kilometra).
Menda zadnje leto končno lahko živite od športa. Da se vložki vračajo in da zdaj tudi staršem vračate vse, kar so v vas vlagali. Kako se to izkazuje v praksi?
Da jim pomagam, če me potrebujejo.
Da jim na primer nasekate drva?
Če potrebujejo pomoč, seveda.
"Študij prava se mi je v tistem času zdel prava pot, tako kot se mi zdaj zdi triatlon."
Kje ste trenutno zaposleni?
Nekaj časa sem bil zaposlen v vojski, a so zaradi recesije krčili ekipo in sem ostal brez službe. Prihodek si skušam zagotoviti s tekmami, pomagajo pa tudi sponzorji. Živim lahko, niso pa to bajni zneski. A vsak ima svoje standarde.
Torej to ni dolgoročna rešitev, rezerva za upokojenska leta?
Ne, kje pa. Mislim, da si je tak prihranek mogoče zagotoviti le v nogometu ali tenisu.
Po srednji šoli ste se odločili za študij prava. Ali ni ta bolj kot ne rezerviran za tiste, ki so pripravljeni vse dneve študirati?
Saj sem prvi letnik tudi jaz, potem pa sem odkril triatlon (smeh, op. a.). Najprej rekreativno, potem pa me je čisto potegnilo v šport. Športnik sem bil tako ali tako že vse življenje, v tem sem bil dober, tudi v triatlonu sem zelo hitro napredoval in zato sem vztrajal.
"Najpomembneje je, da sem zdrav."
Študij prava se mi je v tistem času zdel prava pot, tako kot se mi zdaj zdi triatlon. Pozneje sem presedlal na fakulteto za šport, a je študij trenutno na stranskem tiru. Trenutno je moj študij triatlon. To sta moja diploma in doktorat hkrati. Veliko sem se naučil o tem in to znanje lahko predajam drugim.
Že razmišljate o dolgoročni prihodnosti? O življenju po športu?
Ne, kje pa, že to, kar počnem zdaj, mi jemlje ves čas. Z glavo moram biti pri stvari. Ne morem si privoščiti še enega dela za zraven. Še za dolge telefonske pogovore v večernih urah nimam časa.
Koliko vam lahko sponzor pomaga pri treningih? Znano je, da na testiranja hodite v Avstrijo.
V diagnostični center v bližini Salzburga se odpravim nekajkrat letno. Testiramo vse tri discipline in psihofizične sposobnosti. Za vsako disciplino točno vem, kje sem. Pod določeno obremenitvijo mi vzamejo kri, v kateri se nabira laktat, in podatki dokaj natančno kažejo, kako dobro sem pripravljen. Svetujejo mi, na kaj naj bom pozoren, in tudi Uroš mi treninge sestavlja na podlagi teh rezultatov. S tem se izognemo napakam. Samo počutje je zelo varljivo in v vrhunskem športu nima kaj dosti pomena.
Ali lahko iz zadnjih testiranj sklepate, kako se bo razvijala vaša sezona?
Konec meseca spet odhajam v Salzburg in takrat bom vedel kaj več. Sicer pa je letošnja sezona povsem posvečena pripravam na svetovno prvenstvo v ironmanu na Havajih. Najpomembneje je, da sem zdrav.
Vrhunec sezone ga čaka oktobra, ko bo na Havajih svetovno prvenstvo v ironmanu.
Točke za Havaje ste že nabrali?
Mislim, da že. Trenutno sem 18. "ironmanec" na svetu, za uvrstitev na prvenstvo moraš biti med prvimi 35. Na Havaje se želim uvrstiti že v prvem julijskem krogu, le tako bom potem lahko v miru treniral.
Kaj bi vas letos zadovoljilo?
Izboljšanje rezultata. Lani sem bil 17. Je pa težko karkoli napovedovati, saj se časi v ironmanu zelo hitro izboljšujejo. Z lanskim časom bi bil pred petimi leti uvrščen med prvih pet ali deset, pa sem bil 17. Prehitro gredo (smeh, op. a.). Vse discipline se razvijajo. Včasih so se časi maratona na ironmanu gibali okrog 2;50, 2;48, zdaj se rezultat približuje 2;40. Nemcem dobesedno leti.
Zase lahko rečem, da delam, kar lahko, in če se mi vse sestavi, sem lahko v vrhu. Takoj, ko pa se mi ena stvar zalomi, kot na primer letos v Teksasu, ko nisem prišel do svoje vrečke s hrano, pa je zgodbe hitro konec.
Kako preživite take trenutke, ko veste, da ste se ušteli in da rezultat ne bo tak, kot ste si želeli? Znate odmisliti napako ali vas žre do cilja?
Ne, me ne žre, sprejmem napako in grem naprej.
Leta 2015 je v Barceloni prvič zmagal v ironmanu.
Delujete zelo umirjeno. Vam kdaj popustijo živci?
Pred leti so mi, zdaj pa ne želim trošiti energije na tak način.
Torej kot otrok, ko ste trenirali tenis, niste nikoli zlomili loparja?
Seveda me je znotraj razžiralo, nikoli pa nisem zlomil loparja. Zavedal sem se namreč, da je ta lopar nekdo moral kupiti, da so ga plačali moji starši, da mi oni omogočajo ukvarjanje s športom in da moram to spoštovati. Že od malega se zavedam, da se stvari ne uničuje.
"Kolo in osebni računalnik sem si kupil z denarjem, ki sem ga dobil kot zavarovalnino pri prometni nesreči. Z denarjem sem vedno znal delati. Takrat sem naredil tudi licenčni izpit za fitnes inštruktorja. Vedno sem znal denar namensko porabiti."
Enako je bilo na smučanju. Imel sem samo en par smuči in ne štirih kot nekateri, zato sem znal paziti nanje. Na pripravah sem se najbolj obremenjeval, če sem izgubil rokavico. Vedel sem, da nam bo ostalo več denarja, če bom bolj pazil nanjo.
Vedno sem znal čuvati opremo. Kolo in osebni računalnik sem si kupil iz denarja, ki sem ga dobil kot zavarovalnino pri nesreči. Z denarjem sem vedno znal razpolagati. Takrat sem naredil tudi licenčni izpit za fitnes inštruktorja. Vedno sem znal denar namensko porabiti.
So vas tako vzgajali doma? Da je treba varčevati?
Nikoli nismo bili lačni, smo si pa vedno znali sami kaj narediti. To je verjetno ostalo v meni.
Bi rekli, da ste iznajdljivi?
Da.
Vaš brat živi na Floridi v ZDA. Vas je kdaj mikalo, da bi si življenje ustvarili na tujem?
Slovenija je zelo lepa, a nisem na nič vezan. Športniki smo na trgu in se skušamo znajti po najboljših močeh. Srečo imam, da že od nekdaj pozimi lahko treniram pri bratu. Redki imajo možnost trenirati sredi Miamija.
"Slovenija je zelo lepa, a nisem na nič vezan. Športniki smo na trgu in se skušamo znajti po najboljših močeh. "
Kaj pa nacionalna pripadnost? Bi bili pripravljeni nastopati za drugo državo? V mislih imam predvsem na Bahrajn, kjer ste že dve leti član njihove ekipe Bahrain Endurance 13.
Nekaj je nacionalna zavest, drugo pa naša krovna zveza. Kot sem že rekel, jaz sem športnik in če ne morem izvajati svojega programa, kaj naj? Leta so mi šteta, skušam kar najbolje izkoristit svoj čas.
Če bi vas kakšna druga država povabila, bi bili povabilo pripravljeni sprejeti?
Normalno, da bi ga. Vse zato, da bi prišel tja, kamor si želim, da bi ustvaril najboljši rezultat.
Je to sam vrh ironmana?
V glavi si tega seveda želim, a sem realen in vem, da so nekateri še boljši od mene. Bom pa seveda treniral tako, da bom to skušal doseči. Če bodo drugi boljši, bodo, s tem se ne obremenjujem, tudi 20. mesto mi veliko pomeni, če bom kdaj dosegel peto, pa še toliko lepše. Pri tem je predvsem pomembno to, da ostanem nepoškodovan. Za to se lahko zahvalim svojemu fizioterapevtu Gregorju Gradu, ki mi res zelo pomaga.
Rekli ste, da veste, kam spadate. Kje ste znotraj ekipe Bahrajn Endurance 13?
V ekipi nas je 13 in mislim, da sem v sredini. Pridružil se nam je tudi Alistair Brownlee, dvakratni olimpijski prvak v triatlonu (London 2012 in Rio 2016), ki se je pred kratkim udeležil polovičnega maratona in dobesedno odpihnil konkurenco.
Pravite, da spadate v sredino? Ste zelo samokritični?
Nič ni narobe, če sem kritičen do samega sebe, opažam pa, da večini slovenskih triatloncev ta samokritika manjka. Vsi kar mislijo, da so dobri.
Pri nas se je od nekdaj vlagalo v mlade. Jaz nikoli nisem dobil ničesar, ne za trenerja ne za štartnino. Vse si plačujem sam, zato pa sem tukaj, kjer sem, ker sem se od nekdaj moral znajti sam.
Zakaj ne?
Ne vem, ne poznam njihovih pogledov. Ne vem niti, kdo je trenutno selektor, nihče me ne pokliče. Če pa vprašam za denar, ga ni, ker je namenjen drugim.
Pravijo tudi, da gre pri ITU (triatlonske discipline, ki sodijo pod okrilje Mednarodne triatlonske zveze - International Triathlon Union) in ironmanu za različno stvar, če pa pogledamo druge države, je v Nemčiji ironman športnik leta, jaz pa v Sloveniji dobim nagrado za posebne dosežke, kot da bi že končal kariero. Meni se zdi to skregano z logiko.
V Sloveniji se na ironman očitno ne gleda kot na vrhunski šport.
"Ne vem niti, kdo je trenutno selektor, nihče me ne pokliče. Če pa vprašam za denar, ga ni, ker je namenjen drugim."
Morda zato, ker dolgi triatlon ni olimpijski šport.
Mogoče, pa vseeno, drugje ironman podpirajo.
Kako v Bahrajnu gledajo na triatlon?
V razvoju je. Začelo se je pred približno petimi leti tako kot v Sloveniji in se zdaj intenzivno razvija.
Pa princ Naser bin Hamad Al Khalifa, vaš veliki podpornik (njegov trener kolesarskega dela triatlona je Slovenec Milan Eržen, več o tem si lahko preberete v članku Sin bahrajnskega kralja vrti pedala v dolenjskem tempu)?
Vmes se je že lotil ironmana, a se je vrnil na krajše razdalje.
1