Ali naj vojaščina vzgaja slovenske sinove?

Kot že velikokrat v takih primerih, je bilo to narejeno brez razgrnitve jasnega koncepta, po katerem bi se to zgodilo, skupaj z dolžino morebitne vojaščine ter ključnimi cilji in stroški, ki naj bi jih prineslo to usposabljanje.

Šlo je za novico, ki so jo predstavili z namenom, da vzvalovi javno mnenje. Tak tip napovedi seveda zmeraj vzbudi raznovrstne odzive. Ti so se, potem ko je nacionalna televizija anketirala ljudi na ulici, gibali od: "Prav je tako. Naj se to spet uvede. Naj fantje postanejo pravi možje! Naj postanejo Slovenci!" (srednjeletni gospod, ki je bil zagotovo vsaj eno leto v JLA) do "Ne vem, kaj bi branil. In pred kom". Drugo je izjavil mladenič hipsterskega videza, takole na pogled star dobrih 20 let. Moje zanimanje so vzbudili predvsem srednjeletni gospod in njemu podobni, ki v vojaščini vidijo učinkovito vzgojno metodo za današnjo mladino.

Če vse tisto, kar strokovno in varstveno izhaja iz vojaškega nabora, za potrebe tega zapisa pustimo ob strani, je morda smiselno, da se pozabavamo z vprašanjem, ali je ponovna uvedba vojaščine smiselna iz vzgojnih razlogov (ustrezne borbene usposobljenosti namreč ni zagotavljala niti JLA, še manj pa slovenska vojska), kar številni tudi navajajo kot pomemben element iniciacije mladeničev med moške.

Pobrskal sem po spominu in poskušal ugotoviti, česa sem se še v jugoslovanski vojski resnično naučil in kaj sem potegnil iz nje za poznejše življenje, pri tem pa sem obdelal le najbolj standardne "vsebine" pri služenju vojaškega roka.

Preberite še:

-> Ona. Tina. ali kaj sem sam našel v (avto)biografiji Tine Maze
-> T2 Trainspotting ali kaj ste počeli pred dvajsetimi leti
-> Ali v šoli učijo, kar potrebujemo, in kaj lahko sami storimo za to

"Ko gledam nazaj, je bila veliko bolj učinkovita čvrsta hierarhija profesorjev na srednji šoli in na fakulteti, v službi pa sploh." Foto: Bor Slana

1. Zgodnje vstajanje

Vojaščina temelji na tem, da novincem že prve dni vbijejo v glavo, "da bo šlo zares", to pa se najlaže in najbolj učinkovito demonstrira s kratenjem spanca (in kot bomo videli v nadaljevanju, tudi z odvzemanjem prostega časa). Standardna ura vstajanja v vojski je bila ob peti zjutraj (pri nas so nekaj časa prakticirali celo pol peto, da bo bolj "prijelo"), seveda pa poanta ni bila samo v času vstajanja, temveč tudi v hitrosti izvedbe.

Navodilo se je namreč glasilo, da moramo vstati, preden nadrejeni prešteje do tri. Še natančneje: najbolje je bilo, da so tisti, ki so spali na zgornjih pogradih, doskočili na tla v trenutku, ko je bila izrečena besedica tri. Ta bolj ali manj klasičen jutranji dril se je nadaljeval vsaj prvo polovico leta ter nato običajno popustil v drugem delu, ko seveda ni šlo več za klasično usposabljanje.

Sem od tega kaj uporabil v življenju? No, ugotovil sem, da je mogoče vstati tudi v nekaj sekundah, vendar tega zdaj ne prakticiram. Se je mogoče tega naučiti tudi v vsakdanjem življenju? Vsekakor! Zgodnji odhod ob koncu tedna v hribe ali kam drugam na aktiven izlet enakovredno razvije to veščino oziroma sposobnost.

Ni pa mogoče računati na njeno dolgotrajnost. Če človek rad spi in če ima možnost, bo to seveda to izkoristil. Tudi osnovnošolci med tednom zjutraj razmeroma zlahka vstajajo, če so dovolj spali (v vojski je bilo ugašanje luči ob desetih zvečer), da o srednješolcih ne govorimo. Seveda pa to ne pomeni, da ob koncu tedna ne potegnejo, če so utrujeni, sploh v zadnjih najstniških letih.

2. Postiljanje postelje

Tudi ta "aktivnost" je iz podobnega štosa. Šlo je za discipliniranje mladih vojakov, od katerih so zahtevali, da je rjuha na zmehčanem jogiju napeta s tako ostrim robom, da bi se lahko na njem porezala muha. Kako to doseči? Z veliko manipulacije, seveda, še najbolj pa z uporabo slinjenja prstov, s katerimi smo rob rjuhe potem poskušali ustrezno izostriti.

