SiolNET. Siol Plus Kolumne
Samo Rugelj
Samo Rugelj
O kolumnistu
1,13

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Urbani portreti

Praznična hvalnica hoji

1,13

termometer

Hoja
Foto: Reuters

Živimo v času hitrosti, v hitrih časih, čeprav se včasih zdi, da se premikamo in tečemo samo na mestu. Celo med prazniki, če ne gremo kam načrtno počitnikovat, razmišljamo o tem, kako čim več postoriti in urediti.

Na športno-rekreativnem področju so tek, kolesarjenje in triatloni ter udeležba na različnih športnih prireditvah sinonim tega našega časa, prizadevanja za hitrost, produktivnost in učinkovitost. V zadnjih koncih tedna je bilo samo po Sloveniji istočasno nekaj deset različnih športno-rekreativnih dogodkov.

Zato je dobro, da tem, včasih tudi čezmernim športnim aktivnostim, sem ter tja kdo nastavi zrcalo in nas vrne na naše izhodišče, h gibanju, ki ga zmore vsak vsaj približno pri močeh. Telesna osnova, ki v nadaljevanju lahko preraste tudi v šport, je seveda čisto običajno vsakodnevno premikanje: to je hoja.

V zadnjih dneh sta se mi na temo hoje zgodili dve reči, ki sta me spomnili na njeno preprosto veličastnost.

Preberite še:
-> Eno poglavje na dan odžene zdravnika stran!
-> Deset filmskih zapovedi za prihodnje desetletje
-> Ali res želimo uničiti turizem v Trenti in Bovcu?

Apalaška pot

Najprej sem izvedel, da se je znanec odpravil prehodit slovito ameriško Apalaško pot. Ta poteka po vzhodnem delu Združenih držav Amerike v dolžini 3.500 kilometrov ter preči številne zvezne države in vrhove, tako da se na poti nabere za več kot 140 kilometrov višinskega vzpona.

Za tako pot, za tak pohod, ki poteka po večinoma urejeni poti, opremljeni z bivaki na primernih razdaljah, a pogosto po pravi divjini, polni medvedov, volkov, mrčesa in drugih neprijetnosti, seveda potrebuješ ogromno časa. Tisti pohodniki, ki se jo odločijo prehoditi v enem kosu, si za to vzamejo kakega pol leta.

Prehoditi eno od takih poti je projekt, ki tako ostaja tudi v mojem življenjskem načrtu, čeprav si težko predstavljam, da bi za pol leta zapustil svoje delo, ki terja stalno prisotnost. Zato pa že nekaj časa načrtujemo, da bi družinsko prehodili vsaj kakšnega od njenih delov, še posebej po tem, ko sem pred leti prebral humorno knjigo Sprehod po gozdu (A Walk in the Woods) tudi pri nas kar dobro znanega Billa Brysona. Ta se je nanjo podal z mladostnim prijateljem, po knjigi pa so kasneje posneli tudi film z Robertom Redfordom v glavni vlogi.

Informacija, da se nekdo, ki ga poznam, je približno mojih let in se odpravlja na tako življenjsko avanturo, ki večkratno presega najbolj znane evropske pešpoti, me je zato prijetno vznemirila in hipoma ponesla zamišljenim pohodom naproti – ne glede na to, da sem bil v tistem trenutku na kavču!

Za povrhu vsega pa je pravkar izšla še knjiga o hoji, ki je seveda niti brati ne morem pri miru.

Filozofija hoje

Gre za prevod knjige Filozofija hoje, ki jo je napisal Frédéric Gros, profesor filozofije na univerzi v Parizu. Z njo nas avtor poskuša povrniti k tej osnovi človekovega gibanja. Hoja je seveda naše najbolj naravno gibanje, za katerega človek, potem ko ga osvoji, ne potrebuje nobenega dodatnega treninga, nobene dodatne opreme, hkrati pa je, kot nam v kratkih in k različnim dimenzijam hoje usmerjenim poglavjem pokaže Gros, prvovrstna priložnost za zlitje s samim seboj in svojim razmišljanjem.

Gros v knjigi o hoji razmišlja iz različnih perspektiv, od preučevanja slavnih hodcev, kot sta bila Friedrich Nietzsche in Henry David Thoreau, do njenih bolj metafizičnih dimenzij, tišine in samote. S tem lepo pokaže in dokaže, da je sproščena hoja tista ključna telesna umetnost in človeško počelo, ki je skozi zgodovino marsikaj prispevalo tudi k razvoju in ostrini človekovega razmišljanja.

To velja tudi danes.

Sprehajanje in razmišljanje

Temu namreč pritrjuje nobelovec Daniel Kahneman, avtor odmevne knjige Razmišljanje, hitro in počasno. Ta je lani izšla tudi pri nas, avtor pa ugotavlja, da je do večine svojih odkritij v zvezi s človekovim vedenjem, odkritij, ki so temeljito spremenila vedenjsko ekonomijo, prišel med sprehodi ter v pogovorih s svojim življenjskim in delovnim prijateljem Amosom Tverskyjem.

Kahneman je zelo lepo opredelil povezavo hoje in človekovega mišljenja. V knjigi namreč opisuje svoj vsakodnevni, skoraj ritualni, približno sedemkilometrski sprehod po označeni hribovski poti, s katere je lep pogled na zaliv San Francisca.

