Ponedeljek, 8. 10. 2018, 10.00
5 let, 6 mesecev
Miha Mazzini: Kateri slovenski podjetniki so spoštovani in kateri ne?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
8,34
18
Če bi se to zgodilo kje v velikih državah, bi reklamna akcija šla v učbenike, kako zadev ne smete početi. Četudi se imate za prvorazrednega državljana in vse preostale za smeti, tega pač preprosto ne smete pokazati v reklamnem filmu, s katerim se želite prikupiti smetem.
Španščina ima izraz "pena ajena", ki združuje sram in bolečino nad nerodnostjo, nad trapanjem, a ne nad svojim, temveč nad tujim. Ko gledate nekoga, ki je sam sebe porinil v govno, potem pa, namesto da bi plaval navzgor, rine še globlje in noče in noče nehati. Danes bomo torej govorili o letu 2018, ko so se slovenska združenja gospodarstvenikov odločila izboljšati ugled podjetništva v družbi.
Gospodarska zbornica Slovenije (GZS) je lobistična in sindikalna organizacija svojih članov. Predvidevam, da je tako kot v vseh združenjih: aktivna manjšina in molčeča večina. V tem članku bom uporabljal kratico združenja in če pripadate njeni molčeči večini, mi, prosim, ne pišite spet e-pisem, da se ne strinjate s tem, kar počne vodstvo. To rešite interno ali pa se izčlanite, hvala.
Ugled podjetnikov
GZS je torej ugotovil, da je ugled njihovih članov v družbi nizek. Če se spomnimo gradbenih baronov, članov GZS, ki so pogoltali milijarde, kot krone neke generacije pa Hilde Tovšak, ki je ukradla denar, ki so ga delavci zbrali za družino svojega umrlega kolega, bi pričakovali, da GZS take člane sproti izključi in se javno oddalji od njih. Ah, ne, seveda ne.
Prav tako se niso odzvali in se še kar ne odzovejo na člane, ki dobro živijo s privijanjem cen v zdravstvu.
Delavec iz Bosne mora biti obvezno eno leto zaposlen pri istem delodajalcu. Kar pomeni, da je odvisen od dobrote lastnika podjetja. Skratka, trda mu prede.
Celo na slabše gre - poglejmo le letošnji primer. Delavec iz Bosne mora biti eno leto obvezno zaposlen pri istem delodajalcu. Kar pomeni, da je odvisen od dobrote lastnika podjetja. Skratka, trda mu prede. Ko berete poročila o tem, kako se slovenski podjetniki znašajo nad ljudmi, ki so jim prepuščeni na milost in nemilost, vas stisne pri srcu, če niste ravno psihopat.
Kar pomeni, da bo GZS malce prišepnil svojim članom, naj se umirijo in pokažejo spodnjo mogočo mejo človečnosti? Ne, zanimivo, ne: "GZS in OZS bi zaradi pomanjkanja kadra za državljane BiH uvedla obvezno petletno zaposlitev" - suženjsko dobo bi podaljšali na pet let?!?!?!? In jo razširili na druge države vzhoda!
Ker če pogojev za suženjsko delo ne razširimo, se lahko zgodi nekaj strašnega: "Prvi srbski delavec hitro zapustil svojega 'gazdo', Pošto Slovenije: 'Takšne delodajalce lahko najdem v Srbiji'". (vir)
Kraje, malverzacije, suženjsko delo, izkoriščanje, tehnološka zaostalost, odvisnost do poceni delovne sile, prekarno delo, nesmiselna dela za mlade, pogosto slabo vodenje, skratka, GZS se je odločil in krenil v propagandno akcijo, ki naj izboljša ugled slovenskih podjetnikov.
In tu, moje drage bralke in bralci, se začenja kronologija potapljanja v močvirje, za zdaj v treh korakih.
1. korak: s paraziti obteženi podjetniki
Februarja 2018 GZS objavi film, v katerem državo pokaže kot vlak, kjer je lokomotiva gospodarstvo, vse preostalo pa mrtvi tovor. Niti ne ljudje, marveč paraziti, ki otežujejo pot lokomotivi. Kako se je šefu GZS, Samu Hribarju Miliču, zdelo primerno potegniti na plano simbolne vlake, ki vozijo internirance v smrt, kot prikaz tega, kar naj bi si podjetniki želeli, bo ostala očitno skrivnost.