Če so bili nadrejeni jezni in rob ni bil dovolj raven/oster/ozek in če so imeli slab dan, so ti posteljo razkopali (jogi je bil iz treh delov) in si imel potem le nekaj minut časa, da jo sestaviš na novo.

Treniranje postiljanja postelj je bila tudi priljubljena popoldanska "gnjavaža". Vojaki so po kosilu ravno prišli v svoje spalnice, da se malo spočijejo, a glej ga, že je bil tu njihov desetnik, ki jim je ukazal, da morajo razkopati svoje postelje, jih postlati na novo, potem pa spet razkopati. Ta "zabava" je potem trajala uro ali dve.

Sem kaj odnesel za življenje? Mislim, da ne. Niti oče, ki je bil svojčas poklicni vojak, od mene ni nikoli pričakoval tovrstnega postiljanja postelje. Tako je moje sedanje pospravljanje zakonske postelje omejeno na hitro in odločno poravnavo odeje v spalnici, kjer se čez dan tako ali tako ne zadržujemo. Tudi pri otrocih se ne obremenjujemo: preden odidejo iz sobe, čez spalno odejo redno potegnejo še eno vrhnjo, malo naravnajo in to je v glavnem vse.

3. Plazenje po tleh in skakanje v blato

Plazenje po tleh ali včasih tako imenovano "puzanje" je tudi bilo eno od priljubljenih povelj naših nadrejenih. Še privlačnejša je ta veščina postala po kakem dežju, ko je bila trava mokra in blatna, naše obleke pa so se zelo hitro umazale. Super! To je bila vsekakor vaja, ki je do tedaj nismo prakticirali, zato je zahtevala nekaj privajanja in, če je bilo treba imeti s seboj vso opremo, tudi telesne moči.

Zagotovo lahko rečem, da je marsikoga vsaj malo fizično okrepila, vendar pa pozneje, ko sem prišel iz vojske, od nje nisem imel kake koristi.

Še slabše je bilo s skakanjem na povelje "atomski napad z leve (ali pa desne)", ko se je bilo treba na mah vreči ob tla, ne da bi pogledal, kam boš padel, morda tudi v blato. Tudi ta vaja neke uporabne vrednosti ni imela in v primeru jedrskega napada ne bi ravno učinkovala.

Sem od nje kaj odnesel? Napregel sem vse svoje misli, a se ne morem spomniti nič takega.

"Popolna izguba časa brez vsakršne uporabne vrednosti." Foto: Matej Povše

4. Čiščenje orožja in opreme

To se je prvih nekaj mesecev dogajalo po kako uro na dan. To aktivnost so vojaki imeli bolj za zabijanje časa in so jo videli kot neke vrste aktivno čakanje na kosilo. Po kakih desetih čiščenjih tudi ni bilo kaj čistiti. Sedeli smo v travi in se pretvarjali, da čistimo povsem čisto opremo. Ker enakovrstne opreme v običajnem življenju ne uporabljamo, vse skupaj ni imelo nobene praktične funkcije. V resnici so bile tiste puške že tedaj zastarele in ne glede na to, kako dobro smo jih takrat poznali, bi bile v sodobnem načinu vojskovanja tudi precej neuporabne.

5. Družbeno-politična vzgoja

Šlo je za popoldansko teoretiziranje o socializmu v obliki predavanj, med katerimi si se na stolu v učilnici poskusil namestiti tako, da te predavatelj ni videl, in si lahko v miru dremal. Popolna izguba časa brez vsakršne uporabne vrednosti.

6. Spoštovanje avtoritete

Na tem seveda temelji vsaka vojska: na spoštovanju hierarhije, ki je zastavljeno s čini. Višji je čin, večjo težo ima ukaz, ne glede na to, kako smiseln je. Četudi je bil morda nesmiseln, nelogičen ali celo neumen, je veljalo: najprej ubogaj in stori, kar je zaukazano, potem pa se pritoži, če ti ni kaj prav.

Ker je ukazovanje temeljilo na prisili, ne pa na argumentih, je imelo omejen vpliv in je seveda popustilo takoj, ko avtoriteta ni bila več prisotna. To je bilo najbolje vidno ob koncih tedna, ko poklicnih vojakov ni bilo v vojašnici in so vojaki plesali kot miši brez mačke, četudi so bili načeloma pod nadzorom desetnikov in dežurnega oficirja.

