Nedelja, 15. 7. 2018, 4.05
5 let, 9 mesecev
Slovenski fotograf, ki dela za Rolling Stonese: Potreboval sem dve pesmi, da sem prišel k sebi #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,89
1
Miro Majcen je slovenski fotograf, ki ga je lani v svojo ekipo sprejela ena od najbolj legendarnih skupin vseh časov The Rolling Stones. Zaželeli so si ga kot uradnega fotografa za turneje na območju Evrope, kjer lovi najbolj posebne trenutke na odru, neverjetno energijo Micka Jaggerja in iskrice v očeh Keitha Richardsa.
S profesionalnim fotografiranjem se Miro Majcen ukvarja že 15 let, prvič pa ga je s fotografijo spoznal njegov oče, ki je vodil šolski fotokrožek. Rad ga je opazoval pri delu in se učil, a si nikoli ni mislil, da bo kdaj postal fotograf reporter, se spominja. "To me je zagrabilo pozneje."
A še preden ga je zasvojila fotografija, je bil naklonjen letalom, ki jih občuduje še danes. Hotel jih je fotografirati na mitingih, zato ga je pot pripeljala do profesionalne fotografije. "Do glasbe pa sem prišel prek prijateljev, ki so hodili na koncerte. Nekajkrat sem šel z njimi, kmalu vzel aparat s sabo in začel fotografirati. Postalo mi je všeč, energija me je povlekla notri."
Poglavje z Rolling Stonesi se je začelo avgusta lani s preprostim elektronskim sporočilom. V njem je pisalo, da so ga opazili, in ga povabili, da se jim kot uradni fotograf turneje No Filter pridruži na septembrskem koncertu v avstrijskem Spielbergu. In je šel. "Mislim, da sem potreboval dve pesmi, da sem prišel k sebi," se spominja prvega koncerta.
Začelo se je odlično: frontmen Mick Jagger je fotografijo, ki jo je posnel Miro, mesec pozneje nastavil kot naslovno fotografijo na svoji uradni Facebook strani in je še danes ni zamenjal, pretekli teden pa je dobil še dodatno potrdilo, da jih je očitno prepričal. Povabili so ga na koncert v Varšavi, kjer jim je pokazal, kako naše Blejsko jezero na določeni višini spominja na njihov prepoznavni znak, ustnice z iztegnjenim jezikom. Tudi to fotografijo so s ponosom delili na družbenih omrežjih in tako je naše slavno jezero v slogu rock‘n’rolla obkrožilo svet.
Mick Jagger na koncertu v Spielbergu. To fotografijo si je po koncertu izbral za naslovno fotografijo na svoji Facebook strani.
Kako ste postali uradni tour fotograf Rolling Stonesov?
Že več kot 15 let fotografiram koncerte, včasih tudi 100 na leto, če je dobro leto tudi 150. Tako spoznaš različne ljudi. Globalno gledano gre za majhen krog ljudi, ki so prisotni na turnejah tako velikih bendov, delajo z različnimi bendi, in tako pride do priporočil. Ve se, da na koncertu potrebujejo nekoga, ki je lokalen fotograf, potem pa pride e-pošta v slogu: "Živjo, sem ta in ta, smo te opazili in ali bi sodeloval z nami, potrebovali bi te takrat in takrat."
Ste takoj verjeli, da gre zares in da ni kakšna neslana šala?
Vedel sem, da je res, ker poznam ime menedžerke, zato mi je bilo hitro jasno, za kaj gre. Vedel sem tudi, da so me priporočili, zato se mi je zdelo, da bom prej ali slej dobil nek odziv.
Kako ste se počutili, ko ste prejeli to e-pošto?
Uf ... Če grem deset let nazaj, sem od Stonesov prvič dobil e-pošto, da jih lahko fotografiram na koncertu v Beogradu. A kot press fotograf. Lahko sem fotografiral le tri pesmi in sem bil zelo vesel, zdaj pa je bilo še petkrat huje (smeh). Seveda si vesel, a po eni strani veš, da je to še ena služba, po drugi strani pa si vesel, ker veš, da je to eden od največjih rock bendov, ki še vedno obstaja in dela. In da si z delom prišel v ožji krog te mašinerije, da so dejansko videli, da si zanimiv, in hočejo delati s tabo ...
