SiolNET. Siol Plus Kolumne
5,78

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Miha Mazzini: Navodila za prepiranje

5,78

termometer

prepir
Foto: Thinkstock

Bilo je še v študentskih časih ali kmalu po njih; davno, torej. V majhni mansardi so sedela tri dekleta in klepetala. Sedel sem v kotu, kadil in v glavi sestavljal roman. Počasi sem začel ugotavljati, da mi hrup trga misli, in vedno bolj sem se počutil, kot bi sedel zraven pnevmatičnega kladiva. Pogledal sem gospodične in ostrmel.

Ko sem bil nazadnje zavestno prisoten, so se pogovarjale, a medtem se jih je nekaj polastilo in jih prevzelo. Hkrati je vsaka govorila vedno glasneje, vpile so in zdele so se ujete v začaran krog boja za pozornost, ki je postal nesmiseln in nemogoč. Glave so jim lezle naprej, zardele in zasople so rjovele, tresle so se, kot bi čeznje padla električna žica in jih gnala v ples svetega Vida.

Nisem vedel, kaj naj storim - stereotipno sem pomislil na vrč vode, stal sem in okleval, govorjenje se je že spremenilo v neartikulirano rjovenje, ko je ena od njih klonila, s čelom treščila ob mizo in zaihtela. Drugo sem začel stresati in jo potegnil nazaj iz zamaknjenosti, tretja se je nekako obvladala sama.

Postregel sem jim z ledeno vodo, v kozarcu, ne po glavah, in niso znale razložiti, kaj se jim je zgodilo. Le to, da je vsaka od njih mislila, da ima povedati nekaj tako pomembnega, da jo drugi dve morata slišati, vendar ni našla premora, posluha in pozornosti, zato je krenila v boj zanjo, nato pa jo je odneslo. "Bilo je močnejše od mene," so rekle, "morala sem govoriti, hotela sem, da me slišijo."

Ko sem vprašal, vsako posebej, kaj je bilo tako pomembno, se nobena ni mogla spomniti.

"Bilo je močnejše od mene," so rekle, "morala sem govoriti, hotela sem, da me slišijo." "Bilo je močnejše od mene," so rekle, "morala sem govoriti, hotela sem, da me slišijo." Foto: Thinkstock

Slovenske debate

Desetletja se nisem spomnil na prigodo, pa čeprav je bila res čudna, zadnja leta pa jo obudim vsakič, ko bi se morali Slovenci o čem dogovoriti. Recimo zadnji pogovor o davkih. Takole pravi visoka mednarodna gospodarska organizacija: "OECD je pregledala naše davke in napisala poročilo, da imamo v Sloveniji najbolj obremenjene z davki prav plače. So na 2. mestu po višini odvedenih davkov. Kapital je šele na 25. mestu po obdavčenju." (vir)

Skratka, država smo, se bomo torej pogovorili o znižanju davkov na plače in zvišanju davkov na kapital? Ali vsaj o razmerju med njima?

Ja, pa še kaj ...

Ste v zadnjih mesecih slišali karkoli, kar bi bilo podobno pogovoru?

Počutim se, kot bi znova sedel v tisti mansardi, le da sem že davno nehal kaditi, romane še pišem v glavi, za mizo pa sedijo povsem druga telesa, a prav tako ujeta v histerični ples. Miha Kordiš kriči o nacionalizaciji premoženja gospodarstvenikom in obljublja novo Venezuelo. Zraven njega predsednica GZS Sonja Šmuc vpije, da gre za "kriminaliziranje podjetništva", in na tretjem mestu je Ivo Boscarol, ki rjove, da se bo moral "skrivati po gozdovih, ko bo nekdo za mano tekal s titovko na glavi in nabito puško".

Nihče ne posluša nikogar. Vsak pretirava do maksimuma. Vse je totalno, dokončno, usodno, histerično.

Dobrodošli v slovenske debate.

Državotvornost

Demokratične države ne moremo imeti brez sposobnosti pogovora. Naše izkušnje z demokracijo so minimalne, torej se nismo mogli naučiti pogovarjati. Obvladamo samo ukazovanje, predvsem pa izogibanje izpolnjevanju ukazov.

Zato sem sklenil, da napišem kratka navodila za prepiranje. Poskusil sem jih obdržati tako kompaktna, da jih lahko natisnete in nalepite na čelo tistega, s katerim se prepirate.

Če ste pustili otroke od doma brez tega znanja, jih poučite zdaj, nikoli ni prepozno.

Nihče ne posluša nikogar. Vsak pretirava do maksimuma. Vse je totalno, dokončno, usodno, histerično. Nihče ne posluša nikogar. Vsak pretirava do maksimuma. Vse je totalno, dokončno, usodno, histerično. Foto: Thinkstock

Pravila za prepiranje

Imate problem, ki bi ga radi rešili.

1. Najprej poskusite s pogovorom. To je komunikacija, ki jo upravlja razum, torej pripravite dejstva, izračune, simulacije in se zavedajte, da boste morali malce popustiti za to, da nekaj dobite.

2. Naslednja stopnja je prepir. V možganih to pomeni, da se razum umika, v ospredje pa prihajajo čustva. A četudi razum beži, mora vseeno povedati, kakšen prepir to je:

a) z njim bi radi rešili določen problem,

b) pretrgali bi vse stike, gre za dokončen prepir.

Dokončni prepiri so redki. Recimo, ločujete se, kovčki so spakirani, drug drugemu zarjoveta vse najslabše in nikoli več se ne bosta videla. A če imata otroka ali otroke, bosta očitno ostala v stikih, torej vama razum mora povedati, da si preprosto ne smeta privoščiti dokončnega prepira. Spreta se torej le toliko, da rešita problem skupnega bivanja v razhod, in to je to.

Če boste z osebo še kdaj v stiku, potem ravnajte takole:

  • Držite se problema - če se prepirate o politem mleku, se prepirajte o politem mleku, ne pa v nekaj minutah že o prednikih partizanih in belogardistih. Aristotel je to imenoval enotnost časa in prostora. Vedel je, o čem govori.
     
  • Ne posplošujte - to je v bistvu druga oblika prejšnjega nasveta, a jo največkrat zgrešimo, zato jo podrobneje razlagam. Če rečete:

"to si narobe naredil",

gre za dogodek, s katerim se ne strinjate.

Če rečete:

"vedno vse narobe narediš",

gre za ocenjevanje človeka, za njegov karakter in osebnost. Torej gre tudi za dokončni prepir, saj s takim človekom pač nočete več imeti stika - če pa "vedno", "vse" naredi narobe. Posploševanje kaže na nezrelost. Saj veste, ko pride otrok iz šole in reče "saj smo vsi pisali cvek", potem pa izveste, da so "zakoličili" poleg njega točno še trije. Niste otrok, torej se lahko brzdate in natrenirate, da v svojih prepirih izkoreninite posploševanje.

  • Ne pritisnite atomskega gumba - človeka, s katerim ste si blizu, si predstavljajte kot diatonično harmoniko (tisto z gumbi). Naše nezavedno takoj ve, katere gumbe mora pritiskati, da kaj doseže, in obenem tudi ve, kateri bolijo. Ko sestavljam zgodbo, vedno poiščem tudi tisto, kar med dvema osebama preprosto ne sme biti izrečeno. Tisto nekaj, kar odnos razbije tako dokončno, da kakršnokoli opravičevanje ne pomaga. Ta gumb imenujem atomski gumb. Pritisnete ga torej le, kadar gre za dokončni prepir. To je vaše zadnje orožje, ne porabite ga brez zveze. Nekdo je polil mleko, vi pa po njem z atomskim gumbom. Če je v tistem človeku ostalo še kaj drugega razen copate, ga boste že jutri videli s kovčkom odhajati proti sončnemu zahodu.

3. Naslednja stopnja po prepiru, v katerem ste pritisnili atomski gumb, je nasilje. Doma pretep, v primeru družbe pa vojna, za Slovence konkretno nadaljevanja klanja v drugi svetovni vojni, Sveti Urh in Kočevski Rog igrata povratno tekmo.

skregan par

Rešitev iz histeričnih časov

Komu ustreza histerija? V občutku razpada in panike si možgani želijo jasnih pravil, ki jih lahko takoj ponudijo le skrajne ideologije (ena zadnjih raziskav je tule). Po definiciji morata torej skrajna levica in desnica vreščati in paničariti, pa čeprav stanje ni (tako) slabo.

Vrnimo se spet k izmišljenemu omizju. Kordiš grozi z nacionalizacijo, kar je atomski gumb za lastnika česarkoli. Gre za provokatorja, ki je ugotovil, da si z vpitjem neumnosti zagotavlja dobro in redno službo. V Levici ga očitno podpirajo, ker jim panika pač ustreza (in se v tem prav nič ne razlikujejo od SDS). Nujno moramo spremeniti volilni sistem tako, da bomo volili ljudi, ne strank.

Zanimivejši primer je Sonja Šmuc, ki ni od Sama Hribarja Miliča podedovala le Gospodarske zbornice Slovenije (GZS), marveč tudi njeno usmeritev iz propagandne organizacije kapitala v rušilno silo ločevanja naroda. Njen predhodnik si je zamislil ilustracijo delitve prebivalstva na gospodarstvenike (lokomotiva) in vse preostale (mrtvi tovor) na vlaku (na poti v Auschwitz?), ob čemer sem protestiral že v tej kolumni. Ločitev na "nas" in "vas" je prvi korak, če želite, da se prepir nikoli ne razreši in da je razcep dokončen.

