Žiga Turk: Zavozili smo

Vi, ki ste rinili na Hrvaško; ki ste žurali v Zrćah; ki niste mogli deset dni pred začetkom šolskega leta domov; ki ste verjeli, da je samo gripa; ki ste še teden dni nazaj pametovali, da je veliko pozitivnih pač zato, ker se veliko testira; ki ste verjeli, da imate pravico, da ne nosite mask; ki ste sitnarili, da vaši sončki ne morejo nositi mask; ki ste kofetkali, pijačkali, se naslanjali na šanke in si vrtali po nosu; ki ste grabili za vozičke v trgovinah, pa si po izhodu niste razkužili rok; ki ste rinili v trgovine, ki so bile tako polne, da je zmanjkalo vozičkov, ampak vi ne bi zdržali brez šteke napolitank; ki niste med gledanjem filma šokirani, kako se ljudje družijo, rokujejo, objemajo; ki v avtu niste imeli razkužila v šoferjevih vratih, ampak nekje daleč znotraj, kot ste že vse pretipali; ki si niste po prihodu domov najprej, ampak res najprej, umili rok; ki ste po pomoti nekomu dali roko, pa potem tiste roke do nadaljnjega niste nosili v žepu; ki niste premišljevali – ko ste šli s skodelico v čajno kuhinjo –, s katero roko ste držali svojo čisto skodelico in s katero ste odpirali pipe, džezve, žličke in vse drugo, česar se je dotikal nekdo drug; ki ste v mali, neprezračeni čajni kuhinji brez oken klepetali s sodelavci; ki niste odpovedali vseh brezplodnih sestankov, na katere so vas hoteli zvleči, pa bi prav lahko potekali na Zoomu; ki niste sitnarili, da se stopnišča in hodniki zračijo; ki niste opozorili neznanca, naj si za hudiča potegne masko čez nos; ki niste šli na drugo stran ceste, ko se vam je bližala gruča ljudi, ki se je ravno vračala s covid druženja; ki ste bili del tiste gruče veseljakov; ki se niste tako navadili odpirati kljuk s komolcem, da se vam to zgodi celo doma; ki ste kupili sladoled pri sladoledarju, ki ni nosil maske; ki ste se šli drenjat na razprodajo; ki niste zadržali daha, ko je mimo vas prisopel tekač; ki ste se družili na svatbah, krstih, obhajilih, birmah, vnebovzetjih in žurkah kar tako; ki ste ljudem stali tako blizu, da ste zavohali njihov parfum ali zadah; ki niste ostali doma, če ste se slabo počutili; ki ste zavestno okuženi hodili okrog; ki ste premišljevali, da bi vzeli lekadol, da bi se izmuznili kontroli temperature na vhodu; ki ste hodili v trgovino, enkrat po majonezo, drugič po gorčico, tretjič po ajvar, četrtič po kečap, petič pa, ker vam je bilo dolgčas; ki niste šli s kolesom ali z avtom, ampak ste rinili na avtobus; ki si niste malice prinesli od doma, ampak ste šli v natrpano gostilno; ki niste šefom težili, da boste pač delali od doma; ki ste kot šef (imate višjo plačo za to, da odločate) v javnem sektorju čakali na navodila od zgoraj, namesto da bi poslali domov vse, ki lahko vse naredijo doma; ki niste suvereno odprli oken, pa tudi če koga moti prepih; ki si niste kot Julija Adlešič hoteli odrezati prsta po tem, ko ste z njim pritisnili na tipko dvigala ali na tipke bankomata ali na tipke POS-terminala …

Mnenja Kolaboranti?

Ja, bolj je udobno, da je kriv nekdo drug. Potem ga lahko še naprej lomite in brezbrižno počnete nekaj ali pa vse od naštetega. Lahko, če je kriva učiteljica, ravnatelj, dekan, rektor, ministrica za šolstvo, Branimir Štrukelj, vodja oddelka, njegov šef, generalni direktor, mama, mož, žena, minister za zdravje, Milan Krek, Jelko Kacin, Tomaž Gantar, Janez Janša. Harry Truman je imel na mizi tablico z napisom "prelaganje odgovornosti se tukaj neha". In se res. Ampak pripenjanje odgovornosti drugim ne ustavlja virusa. Ga ni spomladi in ga ne zdaj.

Bodite jezni, na kogar hočete – od Janše do Fajonove –, ampak to vas ne odveže od odgovornosti, da naredite tisto, kar lahko. Kar vi lahko. Pa saj ni težko. Ponavljam že pol leta: ne dihajte zraka, ki ga je izdahnil nekdo drug, ne dotikajte se predmetov, ki so se jih dotaknili drugi, ne čohajte se kar naprej po nosu, kot to počne Slavoj Žižek.

Vem, pomirjujoče je, če je za epidemijo kriv človek. Če nimamo občutka nemoči. Če kot človeštvo nimamo občutka, da nas premetava po razburkanem morju sil, ki jih ne obvladamo. V ta namen so nekoč – ko se je dogajalo nekaj nasprotnega globalnemu segrevanju – za slabe letine, močo, mraz in bolezni kurili čarovnice. Nič topleje ni bilo zato, je bilo pa ljudem topleje pri srcu, če so imeli občutek, da situacijo kontrolirajo tako, za zažgejo čarovnico.

Mnenja Žiga Turk: Idealisti in oportunisti

Zadeva je prekleto resna. Če ste morali imeti spomladi veliko smolo, da ste v trgovini, na cesti, na hodniku … srečali okuženo osebo, je danes velika verjetnost, da bo eden, ki ga boste danes srečali, okužen. Da je eden od otrok v paralelki okužen; da je en študent v letniku okužen; da je en potnik v avtobusu okužen; da je en udeleženec sestanka okužen; da je ena oseba v čakalnici okužena. Obnašajte se temu primerno!

Če si kdo predstavlja, da bo s tem, ko se bo ustrelil v koleno, ne vem kako spravil v zadrego oblast, se moti. Tudi ne bo oblasti spravil v zadrego, če bo ustrelil v sosedovo koleno. Ali če bo v sosedova kolena streljal kar s kalašnikovko. Se mi zdi. Je pa res, da jaz tega političnega sovraštva ne razumem prav dobro.

In nehajte že čakati na navodila kot kakšni otroci. Kaj vam ni jasno? Dihanje skupnega zraka je problem, prav tako dotikanje skupnih stvari. Država vas ne more držati za roke, pa če ste še tako navajeni, da je vaša varuška. Nazadnje, ko sem pogledal, je bil WC-papir še brez navodil za uporabo. In WC-metlice tudi (evo vam, pešci, predložka za komentarje pod kolumno). A to vam pa gre? Brez navodil? Morda boste zmogli tudi glede virusa. Če upravnik v bloku ne bo zamenjal razkuževalnika, vam bo krona z glave padla, če ga boste vi? Boste bankrotirali? Je problem, če bo doza kar z rjavim širokim lepilnim trakom prilepljena na stebriček stopnic? Boste zdržali brez marmornega hi-tech delilnika na senzor? A ne bi stanovalci blokov mogli stopiti skupaj, ne da bi čakali na sistemsko rešitev?

Mnenja Žiga Turk: Zakonito ali prav?

In po drugi strani pozabite na črkobralsko logiko. Meter in pol razdalje? Ni vam treba metra nositi s seboj. Bi se lahko ulegli med sebe in sogovornika ali ste bližje? Če vpijete, je 150 centimetrov premalo. Itak je boljše dva metra, še boljše pa tri. Najbolje je, če vas sploh ni tam. Če je prostor majhen, zatohel, zaprt in ljudje veliko govorijo, morda celo vpijejo, lahko ljudi na dve decimalki natančno posadite po sedežih, "po priporočilih NIJZ", pa bo virus vseeno imel zabavo. Se je zgodilo zdravnikom v Mariboru!

Tisti košček plastike pod Möderndorferjevim nosom, da je maska, ker ima tapata certifikat v tej in tej culukafriji? Malo morgen! Tisti puliji, ki si jih upornik navleče čez usta, ko ga grdo pogledate, da je maska? Ker pravno-formalno je nekje rečeno, da morajo biti "usta in nos pokrita". In črkobralsko tudi so!? Nagnati poslanca iz parlamenta bi bilo vzgojno. Ne za poslanca. Za ljudstvo.

Mnenja Žiga Turk: Med diktaturo in kaosom

Skratka

Ja, malo sem jezen in precej razočaran. Tudi nad vlado, ki bi kak ukrep lahko sprejela prej. Podvojitev števila okuženih na dan v enem tednu, oni bi pa prepovedali zakuske po sprejemih. To bo pa res točka preloma! In ja, že drugič zapored pišem o povsem preprostih, konkretnih, tekočih težavah. Imel sem napisane tri četrtine kolumne o tem, zakaj smo tako neodgovorni; kako smo se s tem vulgarnim liberalizmom izruvali iz krščanskega humusa, iz katerega je zrasel; kako je naš problem zdajle, da je organske, bližnje, sočutne skupnosti nadomestila napredna sociološka "družba". Naš občutek za prav in narobe, ki so ga navdahnili bogovi, je nadomestilo pametovanju smrtnikov o tem, kaj je po črki zakona in ustave in kaj ni.

Tu je vzrok, da nam za druge ljudi ni mar. Da je toliko tistih, ki si pač mislijo, ah, saj meni ne bo nič. Nihče ne bi za člana svoje družine rekel, ah, saj meni ne bo nič, če bo staro mamo pobralo, je pa itak že stara. Družina je skupnost, ki še nekako životari, zato sem jo dal za primer. Druge skupnosti, "communities", smo uničili. Ostala je samo še družba, "society". In na druge člane družbe se požvižgamo. Družbo šofira država. In država ni vsemogočna. Vsaj dokler ni diktatura.

Ampak zdaj ni ne čas ne kraj za teoretiziranje. Tretjič – ne dihajte tujega zraka, ne dotikajte se stvari, ki so se jih dotaknili drugi. Glede prvega malo pomaga maska. Malo. Ni 100-odstotna, je pa bolje kot nič. In pomaga drugim, ne vam. Glede drugega malo pomaga razkuževanje in umivanje rok. Tudi ni 100-odstotno, je pa bolje kot nič.

Pazite nase in pazite na druge!

Mnenja Žiga Turk: Kulturnobojniški jezdeci apokalipse