Ste zagrizen oboževalec ali vam je kakšna druga skupina še bolj všeč?
Rad imam različne zvrsti glasbe, res pa je, da sem Rollinge vedno poslušal, bil na več koncertih, tudi že v srednji šoli. Na kakšnih žurkah smo s kolegi radi oponašali Keitha Richardsa, kako igra kitaro, te njegove znamenite gibe. Seveda, kdo pa ni oboževalec, ki ima rad to staro rock glasbo? Rollingi so le Rollingi. Čeprav se nekateri delijo na Beatle ali Rollinge, ampak jaz se nikoli nisem opredeljeval, meni je pomembno, da je muzika dobra, prav tako pa tudi energija, ki jo vidiš na odru.
Imam sicer dolge lase, zato vsi mislijo, da nažigam metal, a sploh ni res, zelo rad imam širino v glasbi. Tudi zato rad fotografiram različne koncerte, saj spoznam veliko nove glasbe. Sploh pri mlajših bendih prideš do zelo zanimivih izdelkov in ljudi.
Skupno je Miro Rollinge fotografiral že na sedmih koncertih - na dveh kot uradni fotograf turneje.
Kako je bilo kot uradni fotograf Rollingov fotografirati prvi koncert?
Prvega sem kot njihov uradni fotograf fotografiral v avstrijskem Spielbergu pri Zeltwegu septembra lani. Že pot do tja je bila cel podvig, saj sem bil blaten do kolen, koncert je bil namreč zunaj, na travniku. Tja sem torej prišel umazan do kolen, v zaodrje, kjer je precej sterilno okolje. "Uau, zdaj sem pa tukaj."
Prva stvar, ki sem jo tam videl, je bil Keith Richards z dvema telesnima stražarjema in svojo vudu palico, po kateri je znan. S to vudu palico je šel ven, saj z njo prikliče lepo vreme. Pred tem je bila namreč napoved, da bo zelo deževalo in tri dni pred tem tudi je.
A ti moraš biti kul, ne moreš ga kar ustaviti in pozdraviti. On je šel mimo, pozdraviš, pokimaš in greš tja, kamor moraš iti. Že prej po e-pošti dobiš zelo natančna navodila, kaj potrebujejo oziroma kakšen je potek dogodkov, časovnica, kdaj se fotografira meet&greet, kakšne fotografije potrebujejo ... Poleg tega ti še povejo, česa ne želijo.
In česa ne želijo?
Imajo čisto človeške zahteve, od tega, da človeka ne fotografiraš od spodaj gor, in tudi ti kot fotograf moraš vedeti, kako bo nekdo na tvojih fotkah videti dobro. Da nima recimo napol odprtega očesa, sline pri kotičku ustnic ... to so recimo kiksi, ki se včasih dogajajo. Potem oddaš te fotografije in ne veš, kaj se z njimi pri njih dogaja. Seveda vse pregledajo, nato gredo v odobritev ekipi od Micka, Keitha ... Te stvari preverijo in seveda si vsak želi, da je na fotki videti dobro. Oni s temi fotografijami lahko delajo kar hočejo, so lastniki fotografij.
Je Keithu uspelo pregnati dež?
Je, res ni več deževalo. Potem pa spet, a deluje.
Keith v akciji na Dunaju leta 2014.
Imajo člani kakšne posebne zahteve glede fotografiranja?
Ne, nič posebnega. Gre za to, da loviš neko energijo, nek detajl, kako se Keith nasmehne, ko pogleda kitaro, kako se z Mickom pogledata - to je tisto, kar je meni zanimivo, poleg vsega tistega na prvo žogo.
Ko Mick Jagger poje, je fotka očitna, ko Keith igra kitaro, tudi. A Keith Richards z nekim zanimivim ozadjem in Mick z nekim drugačnim ozadjem, v nekem drugem momentu - to je tisto, kar oni hočejo. In to je najtežji del tega posla - po eni strani narediti fotke, na katerih so rockstars, kot jih vsi poznamo, po drugi strani pa sebe kot fotografa dati v zgodbo in narediti še eno drugo vsebino. To se mi zdi najtežje - kako narediti tako fotografijo? Tam sem, omejen z gibanjem, ne smem dvigati rok, umikati se moram varnostnikom, ki tečejo za Mickom, ko gre na manjši oder ... Za seboj imam oboževalce, ki so plačali zelo veliko, da so lahko v prvi vrsti. Zelo veliko je teh faktorjev in prvič si tam. Če bi bil stokrat na koncertu, potem bi že vedel malenkosti.
Kakšen je bil torej tisti prvi občutek na prvem koncertu?
Mislim, da sem potreboval dve pesmi, da sem prišel k sebi. Potem sem si rekel "umiri se" in vklopil "work mode".
Koliko koncertov ste do zdaj fotografirali?
Do zdaj dva. Kot uradni fotograf. Kar je veliko na tej turneji, saj so imeli fotografa samo v Dublinu, dvakrat v Londonu in zdaj v Varšavi, kjer sem fotografiral jaz. Niso fotografirali vseh koncertov, samo tiste stvari, ki so jim pomembne. Enako je bilo na prejšnji turneji, kjer so imeli zelo malo fotografov. A tiste ključne trenutke so hoteli imeti zabeležene.
Imate v tem letu še kakšne koncerte?
Te turneje je zdaj konec. Kaj bo naprej, vedo samo oni.
Miro je ekipi Rollingov na nedeljskem koncertu 8. julija v Varšavi pokazal fotografijo Blejskega jezera, ki jo je posnel pred dobrima dvema mesecema.
Ste zadolženi za njihove koncerte v Evropi?
V Evropi, ja. Oni imajo ogromno nekih fotografov, s katerimi delajo že dlje časa, ampak radi pa tudi malo zamenjajo. Tako da ... nikoli ne veš. A ko si enkrat notri, te ljudje poznajo in vedo, kako delaš: ne gledajo samo tvojih fotografskih lastnosti, ampak tudi to, kako se ti z njimi razumeš, kako delaš, kakšen človek si.
Tako je, kot bi šel na razgovor za službo. Čisto enako. To traja, a ko te drugič pokličejo nazaj, že imaš službo. Zato sem bil res vesel, ko so me poklicali še za drugi koncert. Mick Jagger je celo fotko, ki sem jo naredil septembra, dal na uradno Facebook stran za naslovno fotko. Oktobra jo je dal gor in še vedno jo ima. In še to: na turneji bend vedno izda "tour book", nekakšen katalog, kjer so zbrane fotografije, podatki o turneji, in v tej zadnji je bilo ogromno mojih fotografij.
To je verjetno res dober občutek, saj to ostane?
Ja, to je za vedno.
Imate kakšne posebne privilegije kot njihov uradni fotograf?
Prav nič. Dobiš akreditacijo, ki ti omogoča dostop do tja, kamor moraš iti in to je to. Vsa njihova ekipa ve, zakaj si tam.
S to fotografijo je bil najavljen ekskluzivni intervju na BBC.
Fotografija s tourbooka za turnejo 2018.
Ste spoznali člane?
Ja, vse. Med fotografiranjem meet&greet za pokrovitelje in oboževalce te seveda predstavijo ljudem, saj jih takrat v zaodrju ni veliko. Peljejo te do ekipe, do njihovih osebnih varnostnikov, menedžerja. Ti si pač del ekipe in te predstavijo članom. "This is Miro, he's gonna do your show tonight, it's his first time." (To je Miro, on bo danes fotografiral koncert, to je zanj prvič, op. p.). V tem smislu. Potem so mi rekli, naj poskrbim, da bodo videti dobro (smeh). Drugič je bilo isto, spet te peljejo okoli. Charlie se je hecal z mano glede naglaševanja mojega imena, Keith ima močen stisk roke in globok pogled v oči ...
