SiolNET. Sportal Avtomotošport
5,02

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju: Tim Gajser

Gajser po eni težjih sezon: Neizmerne bolečine so zdaj samo še preteklost

5,02

termometer

Tim Gajser
Za najboljšim slovenskim motokrosistom Timom Gajserjem je težka sezona. Zaradi hudega padca v februarju bi se lahko končala, še preden se je dodobra začela. Na fotografiji je skupaj s Špelo Motaln, ki je njegova skala v prenesenem pomenu in desna roka. Foto: Ana Kovač

"Zadnji dve sezoni sta me naučili, da vse dosti bolj cenim, tudi zmage. Ko sem samo zmagoval, so se mi zdele samoumevne, zdaj so vredne precej več," dobra dva meseca po končani sezoni, ki so jo posredno ali neposredno vseskozi spremljale posledice trojnega zloma čeljusti iz pripravljalnega obdobja, razmišlja Tim Gajser, svetovni prvak v elitnem motokrosističnem razredu MXGP v letu 2016 in v razredu MX2 leto prej.


Gajserja smo obiskali v Framu, kjer sta si s Špelo ustvarila dom. Tako kot motor in čelado, tudi hišno ograjo krasi številka 243, ki na simboličen način označuje datum rojstva (24. marca) Žana Gajserja, pokojnega Timovega brata. Gajserja smo obiskali v Framu, kjer sta si s Špelo ustvarila dom. Tako kot motor in čelado, tudi hišno ograjo krasi številka 243, ki na simboličen način označuje datum rojstva (24. marca) Žana Gajserja, pokojnega Timovega brata. Foto: Ana Kovač Medtem ko so predstavniki zimskih športov že dodobra zakoračili v novo sezono, je Tim Gajser, nekdanji svetovni prvak v elitnem razredu motokrosa, zakorakal v novo pripravljalno obdobje.

Za njim je, milo rečeno, zanimiva sezona. Lahko bi se končala, še preden se je dodobra začela. Pred desetimi meseci, 18. februarja, se je namreč na tekmi v italijanski Mantovi hudo poškodoval. Po lanskem zlomu lopatice, ki mu je izdatno otežila sezono, si je letos zlomil čeljust, in to na kar treh mestih. Kljub težavnosti poškodbe je izpustil samo prvo tekmo sezone in s prizorišča na prizorišče stopnjeval tempo. Vse do zadnjega se je boril za tretje mesto v skupnem seštevku svetovnega prvenstva, na koncu pa za las pristal na četrtem.

Štirica označuje tudi število nazivov motošportnik leta, ki so mu pripadli v zadnjih štirih letih, medtem ko je bil za deseti naslov državnega prvaka pred kratkim nagrajen s kristalno čelado. Obe lovoriki hrani na častnem mestu v dnevni sobi, medtem ko se ostali nahajajo v posebni sobi, večina lovorik pa je ostala v družinski hiši Gajserjevih v kraju Pečke pri Makolah.

22-letna vrhunskega športnika smo obiskali v Framu, kjer sta si z izbranko Špelo, ki jo označuje kot skalo in desno roko pri vsem, česar se loteva, ustvarila dom. Ta sicer ni v močnih rdeče-rumenih barvah, kot je družinska hiša Gajserjevih, sta pa rdeča barva in številka 243 (24. 3. je rojstni datum Timovega brata Žana, ki je kot otrok umrl v tragični nesreči) vseeno prisotna.


Trojni zlom čeljusti, ki se je zgodil med doskokom na februarski dirki v Italiji, je pozabljen. Trojni zlom čeljusti, ki se je zgodil med doskokom na februarski dirki v Italiji, je pozabljen. Foto: Ana Kovač

Ravno na dan najinega pogovora mineva natanko deset mesecev (18. februar 2018) od vaše zadnje hude poškodbe, trojnega zloma čeljusti, ki se je pripetila pri doskoku na eni od italijanskih dirk v fazi priprav na začetek lanske sezone. Koliko se še spomnite tega dne?