Samu Hribarju Miliču se je zdelo primerno potegniti na plano simbolne vlake, ki vozijo internirance v smrt.
Če bi se to zgodilo kje v velikih državah, bi reklamna akcija šla v učbenike, kako zadev ne smete početi. Četudi se imate za prvorazrednega državljana in vse preostale za smeti, tega pač preprosto ne smete pokazati v reklamnem filmu, s katerim se želite prikupiti smetem.
Podrobnosti preberite v kolumni Gnusna propaganda Gospodarske zbornice Slovenije.
2. korak: preganjani podjetniki
Sama Hribarja Miliča je na čelu GZS zamenjala Sonja Šmuc in upal sem, da vsaj delno tudi zato, ker so aktivni člani spoznali, da s takimi bebavimi akcijami tacajo po blatu. Motil sem se.
Nova šefica je zagazila še globlje. Ko je poklicni provokator Miha Kordiš začel histerizirati, se mu je takoj priključila - kot da GZS še ni še slišal za osnovno psihološko pravilo: če nekdo trapa, težave ne rešiš s tem, da trapaš tudi sam, temveč tako, da ravnaš natanko nasprotno od tega, kar trapec pričakuje.
Lonček je takoj pristavil Ivo Boscarol s partizani, ki ga s puško lovijo po gozdu.
GZS je ugotovil, da so ubogi podjetniki preganjani, kriminalizirani, izobčeni in ne vem še vse kaj. Lonček je takoj pristavil Ivo Boscarol s partizani, ki ga s puško lovijo po gozdu.
Podrobnosti preberite v kolumni Navodila za prepiranje.
3. korak: nespoštovani podjetniki
In ko sem mislil, da se ni več mogoče bolj zariti v lastno blato, se je oglasil Goran Novković, izvršni direktor SBC – Kluba slovenskih podjetnikov, ki je najprej ponovil jamranje kolegice Šmučeve: "Stigmatizacija podjetnikov je nedopustna tako kot stigmatizacija žensk, manjšin, migrantov, kogarkoli drugega v družbi." (sic!!!!!!! Hočem narediti intervju z enim od teh stigmatiziranih podjetnikov! Halo, GZS, SBC in kar vas še je!) Potem pa je zastavil ključno vprašanje: "Zakaj Igorja Akrapoviča ne spoštujemo tako kot Gorana Dragića?" In takoj pokazal, da o ustroju človeške psihe nima pojma.
Vsakič sem vesel, kadar gospodarstvo začuti potrebo po sodelovanju z znanostjo, sploh humanistično.
Ta kolumna je odgovor na zastavljeno vprašanje. Vsakič sem vesel, kadar gospodarstvo začuti potrebo po sodelovanju z znanostjo, sploh humanistično. To je lep znak, da se bo prej ali slej slovensko gospodarstvo otreslo svojega polkolonialnega profila z nizko dodatno vrednostjo.
Spoštovanje
Najprej, ali Dragića košarkarski navdušenci res spoštujejo? Kar jih poznam, bi prej rekel, da ga ljubijo. Lahko tudi sovražijo, ampak vsekakor imajo do njega čustven odnos.
Spoštovanje je nekaj povsem drugega. Poglejmo v slovar slovenskega knjižnega jezika, kjer piše, da je to "zelo pozitiven odnos do koga zaradi njegove moralno utemeljene veljave, vrednosti" (poudarek moj). Veljava človeka mora biti torej utemeljena na moralni veljavi. Kaj pa je morala? Niz pravil, ki ljudi povezuje v skupnost.
Moralno je tisto, kar je za skupnost dobro, in slabo tisto, kar ji škodi. Če v neki skupnosti umor postane moralen, potem se bodo hitro pobili med seboj in ne bo več skupnosti. Zato ponavadi ni moralen.
Če potrebujete delavca in ga zaposlite, to ni dobrodelnost.
Če bi radi spoštovanje, morate torej delati v dobro skupnosti. Oziroma skupnost mora vsaj imeti tak občutek. Na primer egoisti, ki grabijo le za lastno rit, so po še vedno po veljavnih moralnih standardih deležni prezira.