To ti da neko fajn energijo, potem sem bil res dobre volje. Sicer pa to ni tako, da bi se nekaj na veliko pogovarjali, saj so oni v neki svoji rutini, imajo vaje, družine ... svoje obveznosti. Ti nisi tam, da se boš družil z njimi, ampak da narediš fotografije, ki jih oni potrebujejo.
Kdo od njih pa je najbolj fotogeničen?
Ha! Ne vem. Vsak ima svoje momente. Keith, ko pozira in oddaja to svojo surovo energijo, kitara, roka, noga, potem ima pa momente, ko se smeji, ko se vidi, da uživa, ko se mu zasvetijo oči. Mick pa enako. Star je 74 let, dve uri teče po odru in se zraven smeji. Maha, skače, po mojem na koncert preteče 10 kilometrov. Vsak je en svoj patron. Tudi Charlie, čeprav ves čas deluje malo sramežljiv. Mick in Keith sta namreč tista, ki skrbita za glasbo, pri čemer Charlie in Ronnie ne sodelujeta veliko. Ko delajo dizajne za knjige in odre, sta pa glavna Charlie in Mick. Onadva naj bi bila tista, ki skrbita za to kreativo.
Miro trenutno dela še licenco, ki bi mu omogočila, da bi lahko pilotiral tudi zasebna letala. Bi morda kdaj lahko vozil tudi Stonese? "Nikoli ne veš," pravi.
Je bila vseeno kakšna negativna izkušnja?
Nobene negativne izkušnje, čisto nobene. Sprejmejo te z odprtimi rokami, vse ti dajo na voljo, kar potrebuješ. Dajo ti tudi navodila, pri kateri pesmi je dobro malo več fotografirati Keitha, potem pa je vse odvisno od tebe, nihče ti ne stoji za vratom. Oni sicer pričakujejo, da se pripraviš, in tudi jaz sem si ogledal njihove koncerte na YouTubu, vedel sem, kaj se dogaja. Že pri prvem sem vedel, kaj se bo dogajalo. So pa vedno neki posebni trenutki, za katere nikoli ne veš, kdaj se bodo zgodili.
Verjetno dobite seznam pesmi vnaprej, da je to lažje?
To dobiš, ja. To morajo imeti načrtovano tudi zaradi luči. Potem že veš, da je pri Sympathy for the Devil vse v rdečem, dim se vali, Mick je oblečen malo drugače, potem ko Keith zapoje dva komada, pozirata skupaj z Ronniejem ... ko je Gimme Shelter, na oder pride spremljevalna pevka Sasha Allen in imata z Mickom duet. Veš, da prideta bolj naprej, točno se ve, kdaj pride bolj naprej tudi Keith na manjši oder, pa se tam zgodi kakšna poza ...
Ste zdaj še večji oboževalec, kot ste bili?
Seveda, saj postaneš del ekipe. In ko si del ekipe, ti je zelo kul.
Ena od Mirovih prvih fotografij. Keith v Beogradu leta 2007.
S tem so možnosti, da bi postali uradni fotograf še kakšnega drugega svetovno znanega benda, še večje?
Ja, saj to je pa res referenca. Seveda pomaga. Ko prideš do nekega tour menedžerja in mu poveš, s kom si delal, je to precej drugače. V tem poslu vse temelji na poznanstvih in zaupanju, gre za nek notranji krog. Čisto drugače je, če prideš tja kot fotograf za nek lokalni medij, kjer si, denimo pri Rollingih, omejen na dve pesmi, drugo pa je, če delaš prav z bendom, si z njimi na turneji.
Kako sta si podobna koncerta, ki ste ju do zdaj fotografirali zanje?
Produkcijsko precej, ker je šlo za isto turnejo, pesmi so v 70, 80 odstotkih iste, potem pa malo menjajo. A eno je fotografirati na polju, kjer je bil prvi koncert, drugo pa na stadionu. Energija je vseeno malce drugačna. So pa drugače oblečeni, drugače so videti ... vsakič se kaj spremeni. Že leta 2014, ko sem jih fotografiral na Dunaju, je bila čisto druga logika, leta 2007 v Beogradu tudi, tam smo lahko prišli še bližje odru. Lahko smo naredili kar nekaj dobrih fotografij.
Stonesi na kupu, Dunaj 2014.
Kaj pa je tisti najboljši spomin s teh dveh koncertov?
Vse (nasmeh). Ko pogledaš ves material, ki si ga posnel ... vidiš celotno izkušnjo, cel paket.
Ko si rečeš "fak, Stonese slikam". Splačalo se je ne spati in imeti podočnjake. Vesel si, seveda. Super je in da ti ogromno zagona za naprej, vsaj meni. Keep on tryin' (vztrajaj, op. p.), pozitiva, ki jo moraš imeti v tem poslu.
Veš, velikokrat te tudi zavrnejo in ne moreš priti zraven, ne dobiš dovoljenja za fotografiranje. Lahko si zelo omejen, tudi kot press fotograf, tudi ko delam za svoj medij 24ur.com, včasih ne dobim akreditacije. V tujini nihče ne ve za nas. V Sloveniji ni težav, v tujini pa. Jih moraš prepričati s svojim delom. Meni bo to z Rollingi ostalo za vedno, plus še ta zgodba z jezerom.
Keith Richards v akciji (Spielberg 2017). Ta se je pojavila v tourbooku čez dve strani, zraven pa še del njegove kitare na video wallu.
Kako se je vse skupaj pravzaprav zgodilo?
V prostem času sem ljubiteljski pilot in enkrat smo se že pogovarjali o tem, da Blejsko jezero z določenega kota spominja na Rollingov jezik. Pred približno dvema mesecema sem ravno letel na tistem območju in sem ta kader ujel skozi okno. Šlo je za hiter posnetek, na katerem je videti dobro. Že če greš višje za eno linijo, tega ne vidiš, če greš nižje, vidiš jezero. Potem smo že takrat to fotografijo delili na družbenih omrežjih, tudi kolega, ki ima muzej Rolling Stonesov (v Portorožu, op. p.), jo je delil. A takrat se ni prijelo.
Še ena fotografija, ki so jo uporabili za tourbook za turnejo 2018.
Preteklo nedeljo, ko smo bili v zaodrju koncerta v Varšavi, smo se z ekipo pogovarjali, od kod smo, sem jim seveda povedal o Sloveniji, da je lepa in da jo morajo videti. Potem sem jim pokazal to fotografijo in so bili čisto navdušeni. Prosili so me, če jim jo pošljem, pokazali so jo bendu ... Naslednji dan pridem domov in odprem Instagram, kjer so se vsuli všečki, sledilci in vidim, da so me označili pod fotografijo in jo objavili. Lušten moment.
Morda veste, ali je kdo od članov komentiral to fotografijo?
Ne vem, saj z njihove strani nimam nekega odziva, a kolikor mi je uspelo slišati, je bila vsem všeč. Namreč, vsako stvar, ki gre pri njih na družbena omrežja, odobri bend. Mogoče ne osebno vsak, ampak vsaj osebni asistent Micka in Keitha. Mick pa menda sam na Twitterju objavlja stvari, to fotografijo pa so objavili povsod: na Twitterju, Facebooku, Instagramu in še na njihovi uradni aplikaciji. Tako da je šla po celem svetu. Super je bilo in fino se mi je zdelo. Poleg tega so zraven napisali lepo besedilo, lepo so povedali, kje je.
Does this remind you of anything...? Taken by one of our tour photographers - Miro Majcen flying over Lake Bled in Slovenia!
Posted by The Rolling Stones on Monday, July 9, 2018
Pa še pošteni so bili in vas omenili.
Ja, bili so fer. Avtorjev pri kakšnih fotografijah velikokrat ne navedejo. Ravno to je ta profesionalizem, ki pride zraven na tej ravni. Oni se točno zavedajo, kaj ti pomeni, ko te navedejo kot avtorja. Na njih pa je, ali ti ga dajo ali ne. To je bil en tak lep zaključek turneje s slovenskim jezerom.
Mick Jagger je s to Mirovo fotografijo najavil koncert v Amsterdamu.
1