Čim manj poskušam razmišljati o tem. To je zdaj preteklost. Ni bilo lepo, padec je bil hud, poškodba pa dokaj zahtevna. A če pogledam z drugega zornega kota, glede na vse, kar se mi je zgodilo, lahko samo rečem, hvala Bogu, lahko bi bilo še huje.

V prvih dneh po poškodbi je bilo zelo težko, bolečine so bile neizmerne. Nisem mogel ne govoriti ne piti in ne jesti. Težko je bilo, zdaj je to že preteklost.

Gajserjev padec v Mantovi:

Predstavljam si, da ste si morali pomagati z zelo močnimi protibolečinskimi tabletami …

Res je, ne spomnim se sicer, katere so bile, so mi pa pomagale. Spomnim se, da sem v dveh tednih po padcu močno shujšal, izgubil sem tri do štiri kilograme, kar je pri moji konstituciji ogromno. Ničesar pravega nisem mogel zaužiti, samo zmleto hrano. Takoj ko sem lahko vsaj malo odprl usta, sem začel jesti po mali žlički …

Prvo operacijo so zdravniki izvedli v Italiji, kmalu po padcu. Naslednji dan v dopoldanskih urah so me premestili v Maribor, kjer so me znova slikali in ugotovili, da moj ugriz ni pravilen, ampak da je postrani. Tudi čeljust ni bila dovolj fiksirana, kovinskih ploščic je bilo premalo, da bi jo med vožnjo ob obremenitvi držale skupaj … Zdravniki so se odločili za dodatno operacijo, zbral se je res cel kup kirurgov in specialistov, dodali so še dve ploščici, tako da sem poleg 20 vijakov imel v ustih kar štiri.

Šestega novembra sem imoral na še eno operacijo, kjer so mi železje končno odstranili iz ust. Vse je šlo po načrtih …

Koščki "železja", ki so od marca do novembra skrbeli za kompaktnost Gajserjeve čeljusti. Koščki "železja", ki so od marca do novembra skrbeli za kompaktnost Gajserjeve čeljusti. Foto: Ana Kovač

Jih hranite za spomin?

Imam jih, da. Po operaciji sem si vzel skoraj štiri tedne časa za celjenje rane, za okrevanje, odpočil sem se, tako da sem pripravljen za novo sezono.

Koliko sta zadnji dve poškodbi, če trojnemu zlomu čeljusti dodamo še zlom lopatice v prejšnji sezoni, vplivali na vas v psihološkem smislu? Ali v podzavesti čutite zavoro, zaradi katere ste na progi bolj zadržani, še bolj previdni? Ali na progi to lahko povsem odmislite? Deskar Žan Košir denimo pravi, da v vsakdanjem življenju stalno misli na poškodbo, medtem ko jo na snegu lahko povsem odmisli.

Na začetku sem res imel težave, a ne, da bi to bil strah, zaradi katerega si ne bi upal sesti na motor … V mislih me je vendarle grizlo, kaj če bo šlo spet kaj narobe, če se spet poškodujem, če bom moral spet čez vse te bolečine …

Damir Grgić Sportal Žensko košarko povzdignil in ji postavil trdne temelje

Sčasoma sem to poskušal odmisliti, se sprostiti in ne misliti na to, čeprav je to vse prej kot lahko. Iz tekme v tekmo je bilo lažje, vedno bolj sem bil sproščen.

Čeprav vem, da v tej sezoni še nisem bil tisti pravi, tudi na koncu sezone, ko so bili rezultati res spodbudni (sezono je končal z drugim mestom v Imoli), sem imel še kar nekaj rezerve, še nekaj prostora za napredek.

