SiolNET. Siol Plus Kolumne
Matevž Tomšič
Matevž Tomšič
O kolumnistu
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Dediščina "malomeščanskega socializma"

1

termometer

Pogosto se prepričanje posameznika, skupine ali družbe kot celote o svoji "izjemnosti" razvije v nezmožnost soočiti se z realnostjo.

Posledica tega so napačne odločitve, ki problemov ne rešujejo, ampak jih še poglabljajo. Utvara "drugačnosti" Tako je na Slovenskem veliko ljudi – na čelu s številnimi mnenjskimi voditelji – prepričanih, da je bil sistem, ki je na teh prostorih obstajal med letoma 1945 in 1990, nekaj "povsem drugačnega" o tega, kar so poznali v deželah na vzhodni strani t. i. "železne zavese". Da sploh ni šlo za pravi komunizem, saj je bilo pri nas bistveno več svobode, ljudje so lahko potovali po svetu in tudi življenjski standard je bil bistveno višji. Da smo bili pravzaprav bolj podobni Zahodu kot Vzhodu Evrope. Seveda je imel t. i. samoupravni socializem določene posebnosti. Tedanji slovenski/jugoslovanski režim je bil dejansko v povprečju bolj odprt in manj represiven od realsocialističnih režimov srednje in vzhodne Evrope – čeprav to ne velja za ves čas po drugi svetovni vojni (v prvih povojnih letih je bil še bolj zatiralski). Vendar pa so ga z njimi družile temeljne sistemske značilnosti, kost so odsotnost političnega pluralizma, nadzor partijske nomenklature na vsemi družbenimi področji in ideološki ekskluzivizem. Ne glede na njegovo liberalizacijo v zadnjem obdobju svojega obstoja je ta "socializem s človeškim obrazom" vse do svojega konca ohranjal značaj enopartijske diktature, ki je kršila temeljne človekove pravice in svoboščine. Socialistično malomeščanstvo Ko se je začel proces t. i. tranzicije, je prevladovalo prepričanje, da bo prehod v nov sistem pri nas zaradi "mehkejše" narave prejšnjega režima potekal uspešneje kot v drugih primerljivih državah. Da bo potrebnih manj sprememb, pa še te bo lažje uvajati. Po več kot dvajsetih letih je jasno, da je bila to iluzija. "Drugačnost" slovenske variante socializma se ni izkazala za prednost. Nasprotno, kot kaže, bo imel na dolgi rok ta "mehki socializem" celo bolj pogubne učinke. Sistem, kakršen je obstajal denimo na Češkoslovaškem ali v Vzhodni Nemčiji, je s svojo represivnostjo, ideološko vsiljivostjo in ekonomsko neučinkovitostjo deloval že na prvi pogled odbijajoče. Zato so se režimi, ki so ga vzdrževali, sesuli kmalu po tem, ko je popustil strah ljudi pred represalijami. Medtem pa je bilo na Slovenskem ljudem omogočeno ravno toliko svobode, da so se lahko relativno neovirano gibali po svetu, in ravno toliko blaginje, da so si lahko priskrbeli dobrine, ki so bile večini ljudi v drugih komunističnih državah nedosegljive. Sistem je spodbujal neko vrsto socialističnega potrošništva, ki je služilo kot nadomestek dejanske svobode, ki bi posameznikom omogočila razvoj njihovih ustvarjalnih potencialov. Na ta način se je oblikoval nekakšen "malomeščanski socializem". Njegov nosilec je bilo kvazimeščanstvo, ki je bilo do 70. let dalje glavna opora režimu. Ta mu je omogočal življenjski standard, ki sicer ni bil primerljiv s tistim na Zahodu, a je bil višji kot na Vzhodu. Predvsem pa se je do njega lahko prišlo z relativno malo truda. Podlaga zanj so bili namreč krediti, ki jih je država velikopotezno najemala, da si je "kupila" naklonjenost ljudi. In iz njih ustvarila konformiste, ki skrbijo vsak za svoj življenjski "vrtiček", glede javnih zadev pa se oportunistično prilagajajo "glavnemu toku". Z mehkim prehodom do ohranitve statusa quo T. i. "mehki prehod" ni privedel do vzpostavitve institucionalnih pogojev in kulturnih podlag za razvoj sistema zahodnega tipa. Omogočil je ohranjanje privilegijev starih elit in omrežij. S tem, ko ni prišlo do preloma v gospodarstvu, pravosodju, šolstvu, medijih, se na vseh teh področjih ohranjajo vrednote in principi, podedovani iz bivšega sistema. Ta kontinuiteta se kaže tudi v ohranjanju mentalitete, ki jo je proizvedel "malomeščanski socializem". Za to mentaliteto je značilna izredno šibka sposobnost družbene refleksije. Gre za ljudi, ki sicer radi pametujejo o vsem mogočem, a vedo bore malo. Ki so prepričani, da razmišljajo samostojno, vendar v resnici zgolj papagajsko ponavljajo floskule, ki jim jih je vcepil še vedno močno ideološko kontaminiran izobraževalni sistem in ki jih dnevno reciklirajo takisto kontaminirani dominantni mediji. Prav oni so glavni nosilci nostalgije za bivšim sistemom, češ da "se je tistim, ki se niso upirali, takrat čisto dobro godilo". Te nostalgije je več kot v katerikoli drugi nekdanji komunistični državi s prostora srednje Evrope. Pri tem imamo opraviti z na prvi pogled paradoksalnim pojavom, ko ti konformistični malomeščani pogosto koketirajo z raznimi ekstremističnimi idejami. Tako znajo kazati simpatije do "demokratičnega socializma", ki v vsej svoji abotnosti pomeni radikalno omejevanje posameznikove svobode in pomeni zanikanje temeljnih principov, na katerih temelji zahodna civilizacija. Vendar so takšne zamisli nekaj, česar so navajeni in čemur so se bili vselej pripravljeni prilagoditi. Opletanje s socialističnimi parolami pa je na Slovenskem tako ali tako še vedno na marsikaterem področju recept za promocijo.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin