Petek, 13. 11. 2020, 22.45
3 leta, 5 mesecev
Žiga Turk: Trump uspešen tudi v drugo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
10
152
Na volitvah za predsednika ZDA je slovenski zet Donald Trup zasedel odlično drugo mesto. Dobil je več glasov kot dotedanji rekorder Obama, dobil je več glasov kot katerikoli drugi republikanski kandidat kadarkoli, dobil je večji delež glasov temnopoltih od kateregakoli republikanca po letu 1960. To je dosežek še posebej, če vemo, da se tokrat ni mogoče izgovarjati na Ruse, makedonske hekerje, lažne novice in Cambridge Analytice. Izgovorov niti ne iščejo, saj je še malenkost več glasov dobil Trumpov protikandidat Joe Biden. Če zmaga naš, demokracija deluje, pravijo tisti, ki se imajo za šolski primer demokratov.
Zgodovina se ponavlja
Ne kot farsa, ampak kot čevelj na drugi nogi. Na volilni večer pred štirimi leti je Hillary Clinton oklevala s priznanjem poraza. Čestitka poraženca zmagovalcu velja za trenutek, ko so volitve odločene, ko zmagovalcu lahko čestitajo tudi drugi. Formalno je zmagovalec res razglašen 14. decembra. Neformalno ga res razglašajo mediji. Ampak dokler so na volitvah sodelovali gospodje (moško obliko uporabljam za oba spola), so bile zadeve odločene, ko je poraženec poklical zmagovalca.
Pred štirimi leti so bile številke jasnejše, presenečenje pa veliko večje. Ko sem prejšnjo sredo zjutraj vklopil Twitter, sem bil presenečen, da je bil Trump sploh še v igri za zmago. Nekako sem verjel, da so se napovedovalci javnega mnenja leta 2016 dovolj naučili, da bo letošnja napoved bolj točna. Pa se je samo še enkrat pokazalo, da odločitev ljudi preprosto ni mogoče predvideti. Zato tudi ne znajo napovedati, koliko parov čevljev bi si ljudje lahko želeli oziroma ali bodo morda raje kupovali škornje. Kar je druga zgodba, ampak del rdeče niti te kolumne – ljudje so nepredvidljivi, in to pomeni le to, da vsi ljudje skupaj vedo več kot še tako bistroumna skupinica, ki si domišlja, da ve vse. Pa naj gre za ekonomske centralne planerje, merilce javnega mnenja, pošteno inteligenco ali neodvisne medije.
Stopnje žalovanja: zanikanje, jeza …
Zrcalno se ponavlja tudi odziv volivcev. Razočarani demokrati so ves Trumpov mandat histerično protestirali, kako so jim bile volitve ukradene. Kolobarili so med tremi, štirimi teorijami zarote, ki so se vse izkazale napihnjene. No, kakšen bralec se s tem ne bo strinjal. Prav ta se bo v isti sapi norčeval iz tistih, ki za volitve 2020 pravijo, da so bile ukradene. Ogenj demonstriranja, ki so ga demokrati podkurili po volitvah 2016, so vzdrževali ves mandat in je gorel s ključniki #theresistance, #resist, #metoo, #notmypresident, #lockhimup, #trumpforprison, #putinspuppet, #nevertrump, #blm … Isto zdaj počnejo na desni, na levi se pa zgražajo, kot da to prvič vidijo.
Namen je isti – v politično agendo vpreči zanikanje in jezo – zgodba bo pa druga: kako so demokrati v nekaterih državah predvsem s pomočjo volitev po pošti volitve ukradli. Zelo bom presenečen, če bodo formalno ugotovljene in sodno potrjene nepravilnosti takega obsega, da bi spremenile rezultat. Demokrati so se leta 2020 pač bolje organizirali pri zajemanju glasov po pošti v svojo vrečo, kot so se morda republikanci 2016 bolje znašli v propagandni vojni na družbenih omrežjih. Konkurenca pač. Zmaga tisti, ki ima več pesjanskega, pojejo v Žogici Marogici.
Polovica volivcev ni vodljiva
Letošnji Trumpov rezultat je presenečenje še posebej, če smo dogajanje v ZDA spremljali skozi medijski mehur. Proti Trumpu so štiri leta, 24 ur na dan, sedem dni na teden nabijali skoraj vsi novinarji, intelektualci, profesorji, učitelji, Hollywood, Silicijeva dolina, večje TV-mreže vključno s Fox News. Proti Trumpu so bili igralci, pevci, zvezdniki, športniki, komiki. Skoraj ni bilo večjega medija, ki se ne bi javno opredelil proti Trumpu. Leta 2016 je volivec Trumpu še lahko naklonil odpustek dvoma. V štirih letih so ga spoznali vsi. Mandat je bil videti kot afera za afero, spodrsljaj za spodrsljajem, tvit za tvitom. Mediji so jih pridno napihovali in škandalizirali. Spodobilo se je sovražiti Trumpa. "Orange man bad, oranžni mož slab."
In zdaj pride drugo veliko sporočilo teh volitev: skoraj polovica ljudi se požvižga na to, kaj jim dopovedujejo mnenjski voditelji, ki si domišljajo, da vse vedo. Na skoraj polovico ljudi ne deluje ne propaganda starih medijev ne fino filtriranje novic na družbenih omrežjih. Glasujejo povsem drugače, kot bi bilo "prav".
Da bi le Hitler ostal pri tvitanju
Kljub propagandi so opazili, da je bil Trumpov mandat pravzaprav zelo uspešen. Da, covid-19 je podcenjeval, ampak očitati mu, da ni ukrepal, je precej podobno, kot če bi za epidemijo po Evropi krivili Evropsko komisijo. ZDA so prevelike za nacionalni lockdown. Sicer pa je gospodarstvo cvetelo, zaposlenost je rasla, na ameriške borze se je zlival tuj denar in dvigal vrednost prihrankov Američanov; plače so se dvignile vsem, dobro je popolnil Vrhovno sodišče. Trump ni začel nobene vojne, bistveno so popustile napetosti med Arabci in Izraelom, Iran je postavil na svoje mesto, odpirati je začel Severno Korejo in začel ustavljati Kitajsko pri enostranskem izkoriščanju globalizacije. Gospodarski upad zaradi bolezni covid-19 je bil med najmanjšimi na Zahodu. Američani so na anketah s prepričljivo večino odgovorili, da jim gre bolje kot pred štirimi leti.
Vse, kar je bilo narobe, so bili tviti. In ker so za nekatere tviteraši tako rekoč Hitler, naj dodam, da pri Hitlerju ni bila težava tvitanje. Ah, če bi Hitler ostal pri tvitih, Slovenci ne bi bili v nevarnosti, da bi morali govoriti nemško.
No, to so navadni ljudje videli bolje kot poštena inteligenca. Ne samo navadni beli starejši moški. Trump je povečal število glasov med temnopoltimi, Latinskoameričani, ženskami in manjšinami. In tudi sicer so na različnih ravneh ameriške demokracije volivci nagradili republikance. Razen predsednika demokrati niso osvojili tako rekoč ničesar.
Največja nevarnost ni populizem
Tista polovica, ki se ima za napredno, razsvetljeno, demokratično, tem "zaničevanja vrednim" (če si oznako izposodim pri Hillary Clinton) "debelim primitivnim belim smetem" (napreden tviteraš iz Slovenije) ne daje demokratične veljave, ne priznava legitimnosti njihovega izbora, ne priznava pravice do političnega obstajanja. To ni demokracija. Ni demokracija, da delu družbe odrekajo pravico sodelovanja pri javnih zadevah. Populisti jo odrekajo "elitam". Antipopulisti pa jo odrekajo populistom. Žalostno je, da se imajo antipopulisti zato za nekaj boljšega.
Te volitve so še eno znamenje, da populizem ostaja realna politična opcija. Zato populistov po svetu Trumpov dosežek nima kaj skrbeti. Populizem ni muha enodnevnica, uspešen je tudi brez ruske podpore in lažnih novic. Ljudje ga vidijo kot najresnejšo alternativo sicer zelo podobnim politikam desno- in levosredinskih strank. Pač nimajo povsod partizanov in domobrancev.
Kljub evforičnim tvitom in kolumnam po zmagi se sile demokratično liberalnega konca zgodovine tega zavedajo. Ni naključje, da so med temi volitvami in po njih poostrile nadzor nad svobodo govora na spletu. Twitter je začel pod nekatere objave obešati patetična modra opozorila s klicajem v krogcu: da pa morda povedano ni čisto res. A bežite, no? Da piše na internetu, pa ni res? Neeee! Za kakšne bedake nas pa imajo?! Da bomo modremu besedilu s klicajem verjeli bolj kot črnemu brez klicaja? Ker pride z ministrstva resnice?
Populizem je uspešen in za zatiranje so potrebne vedno težje gorjače. Ti novi in odločni poskusi cenzuriranja dvoma o regularnosti volitev pa res sejejo dvom o regularnosti volitev. Če imaš prav, se nasprotnih mnenj ne bojiš. Če nimaš, je edino upanje za zmago laži, da utišaš resnico.
Populizem se ne izbija s populizmom
Demokrati so nasproti populistu Trumpu postavili značilnega kandidata poznega demokratičnega liberalizma – umirjenega, sredinskega, bogatega, esteblišment demokrata, ki bi bil lahko tudi republikanec, tako da bo naša levica lahko Ameriko sovražila še naprej; in državno tožilko z naprednimi zaimki (she/her), s prijatelji med fevdalci iz Silicijeve doline in s fenomenalnim nasmehom. Demokrati so dovolj pametni, da proti populistu niso postavili svojih populistov tipa Sanders, Ocasio-Cortez ali Abdullahi Omar.
Zmagalo je soočenje razlik, zmagalo je ravnotežje med vejami oblasti, zmagalo je menjavanje na krmilu. Američani so imeli resnično izbiro, vsaka od strani je imela realne možnosti za 50+, in to so ljudje nagradili z visoko udeležbo. Tako je videti polnokrvna demokracija.
152