Gospa Šmuc je mogoče padla v sindrom Margaret Thatcher, ko mora ženska pokazati, da je trša od svojega moškega prednika. Kakorkoli, privila je vijake razcepa še huje in si izmislila, da pogovor o povišanju davka na dobiček pomeni "kriminalizacijo" gospodarstvenikov. Spremenila jih je v nesrečnike, ki se morajo skrivati pred paraziti, mrtvim tovorom, nekako kot prvi kristjani pred levi.

"Gospa Šmuc je mogoče padla v sindrom Margaret Thatcher, ko mora ženska pokazati, da je trša od svojega moškega prednika." "Gospa Šmuc je mogoče padla v sindrom Margaret Thatcher, ko mora ženska pokazati, da je trša od svojega moškega prednika." Foto: Željko Stevanić / IPF

Gre za točno iste korake v postopku, ki ga je - z znanimi posledicami - izpeljalo Goebbelsovo ministrstvo, in če berete njihove objave, so bili le reveži, ki so se borili proti judovskim, romskim, slovanskim … parazitom, ki uničujejo živo in zdravo tkivo naroda. Zato so jih naložili na vlak … Preostalo veste.

Člani gospodarske zbornice, predvsem pa upravni odbor, bi se končno morali vprašati, ali taka usmeritev njihovega združenja odslikava mnenje večine članstva. Mar gospodarstvo ni del družbe? Mar podjetniki živijo v vakuumu ter se vsako jutro utelesijo na delovnem mestu in izpuhtijo, ko je delavnika konec? Vmes pa imajo stik le z roboti?

Stališče direktorice Šmučeve je takoj dopolnil Ivo Boscarol, ki se že vidi v gozdu kot preganjana srnica. Primorski podjetnik je pač v položaju povprečnega slovenskega kulturnika - stalno mora dokazovati, da je državi že vrnil vsaj toliko denarja, kot smo ga vložili vanj, zato mora povzročati vihar, se venomer pritoževati in iskati politično podporo.

"Stališče direktorice Šmučeve je takoj dopolnil Ivo Boscarol, ki se že vidi v gozdu kot preganjana srnica." "Stališče direktorice Šmučeve je takoj dopolnil Ivo Boscarol, ki se že vidi v gozdu kot preganjana srnica." Foto: Bor Slana

Mediji

Ljudje ne morejo zares postati družbeno histerično škodljivi, če jim prostora na dajo mediji: strahotna krivda visi na RTV Slovenija, ki misli, da jo plačujemo za nabiranje klikov - ne, ravno nasprotno, plačujemo jo zato, da ji ne bi bilo treba divjati za gledanostjo in vabiti v svoje oddaje vsakega, ki je "živopisen", kot temu pravijo, da le razburi ljudstvo, čeprav nima česa tehtnega povedati. Skratka, vabijo prepirljivce namesto debaterjev.

Potem so tu še novinarji, ki kimajo in objavljajo PR-sporočila, in katastrofa je neizbežna.

Vojna

Nadaljevanje histerije bo pomenilo, da se kot država ne bomo mogli o ničemer dogovoriti, torej bomo kot po valovih poskakovali kot lupina in ne aktiven čoln. Iz kaosa bodo najsposobnejši pobegnili in naš domet bo vzgoja delovne sile za osrednjo Evropo. Če resno zaškriplje okoli nas, pa takoj sledi medsebojno klanje. Še tretja možnost je trda roka - kar pa pomeni silen razcvet korupcije, od katere bogati majhen krog vladarjevih prijateljev (primer: Madžarska, Rusija …).

In vi mislite, da ste med njimi? Ah, dajte no; pravega prijatelja spoznaš v terorju.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Komentarji

9

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • zerjavist / 24.09.2018. ob 15:09 +11 - 2

    Avtorja je treba razumeti in šele nato komentirati. Poanta je v prepiranju in v tem so Kordiš, Šmuceva in Boscarol v istem košu. In vsi delajo škodo svojim organizacijam in družbi v celoti. Probleme se rešuje v strpni in argumentirani razpravi, ki je nobeden od naštetih ne premore.

    +11 - 2
  • sanfrancisco / 24.09.2018. ob 11:43 +12 - 5

    Kordiš, Šmucova in Boscarol so trio adijo za v resničnostni show. Vsi lačni publicitete in polni sami sebe. Takšne ljudi se ne vabi v oddaje, ker razen neumnosti, ne bodo ničesar povedali. Namesto, da povabijo kompetentne strokovnjake, uredniki prisegajo na ceneno zabavo za rajo, ki nima pojma in se po oddaji prepira po soc. omrežjih in za šanki. Na nacionalki se naj streznijo, ker so vedno bolj podobni tretjerazredni lokalni tv. Teh bedarij se ne da gledati.

    +12 - 5
  • mimi129 / 25.09.2018. ob 09:30 +5 0

    Če prav razmišljam, so zelo prepirljivi in glasni mediteranski narodi, za severnjake je značilno malo govorjenja, sposobnost poslušati druge in toleranca do drugače mislečih.

    +5 0
delitve: 351
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin