SiolNET. Siol Plus Kolumne
Igor Masten
O kolumnistu
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Skrivna metodologija famoznega pregleda slovenskih bank

1

termometer

V tednu, ko bo banka NLB prvič po letu 2008 objavila, koliko dobička ji je uspelo ustvariti lani, si je treba še enkrat odgovoriti na ključna vprašanja o metodologiji celovitega pregleda bank.

Splošno razširjeno javno prepričanje je, da Banka Slovenije skriva metodologijo izračuna bančne luknje v procesu celovitega pregleda slovenskih bank v letu 2013. Vitez izbrisancev Tadej Kotnik to večkrat ponovi v isti sapi. Podobno trdijo tudi strokovnjaki. Primera sta izjavi Jožeta Damijana in Franceta Arharja v oddaji Tarča pretekli teden. Zadnji se je še pridušal, da je bilo tudi skrivanje metodologije (med drugim) razlog, da je odstopil z mesta predsednika nadzornega sveta NLB.

Za navadnega človeka je stvar preprosta. Če ugledni univerzitetni profesor in predsednik združenja bank (pa še nekdanji guverner povrhu) pravita, da je metodologija skrita, potem mora biti skrita in pika. Če vse to prikaže še nacionalna televizija, dvoma ne more biti.

Ste že slišali za strica Googla? Če smo drzni in naredimo nekaj, kar znajo že otroci v nižjih razredih osnovnih šol – uporabimo spletni brskalnik Google, v katerega vpišemo dve skrivni gesli: stresni testi – pridemo na spletno stran Banke Slovenije z informacijami o stresnih testih, na kateri najdemo tudi podrobno poročilo o izvedenem celovitem pregledu bančne aktive Slovenije 2013. To poročilo vsebuje pojasnilo rezultatov in opis metodologije in uporabljenih postopkov. V nekaterih segmentih je še bolj podrobno kot priročnik ECB, saj se nanaša na specifičnosti slovenskega primera iz 2013, ko so opozorili na številne težave pri podatkih in ocenjevanju določenih parametrov. Pojasnjeno je na primer tudi, kako se statistično obravnavajo anomalije, ki se pojavijo pri vrednotenju nepremičnin.

Kogar zanima še uradna predstavitev metodologije, kot so jo uporabili za preglede 130 največjih bank evroobmočja pred vzpostavitvijo Enotnega bančnega nadzora v letu 2014, lahko na tej povezavi najde celovit priročnik.

Skratka, to pove približno vse o strokovni podkrepljenosti javne diskusije o metodologiji izračuna bančne luknje. Devetindevetdeset odstotkov je nabijanja v prazno, ker se ljudem preprosto ne ljubi proučiti tistega, o čemer govorijo.

Zakaj sem si premislil? Sem eden izmed avtorjev Poziva k razkritju metodologije in predpostavk stresnih testov slovenskih bank, ki je bil objavljen na spletni strani damijan.org 28. oktobra 2013. Danes me številni sprašujejo, zakaj sem si premislil. Jasno, to vprašanje je mogoče razumeti bolj kot vprašanje, zakaj sem kar naenkrat med tistimi, ki metodologijo skrivajo.

Odgovor je preprost za vse, ki se jim ljubi prebrati osnovno besedilo Poziva in znajo pogledati na koledar. Oktobra 2013 smo pripravili poziv zato, ker smo želeli, da je javnost obveščena o postopku, za katerega so se pojavile neuradne informacije, da temelji na zelo strogih makroekonomskih postavkah. Te so bile tako ekstremne, da je bilo razmeroma preprosto dokazati, da je z njimi Evropska komisija usekala mimo. To bi takrat pomenilo, da bi bil lahko rezultat ekstremno visok primanjkljaj kapitala. Pri tem ni bila glavna težava, da bi davkoplačevalci plačali preveč za sanacijo bank (kot nam danes številni sadijo bučke, vendar o tem več v nadaljevanju), temveč to, da bi nas s tem Evropska komisija v resnici porinila v prošnjo za državno pomoč.

Če bi se pojavila javna razprava o teh začetnih predpostavkah, bi jih bilo ovreči tako preprosto kot nokavtirati mrtveca. Narediti javni pritisk je bilo zato pomembno, saj smo hoteli dati jasno znamenje, da bo njihovo delo prej ali slej nekdo preveril.

Zahtevo smo podali v obdobju, ko je postopek tekel in rezultati še niso bili znani. Takrat smo bili s pozivom razmeroma osamljeni, čeprav ga je podpisalo več uglednih ekonomistov. Pozneje, ob objavi rezultatov, se je izkazalo, da so bile predpostavke obremenitvenih testov omiljene, čeprav so še vedno ostale stroge. Če je k temu pripomogel tudi naš poziv, smo bili s kolegi uspešni.

Že kmalu po objavi rezultatov celovitega pregleda v decembru 2013 so bili objavljeni dokumenti, ki jih navajam zgoraj. Kar ni bilo znano oktobra 2013, je bilo torej znano kmalu za tem. Odgovor na vprašanje, zakaj sem si premislil, je, da si nisem.

Kaj povejo rezultati leta 2013 in 2014? Ugotovitve lahko strnemo v nekaj točk.

• Makroekonomske predpostavke osnovnega in obremenitvenih scenarijev pripravlja Evropska komisija. Ob pregledu 130 bank evroobmočja leta 2014 je bilo tako za vse države članice. Nacionalne centralne banke sodelujejo pri oceni prenosa teh scenarijev v makroekonomske projekcije in projekcije kapitalske ustreznosti, vendar ima pri tem odločilno besedo znova ECB.

• Makroekonomski scenariji iz leta 2013 so bili strogi. Sicer omiljeni glede na začetne informacije iz avgusta 2013, vendar še vedno zelo strogi. Vzemimo samo primer 18-odstotnega upada zasebne porabe v obdobju 2013‒2015. Vendar stresni test ni imel dominantnega vpliva na ugotovljen primanjkljaj kapitala v letu 2013.

• Glavnina primanjkljaja kapitala leta 2013 je bila ugotovljena v skrbnem pregledu aktive (AQR), ko so pregledovali kreditne mape bank. Pri tem so uporabili zelo restriktivna vrednotenja terjatev bank. Več o tem v nadaljevanju.

• Makroekonomski scenariji leta 2014 so bili za Slovenijo bistveno blažji kot leta 2013. To kaže, da je Evropska komisija naredila velike (pozitivne) popravke napovedi in scenarijev v manj kot letu dni.

• Za leto 2014 so bili obremenitveni scenariji (na voljo tukaj) za Slovenijo podpovprečno strogi. To pomeni, da je imela večina držav evroobmočja strožje predpostavke. Razlika med gospodarsko rastjo v osnovnem scenariju in obremenitvenem scenariju za Nemčijo, na primer, je strožja kot za Slovenijo.

• Kljub že velikim odpisom vrednosti sredstev, ugotovljenih v pregledu aktive bank leta 2013 (in posledično prenosom slabih terjatev na DUTB) je pregled leta 2014 ugotovil dodatne potrebe po slabitvah aktive slovenskih bank, ki so bile pregledane (NLB, NKBM in SID). Podrobni rezultati so na voljo tu in vsak lahko primerja rezultate naših bank z rezultati preostalih (127 bank).

• Ne glede na to je glavnino ugotovljenega primanjkljaja kapitala NLB in NKBM prispeval obremenitveni test (tako ni bilo v letu 2013). To je očitno odraz ocenjenega močnega prenosa velikih gospodarskih nihanj v poslabšanje bančne aktive. Tudi o tem več v nadaljevanju.

• Ključno za trenutno polemiko v Sloveniji pa je dejstvo, da je celovit pregled leta 2014, ki so ga izvedli po enotni metodologiji za vseh 130 bank, pokazal, da NLBM in NLB nista čezmerno kapitalizirani. To pomeni, da morebitna drugačna vrednotenja aktive leta 2013 ne bi mogla pomeniti manjše potrebe po kapitalu, podrejene obveznice po finančni logiki pa ne bi mogle biti izvzete iz "striženja".

Strogost vrednotenja bančnih aktiv in velik vpliv obremenitvenih scenarijev Pregled zgoraj navedenih javno dostopnih dokumentov pokaže, da je Slovenijo teplo sistematično podcenjevanje posojilnega tveganja v bankah, ki so bile kapitalsko šibke. To velja predvsem za domače banke. Zato so izvajalci pregleda aktiv bank naredili naslednje:

• precejšen delež posojil prekvalificirali iz dobrih v slaba posojila;

• restrukturirana posojila prekvalificirali v slaba posojila;

• posojila, ki so bila podaljšana več kot trikrat, so prekvalificirali v slaba posojila;

• za več kot tretjino podjetij so identificirali neposredno izpostavljenost naložbam na nepremičninskem trgu. Znova vzrok velikega povečanja slabih posojil.

Ti ukrepi so prepisani s strani Evropske bančne agencije in jih povsod enako uporabljajo. Za Slovenijo so pomenili zelo velik delež slabih posojil v bankah. To prinese multiplikativen negativen vpliv na kapital bank, ker vpliva tudi na vrednotenje zavarovanj. Sproži namreč večjo uporabo vrednotenj po tako imenovani likvidacijski vrednosti, ki so nižja, kot bi bila, če bi bila ista zavarovanja namenjena dobrim posojilom.

Tako obsežna uporaba koncepta vrednotenja po likvidacijski vrednosti ter splošno nizko vrednotenje sredstev podjetij v težavah sta po mojem mnenju problematična. Preprosto zaradi tega, ker se zanemarja opcijsko vrednost restrukturiranja samega. Torej dejstvo, da bo ravno namen, za katerega se vrednotenja izvajajo, to je prestrukturiranje, vplival na vrednost terjatev. Skratka, opraviti imamo z realnimi opcijami, ki imajo svojo izračunljivo vrednost, ta vrednost pa se zanemarja. Gre za težavo, ki je vsesplošno prisotna pri postopkih ocenjevanja tveganja v procesih prestrukturiranja in zmanjšuje njegovo učinkovitost. Mogoče se bo kdaj v prihodnosti kaj spremenilo, vendar trenutni pristopi trpijo za to metodološko pomanjkljivostjo, kar pomeni, da se greši na stran previdnosti.

Ne glede na to je ta stroga in suboptimalna metodologija enotna za vse evroobmočje. Povedano drugače. Če neka aktiva ne prinaša denarnega toka, ni vredna nič tako v Sloveniji kot v Nemčiji. Če za neko nepremičnino ni primerljivih tržnih transakcij, ni vredna nič tako v Sloveniji kot v Nemčiji.

Zakon tretje potence Negativnega vpliva velikega deleža slabih posojil s tem še ni konec. V prejšnjem razdelku sem pisal o multiplikativnem vplivu, ki se zgodi znotraj tako imenovanega AQR – pregleda aktive bank. Dodatni multiplikativni vpliv se potem pojavi še v procesu obremenitvenega (stresnega) testiranja. Pri obremenitvenem testu je namreč treba oceniti občutljivost prenosa makroekonomskih spremenljivk v kakovost posojil in vrednost zavarovanj (oboje določa ocenjene izgube bank pod obremenitvijo). Ta občutljivost pa je večja v državah, ki so imele bolj skokovito naraščanje slabih posojil. In taka je bila Slovenija.

Vpliv slabih posojil na rezultate skrbnega pregleda bank skratka lahko narašča s kubom(!) deleža teh posojil. Če hočemo torej razumeti rezultate skrbnega pregleda bank in obremenitvenih testov, je tako nujno vložiti minimalen napor v razumevanje metodologije. Nato hitro vidimo, da je glavno gibalo rezultata dinamika slabih posojil. Ta je bila pri nas izrazito slaba. To pa zato, ker v obdobju med letoma 2009 in 2013 nismo ukrepali za finančno prestrukturiranje gospodarstva. Krivci za to pa niso ne v Bruslju ne v Frankfurtu.

V katero smer se je mešala polenta? Večkrat ponovljena teza predstavnikov razlaščenih imetnikov podrejenih obveznic bank je, da se je izračun bančne kapitalske luknje toliko časa prirejal, da se je je naračunalo ravno dovolj za izbris podrejenih obveznic. Torej s ciljem razlastiti nekoga – ki ga to dela žrtev! – se je prikazala večja luknja, kot bi se sicer. Moj kolega Jože Damijan je celo pripravil različico tovrstne argumentacije "za telebane". Ker gre pri tem za domneven naklep, je zelo seksi zahtevati forenzično preiskavo. Scenarij za CSI Ljubljana je pravzaprav že napisan.

Na Primorskem velja stara modrost, da se dobra polenta skuha le, če jo mešamo v pravo smer. Če jo mešamo v napačno smer, je zanič.

Zgoraj sem napisal, da so bile makroekonomske predpostavke stresnega testa leta 2013 bistveno strožje kot leta 2014. Ne samo to, začetne različice teh predpostavk so bile še strožje. Kar bi pomenilo, da je mogoče, da so bile začetne ocene bančne črne luknje še višje, kot so bile objavljene na koncu.

Če primerjamo z rezultati leta 2014 (velik vpliv stresa ob razmeroma blagem stresnem scenariju), bi kak prismuknjenec lahko še trdil, da je bil vpliv obremenitvenega testa na primanjkljaj kapitala v letu 2013 celo nekoliko podcenjen. Zanimiv je tudi zapis Jožeta Damijana iz septembra 2013, ki je stroške sanacije bank ocenil celo na 14 milijard evrov, vzrok pa pripisal nesposobnosti Boštjana Jazbeca in Uroša Čuferja.

Skratka ko bomo dobili forenzično preiskavo svoje bančne polente, bom z zanimanjem spremljal ugotovitev o tem, v katero smer se je mešala. Upam, da bo za nekatere še vedno užitna.

Je striženje imetnikov podrejenih obveznic nezaslišano? Iz predloga EK za direktivo reševanja bank (28. junij 2013) je jasno, da je treba v evroobmočju pretrgati povezavo med reševanjem bank in davkoplačevalci. To pomeni, da breme reševanja bank nosijo najprej lastniki, nato imetniki obveznic (podrejene so na vrsti prve) in na koncu veliki deponenti (nad 100 tisoč evrov). Državna pomoč je prepovedana in se lahko uporabi le v izjemnih razmerah. Ta določila bodo začela polno veljati z letom 2018, v vmesnem obdobju pa morajo države spoštovati načela direktive.

Izbris obveznic je torej običajno orodje reševanja bank, ki davkoplačevalce ščiti pred bremenom. Priporočila Evropske komisije o uporabi državnih pomoči s 1. 8. 2013 tem načelom sledijo in odpis podrejenih obveznic eksplicitno omenjajo kot instrument delitve bremen reševanja bank.

Četudi bo Ustavno sodišče RS ugotovilo neskladnost Zakona o bančništvu z Ustavo RS v primeru izbrisov podrejenih obveznic, ki so se že zgodili, to ne pomeni, da sporna določila ne bodo veljala za naprej. Kar se je zgodilo, je in bo normalen način kritja izgub bank v evroobmočju in s tem v Sloveniji. Pri tem ne lastniki ne imetniki obveznic bank niso žrtve in tudi ne bodo.

Nam je Evropska komisija zvijala roke? Od leta 2009 do 2013 smo imeli čas, da rešimo vprašanje svojih bank sami. Tega nismo bili sposobni in nismo hoteli narediti. V postopku odprave presežnih makroekonomskih neravnovesij je zato pobudo prevzela Evropska komisija. Vsaka država, ki se spravi na rob bankrota, kot se je Slovenija, izgubi možnost samostojnega odločanja. Kaj šele enakopravnega pogajanja.

Ali smo davkoplačevalci v banke vplačali preveč?

Absolutno. Davkoplačevalci smo prispevali vsak evro preveč. Vzrok pa je v tem, da slovenska vlada in Banka Slovenije nista ukrepali že bistveno prej (o tem več tukaj), in sicer leta 2009, ko smo to javno predlagali s kolegoma Sašem Polancem in Jožetom Damijanom. Ni skrivnost moja ocena, da je strošek sanacije bank zaradi tega dvakrat večji, kot je danes. Se vam zdi ocena pretirana? Preberite si še enkrat zakon tretje potence zgoraj.

Če bi ukrepali pravočasno, izbrisa podrejenih obveznic ne bi bilo. Smo pa zaradi njega plačali manj, kot bi sicer. Vsi se ob tem sprašujejo, ali nas je Evropska komisija s tem kaznovala, ko pa bi se lahko ravno tako vprašali, ali nam ni mogoče naredila usluge. Paradoksalno je, da davkoplačevalci tvegamo dodaten strošek poplačila podrejenih obveznic. Odločitev sodišč bo pri tem treba spoštovati, o tem dvoma ni, četudi se bo s tem okoristilo nekaj mrhovinarjev. Treba pa se je zavedati, da bo to nepravično do davkoplačevalcev.

Ali bomo denar lahko dobili nazaj, če razkrinkamo domnevne prevare pri vrednotenju? Naj bo popolnoma jasno, da vprašanje prevare ni zgolj pri vrednotenju v letu 2013. To je tudi vprašanje prevare pri vrednotenju v letu 2014. Torej gre za vprašanje, ali je Evropska centralna banka pred vzpostavitvijo Enotnega bančnega nadzora uporabila prevarantske metode izračunavanja kapitalske ustreznosti. Zato ni dvoma o tem, da bo nadaljevanka CSI Ljubljana mednarodni medijski spektakel.

Domnevno preveč vplačanega kapitala je na dveh lokacijah. Prva – bilance bank, druga je DUTB. Na teh dveh lokacijah so namreč domnevno prenizko vrednotene terjatve.

Posvetimo se najprej prvi.

Rezultati celovitega pregleda NLB, NKBM, SID (in Unicredita) v letu 2014 kažejo, da naše banke niso čezmerno kapitalizirane. To pomeni, da ni nikakršne možnosti, da bi si država kot lastnik izplačala morebitni presežek kapitala. Ker regulator (ECB) pravi, da tega presežka ni. Poleg tega moramo upoštevati še, da bodo morale banke v okviru vzpostavljanja makroprevidnostnega regulatornega sistema oblikovati tudi tako imenovane proticiklične kapitalske blažilce, ki jih slovenske banke danes sploh še nimajo.

Če ECB skratka ni uporabila prevarantske metodologije, ni bilo preveč vplačanega kapitala. Zavajanje zato je, da morebitni sodni uspeh imetnikov podrejenih obveznic ne bo neposredno bremenil slovenskih davkoplačevalcev v višini več kot pol milijarde evrov. Odločba sodišča v njihovo korist bi pomenila, da bo bankam manjkalo pol milijarde kapitala. Država kot lastnik oziroma davkoplačevalci bomo morali zagotoviti dokapitalizacijo v enaki vrednosti.

Druga možnost seveda je, da je ECB uporabila prevarantske metode. V tem primeru je kapitala v bankah preveč in si ga bo slovenska država lahko izplačala. Tako kot lastniki bank širom po Evropi. In CSI Ljubljana bo postal prvovrsten mednarodni spektakel.

Kot rečeno, na DUTB je preostanek domnevno prenizko vrednotenih terjatev. To je pravzaprav dobra novica. Če so vrednosti teh terjatev sistematično podcenjene, potem se bodo same prodajale po višji ceni, preveč plačane Švede in druge severnjake pa lahko praznih rok pošljemo domov. Dobiček bo ostal na DUTB, ta je v 100-odstotni državni lasti in davkoplačevalci smo lahko mirni: vse se nam bo povrnilo.

Kaj se še lahko razkrije? Kar ostaja nerazkrito, ni metodologija (kot večina napačno misli), temveč vhodni podatki ter individualni rezultati skrbnega pregleda bančne aktive. Gre torej za individualne podatke, tudi osebne, iz posojilnih map, ter rezultate pripadajočih vrednotenj zavarovanj in ocen verjetnosti bankrota. Ti podatki nikoli ne bodo javni, saj bi bila objava nezakonita. Ko bo to spoznala, bo tudi informacijska pooblaščenka odredila, da jih v individualizirani obliki Banka Slovenije ne sme(!) objaviti. V agregatni obliki pa so ti podatki že objavljeni v podrobnem poročilu o celovitem pregledu slovenskih bank.

Bodo pa te podatke uporabili v raziskovalne namene in nam omogočili izboljšavo mehanizmov nadzora finančnega sistema.

Zanimivo vprašanje za imetnike izbrisanih podrejenih obveznic je, ali lahko s temi podatki dokažejo svoj prav. Pri tem je treba ločiti med sistematičnimi namernimi napakami in anomalijami vrednotenja. V prvem primeru se bo dokazala domnevno namerna prevarantska metodologija ECB, o čemer sem pisal zgoraj. Drugi primer je bolj zanimiv.

Anomalije pri vrednotenju se vedno dogajajo. O njih sem tudi sam pisal decembra 2013. Opis metodologije pa navaja, kako so bili vplivi anomalij na vrednotenje izločeni. Torej so anomalije že zdaj pripoznane. Kar pomeni, da bi bili izbrisanci, če dobijo osnovne podatke, soočeni z zanimivim izzivom analizirati vpliv anomalij vrednotenja v okviru neke alternativne metodologije, ne te, ki jo za preglede bank uporabljajo v evroobmočju. Kar bo sicer zanimivo z akademskega vidika, pri dokazu pristranskosti izračuna bančne luknje pa jim ne bo pomagalo.

Vendar dokazati pristranskost vrednotenja bančne luknje sploh ni ne namen ne cilj najbolj medijsko izpostavljenih imetnikov izbrisanih podrejenih obveznic, ne glede na to, o čem nas prepričujejo. _________________________________

Razkritje: Od 1. oktobra 2014 sem delno zaposlen na Banki Slovenije kot vodja raziskovalcev (skupna afiliacija z Univerzo v Ljubljani). Pred začetkom svoje zaposlitve na Banki Slovenije nisem imel nikakršnega dostopa, ne posrednega ne neposrednega, do nejavnih informacij o procesu pregleda bank tako v letu 2013 kot 2014. Mnenja, ki jih podajam spodaj, so zgolj moja, ne predstavljajo stališč Banke Slovenije ali Univerze v Ljubljani. Oblikovana so le na podlagi javno dostopnih informacij. Formalno sem prav jaz predsedniku republike predlagal dr. Boštjana Jazbeca za guvernerja Banke Slovenije.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin