Gremo v hribe
Naj planinska koča
Petek, 29. 5. 2026, 18.00
1 teden, 4 dni
Nasvet za izlet v hribe (133.)
Pohod na Nanos, a ne le do Vojkove koče, tudi na najvišji vrh #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,69
Vojkova koča na Nanosu bo prvo soboto v juniju gostila hribovsko zabavo Laško Gremo v hribe.
Ste že bili na Nanosu? Najverjetneje je odgovor pritrdilen. Večina od nas je bila. Le redki pa gredo na najvišjo točko te kraške planote. To namreč ni Pleša, kjer sta oddajnik in Vojkova koča, temveč Suhi vrh, do katerega je še dodatna ura in pol hoje, a zelo prijetne. Še en odličen razlog, da greste znova na Nanos, pa je to, da bo Vojkova koča v soboto, 6. junija, gostila drugo letošnje druženje v sklopu gibanja Laško Gremo v hribe. Kje začeti pohod ter kako zahtevna in dolga je pot, pa preberite v naslednjih vrsticah.
Razgled z Nanosa v smeri Vipavske doline
Nanos z Vojkovo kočo (1.240 metrov nadmorske višine) je ena tistih slovenskih gora, ki smo jo gotovo že vsi obiskali. Ne nazadnje nas vedno vabi, ko se peljemo proti morju. Ima vrhunski razgled, tako lahko kot zahtevno pot, veliko parkirišče, zaradi bližine avtoceste je izhodišče hitro dosegljivo, pa še dostopna je večji del leta. Vrh z oddajnikom se imenuje Pleša. Tik pod njim je v senčnem gozdičku pred nekaj leti obnovljena Vojkova koča. Lani so na strmi poti do nje zamenjali tudi nekaj jeklenic, da je vzpon varnejši. Nanos je sicer kraška planota, dolga 12 kilometrov in široka šest kilometrov. In Pleša, kar marsikdo ne ve, sploh ni najvišja točka Nanosa. To je Suhi vrh (1.313 metrov), ki se neizrazito s planote dviga nekaj kilometrov severneje. Ta pod vrhom skriva tudi malo znano naravno okno Votla stena. Razlogov za nov vzpon na Nanos tako ne manjka.
Nadaljuje se 17. sezona gibanja Laško Gremo v hribe, ki povezuje ljubitelje narave, hribov in slovenske glasbe. Vojkova koča na Nanosu (1.240 metrov) bo v soboto, 6. junija, med 9.30 in 14.00 gostila drugi postanek akcije Laško Gremo v hribe. Tudi letos velja preprosto pravilo: avtomobili ostanejo v dolini, v hribe pa se gre peš. Glasbeni gostje na Nanosu bodo Saša Lendero, Til Čeh in Petelini ter Firbci.
Po strmi ali položni poti do Vojkove koče na Nanosu
Ob avtocestnem nadvozu pri Razdrtem je veliko parkirišče.
Z avtoceste zapeljemo na izvozu Razdrto. Nad vasjo Razdrto je tik od nadvozu nad avtocesto veliko brezplačno parkirišče (575 metrov), kjer se začneta markirani pešpoti na Nanos. Prečkamo avtocesto, na drugi strani krenemo po makadamski cesti v levo in že nekaj korakov naprej v desno na pešpot. Tam je prvi planinski smerokaz za Nanos: ura in pol po strmi poti ter dve uri in pol po položni poti. Strma pot je označena s trikotnikom, kar pomeni, da je zahtevna planinska pot.
V videoposnetku poglejte, kako je videti strma pot na Nanos:
Nekajkrat si je treba pomagati z rokami ali pa prijeti za kline.
Po približno 20 minutah vzpona smo na razpotju: v levo gre položna pot, v desno pa strma. Če bi radi naredili krožno turo, izberite strmo za vzpon in položno za sestop. Položna gre prečno na strma pobočja Nanosa, v smeri Vipavske doline in tako precej na okrog same Pleše. Ni pa tehnično zahtevna, bolj prijetna je tudi za sestop.
Strma pot gre neposredno na pobočje Nanosa. Po dobre pol ure hoje pridemo do tehnično nekoliko zahtevnejšega dela (naslednje pol ure vzpona). Na nekaj krajših odsekih je treba malo poprijeti z rokami za skale in pri tem paziti, da ni za njimi kakšna kača. Nekajkrat so v pomoč klini. Pot je na šestih odsekih varovana z jeklenico, pa v vseh primerih niti ne bi bila potrebna. Še največ previdnosti je treba na prvem odseku jeklenice, ki je najbolj zanimiv, saj nas popelje mimo skalnega roba, prek izpostavljene poličke. A gre le za nekaj korakov. Občutek je, kot da smo nekje v visokogorju. Čeprav je zaradi teh odsekov ta pod klasificirana kot zahtevna, ti vendarle niso tako težki ali nevarni, da jih ne bi mogli premagati tudi tisti, ki imajo manj izkušeni s takimi potmi.
Prvi odsek jeklenice nas prek manjše izpostavljene poličke popelje za rob.
Upamo, da najdete tudi kaj zase. Mateja lahko spremljate tudi na Instagramu,
več videoposnetkov pa najdete na njegovem kanalu na YouTubu.
Na strmi poti premagamo najbolj strma pobočja Nanosa.
Zadnja tretjina vzpona do oddajnika, ki od leta 1955 oddaja radijski in televizijski signal, je zložnejša in tehnično nezahtevna. Začne se z razpotjem, kjer gre markirana pot v desno, a do oddajnika lahko krenemo tudi po levi poti, ki pa nima markacij. Ko se vzpenjamo po desni poti, se nam za robom prvič pokažeta tudi nadaljevanje planote Nanos in njen najvišji vrh, Suhi vrh. V uri in pol ali nekaj več smo na Pleši, torej pri oddajniku, kjer se nam odprejo razgledi na Postojnsko kotlino, do Snežnika, na avtocesto proti morju, na Kras, tudi do Jadranskega morja in proti zahodu na Vipavsko dolino in Trnovsko planoto. Nekaj korakov pod oddajnikom, v gozdu je planinska koča, ki je stalno odprta, od srede do nedelje. V Vojkovi koči obljubljajo domačo hrano in slastne sladice. Prva koča je bila tu že leta 1949, pred tremi leti so jo prenovili.
Na Pleši stoji radijski in televizijski oddajnik.
Izhodišče: Razdrto (575 metrov)
Višinska razlika: 650 metrov
Čas za vzpon: ura in pol po strmi poti, dve uri in pol po položni
Zahtevnost: strma pot je zahtevna, položna je lahka planinska pot (obe sta markirani)
Zemljevid pešpoti do Vojkove koče najdete na maPZS.
Še na najvišjo točko Nanosa, na Suhi vrh
Bukov gozd in čemaž. Pot na Suhi vrh je res lepa.
Na drugi strani velike zelenice pred kočo, kjer je tudi igrišče za odbojko, se nadaljuje označena planinska pot po Nanosu. Pohod lahko podaljšamo še z vzponom na Suhi vrh. Ta del je precej lažji, izmenjujejo se zložni vzponi in zložni spusti. Ta čas pod mladim bukovim gozdom ne manjka cvetočega čemaža. Hodi se po slovenski transverzali, pešpoti številka 1. Na razpotju Suhi vrh/Strane krenemo v levo, naprej v smeri severa.
Pogled severno prek planote Nanos. Najvišja točka je Suhi vrh.
V zadnje pol ure pohoda na Suhi vrh se bomo na dveh krajših vzponih znova ogreli. A pot gre po gozdu, da ni prevroče. Dvakrat dosežemo tudi makadamsko gozdno cesto, kjer manjša kakšna markacija ali puščica. Cesti v obeh primerih sledimo v desno, a le za kratek čas. Tik pod vrhom nas pričaka prvo presenečenje: v tem delu Slovenije ne pričakujemo ostankov iz časa rapalske meje, a je tu italijanski bunker.
Suhi vrh ima 1.313 metrov.
Po približno uri in pol hoje od Vojkove koče smo na Suhem vrhu. Naredili smo še dodatnih 200 višinskih metrov vzpona. Skupno je torej od izhodišča na Razdrtem do najvišje točke Nanosa tri ure hoje in 850 višinskih metrov. Od daleč se zdi, da je Suhi vrh porasel z gozdom, a pravzaprav ni. Ima lep razgled na sever in vzhod, torej do Javornika in najprej do Alp ter na Postojnsko kotlino. Ima tudi vpisno skrinjico in žig.
Izhodišče: Razdrto (575 metrov)
Višinska razlika: 850 metrov
Čas za vzpon: tri ure (po strmi poti)
Zahtevnost: zahtevna markirana pot
Zemljevid pešpoti na Suhi vrh najdete na maPZS.
Še mimo naravnega okna Votla stena
Naravno okno Votla stena
Do Vojkove koče in na izhodišče se je najlažje vrniti po poti pristopa, ki jo že poznamo. Lahko pa si turo še malo popestrimo in se s samega vrha spustimo v smeri juga po ozki nemarkirani stezi. Držimo se smeri kamnitega roba, ki smo ga videli z vrha. Samo deset minut nižje je naravno okno Votla stena. Od zgoraj se ne zdi nič posebnega, ko stopimo skozenj, pa je na drugi strani precej veliko: pod nami je Postojnska kotlina.
Vrnemo se nazaj na nemarkirano pot, s katere smo sestopili s Suhega vrha in po njej nadaljujemo v smeri Vojkove koče. Pazimo, da je ne zgrešimo, sledi tudi malo oviratlona. V manj kot pol ure smo pri markirani poti, ki povezuje vas Strane z Vojkovo kočo. Tu krenemo v desno nazaj do koče. Kaj kmalu bomo na že znanem razpotju Suhi vrh/Strane, kjer se držimo smeri za Vojkovo kočo in po poti pristopa nadaljujemo hojo do koče.
Za sestop od Vojkove koče do Razdrtega je priporočljiva položna pot.
Pogled s Pleše v smeri Krasa in morja
