Torek, 14. 4. 2026, 9.56
13 ur, 17 minut
V kakšni stavbi živite?
"Pomemben del tveganja predstavljajo tudi povojne večstanovanjske stavbe, zgrajene med letoma 1945 in 1963,” pojasnjuje doc. dr. Simon Petrovčič z Univerze v Ljubljani, strokovnjak za potresno utrjevanje večstanovanjskih stavb iz tega obdobja.
Julija 1963 je potres porušil ali nepopravljivo poškodoval tri četrtine zgradb v Skopju. Jugoslavija je po katastrofi sprejela prve resnejše standarde za potresno odporno gradnjo. Za 15 ljubljanskih stolpnic, zgrajenih pred tem letom, je bila ta odločitev prepozna. Doc. dr. Simon Petrovčič z Univerze v Ljubljani, strokovnjak za potresno utrjevanje večstanovanjskih stavb iz tega obdobja, pojasnjuje, zakaj: "Gre pretežno za nearmirano zidano konstrukcijo, ki je po naravi izredno krhka in ne zdrži večjih vodoravnih deformacij."
"Stolpnice z devetimi do 12 etažami imajo specifično lastno frekvenco nihanja, ki se ob potresu lahko ujame s frekvenco nihanja tal. To vodi v resonanco, pri kateri stavba začne nihati z vse večjo amplitudo, dokler konstrukcija ne odpove in se poruši," nadaljuje Petrovčič.
Teh 15 stolpnic, med katerimi so tiste na Hrvatskem trgu, Streliški, Pražakovi in Cigaletovi ulici, ima skupaj okrog 670 stanovanj. To pomeni 670 gospodinjstev v Mestni občini Ljubljana, ki živijo v potresno izjemno ogroženih nepremičninah.
400 stavb, 13 tisoč stanovanj
Toda težava se tu ne konča. "Pomemben del tveganja predstavljajo tudi povojne večstanovanjske stavbe, zgrajene med letoma 1945 in 1963," pojasnjuje Petrovčič. "Naše raziskave so v Ljubljani identificirale približno 400 takšnih stavb s štirimi ali več etažami, v katerih je nekaj več kot 13 tisoč stanovanj."
Gre za čas nastanka prvih velikih namenskih stanovanjskih sosesk, kot sta Savsko in Litostrojsko naselje, ko so se graditelji soočali s pomanjkanjem ključnih materialov, predvsem cementa, pri gradnji pa je pogosto sodelovalo tudi lokalno prebivalstvo. "Posledično te stavbe konstrukcijsko niso dovolj odporne proti močnim vodoravnim silam, ki jih povzroča potres," dodaja.
Petrovčič ob tem opozarja na mejo, ki jo je treba razumeti: "Ocene na ravni tipologij so namenjene strateškemu načrtovanju in oceni ranljivosti širšega stavbnega fonda. Za določitev dejanske stopnje varnosti konkretne stavbe je nujna individualna tehnična presoja, ki vključuje natančno dokumentiranje geometrije, stanja konstrukcije in kakovosti vgrajenih materialov."
Ob 131. obletnici potresa je ekonomski zgodovinar dr. Jure Stojan na dogodku Slovenskega zavarovalnega združenja spomnil na opozorilo, ki velja danes enako kot leta 1895: "Če tveganje ni nenehno prisotno v zavesti, se dobri nameni počasi porazgubijo."
Ljubljana je bolj ogrožena kot Zagreb
Izkušnje iz nedavnih potresnih dogodkov v Zagrebu in Petrinji so pokazale, kako ranljiva so stara mestna jedra s podobno gradnjo. "Ljubljana in Zagreb si delita zelo podobno arhitekturno zgodovino, ki vključuje tipologije večstanovanjskih stavb iz medvojnega in zgodnjega povojnega obdobja," pravi Petrovčič. Posebej izrazita je bila kumulativna škoda: stavbe, ki jih je poškodoval že šibkejši marčevski potres v Zagrebu leta 2020, so ob močnejšem decembrskem sunku v Petrinji postale popolnoma neuporabne ali celo nevarne za bivanje.
"Glede na to, da je Ljubljana po uradnih kartah potresne nevarnosti še nekoliko bolj ogrožena od Zagreba, bi bil vpliv potresa z magnitudo nad 6,0 danes uničujoč," pojasnjuje.
Po ocenah resolucije Prehitimo potres, državnega strateškega dokumenta, ki prvič celovito opredeljuje potresno tveganje in njegove posledice za Slovenijo bi med 42 tisoč in 102 tisoč objektov utrpelo poškodbe, neposredna škoda pa bi dosegla okrog 7,2 milijarde evrov, kar predstavlja približno 15 odstotkov slovenskega BDP. V potresno najbolj ogroženih stavbah v Sloveniji prebiva med 88 tisoč in 228 tisoč ljudi, velik del prav v osrednjeslovenski regiji. "V prvem tednu po potresu bi vsa razpoložljiva sredstva države in civilne zaščite porabili zgolj za zagotavljanje nujne oskrbe in začasnih bivališč. Obnova bi bila dolgotrajna in bi verjetno trajala desetletja," opozarja Petrovčič.
Problem, ki presega posameznika
"Potresna varnost je kompleksen sistemski problem, ki ga ni mogoče prepustiti zgolj iniciativi posameznih etažnih lastnikov," ugotavlja strokovnjak. Država bi morala najprej izvesti seizmične stresne teste širših območij, nato sistemsko naročiti ali sofinancirati individualne študije ter vzpostaviti javno evidenco z ocenami za posamezne objekte. Trenutno takšnega podatka nimamo.
Pomemben korak je bila sprejeta Resolucija o krepitvi potresne varnosti do leta 2050, strokovne podlage za akcijski načrt pa so že pripravljene. O tem bo 6. maja 2026 potekala širša javna razprava.
Eden najobetavnejših predlogov, ki ga aktivno zagovarja prof. dr. Matjaž Dolšek z Univerze v Ljubljani, je uvedba potresnih izkaznic za stavbe, sistem kakršnega že poznajo na Novi Zelandiji. "Ko bo podatek o potresnem tveganju stavbe javno dostopen in razumljiv, bo neposredno vplival na tržno vrednost nepremičnine in pogoje zavarovanja, kar bo lastnike naravno spodbudilo k investicijam v protipotresno utrditev svojih domov."
Odgovor na vprašanje, v kakšni stavbi živimo, danes še ni samoumeven. In dokler ne bo, bodo tudi odločitve o zaščiti, vključno z zavarovanjem, ostajale nepopolne.
Naročnik oglasne vsebine je Slovensko zavarovalno združenje.