Običajno je spremljal, koliko časa je porabil za prehojeno pot. Kmalu je našel hitrost hoje, ki je zanj pomenila sprehajanje. Ta je znašala približno sedemnajst minut za poldrugi kilometer, torej nekaj manj kot šest kilometrov na uro. Pri hoji s to hitrostjo je seveda vložil več telesnega napora in porabil več kalorij, kot če bi sedel v naslanjaču, vendar kljub temu ni občutil nobenega naprezanja in nobenega notranjega telesnega konflikta. Med hojo pri tej hitrosti je lahko tudi razmišljal in delal.

Kahneman je prepričan, da se blaga telesna aktivnost, ki jo prinese sprehajanje, lahko prelije v boljšo čuječnost, kar se je skozi zgodovino potrjevalo pri številnih mislecih in ustvarjalcih, ki so bili redni sprehajalci. Hoditi in obenem razmišljati je po njegovem mnenju lahko in prijetno opravilo.

Vendar pa te aktivnosti tekmujejo za omejene vire zmožnosti razmišljanja. Kahneman je to ponazoril s preprostim poskusom. "Ko boste s prijateljem sproščeno hodili, mu recite, naj na pamet zmnoži 23 in 78, in to takoj. Skoraj zagotovo se bo nemudoma ustavil."

Njegova izkušnja je bila, da med sprehajanjem lahko razmišlja, ne morem pa se lotiti miselnega dela, ki zelo obremeni kratkoročni spomin. Po njegovem mnenju lahko torej vsak človek najbolje razmišlja ob sproščenem, vendar še vedno dovolj aktivnem sprehajanju, ki pa ga ne sme telesno preveč obremenjevati.

Telesno naprezanje in razmišljanje

Če pa je Kahneman med sprehodom pospešil korak, da je tempo presegel sprehajalno hitrost, je to popolnoma spremenilo izkušnjo hoje. Prehod na hitrejšo raven je namreč prinesel precejšnje poslabšanje njegove sposobnosti jasnega razmišljanja. Ko je pospešil hojo, mu je pozornost od razmišljanja čedalje bolj začelo vleči k hoji in hotenemu ohranjanju hitrejšega koraka. Temu primerno se je zmanjšala njegova sposobnost, da bi sklenil niz misli.

Pri najvišji hitrosti, ki jo je lahko vzdrževal v tistem hribovju - ta je znašala dobrih sedem kilometrov na uro -, sploh ni poskušal misliti na kaj drugega kot na hojo. Poleg fizičnega napora zaradi hitrega premikanja telesa po potki je bil potreben tudi miselni napor za samonadzor, ker se je moral vseskozi upirati težnji, da bi upočasnil korak. "Samonadzor in zavestna misel očitno črpata iz iste omejene zaloge napora," je razmišljal Kahneman.

Na tej točki se je hoja spremenila v šport, ki je vse bolj postajal sam sebi namen. Seveda pa namen sprehajanja ni šport.

"Če želite iti hitreje, nikar ne hodite, temveč raje počnite kaj drugega. Pojdite z avtomobilom, ladjo, letalom. Nikar ne hodite." "Če želite iti hitreje, nikar ne hodite, temveč raje počnite kaj drugega. Pojdite z avtomobilom, ladjo, letalom. Nikar ne hodite." Foto: Reuters

Hoja ni šport

"Hoja ni šport," piše Frédéric Gros v Filozofiji hoje, ki jo je prevedla Jedrt Lapuh Maležič. "Pri športu gre za tehnike in pravila, rezultate in tekmovalnost, za katere je treba veliko vaje. Treba je poznati položaje, usvojiti ustrezne gibe. Šele dolgo zatem nastopita improvizacija in nadarjenost. Pri športu gre za rezultate. Kateri po vrsti si bil? Kakšen je bil tvoj čas? Kako si se odrezal? Zmeraj gre za isto delitev na zmagovalce in poražence, kakor v vojni. Med vojno in športom je mogoče potegniti vzporednice, ki so vojni v čast, športu pa v sramoto.

Hoja ni šport. Polagati noge drugo pred drugo je otročje lahko. Ni odločilnih rezultatov, ni vsesplošnega dogovora, do kod je treba priti, kajti hodec sam določi, po kateri poti je prišel, ob kateri pešpoti je najlepša pokrajina, kakšen razgled bo imel s tega ali onega pobočja.

Kljub temu so se pojavili poskusi, da bi ustvarili nov trg pripomočkov, od revolucionarnih čevljev do neverjetnih nogavic, učinkovitih torb, hlač, ki se zares izkažejo … Ljudje si prizadevajo v hojo vnesti športni duh, zato po novem ne hodimo več, temveč gremo na "treking". Prodajajo nam dolge, tanke pohodne palice, s katerimi so pohodniki podobni nenavadnim smučarjem. Vendar pa to ne vodi prav daleč. Ne more voditi prav daleč.

Za hojo najprej potrebujemo dve nogi. Vse drugo je stvar izbire. Da bi šli hitreje? "Če želite iti hitreje, nikar ne hodite, temveč raje počnite kaj drugega. Pojdite z avtomobilom, ladjo, letalom. Nikar ne hodite," zapiše Gros v svoji izvrstni knjigi.

Prazniki so pred nami. Časa je več, veliko. Dovolj za hojo, sprehajanje, sprehod. Dolg sprehod po gozdu. Samo vstati je treba.

Kot pravi Gros: "Ko človek enkrat vstane, ne zmore ostati pri miru."

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 210
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin