Ponedeljek, 20. 7. 2020, 17.23
3 leta, 9 mesecev
Ljudska republika Slovenija?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
7,76
74
"Očitno se je Ljudska republika Slovenija ohranila v globinah slovenskega kolektivnega spomina ali nemara podzavesti."
V zadnjih dneh se je zgodilo marsikaj spodbudnega in tudi marsikaj skrb vzbujajočega. Spodbudna je bila hladnokrvnost predsednikov slovenske in hrvaške vlade, ko sta se - 10. julija na Otočcu - strinjala glede nevarnosti za zdravje državljanov obeh držav in ko sta sporna vprašanja odložila na poznejši čas.
Spodbudno je bilo, da ni učinkovala ljubljanska histerija, ki je bila naperjena zoper hladnokrvnost predsednikov Slovenije in Italije v zvezi z dogajanjem v Trstu in Bazovici 13. julija. Navsezadnje je bilo spodbudno, da je vlada hladnokrvno objavila prvi koncept nove medijske zakonodaje in dala možnost za vsakršno razpravo do jeseni. Manj spodbudni so bili vročekrvni protesti proti vladi v petek, 17. julija. Posebej nespodbudni sta bili izjava "RTV je naša!" in ideja o ustanovitvi "Ljudske republike Slovenije".
Pisca teh vrstic je neprijetno presenetila tudi novica s sestanka Evropskega sveta, posvečenega reševanju krize s covid-19; da namreč t. i. varčne države, pa tudi Nemčija in Francija povezujejo finančno pomoč prizadetim članicam z odličnim spričevalom na področju človekovih pravic. Predsednik slovenske vlade je presodil, da so razprave na Svetu bolj politične kot običajno in da je veliko govora o nebistvenih, stranskih zadevah.
Novico so pospremili s komentarji z levega brega Ljubljanice, da se je Slovenija znašla v slabi družbi Madžarske in Poljske in da je tako rekoč izstopila z nemško-francoskega vlaka, s katerim se peljejo t. i. "jedrne države". Tanja Fajon je sporočila, da "predsednik vlade samovoljno zapušča klub jedrnih držav, vrednote EU, vladavino prava".
RTV je v resnici blizu politike, ki se pojavlja na petkovih zborovanjih
Geslom protestnikov, kot je "RTV je naša!", pravzaprav ni treba ugovarjati, kajti RTV je v resnici blizu politike, ki se pojavlja na petkovih zborovanjih, vsekakor bliže njej in politiki opozicije, predvsem SD in Levice, kot politiki vlade SDS, NSi, SMC in DeSUS. O RTV sicer poteka - kot rečeno - vročekrvna razprava v medijih in parlamentu, udeležujejo pa se je - poleg nasprotnikov vlade - poznavalci s področja komunikologije, ki se do zdaj niso domislili, da bi napravili anketo med uslužbenci RTV: kateri stranki pripadajo, kdaj, s kakšnimi spričevali ali priporočili so se zaposlili oz. kdo jim je pomagal priti do službe na RTV.
Nekaj podobnega velja tudi za druge medije, med katerimi model zaposlovanja na RTV posnemajo tudi medijske hiše, ki so po milosti Markovićevega zakona o privatizaciji postale zasebne. Ko piscu teh vrstic v enem vodilnih dnevnikov niso hoteli objaviti odgovora na neki - po njegovi sodbi - neresnični in škodljivi članek, mu je prijatelj, ki je ugleden pravnik in nekdanji predsednik ustavnega sodišča, napisal:
"Novinarji in novinarske hiše imajo etični kodeks, ki zelo preprosto in neposredno terja, da novinarji upoštevajo in objavljajo druga, drugačna, od svojih različna mnenja. Trdim in to povem javno, če me kdo kaj vpraša, da so vsi naši 'osrednji mediji' - tiskani (Delo, Večer, Dnevnik) in elektronski (RTV, POP TV) - partijska glasila ene in iste partije. In da je zato sistemsko kršena pravica Slovencev do svobode izražanja - in sprejemanja mnenj ter informacij."
Tisti, ki predlagajo ustanovitev Ljudske republike Slovenije, so pozabili ali pa nikoli niso vedeli, da je Slovenija nekoč že bila ljudska republika oz. LRS.
To sporočilo navajam, ker govori o pravici Slovencev do svobode izražanja, kar ni nič drugega kot človekova pravica. Seveda imajo v EU pravico od članic zahtevati spoštovanje človekovih pravic, toda v Sloveniji, verjetno pa tudi na Poljskem in Madžarskem, človekovih pravic ne krši vlada, ki bi za kaj takšnega - v Sloveniji - imela časa vsega skupaj tri, štiri mesece, odkar je bila izvoljena, ampak ravno tisti, ki se v bistvu posmehujejo varovanju človekovih pravic. (Mimogrede: protestniki se odlikujejo po tem, da razglašajo smrtne obsodbe strankam in njihovim funkcionarjem.)
Trideset let je minilo, odkar smo v Slovenijo uvozili človekove pravice, ki jih pred tem ni bilo. Ko smo objavili na varovanju človekovih pravic utemeljen osnutek ustave, t. i. "pisateljsko ustavo", so nas tisti, ki se imajo danes za branitelje človekovih pravic, zasmehovali in razglašali za reakcionarje. Resnica tistih, ki tožijo in tožarijo (Janez Kocijančič bi rekel "ovajajo") zagovornike osamosvojitve, slovenske državnosti in evropske miselnosti na vseh mogočih, tudi mednarodnih forumih, je, da zavračajo slovensko državo, Evropo in Zahod.
Kaj naj bi pomenila zahteva po "ljudski skupščini" in ustanovitvi "Ljudske republike Slovenije"? Ljudski republiki sta bili nekoč še Severna Koreja in Kongo, takšno ime pa ima danes le še Kitajska.
Tisti, ki predlagajo ustanovitev Ljudske republike Slovenije, so pozabili ali pa nikoli niso vedeli, da je Slovenija nekoč že bila ljudska republika oz. LRS. To bi si lahko ogledali v Wikipediji, kjer piše:
Ljudska skupščina Ljudske republike Slovenije je bila ustanovljena 17. januarja 1947, ko je bila sprejeta Ustava Ljudske republike Slovenije … Ljudska skupščina Ljudske republike Slovenije, kakor jo je določila ustava FLRJ oz. Ustava Ljudske republike Slovenije (1945-47), je bila sprva enodomna, imela je 120 poslancev ter izvolila Prezidij kot svoj najvišji predstavniški oblastni organ, ki je igral vlogo "šefa države" po zgledu "stalinske ustave" Sovjetske zveze iz leta 1936 …
Bolj pomanjkljivo, kot je znanje o Ljudski republiki Sloveniji, pa je pri naših protestnikih pomanjkljivo zavedanje, kako in zakaj je Slovenija postala ljudska republika. Zgled je bila, kot že rečeno, Sovjetska zveza. Člani društva Prijateljev Sovjetske zveze so 26. aprila 1941 ustanovili Protiimperialistično fronto, ki se je po napadu Hitlerja na Sovjetsko zvezo preimenovala v Osvobodilno fronto, nato pa se je posvetila boju proti okupatorju in predvsem komunistični revoluciji. Kratka zgodovina II. svetovne vojne, kolikor zadeva Slovenijo in postavljeno vprašanje o našem "ljudskem" izvoru.
Postavimo, da se zgodba začne s teheransko konferenco konec novembra 1943. Tam sta se Stalin in Churchill dogovorila, da bosta spodbudila sodelovanje jugoslovanske (londonske) kraljeve vlade s Titom. 5. junija 1944 je Stalin svetoval Đilasu in jugoslovanskim komunistom, naj bodo previdni v odnosih z Britanci. Prepričati jih morajo, da v Jugoslaviji ne bo komunističnega režima.
20. oktobra 1944 sta Rdeča armada in Titova vojska z roko v roki zavzeli Beograd in Srbijo.
Po uspešnem begu iz Drvarja je britanski rušilec 7. junija 1944 pripeljal Tita na novi sedež partizanske oblasti, na otok Vis. 12. avgusta 1944 se je Churchill v Neaplju srečal s Titom in Šubašićem, o čemer v Londonskem dnevniku poroča Izidor Cankar. 15. avgusta se vsi skupaj (s Cankarjem vred) vrnejo na Vis, 26. avgusta pa kralj Peter odstavi generala Mihailovića. 21. septembra 1944 je Josip Broz - Tito nenadoma in tajno zapustil otok Vis in s sovjetskim letalom odletel v Moskvo, kjer se je s Stalinom pogovarjal o sodelovanju med partizani in Rdečo armado. 9. oktobra 1944 sta si Churchill in Stalin razdelila Evropo: pol Jugoslavije je dobila Sovjetska zveza, pol pa Zahod oz. Anglo-Američani (50/50).
20. oktobra 1944 sta Rdeča armada in Titova vojska z roko v roki zavzeli Beograd in Srbijo. Jugovzhod naj bi spadal k Rusom, severozahod (kamor spada Slovenija) pa k Zahodu. Tito je glavno mesto Jugoslavije Beograd s pomočjo Rdeče armade zavzel več kot pol leta pred koncem II. svetovne vojne. (Rdeča armada je s Titovo pomočjo zavzela Beograd več kot pol leta pred koncem vojne?) V vsakem primeru sta si Rdeča armada in jugoslovanska vojska na jugovzhodu segli v roke precej prej kot na severozahodu partizani in "počasni" Anglo-Američani.
Bi Jugoslavija lahko razpadla že leta 1945 ali 1946?
Zahodne sile so bile, kot rečeno, počasnejše. Britanske sile (novozelandska II. divizija, ki je štela okrog 20 tisoč vojakov) so hkrati s partizani (IV. armada pod poveljstvom Petra Drapšina in IX. korpus pod poveljstvom Martina Greifa) zavzele Trst 1. maja 1945. (Četrta armada je štela okrog 100 tisoč, Deveti korpus okrog 7.000 vojakov.) Titova partizanska in Alexandrova novozelandska, tj. britanska vojska sta se srečali v Trstu 192 dni pozneje kot jugoslovanska in Rdeča armada v Beogradu. 29. hercegovska divizija in slovenski sedmi korpus sta osvobodila Ljubljano še osem dni pozneje (9. maja 1945).
Ob vsem tem je zanimivo vprašanje, kaj sta si Churchill in Stalin predstavljala pod delitvijo Jugoslavije "50/50" (fifty-fifty). Če se spomnimo rešitev v jugoslovanski krizi, bomo ugotovili, da so največkrat pomenile delitev ozemlja, navsezadnje je Jugoslavija razpadla na sedem držav. Toda obstajala je resna nevarnost, da bi razpadle tudi te države, zato so Američani leta 1995 Bosni in Hercegovini naprtili Daytonski sporazum, ki je pomenil na pol delitev ozemlja, na pol delitev oblasti. Ločitev Kosova od Srbije je bila že spet delitev ozemlja, samo Ohridski sporazum leta 2001 v Makedoniji je pomenil delitev oblasti. Severna Makedonija se ni razdelila na albanski in makedonski del, ampak je predsedniku Trajkovskemu uspelo doseči sporazum o primerni zastopanosti obeh narodov v ustanovah oblasti.
Morda bi Jugoslavija lahko razpadla že leta 1945 ali 1946? Ko bi na pol razdelili njeno ozemlje, bi Srbija, Črna gora, Makedonija in Kosovo postali Južna Jugoslavija, Slovenija, Hrvaška in Bosna in Hercegovina (sestavine nekdanje Avstro-Ogrske) pa Severna Jugoslavija. Toda to ni bilo mogoče, saj je bila Slovenija najbolj prosovjetska in najbolj komunistična od vseh republik. Slovenija je bila po letu 1945 - iz razlogov, ki presegajo okvir tega spisa - jugoslovanski zamašek. Tito je vedel, da se Slovenija ne bo ločila od Jugoslavije in socializma. Kar se je zgodilo po njegovi smrti, po zaslugi razpada Sovjetske zveze in z nekaj pomoči Evropske unije, da ne omenjamo Demosa in demokracije, je bil čudež. Toda očitno se je Ljudska republika Slovenija ohranila v globinah slovenskega kolektivnega spomina ali nemara podzavesti.
74