Ponedeljek, 17. 9. 2018, 20.00
5 let, 7 mesecev
Miha Mazzini: Neznanska lahkotnost besed
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,29
14
Pri vseh dogodkih, člankih in objavah zadnjih tednov se mi je v spomin zataknila malenkost, le droben prdec v besedni driski družbenih omrežij, po katerih plavamo dnevno. Dolgo sem okleval, ali naj jo vzamem pod drobnogled, a vedno bolj se mi kaže kot simptomatična in predvsem noče v pozabo.
Slovenski novinar je na družbenih omrežjih objavil naslednji zapis:
"Včeraj sem ravno zasledil, da je Sony snel z YouTuba posnetek nekega pianista, ki je izvajal Bacha. Ker da je Sony lastnik pravic za Bachov opus. Da ne bo pomote: gre za Johanna Sebastiana Bacha, 1685–1750."
Odziv bralcev ni bil velik. Prvi komentar je govoril o azijski nevarnosti ter o tem, da Nemci res ne znajo čuvati svoje kulture in nimajo odnosa do nje (piše Slovenec!?!?). Sledila sta moj protest proti objavljeni neumnosti in tretji komentar o tem, da se moramo upreti, narod tega ne bo prenašal, hočejo nam vzeti svobodo itd.
Najprej dejstva
Avtorske pravice pač veljajo še 50 ali 70 let po smrti avtorja in to je to. Sony zato z Bachom nima ničesar: če je res zahteval umik posnetka, gre za izvajalsko pogodbo med pianistom in njimi.
Kar bi človek, ki se z mediji ukvarja že skoraj 40 let kot novinar, kolumnist, urednik in založnik, torej ne počne drugega, kot prodaja svoje avtorske pravice, moral vedeti. Šokantna je ta hotena neobveščenost, ki so jo tako cenili romantiki - češ, božanski navdih mi bo povedal vse, dejstva niso pomembna. To je tako, kot če bi govorili s kmetom, ki že 40 let goji fižol, pa ne bi vedel o svojem delu prav ničesar. Nazadnje bi še trdil, da mu vreče fižola na jesen podari zobna vila, če ji on na pomlad vtika v zemljo nekakšne poganjke.
Tipična lahkotnost e-medijev
Ta minorna objava se mi je zapičila v spomin zaradi svoje tipičnosti. V njej imamo vse elemente sodobnih e-medijev. Nekdo, ki bi se moral na nekaj spoznati, se ne. To ga ne moti in nekaj objavlja, ne da bi preveril dejstva. Ko ga nekdo opozori na napako, se ne opraviči in ne dopolni/pobriše zapisa, marveč ga ignorira. To spodbudi stalne stranke, da začnejo bruhati sheme, ki jih imajo vedno v glavah: zarota! Azijska nevarnost! Vsega je kriva vlada! Itd.
Če bi bila tema širše zanimivejša, bi čez nekaj komentarjev prišli najprej do imigrantov in kmalu tudi do belogardistov in partizanov.
Hkrati v ustih in ušesih
Njega dni so se ljudje za izhod iz hiše lepo oblekli. Danes to ni več potrebno, lahko ste oblečeni v karkoli. Enako se je zgodilo z mediji: njega dni ste morali preveriti dejstva, danes lahko zapišete karkoli.
Ne govorim o pomotah in napakah, vsi jih delamo, govorim o odnosu, ki napak sploh ne prizna, saj ne loči več, kaj je prav in kaj ne.
Če profesionalci kar mečejo iz sebe "novice" brez preverjanja, kaj naj pričakujemo od amaterjev? In seveda, v čem se potem profesionalec loči od amaterja, če oba objavljata kar nekaj?
To nas privede do Twitterja, ki se ga vedno več ljudi loti impulzivno, brez razmisleka, predvidevam, da proti večeru, ko ostanejo sami s sabo in jih je groza družbe, v katero so padli. Izbruhnejo in gredo pomirjeni spat, ker se zdaj drugi ukvarjajo z njimi in niso več tako sami.
Včasih so se ljudje uspavali s štetjem ovc, danes pa všečkov.
Včasih so se ljudje uspavali s štetjem ovc, danes pa všečkov.
Srbski pregovor pravi "što na drumu to na umu" (kar v glavi, to na cesti) in opisuje človeka, iz katerega besede kar padejo. Misel se začne oblikovati, kar se nam dogaja neprestano, potem naj bi sledilo preverjanje razuma, kako je z njo, a umanjka, pof, kot bruhanje pade na poslušalce. Koprolalija je bila njega dni klasificirana kot bolezen, danes pa postaja standard komunikacije.
Virtualno življenje
Opazovanje postaja vedno bolj fascinantno: dosti ljudi se obnaša, kot da bi bila njihova virtualna identiteta povsem ločena od vsakdanjega dela in življenja.
Sprašujem se, ali jim virtualna identiteta ne škodi v resničnem poklicu. Kot bi kirurg objavljal tvite o tem, kako komaj čaka, da nekoga razpara, si zavije njegova čreva okoli vratu in nag pleše po operacijski mizi – potem pa pričakoval, da bo imel naval strank.
Do pred kratkim bi rekel, da so ti ljudje v zmoti, da preprosto nismo tako narejeni, da ne bi poskušali uzreti človeka, in da so torej tudi tviti dejanja, ne le besede.
Plaz vprašanj
Potem pa sem prebral, da je pri nas nekdo zamenjal svojo identiteto na Twitterju za realno službo državnega sekretarja. Če menjate eno za drugo, mora oboje obstajati – torej dejansko obstajata povsem ločeni virtualna in realna identiteta? Med eno in drugo lahko preklapljate kot s stikalom, nobene povezave ni?
Na tem mestu se seveda spomnimo Stevensonovega Doktorja Jekylla in gospoda Hyda, kjer je za preklop služil čarobni napoj. Če je služba čarobni napoj, je mar zato vedno več prekarcev in nezaposlenih na tabletah? Če mi je prva poteza vlade dala toliko misliti, mar bo moj ubogi um zdržal naslednjo?
Ali pa bom v neprespanih nočeh začel tvitati?
Preberite še:
14