Nekako nezavedno to osnovno pravilo čutijo tudi slovenski podjetniki, ki vedno poudarijo, koliko delavcev zaposlujejo, češ, v tem - edinem - pa smo družbeno koristni.
Seveda zaposlujejo, ker jih morajo, saj jih potrebujejo. Če bi si lahko privoščili robote, bi delavci šli na zavod ta trenutek.
To je torej absolutno premalo in smrdi po zatohlosti - pred začetkom industrijske revolucije je bil moderen tak patriarhalen odnos, češ, bodi mi hvaležen, da sem te zaposlil, a od tega je minilo že par stoletij. Ne pozabimo, koliko delavcev je v Sloveniji na minimalcu in v negotovosti, zdaj bi pa lastniki teh podjetij radi še spoštovanje? Bizarno.
Naj zapišem šokantno dejstvo: če potrebujete delavca in ga zaposlite, to ni dobrodelnost.
Recept za spoštovanje
Povedal bom kruto in jasno. Za spoštovanje potrebujete dvoje.
- ugled: če ne protestirate proti suženjskemu delu ali ga celo podpirate, nimate ugleda. Če ga želite podaljšati na pet let, nimate ugleda. Če molčite, ko Tovšakova krade siromakovi vdovi, nimate ugleda. Če ste tiho ob gradbenih baronih in zdravstvenih pijavkah le zato, ker vam plačujejo članarino, nimate ugleda.
- družbenokoristna dejanja: če prvi korak zahteva osebno odločnost in vzdržnost, je drugega treba plačati. Poglejmo najnovejši primer. Jusaku Mijazave je zakupil prvi polet okoli Lune. Sedež seveda zase, a "bi to izkušnjo rad delil s čim več ljudmi. Na svojo pot sem se odločil povabiti umetnike z vsega sveta". Imamo torej podjetnika, ki čuti dolžnost deliti ne samo s svojim narodom, marveč kar s celim človeštvom. Zato je pač izbral ljudi, ki bodo bolje od njega znali deliti izkušnjo, ki jo je plačal iz svojega žepa. Po domače udejanjenemu občutku dolžnosti do družbe rečemo dobrodelnost.
Sklep je očiten in zanimiv preizkus lahko opravite tudi sami.
Pognal sem Google in vtipkaval imena tujih podjetij in dodal besedo "dobrodelnost". Lek, Lidl, Hofer, Mercator in drugi imajo o tem celo posebne spletne strani.
Potem sem vtipkaval ob dobrodelnosti imena slovenskih podjetij, ki so v akciji GZS ostala tiho in ob strani. Sami zadetki v polno - Krka ima teden humanosti, Tuš pelje otroke na morje in tako dalje (Spotoma: ne spomnim se intervjuja z gospodom Colaričem, v katerem bi tarnal, da je stigmatiziran, kriminaliziran, preganjan, nespoštovan in tako dalje. Torej Šmučeva in Novković ne govorita v imenu čisto vseh gospodarstvenikov?)
Pognal sem Google in vtipkaval imena tujih podjetij in dodal besedo “dobrodelnost”. Lek, Lidl, Hofer, Mercator, …, imajo o tem celo posebne spletne strani.
Nazadnje sem začel iskati imena podjetnikov, ki v letošnji propagandni akciji najbolj zahtevajo spoštovanje.
In glej, glej, večina rezultatov je bila taka:
<prvi zadetek o podjetniku>
"Manjka: dobrodelnost"
Lepo vas prosim, GZS in kar vas še je, če meni ne verjamete, verjemite vsaj Googlu. Če nekaterim vašim članom nekaj manjka, naj si to nabavijo sami, ne pa, da se sramotite s propagandnimi akcijami, katerih učinek je ravno nasproten od njihovega namena.
P. S.: Bliža se tretji december, dan invalidov, in verjetno bodo imeli otroci na vozičkih tisti dan brezplačen vstop v Postojnsko jamo? Bo kateri izmed njih poletel s pipistrelom? Ali pa …
Ah, bojim se, da ne.
Preberite še:
18