Sem se iz tega kaj naučil? Ko se oziram nazaj, je bila veliko bolj učinkovita čvrsta hierarhija profesorjev na srednji šoli in na fakulteti, v službi pa sploh. Tja sem namreč hodil prostovoljno, hkrati pa so bili tisti, ki so bili nad menoj, od mene bolj poučeni, kar je bil razlog za njihovo nadrejenost.

Zato mislim, da je mogoče spoštovanje avtoritete doseči tudi v okviru običajnega življenja, če so za vodje seveda postavljeni pravi ljudje.

7. Telesna vadba

Telesna aktivnost od jutranje telovadbe do dnevnih in nočnih pohodov (včasih tudi kot posledice alarma ali "uzbune") je bila naklonjena temu, da je približno uravnotežila telesne sposobnosti vseh vojakov. Nekateri so dvig splošne telesne kondicije in moči seveda potrebovali, saj so v vojsko prišli precej pomehkuženi. Za športnike in take, ki smo poletja po taborniško preživljali v naravi in hribih, pa so bile običajne vojaške zahteve seveda otroški vrtec: vojaški standardi pohodne hitrosti so bili zlahka dosegljivi.

Za določen del populacije so bile vojaške telesne aktivnosti torej vsekakor koristne, vprašanje pa je, kaj se je z njihovo športno pripravljenostjo zgodilo po odhodu iz vojske. Vojska kakih trdnejših navad na to temo ni privzgojila. Odstotek tistih fantov iz "vojaških" generacij, ki zjutraj telovadijo, je po mojih zasebnih informacijah izjemno nizek. Pri tem tudi sam nisem izjema – zjutraj je vedno premalo časa.

Precej prepričan sem, da je mogoče enakovredno telesno pripravljenost, kot jo je pričakovala jugoslovanska vojska, zlahka doseči tudi brez vojaščine.

8. Higiena

Tudi higieno navajajo kot enega od elementov, ki ga izboljša vojska. S tem bi se težako strinjal. Prhanje je bilo na sporedu enkrat na teden, časa za jutranje umivanje je bilo veliko premalo za kaj resnega. Spomnim se vojakov, ki so prihajali iz odročnih krajev Jugoslavije in so se v vojski prvič srečali z zobno ščetko in zobno kremo. Vendar: so jo res potrebovali? Zaradi zdrave domače prehrane brez sladkorja tako ali tako niso imeli nobenih zobnih plomb.

To je mogoče doseči tudi v sedanjosti z dovolj preventive; že moji otroci, ki tudi nimajo plomb, so dokaz za to.

9. Tovarištvo

V vojski naj bi se človek naučil tovarištva, kolegialnosti in medsebojne podpore. Seveda se med neznanimi ljudmi, ki jih daš skupaj, spletejo različne vezi, tudi pomagaš si, če je potrebno. Vendar običajno ni šlo za kake ekstremne razmere – vojaščina je še najbolj primerljiva z enoletnim taborjenjem, kamor so te poslali z neznanimi ljudmi.

Razen redkih izjem je bila večina teh prijateljstev zgolj začasnega značaja, tisto, kar je v resnici preživelo do danes – vsaj pri naši generaciji – so bili prijatelji iz srednje šole. Vojaška znanstva so običajno zamrla hitro po koncu služenja vojske.

Dandanes sam nimam veliko od njih. Razen nekaj spominov in prigod za pripovedovanje otrokom ali morda v kaki moški družbi.

"Morda je ponovna vojaščina relevantno varnostno in vojaško vprašanje; vsekakor pa z njo ne moremo popraviti vzgojnih napak." Foto: Matej Leskovšek

10. Osamosvajanje

Brcanje najstnika iz domačega gnezda naj bi bilo še eden od navdihujočih in vzgojnih elementov služenja vojske. Seveda preživeti eno leto in celo več stran od domačih ni kar tako. V kontekstu Jugoslavije, ko so te lahko poslali tudi do tisoč kilometrov stran, je to celo lahko imelo kak učinek. S tem so imeli nekateri na začetku težave, vendar so se potem tako ali drugače privadili.

Seveda pa ne moremo reči, da smo se zaradi te enoletne odsotnosti kaj prej osamosvojili in odšli od doma. O tem so večinoma odločali drugi parametri, začenši z materialnimi možnostmi.

Služenje vojske v Sloveniji, ki omogoča celo vračanje domov ob koncu tedna (da o zdajšnji nenehni medsebojni povezavi prek telefonov, družabnih omrežij in drugega niti ne govorimo), niti ne pomeni prave oddaljenosti od doma in je še najbolj podobno prisilnemu študiju v drugem kraju.

Kaj lahko torej sklenem?

Z enim stavkom: morda je ponovna vojaščina pomembno varnostno in vojaško vprašanje; vsekakor pa z njo ne moremo popraviti vzgojnih napak.