Andrej Hajnšek: Verjel sem, da bom iz Ria odnesel zlato medaljo

Štiridesetletni Celjan Andrej Hajnšek je bil tudi sam v mladosti metalec kopja, a je kariero zaradi poškodbe že zgodaj končal. Nato se je podal v trenerske vode in že v prvi skupini mladih atletinj našel diamant Martino Ratej, ki ga brusi že 20 let, a slovenski rekorderki v bogati športni karieri ni uspelo doseč še tiste pike na i – z največjih atletskih tekmovanj se še ni vrnila z medaljo. Verjel je, da ji bo tu uspelo v Riu, a je žal domov odšla praznih rok, je pa zlato olimpijsko medaljo nekoliko nepričakovano osvojila njegova mlada varovanka iz Hrvaške Sara Kolak. Po največjem slovenskem mitingu v Velenju smo se z njim pogovarjali o Riu in zlati medalji, o obeh odličnih atletinjah, o izvoru težav Ratejeve in o izjemni športni sreči mlade hrvaške junakinje.

Vsi vas poznajo kot trenerja Martine Ratej, zdaj tudi kot trenerja zlate olimpijke Sare Kolak, marsikdo pa ne ve, da ste bili tudi sami metalec kopja. Kakšna je bila vaša atletska kariera in kdaj ste se podali v trenerske vode?

Jaz sem končal atletsko pot že kot mlajši mladinec, saj sem si poškodoval ramo. Imel sem rezultat 60,94 metra, kar je bil kar dober rezultat, a sem že takrat začutil, da nikoli ne bom vrhunski metalec, ki bi lahko presegel mejo 80 metrov.

Mlada Hrvatica Sara Kolak ga je razveselila z zlato olimpijsko medaljo. Foto: Vid Ponikvar

Mojega trenerja Jožeta Kopitarja je takrat zadela kap. Atleti smo imeli načrte napisane, njega pa ni bilo, zato sem jaz ostalim popravljal tehniko in hitro sem se navdušil nad trenerskim delom. Ker je bilo v celjskem klubu dovolj trenerjev za mete, sem se ponudil nastajajočemu klubu v Šentjurju, kjer smo naredili skupino in že prvo leto imeli okrog 50 mladih atletov. V tej skupini je bila tudi Martina Ratej.

Z Martino torej sodelujeta že od samega začetka?

Martina je z mano že od leta 1996. Skupaj sva prehodila trnovo pot, saj so bili pogoji katastrofalni, a smo že takrat naredili vrhunske rezultate. Mislim, da nismo slabo delali.

Je bila Martina talent, ki je že v mladih letih izstopal?

O Martini Ratej ni želel veliko govoriti, dejal pa je, da si ne zasluži tega, kar se ji dogaja. Foto: Vid Ponikvar V Martino verjamem od prvega dne, ko sem jo videl. V skupini je izstopala prav v vseh stvareh. Z motorjem se je vozila na trening 17 kilometrov v eno smer. Ko je bila zima, je vedno prišla. Ljudje iz sosednjega bloka niso prišli, ona pa se je vedno pripeljala. Njene delovne navade niso bile nikdar vprašljive. Glede na to, koliko težkih stvari je dala v življenju čez, lahko rečem samo kapo dol. Tisti, ki poznamo njeno zgodbo, ji lahko le čestitamo.

Sicer pa mi je rekla, naj ne dajem izjav o njej in jaz bom to spoštoval. Povem lahko le, da si ne zasluži, kar trenutno preživlja. Na prste ene roke lahko preštejem tiste, ki so bili na olimpijskih igrah uspešnejši od nje.

Ko pravite, da si tega ne zasluži, verjetno mislite na zlobne jezike, ki govorijo, da na veliki tekmi vedno odpove?

