Sobota, 7. 11. 2026, 4.00
5 days, 17 hours
Rešitev dveh držav
Siolov kolumnist Žiga Turk
Po državni proslavi ob Dnevu suverenosti se je na levi spet dvignil vihar, češ da Janša deli, desnica deli. Povod je bil, da je bil naslov proslave Dan zmage, dan zmage pa je vendar rezerviran za dan, ko je nacional-socialistično okupacijo zamenjala internacional-socialistična diktatura, ki se ji mora reči svoboda. In kdor tega ne reče, deli. In je izdajalec slovenskega naroda, ki ne bi smel več dolgo gledati naših polj in planin. Če parafraziram Broza. Primerna iztočnica torej za kratek razmislek o naših delitvah in delitvah.
Politične in ideološke delitve so nekaj običajnega. Oblikujejo vsaj dve ekipi, ki v demokraciji tekmujeta za vpliv. Da bi boljša zmagala. V Sloveniji so prerasle v odkrito sovraštvo in izključevanje. Ki pa ni simetrično.
Desnica "deli"
Desnica "deli" tako, da vztraja pri razlikovanju med narodnoosvobodilnim bojem in komunistično revolucijo; da je treba prešteti kosti in žrtve državljanske vojne pokopati. Deli s tem, da jugoslovanskega režima ne slika z rožnatimi barvami, opozarja na kolaborante s tem režimom in na njegove/njihove zločine. Stališča so nadležna tistim, ki verjamejo zgodovini, ki so jo z bajoneti napisali zmagovalci s prave strani zgodovine in ki je bila enotno od 1945 do 1990 edina zgodovina.
Desnica deli z nezaslišano idejo, da je denar najprej treba zaslužiti, da je to težko, ne pa, kako zasluženo "pravično razdeliti". Deli s pohujšljivim ponavljanjem za katoliškim duhovnikom Vodnikom, da lenega čakata strgan rokav in beraška palica. Deli z zagovarjanjem svobodnega tržnega gospodarstva, kjer nihče nikogar v nič ne sili in sta po vsaki transakciji oba kupec in prodajalec, delavec in delodajalec na boljšem. Deli s tem, da razlikuje med enakostjo in pravičnostjo, neodvisnostjo in nepristranskostjo, lenobo in delavnostjo, zavistjo in krivico. Deli s ponavljanjem, da človek s svojim denarjem dela bolj skrbno kot s tujim. Skratka, deli s prepričanjem, da je kapitalizem boljši od socializma, kar dokazuje primerjava med Severno in Južno Korejo, med Zahodno in Vzhodno Nemčijo ...
Desnica deli z vztrajanjem, da človek, ki se ima za Napoleona, ni Napoleon, moški, ki se ima za žensko, ni ženska in ne more tekmovati z dekleti v športu. Deli z naukom človeške zgodovine, da je za otroka dobro, da ima očeta in mamo in stare starše, da še nerojenih in še neumrlih ni dobro kar na lahko pobijati. Deli s trmoglavljenjem, da se je skozi čas obneslo, da so v eni deželi v glavnem živeli ljudje enake vere in kulture. Deli z vztrajanjem, da morajo Indijanci v indijanskih rezervatih imeti neke prednosti pred ostalimi in podobno tudi Evropejci v Evropi.
Levica se s tem ne strinja. Nadležno ji je to poslušati. Manj kot ima o kaki zadevi protiargumentov, bolj je verjetno, da se bo pritoževala, da zadeva deli.
Levica izključuje
In to je hujše. Na volitvah 2008 so Pahorja še plašno spraševali, ali bi šel v koalicijo z Janšo, in ta je sramežljivo nekaj dvoumnega odgovoril. Potem mu velike koalicije niso dovolili oblikovati. Vsake naslednje volitve so levi kandidati tekmovali, kdo bo drugo stran bolj prepričljivo izključeval, kdo se bo bolj prepričljivo zaklinjal, da ne bo šel z Janšo. Leta 2011 je bil to Janković, leta 2014 Cerar, leta 2018 Šarec in leta 2022 Golob.
Leta 2020 se je opozicija spomnila, da so oni koalicija "ustavnega loka", vsi ostali pa so zunaj ustavnosti, zunaj demokracije; Golob nas je odkrito zmerjal s fašisti. S fašisti pa seveda ni sodelovanja. Ta politika izključevanja ima dva problema.
Prvič, levičarskim politikom daje potuho. Ni jim treba povedati, kako rešiti zdravstvo, kako pospešiti sodstvo, kako zagnati podjetništvo in gospodarsko rast. Zadostuje, da sezujejo čevelj in tolčejo po mizi: "Z Janšo pa ne." In to zna vsak teleban.
Drugič, za razvojni preboj je potrebno sodelovanje čez ločnico levo – desno. In če ni žlahtne, ampak ostane samo še žlehtna levica, zastonj čakamo, da bo politika naredila kaj takega, kar bo Slovenijo pognalo naprej. In je zmanjkalo koalicijskih partnerjev za veliko koalicijo. Ki je levica niti ne ponuja, s kom pa, saj ni nobenega demokrata razen njih. Desnica sicer vsakič ali vabi vse stranke v koalicijo ali vsem ponuja razvojno partnerstvo, ampak zadnji in edini, ki so se upali v tako partnerstvo vstopiti, so bili Socialni demokrati leta 2005.
Sistemsko izločanje
Izločanje ni samo verbalno, ampak tudi povsem institucionalno. Desnice so po navodilu Roberta Goloba očistili RTV in policijo, po načrtu Janje Murgel so ji namenili zgolj simbolično vlogo na ustavne sodišču.
V tujini je podobno. Leve stranke svoje zmage predstavljajo kot zmago demokracije, če zmagajo desni to ni demokracija. Dogaja se od ZDA, Brazilije, Poljske, Madžarke, Srbije. Temu se reče demokratizem – namreč prepričanje, da je zmagala demokracija, če zmagajo tvoji.
Zgodovinska tradicija pri nas izhaja iz odloka o zaščiti slovenskega naroda, ko se je leta 1941 neka marginalna skupinica razglasila za edino poklicano, da v Sloveniji vodi odpor. In ki je potem v Dolomitski izjavi sebi podredila še tiste, ki so na to celo pristali. To jamranje nad delitvami je samo druga oblika za geslo "kdor ni z nami, je proti nam," kdor ni z nami, povzroča delitve in ga je treba izločiti, da bomo ohranili enotnost, beri, da bo vse po naše.
Skratka
Desnica "deli" s tem, da govori o neprijetnih dejstvih in prepričanjih. To je za pluralno demokracijo nekaj povsem običajnega. Ruši pa s tem idilo levičarskega enoumja in to je problem. Desnice delitve ne motijo, za pluralno družbo so nekaj običajnega.
Levica ne deli, ampak izključuje, izloča, izobčuje; demokratično legitimnost jemlje vsem, ki niso z njo, in se jih trudi odstraniti z oblasti, iz medijev, šolstva, javnega prostora ... Vpitje, da desnica povzroča delitve, je jasen simptom prepričanja, da mora biti vse, totalno, po njihovem, da moramo vsi, enotno, misliti tako kot oni.
To prepričanje je totalitarno. Ne bomo se mu uklonili. Od Mure do morja ne bo ena država po okusu levice, ampak se bomo ali pogovarjali ali pa bo treba za Slovence najti rešitev dveh držav.