Nedelja, 8. 4. 2018, 19.55
6 let, 7 mesecev
Slovenski fotograf v New Yorku, ki si ga je zaželela svetovno priznana revija
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,43
Jaka Vinšek že skoraj deset let živi v betonski džungli, ki uresničuje sanje. New York je prav z neskončnimi možnostmi ustvarjanja tudi njega prepričal, da Slovenijo pusti za sabo in se prepusti čarom velemesta. Slovenijo pogreša, a v New Yorku je za njegovo delo meja le nebo.
Na vprašanje, kaj najbolj pogreša iz Slovenije, Jaka Vinšek izstreli: "Naravo." Še vedno se namreč zelo dobro spominja, kako je kot majhen deček, ki je odraščal v Kranju, takoj po šoli lahko smuknil deskat na sneg na Krvavec ali s kolesom na Katarino.
"Živel sem z naravo. V zadnjih letih, ko je navdih New Yorka kot mesta počasi izginil, se mi je zazdelo, da mi manjka prav tega: narave."
Z New Yorkom je tako kot z ljubeznijo
Leta 2009 se je pojavila priložnost za sodelovanje pri produkciji ameriške znamke Anthropology, kar ga je najprej popeljalo v Abu Dabi, nato pa ga je glavni fotograf Frederic Lagrange, čigar asistent je bil, povabil v New York. "Sprva ga nisem jemal resno, potem pa sem si rekel, zakaj ne."
New York je postal njegov začasni dom, Jaka pa si je uresničil sanje, saj si je vedno želel živeti v tujini, pravi.
Naravo najde zunaj New Yorka. Na fotografiji z ženo Kate odkriva Maine.
S prijatelji na plaži
"V nekem trenutku se moraš odločiti, ali boš ostal ali ne. Ker če prideš za pol leta ali eno leto, si ves čas na začetku. Tam moraš biti več let, da se dobro utečeš."
Že dobrih pet let ima v Brooklynu svoj studio, v katerem je polno zaposlen s fotografiranjem in snemanjem kratkih dokumentarnih filmov ter reklamnih oglasov. A čeprav se zdi, da navdih ves čas črpa iz mesta, tudi to sčasoma izgine.
"Ko se nekdo, ki se ukvarja z umetnostjo, sploh fotograf, preseli v New York, ima kar naenkrat ogromno navdiha. Na ulicah, na primer, je zelo veliko narodnosti, tukaj se vsakodnevno govori okrog 800 jezikov. Neka atrakcija, neki navdih je vsekakor."
Ampak po nekaj letih je tako kot v ljubezni; na začetku je vse super, potem pa se vsega navadiš, če aktivno ne skrbiš za vsakodnevno osvežitev in inovativnost. Kaj pa vem ... V zadnjih dveh letih sem imel malo bolj depresivno obdobje, ker me mesto ni več tako navdihovalo.
Za letos pa si je rekel, da se bo popolnoma predal poslu, in začelo se je zelo dobro.
Delo za Harper's Bazaar? Samo še eno delo.
Že januarja se je lahko pohvalil z delom za svetovno priznano modno revijo Harper's Bazaar, ki ga je najela za modno fotografiranje teniške igralke Sloane Stephens, ki zaseda 12. mesto na ženski svetovni teniški lestvici in je zadnja zmagovalka odprtega prvenstva ZDA. Delo je z veseljem sprejel, čeprav ga moda najmanj privlači. "Moda se mi zdi precej grenka kategorija zaradi več razlogov, predvsem pa zaradi izkoriščanja delovne sile. Zato se je morda malo izogibam, ampak občasno rad naredim kaj takšnega."
A kakšnih nadaljnjih referenc si zaradi Harper's Bazaarja ne obeta, saj je modni svet za fotografe precej zaprt, razlaga. "V New Yorku ima vsak urednik vsake revije toliko fotografov, s katerimi dela, da se redko zgodi, da bi videli recimo moje delo za Harper's Bazaar. Trg je tukaj res velik. Zame in moje sledilce se to seveda zelo dobro sliši, zame osebno pa je to samo še eno delo."
Jaka Vinšek za ameriško izdajo revije Harper's Bazaar
Sloane Stephens je takole pozirala našemu fotografu.
Privlačijo ga teme, ki šokirajo ljudi
Večje ko je delo in večji ko je naročnik, manj kreativne svobode ima umetnik, dodaja. Sam zato najbolj uživa v ustvarjanju različnih dokumentarnih filmov, ki dajo ljudem misliti. "Najbolj me navdihujejo projekti, ki prikazujejo teme, ki so za ljudi neprijetne. Stvari, ki nekoliko šokirajo ljudi."
Eden od zadnjih, ki je pretresel tudi njega, je celovečerni dokumentarni film o koncu življenja in o ljudeh z neozdravljivimi boleznimi. "Zelo se osredotoča na umiranje in na težave ob koncu življenja."
Dokumentarni film z naslovom Defining Hope bodo konec aprila predvajali na kar 175 televizijskih postajah po vsej Ameriki. Jaka je v objektiv ujel njihovo razmišljanje o tem, kaj jim pomeni največ v najbolj krhkih trenutkih življenja:
Med snemanjem dokumentarca z režiserko Carolyn
Jaka z ovčko Jaka: "Snemal sem porod ovčke in ker niso vedeli, kako naj ji dajo ime, so uradno v dokumente zapisali Jaka (smeh, op. p.). Z veseljem povem, da ovčka ni šla za klobase, ampak lepo živi na kmetiji z drugimi živalmi in starejšimi občani, kjer ima lepo življenje in dela družbo upokojencem."
Pred dvema letoma je bil uradni fotograf prve pasje poroke v New Yorku. Poročil se je Toast, eden najslavnejših psov na svetu, ki ima na Instagramu preko 370 tisoč sledilcev.
Ganil ga je tudi projekt z ameriškimi staroselci v Alabami, ki so ga snemali za promocijo njihove kulture, zgodovine in tudi dileme v politiki. V tem projektu je res užival, pravi. "Če bi lahko kaj takšnega počel vse življenje, bi takoj pristal."
Golota za goloto
Obožuje tudi portretno in dokumentarno fotografijo, ki se osredotoča na osebnost in intimo človeka, ter – morda malce bolj provokativno temo – goloto.
Žena mi je nekoč rekla, da res ne morem biti še en moški med fotografi, ki fotografira gole ženske. Da imam preveč inteligence v glavi in da naj se spomnim česa drugega (smeh, op. p.).
Zato se je tega na začetku lotil tako, da je v goloti fotografiral samo tiste, ki so bili pripravljeni golega fotografirati tudi njega. "Nismo bili istočasno goli in nikakor ni bilo nikakršnih zlorab, kakor poslušamo dandanes. Ko nekoga fotografiram, mu omogočim, da med snemanjem vidi fotografije, ko nastajajo. Neprestano tudi preverjam, da ne prestopim meje nelagodja pri mojih subjektih," opozarja.
Fotografije za projekt Reversed
Fotografije za projekt Reversed
Kot fotografa ga bolj kot golo človeško telo fascinira dejstvo, koliko mu nekdo zaupa in kako blizu ga spusti. Fotografije niso v stilu Playboya, a so še vedno seksi, razlaga.
"Vendar tega ne delam zaradi izražanja samega sebe, temveč zaradi zanimanja za ljudi. Bolj kot golo telo me zanimajo osebnost človeka in njegove misli, saj menim, da se prevečkrat skrivamo za oblačili in modo. Zato tudi po koncu snemanja naredim kratke intervjuje, kjer se pogovarjamo o tem."
Na fotografiranju v Los Angelesu
Prevzel newyorško mišljenje "work hard, party hard"*
Čeprav je New York mesto, kjer ljudje – tudi Jaka – delajo od jutra do večera, znajo tudi uživati na veliko. "Tukaj itak pravijo "work hard, party hard" (hudo delaj, hudo se zabavaj, op. p.; smeh, op. p.). Šalo na stran, a dvakrat med tednom, pa tudi ob koncu tedna, si zunaj prav gotovo do 23. ali 24. ure že samo zaradi razdalje. Ker je mesto tako veliko, ti vzame veliko časa, če se hočeš z nekom videti."
Nihče se ne druži v stanovanjih. Ker vsak živi na drugem koncu mesta, se vedno dobiš v baru ali restavraciji, zato gre polovica plače za družabno življenje.
Veliko gre tudi za prehrano, čeprav ni najbolj zadovoljen s ponudbo sveže zelenjave v trgovini. "Tam težko dobiš normalno hrano, ki ni pripotovala čez pol sveta, če pa greš na tržnico, je veliko dražje, no, ampak je tudi pri nas. Vendar - ko sem živel v Kosezah, sem imel do koseške tržnice pet minut, tukaj pa s kolesom ali vlakom potrebujem pol ure."
Z ženo Kate
Z ženo Kate
Domotožje poteši s hrano in pijačo, ki ga spominjata na dom
Ker je New York res prava betonska džungla, iz katere potrebuje dobro uro vožnje, da se prebije do zunanjega sveta, predvsem njemu ljube narave in hribov, sta z ženo Kate, ki je Američanka, začela razmišljati o selitvi v Los Angeles. Tam je to lažje izvedljivo, hkrati pa je narava zanimivejša.
"Lansko jesen sva bila tam en mesec. Ona je bila zelo navdušena, jaz pa tudi vidim, da bi bila možnost pohajkovanja in uživanja v naravi veliko večja. In še hrana je bolj kakovostna." Los Angeles je zato vedno bolj vabljiv, a ima velik minus, ker je še bolj oddaljen od Slovenije. "Nočem biti še dlje od družine v Sloveniji."
Domov pride enkrat ali dvakrat na leto, vmes pa si domotožje poteši z vsem, kar ga spominja na domovino: z Radensko, Fructalovimi sokovi, slovenskimi vini in včasih sardinami Eva. "No, to sicer ni slovensko, pa vendar. Tukaj imajo Srbi dobro restavracijo Kafana, neki Hrvat pa čudovito poletno Rivero. Čeprav večinoma jem vegetarijansko, si tam enkrat na leto privoščim čevapčiče, ker so res dobri. S kajmakom v lepinji."