"Martina Ratej je še vedno velikan slovenske atletike." Foto: Vid Ponikvar Ni le to, je pa to tisto glavno, da ljudje preveč govorijo. Ona je še vedno velikan slovenske atletike, ima slovenski rekord, ima prvo zmago v diamantni ligi in rekord evropskih zimskih prvenstev. Veliko mejnikov je, za katere bodo morale generacije za njo trdo garati, če jo bodo želele prekositi.

Ko govorijo o neuspehih, večina najbrž misli na velike tekme?

To, da nima uspehov na velikih tekmah, sploh ni res. Saj je tudi miting diamantne lige velika tekma. Za svetovno rekorderko Barboro Špotakovo je največja tekma domači miting v Ostravi. Martina jo je tam premagala tudi, ko je bila Špotakova v najboljši formi.

Nima pa medalje z velikega tekmovanja, kot so evropsko, svetovno prvenstvo ali olimpijske igre.

Ne želim na kogar koli kazati s prstom, a slovenska atletika je na evropskem prvenstvu v Barceloni leta 2010 naredila veliko napako in posledica je to, kar se z Martino dogaja na veliki tekmovanjih.

Če bi ji medicinska služba ob piku na nogi leta 2010 ustrezno pomagala, bi bilo danes vse drugače. Foto: Vid Ponikvar Takrat je bila Martina med favoritinjami, a si je poškodovala nogo.

Ni bila poškodba, bil je pik. Dobila je bakterijo in ni imela ustrezne zdravniške pomoči. Tam se je začela njena kalvarija. Ni bila nič sama kriva, saj ni mogla običajno hoditi. Če bi bila takrat zdrava, bi osvojila zlato medaljo in danes ne bi govorili o neuspehih Martine Ratej.

Sara Kolak, ki je v Riu osvojila zlato medaljo, se je vaši skupini priključila pred dvema letoma in pol. Lahko primerjate obe tekmovalki?

Obe sta moji atletinji in obema privoščim uspeh in tudi obe sta bili pripravljeni za uspeh. Verjamem, da se bo zgodilo, da bo tudi Martina doživela podoben uspeh. Primerjave med njima ne želim delati, saj je vsaka unikat, obe sta šampionki.

Sara veliko časa preživi v Celju, kjer trenira in živi pri vaši mami. Pravi tudi, da ste ji kot drugi oče. Kako je prišlo do tega?

Ko je prišla v Celje, smo iskali razne rešitve po hostlih, hotelih, najeli smo stanovanje, a so bili stroški previsoki. Ko sem se iz Zagrada preselil v Petrovče, sem ji ponudil malo stanovanje pet kilometrov od štadiona. A to so zanje težke stvari, novo okolje, kjer še nima prijateljev.

Ni pa ves čas v Celju, saj večino časa rotira med domačim Ludbregom, Celjem in Reko, kjer študira. Punca je pri dobrih 20 letih bolj zrela kot morda nekateri kadar koli.

Na olimpijskih igrah v Riu ste imel v ognju dve tekmovalki. Se sploh lahko posvetite obema?

Lahko, a je bila prioriteta Martina. Z njo sem potoval, bil v Sao Paulu, ves čas sem bil prisoten. Sara je v Rio potovala ločeno. Vsaka je imela tudi drugačno pripravo, tudi treningi niso enaki, saj vsaka potrebuje drugačne stvari. Ljudje se razlikujemo.

Ponosni trener v družbi varovank Martine in Sare na evropskem prvenstvu v Amsterdamu. Foto: Peter Kastelic

V Riu je vaša varovanka osvojila zlato olimpijsko medaljo, kar je bilo veliko presenečenje. Je bilo tudi za vas?

Verjel sem, da bom iz Ria odnesel zlato medaljo. V to sem bil trdno prepričan. Verjel sem, da bo to uspelo Martini, pričakoval pa sem met med 67 in 68 metri.

Kje se je zalomilo?

V Riu je slovenska rekorderka doživela razočaranje. Foto: Stanko Gruden, STA V kvalifikacijah. Prvi met ni bil slab, a ni bila daljava, ki sva jo vizualizirala. Martino je to zamajalo. Po drugem neuspešnem metu jo je v tretjem sesulo, kriv pa je bil en tehnični element. V sredo se je v Velenju podobno začelo, pa je potem prišla na 61 metrov. Če bi v Riu podobno stopnjevala, bi morala brez težav vreči 64 metrov, kar bi bilo dovolj za medaljo.

Sarin met ste menda napovedali zelo natančno.

Sari sem že doma na treningu napovedal met, dolg 66,13 metra (vrgla je 66,18 metra, op.p.). Ona je realizirala, kar je bila sposobna in to je njen maksimum. Ni še fizično sposobna metati stalnih metov okrog 66 metrov. Martina ima v karieri več kot 25 metov prek 65 metrov, ona pa le enega in ima zlato olimpijsko medaljo. Enim je dano, drugim ni, a še vedno verjamem, da bo s svojo vztrajnostjo tudi Martina doživela, da bo stopila na stopničke, ko bo treba.

Lahko ta zlata medalja pri njeni mladosti pomeni tudi težavo?

Njeni trening partnerici pa so se uresničile sanje. Foto: Getty Images Zlata medalja bo zanjo velika težava. Javnost bo zdaj pričakovala zmage, ona pa ni na ravni za zmage. To bo šele čez kakšni dve leti. Drugo leto bo zagotovo stresno, s Saro pa sva se o tem že pogovarjala. Bomo pa poskušali načrtovati formo tako, da bo spet na stopničkah na evropskem prvenstvu do 23 let in svetovnem članskem prvenstvu.

Njena zgodba spominja na zgodbo Jakova Faka, ki je tudi treniral v Sloveniji s slovenskim trenerjem, nato pa je prevzel tudi slovensko državljanstvo. Ste kdaj tudi pri Sari razmišljali o podobnem koraku?

V šali sem to že omenjal, a ji jaz odsvetujem, da pride tekmovat za Slovenijo, saj je nikoli ne bomo vzeli za svojo. Morda le, ko bo osvojila medaljo, pozneje pa ne. Poleg tega bi si nakopala veliko sovraštva v svojem domačem okolju.

Napovedali ste, da bo nekoč postavila svetovni rekord. Še vedno stojite za tem?

Seveda. Sicer pa je bil to moj odgovor na provokacijo Špotakove, ki je na novinarski konferenci dejala, da nikoli ne bo vrgla čez 68 metrov, češ da je majhna in manj vredna tekmovalka. Jaz vem, da temu ni tako in da ima še veliko rezerve. Za svetovni rekord še ni čas, bolj sem na provokacijo odgovoril s provokacijo.

Bo nekoč res popravila svetovni rekord? Hajnšek je prepričan, da bo. Foto: Guliverimage/Getty Images

Je vas ta medalja kaj spremenila?

Sam ostajam trdno na tleh, je pa ta medalja potrditev, da dobro delamo. Očitno smo sposobni za največje stvari. Je pa vsaka zgodba drugačna. Sam sem si že poiskal nove cilje, za naslednjo sezono že kujemo nove načrte. Naslednji velik cilj je osvojiti medaljo na svetovnem prvenstvu, želim pa si, da bi Martina še vztrajala. Pred njo so težke odločitve.

Razmišlja o koncu kariere?

Če bi jo končala, bi jo v to prisilila okolica.

Pretekla sta dva tedna od konca iger, zagotovo je bilo naporno tako v Riu kot na sprejemih doma. So se stvari zdaj že umirile?

Naporno ni bilo ne v Riu ne doma. Jaz sem le doma doživel sprejem. Ko sem mislil, da je že vse za nami, so me doma presenetili, ko sem se vrnil z dopusta. Hvala vsem prijateljem in sosedom z ulice. Norih sprejemov v Ludbregu, na Reki in na letališču pa se nisem udeležil.