Nedelja, 19. 7. 2020, 4.00
4 leta, 5 mesecev
Komentar urednika
Turbo nasprotovanje Janši
Ljudsko skupščino so ta teden organizirali levi protestniki proti vladi Janeza Janše, ko so javno televizijo pretresale vladne zamisli, kako spremeniti ureditev medijske krajine. Levica in SD sta vmes obstruirali v državnem zboru, ker jih je premier Janša na spletnem omrežju znova opozoril, da imamo tudi v Sloveniji svoje Srebrenice, le da večje po številu žrtev. Naše Srebrenice so iz časov, ko so v Ljubljani revolucionarji po drugi svetovni vojni ustanavljali "ljudsko skupščino ljudske republike", po vzorcu ustave Sovjetske zveze, ki jo je takrat vodil Stalin. Ni jasno, ali protestniki z obujanjem institutov iz časov diktature namerno provocirajo ali le slabo poznajo zgodovino.
Obstrukcija Levice in SD zaradi Janševih opozoril ob Srebrenici se je dogajala, ko sta slovenski in italijanski predsednik Borut Pahor in Sergio Matarella s poklonom v Bazovici simbolno obsodila zločine fašizma in komunizma. Kar je med fašističnimi skrajneži v Italiji in socialističnimi pri nas tudi sprožilo veliko jeze in nasprotovanj.
A za še veliko večje razburjenje je pred počitnicami poskrbel minister za kulturo Vasko Simoniti (SDS) z idejo, da bi jeseni vlada državnemu zboru predlagala, da bi del od stotih milijonov, ki jih s prispevkom plačujemo TVS, razporedili drugim medijem v državni lasti.
Kako utišati Požarje?
Ideja o manj denarja za RTVS je sprožila pravi revolt v finančno daleč največji medijski hiši. Proti idejam ministrstva za kulturo so takoj ostro poročali vsi njihovi programi, slišali smo vrsto obsodb iz tujine, ki so jih organizirali iz RTVS. Zgroženi zaradi Simonitijevih idej so bili, smo izvedeli, tudi novinarji na Hrvaškem in celo posamezna gasilska društva po državi.
Najbolj pa se je to protestno poročanje dogajalo, ko je opozicija organizirala izredno sejo odbora za kulturo, kjer je predsednica Violeta Tomić (Levica) odločno prepovedala nastop Bojanu Požarju, ker bi ta o vladnih zamislih govoril same napačne stvari.
To je Požar dokazal zadnja leta, ko je zaradi njegovega poročanja padel cel kup ministrov prejšnje vlade Marjana Šarca, o čemer so, ker menjav ministrov ni mogoče skriti, morali sčasoma poročati tudi drugi mediji.
Tudi tisti, ki so bolj na liniji Tomićeve in jih financiramo "javno".
Vrhunska referenca: nič izkušenj
Teden je popestril še padec kandidata za vrhovnega sodnika Primoža Gorkiča v državnem zboru, ki še naprej ne bo imel niti dneva izkušenj s sojenjem. Da nima nobenih izkušenj kot sodnik, je bila za sodni svet, ki ga je predlagal, in večino medijev, ki na to sramoto niso opozarjali, vrhunska referenca kandidata.
Zdelo se je sicer, da bo Gorkič zanesljivo izvoljen na kazenski oddelek k Branku Masleši, ker je bil ta profesor kazenskega prava v preteklosti eden od pomembnih akterjev montiranega političnega procesa Patria, s katerim se je levica s svojimi ljudmi v pravosodju in medijih poskušala že drugič po JBTZ znebiti Janše.
Začasno jim je celo uspelo, ko so v obdobju uradne volilne kampanje pred volitvami poslancev leta 2014 Janšo stlačili v zapor.
Namesto favorita Janše je leta 2014 zaradi tega zavladal Miro Cerar z instant ustanovljeno stranko SMC.
A načrte, da bi bil obračun dokončen, je prekrižalo ustavno sodišče, ki je vse sodbe proti Janši pozneje soglasno razveljavilo in presodilo celo, da je bilo ravnanje Masleše nepošteno, ker se ni izločil iz sojenja.
Masleša je bil v prejšnjem sistemu sekretar zveze komunistov na sodišču na Primorskem. In je že zaradi tega simbol pristranskega sojenja in sodnikov s strankarsko zgodovino, ki so sramota za pravosodje in tudi tiste, ki so jih na vrh izvolili.
Da imamo s pravosodjem resne težave, se je ta teden dodatno pokazalo, ko je po petih letih tožilec zavrgel postopek proti finančnemu ministru Andreju Širclju, ki so mu s spektakularnimi preiskavami, ko je bil v opoziciji, preiskovali stanovanje, pisarno v parlamentu in zaplenjali pošto. Mediji so o tem poročali na naslovnicah. Danes molčijo, da je bilo vse skupaj že spet, tako se je pokazalo, pač montirano in podtaknjeno za diskreditiranje največje opozicijske stranke.
O čemer se je govorilo že, ko so preiskave NPU še trajale.
Padec Gorkiča pa je bil presenečenje, ker se je zdelo, da ima zagotovljeno večino. Janši in SDS namreč ni uspelo prepričati SMC Zdravka Počivalška, da Gorkiča ne bi nagradili za zasluge v aferi Patria.
Iz SMC so Gorkiča gladko podprli. Le eden od njihovih poslancev ni glasoval. To je pomenilo, da bi moral biti Gorkič brez glasov Levice Luke Meseca gladko potrjen.
A se je zalomilo. Zanj je bilo le 36 poslancev, proti pa 38. Glasovali niso trije poslanci SD. V SAB pa je bil Franc Kramar celo proti. In podjetni kandidat je propadel.
Zanesljivi protivladni novinarski viri
Gorkič iz vladne strani ni dobil glasov DeSUS, kjer so ga najprej tudi podpirali. Tudi zaradi tega je bila predsednica Aleksandra Pivec zadnji teden pod še močnejšim udarom. Je pa ves čas.
V medijih in na naslovnicah spletnih portalov so se kar vrstile zgodbe, kako so po informacijah zanesljivih virov, ki poskušajo zrušiti vlado, Pivčevi v kakšnem pokrajinskem odboru že spet izglasovali nezaupnico.
Iz vrha DeSUS na te zgodbe vsakič odgovarjajo, da ni bila nezaupnica in da o sodelovanju v vladi ne odločajo regionalni odbori, Pivčeva ali mediji. Za to se je odločila stranka.
A se vzorec ponavlja in ponavlja. In vsakič je nadvse udarna zgodba.
Mediji so pomemben politični igralec. Ali pa bi vsaj bili. Tudi javna RTV, kjer pa je Simoniti s svojim predlogom poskrbel za velik preobrat.
Po novem ne ubija več javna televizija vlade, kar je veljalo doslej. Po novem vlada s spremembo zakonov namerava "ubiti" javni servis. Na to nas je ta teden na protestih pred državnim zborom opozorila kar televizijska legenda Miša Molk.
Sprememba je zanimiva. Doslej so podporniki padle koalicije Marjana Šarca, na primer Ludvik Tomšič, vpili, da je treba takoj ubiti Janšo, in z aktivističnimi novinarji skupaj mahali s transparenti Smrt janšizmu, državni tožilci, vrh je nastavila levica, pa so odločali, da ko gre za Janšo, javno pozivanje k umoru ni vredno pregona.
K tem protestom je precej pripomogla javna RTV s sodelovanjem v političnih akcijah opozicije proti vladi ob nabavah mask Zdravka Počivalška ali domnevnih množičnih umorih starostnikov, ki naj bi jih s seznami smrti zagrešili zdravniki, katerih imena pa so nam novinarji vse do danes zamolčali. Ker ni bilo res.
Zdaj pa so pred parlament prišli televizijski javni uslužbenci in trdijo, da iz vlade ubijajo njihov javni servis, ker razmišljajo o nižjem financiranju.
Miša Molk je dober primer različnega odnosa javne televizije do različnih oblasti, do leve ali desne vlade, kot tam pravijo nepristranskosti.
"Marjan Šarec je zelo, zelo sposoben," je Miša Molk povedala, ko je Šarec vodil vlado približno enako dolgo kot zdaj Janša in ko razen kadrovanj na vse mogoče položaje ni naredil še nič.
V poročila TVS so takrat povabili Molkovo, da bi komentirala, zakaj so Šarca na TVS razglasili za osebnost leta 2018, in to po tem, ko je izgubil predsedniške in parlamentarne volitve, a sestavil manjšinsko vlado volilnih poražencev proti SDS.
Na spletu je bilo o tistem nastopu Molkove in ravnanju javne RTVS veliko posmehljivih komentarjev, da se neverjetno prilizujejo oblasti, torej Šarcu. Najbolj skrajni so trdili, da televizija ravna v slogu, ki ga je pred tem Sašo Hribar očital sodelavcu Petru Radoviću, ko ga je javno označil za turbo anus.
Sodstvo je pozneje odločilo, da je to dopusten način označevanja zaposlenih na javni RTV.
Kot je, sicer le deloma in še ne dokončno, odločilo, da ni kaznivo, če Janša urednico Mojco Pašek Šetinc in novinarko Eugenijo Carl na spletu zaradi načina poročanja o njegovi stranki ozmerja za Kučanovi prostitutki. Za zmerljivost izjave je pred časom Janša dejal, da mu je žal. Sašo Hribar pa doslej ne.
Karkoli si že mislimo o vsem skupaj, pa je to, kar nam Miše Molk ponujajo danes, vendarle za odtenek boljše, kot je bila "turbo" različica pred leti ob Šarcu.
197