Sreda, 26. 5. 2021, 22.18
2 leti, 10 mesecev
Slovenec z unikatnimi fotografijami formule 1 navdušuje Hamiltona in Ricciarda #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,94
7
Fotograf Vid Voršič ob progi formule 1 ne stoji zato, da zgolj fotografira, temveč da lovi nepozabne trenutke, ki navdušujejo tudi dirkače in sponzorje. Zaradi natančnosti, unikatnih idej in umetniške žilice je s svojim delom pritegnil tudi Lewisa Hamiltona in Daniela Ricciarda.
Fotografija 37-letnemu Vidu Voršiču iz Ormoža pomeni veliko več kot trenutek, ujet v objektiv. Zanj je umetniško delo, v katerega lahko strmiš pol ure ter vsakič opaziš novo podrobnost in novo napako. Za dobro fotografijo prehodi tudi po 25 kilometrov na dan, z 20 kilogrami opreme, pri čemer pa na presenečenje mnogih na sprožilec pritisne bistveno manjkrat, kot bi pričakovali. V glavi si že vnaprej zamisli, kaj bo lovil, in ko trenutek zamrzne v času, gre naprej.
Največji izziv mu predstavlja lovljenje detajlov, ki so prostemu očesu ali na TV-sprejemniku nevidni, fotografije pa jih razkrijejo. Tako je v Monte Carlu v objektiv ujel redek prizor, ko je na pnevmatiki formule zgolj za pol sekunde viden odtis pločnika, a le, ko imajo formule najmehkejše pnevmatike in je temperatura nad 30 stopinjami Celzija. "S takšnimi detajli poskušam pokazati, kako neverjetna je formula 1," pravi.
Nekoč se je ukvarjal tudi z modno fotografijo, vendar se fotografiranje manekenk, modnih revij in zakulisja na modnih dogodkih ne more primerjati z vzdušjem na dirkališču. Ravno čar tega, da zamujenega trenutka ne morejo ponoviti in da ga zato nikoli več ne more ujeti v objektiv, je tisto, kar ga najbolj vznemirja. Delo ob progi in na dirkališču je zanj sanjsko in bi ga opravljal tudi brez plačila. "Sploh ne bi počel drugega. To je edini načrt, ki ga imam v življenju."
Kdaj se je začela vaša ljubezen do formule 1?
Že davno, ko sem bil še otrok. Ne vem točno, ampak že oče in stric sta vedno gledala dirke in tudi mene je potegnilo v to. Ne vem točno, zakaj, saj ne gledam MotoGP, ne gledam ničesar drugega. To pa me verjetno zaradi kompleksnosti nekako vleče. Na ta šport gledam bolj kot na neko špansko nadaljevanko kot pa na samo dirkanje.
Kako je sovpadala ljubezen do fotografije? Se je ta razvila zaradi formule?
Pravzaprav ne. Ko sem začel študirati, sem imel neko staro kamero. V sobi mi je bilo dolgčas in začel sem snemati neumnosti. V sobi sem snemal neke bedarije iz čistega dolgčasa. S kolegi smo snemali parodije spotov in takšne neumnosti in od tega me je nekako potegnilo k fotografiji, ker je bistveno težje narediti dobro fotografijo kot dober video. Večji izziv mi je narediti dobro fotografijo, ker video lahko montiraš, z glasbo malo zakriješ ... Človek, ki gleda, za nekaj sekund nazaj ne ve več, kaj je videl. Fotografijo pa imaš pred sabo in jo lahko gledaš pol ure, vidiš vsak detajl in vsako napako.
Kako se je začela zgodba s formulo 1, kako ste sploh prišli zraven?
S kolegi z Avtomanije, to je avtomobilistični portal, smo pred sedmimi leti snemali neke videoteste avtomobilov. Enkrat so me vprašali, ali bi šel z njimi v Monzo, in seveda sem šel. Mislil sem si, da bom prišel tja in ves navdušen začel fotografirati. Takoj ko sem prišel, je sledil hladen tuš, ker ko prideš prvič, dobiš akreditacijo samo za novinarski del, kjer lahko fotografiraš ljudi. Nimaš dostopa do proge, ker je zaradi varnosti omejeno število fotografov, ki lahko grejo tja. Potreboval sem približno dve leti, da sem sploh prišel do akreditacije za progo.
Če bi delal za agencijo, kot je Getty Images, bi jo takoj dobil. Jaz pa sem šel kot svobodnjak, ker nisem hotel delati klasičnih novinarskih fotografij, tega, kar se daje v časopise. Poskušal sem si ustvariti svojo nišo, ravno zaradi bolj osebnega pristopa. Zdi se mi, da tam ne vidiš, kaj se dejansko dogaja. Na enem ovinku je neka nesreča, jaz pa bi rad prikazal celo vzdušje na dirkališču in hitrost celega avta, to, kako brutalno je to.
Vedno iščem detajle, ki jih v drugih fotografijah ne vidiš. V Monte Carlu, na primer, je en del, kjer zapeljejo čez pločnik. Samo ko imajo najmehkejše pnevmatike in ko je temperatura nad 30 stopinjami Celzija, se za pol sekunde na pnevmatiki vidi vzorec pločnika. Če zadeneš pravi trenutek, dobiš ta vzorec, sicer pa izgine. Na televiziji se to s prostim očesom ne vidi, to vidiš samo skozi fotoaparat. Takšne detajle poskušam vedno iskati, da pokažeš nekomu, v kakšne podrobnosti gredo stvari pri formuli.
Vam je to uspelo ujeti?
Da.
Kako se razlikuje modna fotografija od fotografij formule 1? So kakšne vzporednice?
Ne. Pri modi je tako, da imaš tam ekipo, ki postavi vse. Najbolj na živce mi gre to, da prideš tja in najprej čakaš, da vsi spijejo kavice, potem se poskrbi za mejkap, stilisti se ponavadi prepirajo, da nekaj ni v redu. Štiri ure si tam in delaš dvajset minut, potem pa spet čakaš, da se bo nekaj dogajalo. Sploh v Sloveniji je večinoma vsaj en "šalabajzer" v ekipi, ki nekaj zafrkne, ti pa si na koncu podpisan pod fotografijo.
Pri formuli pa delam sam, če nekaj ni tako, kot mora biti, vem, da sem jaz kriv za to. Iskal bom rešitev ali naslednjič kaj naredil drugače. Požrl bom vse posledice zaradi sebe, ne pa zaradi nekega drugega človeka. Mislim, še vedno te včasih varnostnik ne pusti nekam zato, ker se je on odločil, da ne smeš tja, in to se mi je že zgodilo. A nas relativno ščiti FIA, oni določijo, kje je kdo lahko, oni določijo, komu se vzame akreditacija, če kaj narobe naredi. Če ti nekdo teži, da ne smeš v določeno cono, te bo varnostnik najprej odpeljal v pisarno EFE in oni določijo, ali si kaj delal narobe.
Bi lahko rekli, da je malo bolj regulirano?
Da, pa večja draž je, saj se dogaja od jutra do večera. Tukaj s tistimi dvajsetimi kilogrami opreme včasih prehodim po dvajset, petindvajset kilometrov, v Azerbajdžanu sem imel rekord 31 kilometrov v enem dnevu. Tam je mestna dirka in ne vozijo shuttli naokoli. Hoditi moraš peš, na strehe zgradb ... V soboto zjutraj so trening in še kvalifikacije in v času treninga pokriješ točke, ki jih želiš.
Sploh treninge imaš za vajo umetniških fotografij, na kvalifikacijah pa greš recimo na en ovinek, kjer je malo peska, ker veš, da tam vozijo na 110 odstotkov in je velika verjetnost, da bo kdo naredil napako. In tam se marsikaj zgodi, odletijo kakšni kamni ali kaj takega. Več je neke dinamike. Poleg tega je vse odvisno od tega, ob kateri uri se kaj dogaja, saj je vse odvisno od svetlobe. Več dejavnikov je, bistveno drugače kot manekenka, ki stoji pred steno in jo lahko fotografiraš dve uri.
Koliko fotografij naredite povprečno v enem dnevu?
Nihče, ki mu to povem, ne verjame, da jih naredim tako malo. Tisti, ki delajo za agencije, naredijo po štiri, pet tisoč fotografij, jaz jih naredim manj kot tisoč.
Kako to?
V glavi si zamislim, kaj bi rad dobil, malo naštudiram, in ko imam narejeno, grem naprej. Ne čakam na eni točki vsakega dirkača. Točno vem, kaj bosta "kupila" Hamilton in Ricciardo. Načeloma veš, da je Hamilton rad v središču pozornosti, tako da za njega naredim kakšen portret z ljudmi, otroki, da se vidi, da ima stik z oboževalci, ker je znan po tem, da rad na svojem profilu na Instagramu objavlja fotografije z njimi.
Paziš na to, da se recimo vidi ročna ura, saj lahko v stik s tabo stopi kakšen sponzor, ki želi kupiti fotografijo. Pri avtomobilih pa paziš, da se na čeladi vidi ime sponzorja. Če je atraktivna fotografija z dirkališča in je zamegljeno vse naokrog razen napisa na čeladi, bi to lahko pritegnilo. Na takšne stvari sem pozoren.
Načrtno hočete pritegniti tudi voznika in sponzorje?
Da, nekako moraš zaslužiti denar. Jaz bi, če bi imel neko plačo z neba, to delal kot hobi, toliko, da si pokrijem osnovne stroške, saj mi je to užitek delati. Načeloma pa vedno poskušam narediti fotografijo, ki bi jo sam rad imel na steni. Te stvari so tisti detajli, ki jih izpostaviš na fotografiji. Sam se poskušam postaviti v vlogo oboževalca, vprašam se, kaj bi si sam dal na steno. Za zdaj to kar deluje.
Vas je na podlagi tega opazil tudi Hamilton?
Da, pravzaprav njegov najboljši prijatelj, ki mu je urejal družbene medije. Enkrat je na Instagramu videl neko fotografijo, ki se je meni sicer zdela brezzvezna. Sploh ne vem, zakaj sem jo objavil. Potem mi je napisal, ali bi lahko kaj delali skupaj. On ima agencijo, s katero vozi znane ljudi na formulo. Njemu organizatorji plačajo, da na tekme pripelje recimo Willa Smitha, Shakiro ali kakšne znane nogometaše. Delali smo tudi z Barbaro Palvin, ki je zame najboljša manekenka na svetu. Te ljudi pripelje v Paddock Club, za katerega vstopnina znaša šest, sedem tisoč evrov ali pa še več. Tam se gibajo znani ljudje in na tak način ustvarjajo reklamo. Tako sem potem prišel še v druge kroge.
Tako se je torej začelo sodelovanje s Hamiltonom?
Tako, da. Zdaj mu vsako dirko pošljem fotografije in potem oni izberejo, kaj je primerno za objavo in kaj ni. Za večino fotografij sploh ne vem, kje pristanejo, mislim, da jih imajo za kakšne sponzorje. Ker tisto, kar objavijo, je malenkost.
Koliko pa jim računate za te fotografije?
Čisto odvisno od tega, za kaj gre. Načeloma daš za družbene medije paket. Pošljem jim 30 fotografij in mi plačajo 300 evrov. Imaš pa teh pet, šest ali deset strank. Če me oni najamejo, pa so drugačni zneski.
Ali ob objavi na družbenih omrežjih zahtevate, da vas primerno podpišejo, označijo?
Načeloma mi je čisto vseeno. Sicer vedno označijo ali napišejo spodaj, ampak meni je, ko dam fotografijo od sebe, čisto vseeno, kaj se z njo dela, kje je kdo podpisan. Ko je enkrat to plačano, me pravzaprav ne zanima. Vidim, da se ljudje dostikrat jezijo, če je nepodpisano.
A če se je objavila neka reklama, jaz pa sem s tem zaslužil, naj delajo s tem, kar hočejo. Je pa res, da se mi strašno j*** za denar. To je stvar, ki mi v življenju nič ne pomeni. Mogoče bi lahko včasih kje zaslužil več, ampak mi je vseeno.
Hamiltonu ste prodali tudi dve svoji natisnjeni fotografiji.
Več sem mu jih, več dirkačev ima moje fotografije. Včasih daš komu tudi kaj za darilo. Gre za na poseben način natisnjene fotografije, ki jih dela neki moški, ki je nekoč delal tudi z Versacejem. Vse fotografije so v črno-belem tisku, je najboljši na svetu v tiskanju s platino. Študiral je kemijo in se naučil iz platine narediti printe za fotografije. Vmes se je preselil v Arizono na 1.600 metrov nadmorske višine, ker je tam najboljša klima za takšne fotografije. Za Donatello še vedno tiska črno-bele fotografije. On mi je natisnil nekaj takšnih fotografij.
Kje ste ga spoznali?
Pravzaprav mi je on pisal, da je oboževalec mojih fotografij, in začela sva se pogovarjati. Živi v Milanu in vedno, ko grem tja, se dobimo v njegovem studiu, gremo na večerjo ...
Takšne natisnjene fotografije ste podarili tudi Hamiltonu?
Da. Takrat smo bili več časa skupaj in v tem postopku imaš nekaj časa, da se pogovarjaš s človekom.
Kakšen vtis ste dobili o enem najboljših dirkačev na svetu?
Tega si ljudje ne predstavljajo. On ve, kdo si, in ve, da dela s tabo, ampak njegovi asistentki moraš po telefonu vse opisati - zakaj, kako, kdo je natisnil fotografije, kaj je na fotografiji, s katere dirke je fotografija, vse. Potem prideš tja in ona te še enkrat zaslišuje. Potem gre do njega, ker ob dirkaškem koncu tedna mora biti on osredotočen samo na dirko in na nič drugega. Ona mu vse pripravi in on ve, kaj ga čaka.
Je zelo skromen, čeprav v medijih morda deluje drugače. Nekateri ga prikazujejo tudi kot malo vzvišenega, a čisto vsakemu človeku da občutek, da je on pomemben v pogovoru – ne Hamilton, ampak človek, s katerim se pogovarja.
Veliko stvari ga zanima, tehničnih stvari. Tiste natisnjene fotografije, pri katerih je samo material vreden tisočaka, sem mu prinesel ves ponosen, imel pa sem tudi digitalno natisnjeno fotografijo, ki je bila meni najboljša fotografija v tisti sezoni, in mu jo dal za darilo. Na koncu me je 15 minut spraševal o digitalni fotografiji, o tem, kako mi je to uspelo narediti, koliko časa mi je vzelo. Tehnično ga je vse zanimalo, tiste natisnjene fotografije so bile zanj stranskega pomena.
Drugače ste bolj oboževalec Daniela Ricciarda, kajne?
Ne oboževalec, midva sva kolega, piševa si kakšne bedarije. Tudi v "paddocku" se vedno pozdravljava, si kaževa sredince. V formuli mi vedno, ko me vidi, kaže sredinec. Drugi fotografi me sprašujejo, kako mi vedno uspe, ampak midva se zafrkavava, vedno, ko se vidiva, si kaževa sredinec. Pa tudi po Instagramu si pošiljava bedarije (smeh, op. p.).
Kako se je razvila ta naklonjenost?
Tisti, ki je delal za Hamiltona, je skrbel tudi za fotografije Ricciardia. Ricciardio je to videl in fotografije so mu bile všeč. Enkrat v Belgiji sem ga fotografiral, prišel je do mene in mi rekel: "What's up, legend?" (Kaj dogaja, legenda, op. p.), jaz pa sem zmrznil.
Je vedel, kdo ste?
Najprej sem mislil, da me zafrkava. Pač gre mimo, si nekoga izbere in mu to naredi, da ga malo zmede, ker pač takšen je. Potem mi je povedal, da ga je zanimalo, kdo sem. Poguglal je, čigave so fotografije. Od takrat smo delali skupaj. Zdaj v karanteni pa mi je na Instagramu pošiljal izzive za žongliranje s straniščnim papirjem in takšne bedarije, tako da imam dober odnos z njim in njegovim trenerjem.
Kako se počutite na dirkališču? Hodite tudi kaj v bokse?
Da, tudi. Mislim, imaš fotografe, ki imajo stalno akreditacijo. Tisti, ki delajo na vseh dirkah, dobijo celoletno, tako da jim ni treba zaprositi za vsako dirko. Oni lahko grejo s tem pred vsako dirko v bokse. Razen na dirki in kvalifikacijah je lahko samo nekaj fotografov v boksih, ker je bistveno bolj nevarno.
Razporediš si, da več pokriješ. Med treningom greš tja, kjer je najlepša svetloba, poskušaš naštudirati, kdaj bo najslabša svetloba, in greš takrat v bokse. Tam si tako ali tako v garaži in ne moreš narediti kaj drugega. Ponavadi si za tretji trening daš bokse, ker traja eno uro, vsi drugi treningi pa trajajo uro in pol. Najmanj časa izgubiš in tam lahko narediš samo nekaj stvari.
Ali lahko zdaj pridete že na katerokoli dirko?
Zdaj zaradi korononavirusa ne. Pred pandemijo pa sem lahko, da. Sicer še nisem vsega delal, nisem naredil cele sezone. Drugače pa načeloma na katerokoli.
Si vsa ta potovanja plačate sami?
Odvisno. Če grem kot svobodnjak, si plačam sam in upam, da bom tam naredil dovolj dobre fotografije, da se pokrije. Se mi pa že pet let ni zgodilo, da se ne bi pokrilo. Če te oni najamejo, pa oni poskrbijo za vse, tako da te čaka hotel in vozniki. Stroškov nimaš in dobiš neki proračun. Načeloma te tudi nagradijo v nasprotju s Slovenijo, kjer moraš prositi za svoj denar.
Prvič sem z ekipo Hamiltona delal tako, da so me oni najeli in pripeljali tja. Ko smo končali in se peljali domov, mi je tip rekel, da sem dobro opravil in da se morava samo še malo pogovoriti o ceni. Mislil sem si: "Pi*** ti m***, ti tudi ali kaj?" Kamorkoli na svetu prideš, na koncu se moraš cenkati za denar. Ampak rekel je, da naj kar dvojno računam, ker sem tako dobro naredil. Končno! Tako da je v redu.
Uživate v tem delu?
Da, seveda. V življenju sploh ne bi počel nič drugega. To je edini načrt, ki ga imam v življenju. Ne mislim delati drugega. V časih, ko je korona, vidiš, da je dobro imeti plan B, drugače pa ne bi delal drugega.
Fotografiral sem že vse, kar je mogoče fotografirati, pa nič ne pride blizu temu. Nikoli nisem delal nekaj tako zahtevnega, kot je to.
Praktično si od sedmih zjutraj do sedmih zvečer vsak dan tam. Pri modi lahko rečeš: "Enkrat se postavi sem in se nasmej." Tam pa ti odleti stvar mimo in nimaš ponovitve. Zelo zahtevno je tudi med dirkači.
Če kot primer vzamem Bottasa (Valtteri Bottas, op. p.) in Hamiltona. Za Bottasa si lahko za določen ovinek rečem, kakšno fotografijo bi rad naredil, in vsak krog dobim odlično fotografijo. Hamiltona lahko deset krogov na istem dobim, ker dosti bolj agresivno jemlje linije, plin drugače dodaja in avto se drugače obnaša. V istem avtu težko dobiš isto fotografijo. Če ga zamrzneš, dobiš, če pa želiš narediti nekaj ekstra ... Vsaka barva avta se drugače obnaša, na točko se postaviš in fotografiraš srebrni avto, če pride črni ali pa oranžni avto, pa se svetloba čisto drugače obnaša. Ne moreš narediti enake fotografije, ampak moraš najti drug pristop.
Vam je všeč, da je tako veliko izzivov?
To mi ustreza, da. Od jutra do večera imaš v glavi ves čas izzive. Včasih ti zaprejo kakšno fotografijo, ker prideš naslednje leto, tam je ograja in ne moreš fotografirati. Ali pa dajo rdečo cono in ne smeš tja. V Azerbajdžanu so zamaknili dirko za en mesec in nisem razumel, zakaj na eni točki svetloba ni več ustrezna. Pridem tja in ni bilo več tako, kot bi moralo biti. Do tiste točke sem hodil sto let, tam lahko narediš samo eno fotografijo in izgubiš veliko časa. Prišel sem na isti dan ob isti uri, ampak mesec dni kasneje in nič več ni bilo tako, kot bi moralo biti. Svetloba je dnevna, tista direktna svetloba, namesto kot takrat, ko je bil že zahod.
Spet nov izziv.
Da. Pri takih stvareh moraš vedno znova improvizirati.
Se v tem vidite še čez leta in leta?
Da, dokler bom živ, bom to delal brez težav. Opažam, da so tam zelo različni ljudje. Neka ženska, ki je vozila v Le Mansu pred približno petdesetimi leti in je zdaj stara kakšnih petinsedemdeset let, ima z možem svojo agencijo in fotografirata. Tako da se da.
Še več Vidovih fotografij:
Preberite tudi:
7