"Po operaciji v začetku novembra sem si vzel skoraj štiri tedne časa za celjenje rane, za okrevanje, odpočil sem se, tako da sem pripravljen za novo sezono." "Po operaciji v začetku novembra sem si vzel skoraj štiri tedne časa za celjenje rane, za okrevanje, odpočil sem se, tako da sem pripravljen za novo sezono." Foto: Ana Kovač

Koliko ste v teh dveh sezonah, ki sta bili po sanjski sezoni leta 2016, ko ste pri rosnih 19, 20 letih postali svetovni prvak elitnega razreda MXGP, na vrsti dve leti preizkušenj, osebnostno zrasli?

Nedvomno. Ko si na vrhu in vse teče kot po maslu, je najlepše, ko pa pridejo sezone, kot sta bili zadnji dve, ko se ne izteče vse po načrtih, ko te udarijo poškodbe, ko dobesedno padeš na kolena … Ravno takrat je najbolj pomembno, da se pobereš, da nikoli ne obupaš, da vztrajaš pri tem, kar rad počneš.

Čeprav takrat ni enostavno, je pa to tisto, kar naredi razliko. Da ne obupaš in vztrajaš. Zadnji dve sezoni sta me naučili ogromno. Čakale so me velike preizkušnje. Daleč od tega, da bi samo zmagoval, kot sem bil vajen v preteklosti, sta me pa ravno ti dve sezoni naučili, da vse dosti bolj cenim, tudi zmage. Ko sem samo zmagoval, so mi bile samoumevne, zdaj so vredne precej več.

Gajser o težkih trenutkih:

Kdaj je bilo najtežje, ste kdaj želeli obupati?

Ne, tako daleč sicer ni šlo, je pa res, da sem se velikokrat tudi razjokal. Tako je, pride tako daleč. Sem se pa vedno pobral.

Predstavljam si, da je prva skala, ki vam je v takih trenutkih najbolj trdno stala ob strani, vaše dekle Špela. Kaj pa drugi, kako zvesti so vam bili v tem času pri vaši ekipi, pri Hondi?

Da, Špela je prva, ki je ob meni. Tudi v ekipi so pokazali veliko razumevanja in podpore. Še posebej letos, ko sem se poškodoval še pred sezono in zaradi padca izpustil samo eno tekmo svetovnega prvenstva, nisem čutil pritiska z njihove strani. Rekli so, da se bomo sezone lotili postopoma, iz tekme v tekmo, pa bomo videli, kako bo šlo.

Vsi so mi stali ob strani, čutil sem podporo. Skovali smo načrt, da do sredine sezone poskušam stopiti na zmagovalni oder in od tam graditi naprej. To smo tudi uresničili. Naš cilj je bila še uvrstitev na tretje mesto v skupnem seštevku svetovnega prvenstva, ki pa se mi je za las izmuznilo (Clement Desalle je na tretjem mestu imel zgolj 16 točk prednosti, op. p.)

Konec koncev smo bili s sezono zadovoljni, čeprav je daleč od tega, kar smo si zastavili pred sezono.

"Zadnji dve sezoni sta me ogromno naučili. Čakale so me velike preizkušnje, daleč od tega, da bi samo zmagoval, kot sem bil vajen v preteklosti, sta me pa ravno ti dve sezoni naučili, da vse dosti bolj cenim, tudi zmage." "Zadnji dve sezoni sta me ogromno naučili. Čakale so me velike preizkušnje, daleč od tega, da bi samo zmagoval, kot sem bil vajen v preteklosti, sta me pa ravno ti dve sezoni naučili, da vse dosti bolj cenim, tudi zmage." Foto: Ana Kovač

Pogled na uvrstitve ni slab, štiri druga mesta, tri četrta, ni pa na vašem letošnjem statističnem računu nobene zmage. Kakšen udarec je to za nekoga z zmagovalno mentaliteto, še posebej po sezoni 2016? Je to udarec za ego ali ste se naučili krotiti ambicije?

Zavedam se, da letos nimam nobene zmage in da je zmanjkala pika na i. To ostaja cilj v naslednji sezoni. Želim se vrniti na vrh, rad bi spet okusil zmago.

Domen Škofic Innsbruck Sportal Iz težkih trenutkov je potegnil največ: Ko se opečeš, se največ naučiš #video

Kar zadeva konkurenco, mislim, da sta Jeffrey Herlings in Antonio Carioli (prvo- in drugouvrščeni na svetovnem prvenstvu v MXGP, op. a.) svojo raven dvignila še za stopničko višje. V letošnji sezoni sta naredila ogromen napredek. Ocenjujem, da sem bil na začetku sezone kar dve stopnički pod njuno ravnjo, proti koncu pa sem se jima zelo približal. S Cariolijem sva si bila že zelo blizu. Vem pa, da me čaka še kar nekaj dela.

O piki na i, ki je zmanjkala v letošnji sezoni in spoštovanju med dirkači:

Kako drugi dirkači gledajo na vas? Vas imajo za enakovrednega ali ste v njihovih očeh zgolj mladenič, ki mu je v prvi sezoni z velikimi igralci v razredu MXGP pač uspelo?

Glede na rezultate in na naslov svetovnega prvaka me spoštujejo, je pa res, da sem v tem razredu še med mlajšimi. Carioli je star 32 let, povprečna starost v MXGP je 26, 27 let. Sam sem z 22 leti še precej mlajši od konkurence. Mislim, da drug do drugega gojimo spoštovanje in da med nami ni nobene umazane igre.

Matjaž Kek Sportal Ni kaj, Matjažu Keku se je razvezal jezik #video

Tudi nobenih škandalov niso mediji nikoli povezovali z vami ... Tudi po šampionski sezoni nismo brali člankov o tem, da bi z motorjem ali avtom zunaj dirkališč razkazovali mišice ali kaj podobnega. Ste se vedno znali kontrolirati?

Nimam in nnikoli nisem imel časa, da bi razmišljal o katerikoli drugi stvari kot o motokrosu. Živim, diham, spim, jem in počivam za motokros. Za kaj drugega nimam niti časa. Morda se kakšna prosta ura najde v zimskem času, ko več časa preživim doma, in si občasno lahko zvečer s prijatelji privoščim igro X-boxa in se podružim. Občasno igramo tudi nogomet, a zelo redko.

"Živim, diham, spim, jem in počivam za motokros." "Živim, diham, spim, jem in počivam za motokros." Foto: Ana Kovač

Se bo motokrosistična tradicija v družini Gajser nadaljevala? Začel jo je vaš oče Bogomir, vaš trener, sicer tudi državni prvak med veterani, doma imate še dve mlajši sestri. Starejša je že sedla na motor, a se menda zdaj bolj navdušuje nad konji …

Res je, bomo videli, kaj bo. Obe sestri imata motor, a če sem povsem iskren, jima predlagam, naj se raje lotita česa drugega (smeh, op. p.).

Kakšen ste kot sovoznik? Lahko Špela sede za volan, vi pa se povsem prepustite njeni vožnji ali nadzorujete vsako njeno potezo?

Ne, nisem "kontrol freek". Špela pogosto prevzame krmilo. Še posebej, kadar se odpraviva na bližnja prizorišča, na primer v Italijo, me pelje Špela. Sam se precej hitro utrudim, 300 kilometrov še odpeljem, potem pa ji prepustim volan, medtem ko jaz zraven mirno spim.

V domačem fitnesu preživi ogromno časa. V domačem fitnesu preživi ogromno časa. Foto: Ana Kovač

Večkrat ste že izjavili, da se vse zgodi z razlogom. Ste že ugotovili, s kakšnim razlogom ste si lani zlomili lopatico, letos pa čeljust?

Tako je moglo biti. Verjamem, da je nekdo nad nami in nas stalno opazuje, z nami ima svoje načrte. Zadnji dve sezoni sta se zgodili z razlogom. Veliko sem se naučil, odrasel sem kot oseba, naučil sem se, da moram vse precej bolj ceniti. Saj to sem že prej, tudi govoril sem o tem, a dokler tega sam ne izkusiš, dejansko ne veš, kako je. Zdaj sem to izkusil na lastni koži. Iz vseh napak bom poskušal izluščiti lekcijo.

Je bila ob slabših sezonah potrebna nova selekcija prijateljev okrog vas?

Imam dva prava prijatelja, take je danes zelo težko najti. Vem, da me ogromno ljudi obkroža predvsem zato, ker si od mene obetajo koristi, tako da sem vesel, da ju imam. Družim se, kadar le imam čas.

Za navijače vedno najde čas. Za navijače vedno najde čas. Foto: Grega Valančič/Sportida

Tim Gajser ima vedno čas za navijače Foto: Matej Podgoršek

Znani ste tudi po zelo pristnem odnosu s svojimi navijači. Ne skrivate se pred njimi, ampak ste ravno nasprotno, zelo odprti, dostopni. To ni ravno pogosto. Vaš oče je v intervjuju za naš medij dejal, da je navsezadnje to tudi vaša dolžnost. Se je odnos z njimi v zadnjih dveh sezonah spremenil?

Ne, navijači so tudi v teh slabih, no, pa saj nista bili tako slabi, recimo slabših sezonah, ostali zvesti. Z njihove strani čutim ogromno podporo. Tudi lani in letos se je na bližnjih tekmah v Italiji in na Češkem zbralo ogromno navijačev in mislim, da znajo ceniti, da si zanje vzamem čas. Tako kot jaz cenim njih. Vem, da so za to, da me lahko podpirajo na tekmi, morali vzeti dopust, zapraviti ogromno denarja. To zelo cenim. Nikoli mi ni težko vzeti časa za skupno fotografiranje, za podpisovanje koledarjev ali česa drugega.

Pred tekmo si vseeno vzamete tudi minute zase in za molitev …

Da, moj čas je zelo natančno odmerjen. Pri Hondi je oseba, ki ves čas skrbi zame oziroma moj program in urnik. Tako natančno vem, kdaj je na vrsti podpisovanje, kdaj imamo sestanek, uro in pol pred tekmo moram nekaj zaužiti, vse je zelo "natempirano". Zadnjih deset minut pred štartom si vzamem čas za svoj ritual. Takrat zmolim, se poglobim vase, se pripravim na tekmo, se sprostim.

Pred štartom si vzame deset minut časa zase. Takrat tudi zmoli. Pred štartom si vzame deset minut časa zase. Takrat tudi zmoli. Foto: Grega Valančič/Sportida

Se zmorete vedno spraviti v pravo stanje?

Načeloma da, je pa veliko odvisno od pripravljenosti. Še posebej zdaj, ko so me pestile poškodbe in sem vedel, da nisem stoodstotno pripravljen, moraš to pozabiti in iti dalje.

Leta 2016 teh težav na primer nisem imel. Ob prihodu na rampo, sem vedel, da bom zmagal. Enostavno zato, ker sem v to tako močno verjel. V športu na splošno je res vse v glavi. Tu se tekma dobi in izgubi.

S kom sodelujete na tem področju?

Imam nekoga na Hrvaškem, s katerim sem že v preteklosti ogromno sodeloval, tudi z atijem se veliko pogovarjava, pa tudi sam poskušam priti do določenih spoznanj. Sproti se učim, kaj mi pomaga in kaj ne.

Pred dvema letoma sta se s Špelo preselila na svoje. Kako je to spremenilo družinsko dinamiko?

Kar precej. Za družino je bil to velik šok. Prej so bili navajeni, da me imajo stalno na očeh, da živimo skupaj. Takole bom rekel: otroci odraščamo, odhajamo na svoje in meni je prav fino, da imam nekaj svojega, da imam po vseh naporih, treningih mir, da imam prostor, kamor lahko sedem, se umaknem, da mi ne skačejo vsi po glavi. Imam dve mlajši sestri in še zdaleč ne, da bi mi šli na živce, ampak vseeno, ko si na taki ravni, je ključno, da ješ, počivaš in vse drugo počneš po urniku. Če se ga ne držiš, stvari enostavno ne gredo po načrtu. Na svojem se res dobro počutim.

Sta pa z očetom, sicer tudi vašim trenerjem, še vedno vsak dan v stiku?

Oče je prisoten, kadar treniram na motorju, to pa je med sezono dvakrat tedensko.

Tim Gajser Arco 2018 Foto: Honda Pro Racing

V Makolah, v bližini vasi Pečke, kjer ste živeli prej, vam je oče pripravil dve progi. Menda sta med bolj ali kar najbolj zahtevnimi v svetu motokrosa.

Da, oče ju stalno spreminja. Pred vsako sezono kar konkretno, potem pa vmes spreminja še skoke in določene odseke.

Ta teden smo dobili novega športnika in športnico leta. Poleg Janje Garnbret je naziv pripadel še košarkarju Luki Dončiću. Spremljate njegove predstave onkraj Atlantika?

Kolikor opazim na Facebooku, spremljam, tekem pa zaradi časovne razlike ravno ne. Si pa, če le utegnem, pogledam vrhunce tekme. Noro, kako "hara" v Ameriki! Res mu gre odlično.  

S Špelo na prireditvi ob razglasitvi športnik leta. S Špelo na prireditvi ob razglasitvi športnik leta. Foto: Grega Valančič/Sportida

Druži vaju to, da sta oba osvojila naziv najbolj obetavnega športnika Slovenije. Vi leta 2015, Luka lani. Ko sva ravno pri Ameriki, kako je s sanjami o ameriški zgodbi, o nastopanju v ameriški, stadionski različici motokrosa, superkrosu?

Pustimo času čas, si pa tega vsekakor želim. Še pred tem pa je moj cilj vrnitev v vrh svetovnega prvenstva v MXGP, potem pa nekoč v prihodnosti poskusiti tudi v superkrosu. 

Po sezoni 2016 ste se resno poigravali s to idejo. Na tiskovni konferenci na dvorcu Štatenberg ste veliko govorili o tem.

Da, načrt je bil, da po sezoni, v kateri bi mi uspelo osvojiti naslov svetovnega prvaka v MXGP, poskusim v Ameriki, v superkrosu, a se je vse skupaj dogajalo tako hitro, da .... Najprej zmaga v nižjem motokrosističnem razredu MX2, nato leto dni pozneje še zmaga v elitnem razredu, česar res nihče ni pričakoval.

Vse se je zgodilo tako na hitro, da o stvareh niti nisem mogel dobro razmisliti. Si tega želim ali ne?

Že četrto leto zapored je bil Gajser izbran za slovenskega motošportnika leta. Že četrto leto zapored je bil Gajser izbran za slovenskega motošportnika leta. Foto: Mediaspeed

Takrat smo se odločili, da sezono 2017 dirkam še v MXGP, a nato se je zaradi poškodb vse skupaj malo ustavilo oziroma so se načrti prestavili. Namesto da bi storil korak naprej, sem storil korak nazaj. Mislim, da bo zdaj drugače. Čutim, da bo. Zelo sem optimističen, glede motorja, vsega, sestavljam se nazaj.

Bi pa selitev v superkros za vas spremenila marsikaj, tudi menjavo okolja. Preseliti bi se morali v ZDA.

Res je, vse skupaj bi se precej spremenilo. Celoten življenjski slog, selitev v ZDA.

Bučka, hišna ljubljenka Tima in Špele. Bučka, hišna ljubljenka Tima in Špele. Foto: Ana Kovač

Kje bi ostala hišna ljubljenka, mačka Bučka, če se malo pošaliva?

Špela pravi, da bi se preselila z nama v ZDA (smeh, op. p.). Ne vem, kako bi bilo. Na Slovenijo sem res zelo navezan, tako da bi bila to zame res velika sprememba. Pravzaprav si sploh ne znam predstavljati, kaj bi to pomenilo zame. So pa sanje tako velike, da bi bilo narobe, če jim ne bi sledil. Včasih je treba iti prek sebe in narediti tudi tisto, česar te je strah.

Kakšno vlogo ima Špela v vašem športnem življenju? Tudi v "padocku" je z vami. Da je vaša skala ste že omenili.

Špela je moja desna roka. Pripravlja mi opremo, čisti čelado, karkoli potrebujem, mi pomaga. Pripravlja šejke, hrano ... 

V eni od sob hrani pokale, ki si jih je prislužil v zadnjih dveh sezonah, medtem ko je glavnina lovorik v družinski hiši Gajserjevih v Makolah. V eni od sob hrani pokale, ki si jih je prislužil v zadnjih dveh sezonah, medtem ko je glavnina lovorik v družinski hiši Gajserjevih v Makolah. Foto: Ana Kovač

Tim Gajser Foto: Ana Kovač

Tim Gajser Foto: Ana Kovač

Večkrat ste že omenili hrano. Imate posebno dieto?

Nimam sicer stroge diete, sva pa letos tudi na tem področju naredila spremembo. Špela ima za teden dni vnaprej sestavljen urnik jedi, ne štejeva pa kalorij. Točno vse je začrtano, kaj in kdaj moram jesti. Če si želim spremembo kariere, moram spremeniti vse. Res si spet želim osvojiti naslov svetovnega prvaka in za to sem pripravljen storiti vse, kar je za to potrebno.

Konec novembra ste zakorakali v novo pripravljalno obdobje za sezono 2019. Dvakrat na teden ste na motorju …

Da, 26. novembra sem začel s pripravami. Pred tem smo na Japonskem testirali motorje ... V drugi polovici decembra se začenjajo treningi na motorju, januarja odhajam na Sardinijo, kjer bomo ostali mesec dni.

Gajser veliko pozornosti namenja dobrodelnosti. Med drugim je tudi redni udeleženec mini oviratlona, športne prireditve humanitarnega značaja, kjer znani Slovenci otrokom, ki so bili ali so na zdravljenju v Univerzitetnem rehabilitacijskem centru Soča, pomagajo čez ovire in jim polepšajo dan. Gajser veliko pozornosti namenja dobrodelnosti. Med drugim je tudi redni udeleženec mini oviratlona, športne prireditve humanitarnega značaja, kjer znani Slovenci otrokom, ki so bili ali so na zdravljenju v Univerzitetnem rehabilitacijskem centru Soča, pomagajo čez ovire in jim polepšajo dan. Foto: Milan Tomažin

Pred nami je božično-novoletno obdobje, ki je mnogokrat tudi čas za dobrodelnost. Na tem področju je vaša družina zelo dejavna. Redno se udeležujete dobrodelnih prireditev, pomagate tudi finančno in z doniranjem svoje opreme. Tudi denar, ki ga boste zbrali s prodajo koledarjev, bo romal v dobrodelne namene. Že veste, kam?

Ne, bomo pa odločitev sprejeli v kratkem, ideja je povsem sveža. Res je, v naši družini dobrodelnosti posvečamo ogromno pozornosti. Vemo namreč, da v življenju ni vse lahko, še posebej zato, ker smo tudi sami prišli iz težkih razmer.

Pomagamo, kolikor je to mogoče, a le tistim, ki pomoč res potrebujejo. Imamo namreč dve vrsti ljudi, take, ki so pomoči res potrebni, in take, ki to izkoriščajo in bi si lahko poiskali službo, če bi si to želeli. Tisti, ki niso zdravi, tega žal ne morejo in so pomoč prisiljeni poiskati na drugačen način. Sam se še kako dobro zavedam, da je zdravje največja vrednota.

Praznični pozdrav Tima Gajserja:

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 1008
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin