Sreda, 28. 9. 2022, 10.09
1 leto, 7 mesecev
Dimitrij Rupel: Predsedniki Slovenije
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
10
53
Ko sem gledal soočenja predsedniških kandidatov na POP TV (26. in 27. septembra 2022), sem se spomnil dveh obiskov ruskega konzula Girenka v moji pisarni na MZZ poleti leta 1991. Po revolucionarnem levičarskem državnem udaru v Moskvi je prišel k meni s stran dolgo depešo, ki mi jo je - najbrž v zadregi - preprosto prebral. Depeša je govorila o tem, da je v Rusiji konec časov lahkomiselnih in krivičnih ljudi in kako bo nova oblast poskrbela, da "bodo cene nižje, plače pa višje". Ta formula mi je zvenela nekoliko naivno in nerealno, ampak sem si rekel, da se v rusko notranjo politiko za zdaj ne bi vtikal, saj gre za ruski notranjepolitični problem. Girenko se je čez teden ali dva vrnil k meni. Nova moskovska depeša je govorila drugače in konzul je skesano rekel: "Tisto, kar sem vam povedal zadnjič, ne drži. Zgodila se je hvalevredna sprememba, tiste lažnive norce so poslali domov in zdaj je spet vse v redu."
Soočenja je vodil Uroš Slak, ki mi je bil - razen v enem primeru - bolj všeč od kandidatov. Nataši Pirc Musar je na primer postavil vprašanje o njenih družinskih podjetjih v davčnih oazah in jo pripravil do tega, da se je zlagala. Pomislil sem, da je bila njena laž mnogo resnejša od laži nekdanjega ameriškega predsednika Clintona, da ni imel spolnih odnosov z Moniko Lewinsky. Njegovo laž so večkrat na dan ponavljali na vseh televizijskih mrežah, toda navsezadnje so se Američani - razen republikanskega preganjalca Kena Starra - zabavali. Prijatelju, s katerim sva komentirala Slakovo oddajo, sem izrazil domnevo, da se začenja demontaža kandidature Nataše Pirc Musar.
V Titovi Jugoslaviji so se politiki (kandidiranja tako ali tako ni bilo) lagali kar naprej. Tista država je bila po eni strani revolucionarna enopartijska država, po drugi strani je imela predsedniški sistem. Po smrti nesmrtnega predsednika jo je - zaradi njene mnogonarodne oz. mnogorepubliške sestave - vodilo kolektivno predsedstvo. (Primerljiv sistem so do danes ohranili v Bosni in Hercegovini.) Po prvih demokratičnih volitvah (1990) in seveda pred njimi je - po jugoslovanskem vzoru - kolektivno predsedstvo s predsednikom in štirimi člani predsedstva imela tudi Slovenija. Povolilni spor/nesporazum med Milanom Kučanom in Lojzetom Peterletom glede pristojnosti predsedstva pri sestavljanju vlade (Kučan je nasprotoval kandidatoma za obrambno in notranje ministrstvo, češ da je zanju - kot nekoč v Jugoslaviji - pristojno predsedstvo) izvira iz jugoslovanske tradicije. Slovenija je imela v začetku nekakšen pomanjšan jugoslovanski predsedniški sistem. Poleg jugoslovanske tradicije je na slovensko politiko in na začetne zadrege deloval tudi volilni izid. Namesto Jožeta Pučnika je namreč na volitvah za predsedstvo zmagal Milan Kučan in začelo se je obdobje kohabitacije. Nova ustava (1990) je na neki način ohranila zadrego: da nekdanji šef komunistične partije ne bi imel preveč moči, so bile njegove pristojnosti omejene; da ne bi imel premalo moči (Kučan se je včasih pritoževal, da mu pripisujejo toliko političnega vpliva kot angleški kraljici), je uvedla neposredne volitve po večinskem sistemu. Neposredne volitve in omejene pristojnosti so dejansko v protislovju. S Slovenijo primerljive države predsednika republike izvolijo v parlamentu.
Tukajšnje opazke so - kot rečeno - spodbudili prvi nastopi oz. soočenja štirih glavnih kandidatov/kandidatk za položaj slovenskega predsednika/predsednice: Pirc Musarjeve, Logarja, Brgleza in Kordiša. Začenjajo se pri omenjeni zadregi. Eden od štirih (najresnejših) kandidatov za predsednika (Milan Brglez) je namreč v soočenju na POP TV rekel, da je funkcija predsednika v tem, da "pelje v smer", da "usmerja" razvoj k "novemu družbenemu dogovoru". Brglezov nastop je bil sicer previden. V dialogu oz. pri odgovorih na vprašanja voditelja Slaka se je izogibal polemiki, pogosto je bil tudi neodločen in nejasen. Voditelj ga ni pretirano mučil z vprašanji o izjavah iz časa, ko je bil predsednik državnega zbora (o povojnih pobojih, ki naj bi bili upravičeni po "naravnem pravu"), ali o iskanju stranke, od katere bi imel največ koristi. Brglez je kot član SMC postal predsednik državnega zbora (2014-2018), nato evropski poslanec kot član SD, nazadnje je postal kandidat za predsednika s podporo Gibanja Svoboda.
Tudi (edina preostala ženska) kandidatka je večkrat izjavila, da bi bila - v primerjavi z zdajšnjim predsednikom Pahorjem - bolj odločna in bolj glasna, da bi skratka aktivno posegala v politiko, za katero sicer velja, da je v pristojnosti vlade. Kandidat Levice Miha Kordiš je šel v tem pogledu najdlje. Sicer je povzdigoval pomen volitev in poudarjal, da "predsednika volijo ljudje" (kar je seveda samoumevno). Po drugi strani je večkrat ponovil, da bi/bo kot predsednik govoril v imenu tistih in za tiste, katerih "glas se ne sliši, ki nimajo glasu". Z drugi besedami, v imenu tistih, ki se ne oglašajo, ki ne glasujejo in ki se verjetno ne legitimirajo na volitvah. (Če grejo na volitve, niso neslišni!) Prvo vprašanje je, kako je mogoče biti izvoljen od ljudi, ki ne glasujejo. Drugo vprašanje je vprašanje pooblaščenosti: odvetniki potrebujejo pooblastilo strank, politike pooblaščajo volivci, ne pa ideološke domislice. Neslišnih ljudi ne moremo slišati in ne vemo, kaj želijo; govoriti v njihovem imenu brez pooblastila pa je seveda manipulacija. Druga beseda za nepooblaščeno predstavljanje je avtokracija. Kordiš ob tem, da (kot kandidat za predsednika države!) zahteva boljše plače, napoveduje obračun s kapitalizmom, zasebno lastnino, bankami, zavarovalnicami, zunanjo in obrambno politiko. Če ne omenjamo revščine in zaostalosti revolucionarnih režimov in če se spomnimo, da imajo kapitalizem celo Rusi in Kitajci, je seveda splošno znano, da smo bili najslabše plačani v socializmu. Kordiša najbolj moti članstvo Slovenije v Natu, ki ga imenuje zločinska organizacija, s čimer je Slovenijo označil za državo, ki sodeluje pri zločinu. Kordišev program je revolucionaren, o revolucionarjih pa še iz časov Jugoslavije in prvega Girenkovega obiska vemo, da ne potrebujejo legitimiranja na volitvah. Domnevam, da Kordiš ne bo postal predsednik Slovenije.
Na vprašanje o nakupu oklepnikov boxer je Logar brez premišljanja (pravilno) odgovoril, da sklep o tem nakupu izhaja iz časov pred Janševo vlado. Dve temi sta se mi zdeli posebej pomembni: izid volitev v Italiji in polemika o Slovenski vojski. Z zmago stranke Bratje Italije in gospe Giorgie Meloni se je Slak dotaknil Anžeta Logarja, vendar ga ni spravil iz tira. Logar je povedal, da je uspešno sodeloval z zunanjimi ministri različnih barv, glede zaskrbljenosti za slovensko manjšino pa je treba počakati na morebitne škodljive ukrepe. V tem primeru bo morala svoje opraviti diplomacija. Odgovor je bil pravilen. Čeprav mediji na dolgo in široko obsojajo italijansko "skrajno desnico" in celo povedo, da česa takšnega sto let niso videli, moram dodati, da se v mojem času (ne pred sto leti!) zaradi "pofašističnega" zunanjega ministra Gianfranca Finija za Slovence ni spremenilo nič. V Sloveniji smo se navadili, da najbolj uničujoče kritike naše notranje politike, kadar jih izvozi domača opozicija, prihajajo iz tujine, zato ponekod verjamejo, da bi se to obneslo tudi v Italiji. Ob tem bi rad spomnil na primer Republike Avstrije, ko je Schüssel leta 1999 namesto velike koalicije sestavil desno vlado s pomočjo Jörga Haiderja. Vsa Evropa je drhtela od groze, zgodilo pa se že spet ni nič. Naši kritiki Melonijeve, ki je morda res nevšečna političarka, bi se morali spomniti, da sta Kučan in Ribičič po deklaraciji o slovenski neodvisnosti neuspešno nagovarjala italijanske komuniste (Piera Fassina), naj ne podarijo neodvisnosti slovenski desnici. Takšne intervencije povzročajo samo glavobol.
Kar zadeva Slovensko vojsko in boxerje, je bila debata z Brglezom in Kordišem zares vesoljska. Oba sta povedala, da slovenska ustava (v 124. členu) razglaša:
Pri zagotavljanju varnosti izhaja država predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja.
Da kandidat za predsednika Kordiš s tem stavkom in s civilno zaščito spodbija moderno oborožitev Slovenske vojske, je res nenavadno, saj je predsednik republike vrhovni poveljnik vojske, vojska pa navsezadnje ni namenjena domačim potrebam, ampak obrambi države pred morebitno grožnjo od zunaj. Kot je znano, izhaja zavezništvo Nato iz Atlantske listine (1941), ki jo je nekoč sopodpisala tudi jugoslovanska (londonska) vlada in jo je k svojim temeljnim točkam pripustila celo Osvobodilna fronta. Kot pove slovenska ustava, je varnost treba braniti, varnosti pa pogosto ni mogoče braniti brez vojske. Da jo je mogoče braniti brez vojske, je leta 1938 mislil Neville Chamberlain in s tem prispeval h kolosalni tragediji druge svetovne vojne. Nenavadno je, da proti vojski govori kandidat za predsednika, še bolj čudno pa je, če ob tem omenja uporništvo. Nekaj dvoma o kompetencah Brgleza in Kordiša sta vnesli podobi revolucionarjev na njunih oblačilih: Kordiš ima na sebi Tita, Brglez pa Cheja Guevaro. Nobeden od njiju ne more biti vzornik predsedniku demokratične države.
53