SiolNET. Siol Plus Intervju
7,93

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Velikonočni pogovor

P. Marko Rupnik: Individualizem bo počasi premagan

7,93

termometer

Marko Rupnik
Foto: Vid Ponikvar

Vesela novica, evangelij, ne more biti v tem, da je treba to in to narediti, ker potem to ni več vesela novica, ampak stresna novica, pravi teolog in umetnik p. Marko Ivan Rupnik v pogovoru ob veliki noči, največjem krščanskem prazniku.

Mozaike Centra Aletti oziroma patra Marka Ivana Rupnika, ki center vodi, pozna ves svet. Med drugim krasijo tudi Lurd, Fatimo in papeško osebno kapelo Odrešenikove matere, izdelavo katere mu je naročil papež Janez Pavel II. Njegovo ikono so izbrali za logotip lanskega svetega leta usmiljenja. Tudi evangeliarij, izdan ob svetem letu, je opremljen s podobami njegovih mozaikov. Nekateri ga imenujejo kar papežev teolog in papežev umetnik.

Rupnik, doma iz Zadloga pri Črnem Vrhu nad Idrijo, je k jezuitom vstopil leta 1973. Po študiju filozofije je študiral še slikarstvo in teologijo ter se specializiral iz misiologije na papeški univerzi Gregoriani v Rimu. V duhovnika je bil posvečen leta 1985.

Njegova dela so prevedena v mnogo jezikov, vabijo ga predavat po vsem svetu, zato v Rimu preživi le nekaj mesecev na leto. Od leta 1999 je svetovalec Papeškega sveta za kulturo in od leta 2012 svetovalec Papeškega sveta za pospeševanje nove evangelizacije. Januarja je postal še član posvetovalnega telesa Kongregacije za bogoslužje.

Voščilo p. Rupnika za veliko noč #video

[video: 62552 / ]

Center Aletti, ki ga vodite že od ustanovitve, torej 25 let, verjetno večina pozna predvsem kot atelje, a je precej več kot to – je eno od svetovnih teoloških središč. V čem je drugačen, zakaj vas vabijo predavat po vsem svetu?
Vedno doživljam, da so največje stvari v življenju potopljene v skrivnost. Bolj kot pripisovati učinke enemu ali drugemu razlogu se mi v življenju zdi rodovitna druga drža – drža sprejemanja.

V tej drži je nastal tudi Center Aletti. Nihče od nas, ki smo tam, si ga ni zamislil, nihče si ga ni želel. Bili smo poklicani. Mene je poklical moj takratni generalni predstojnik. Papež Janez Pavel II. ga je prosil, naj jezuiti v Rimu ustanovimo center, ki bi bil usmerjen v evropsko misel, da bi po vseh razkolih in hladnih vojnah pripomogli k temu, da se tkivo vzhodne in zahodne Evrope stke skupaj, da bi se zgodil nekakšen živ kulturno-duhovni organizem Evrope.

Mozaiki Centra Aletti, ki ga vodi p. Rupnik, krasijo kapele in cerkve po vsem svetu. Fotografije so iz kapele nunciature v Ljubljani. Mozaiki Centra Aletti, ki ga vodi p. Rupnik, krasijo kapele in cerkve po vsem svetu. Fotografije so iz kapele nunciature v Ljubljani. Foto: Vid Ponikvar Evropa nima svoje sinteze, še vedno je razdrobljena. Druge celine od nas pričakujejo sintezo. Kolikokrat sem v Rimu slišal študente, ki so rekli: "Kaj pravzaprav lahko iz Evrope še dobimo? Kaj je vaše spoznanje?" Na to ne moreš odgovoriti, da je po mnenju nemških filozofov to, po mnenju drugih pa ono. Ne, zanima jih izkušnja vse Evrope.

Sinteze Evrope ne moremo narediti brez Rusov, Poljakov, Litovcev, Slovencev … Truditi se moramo za to. V tem je tudi smisel našega centra. Mogoče je pa izvirnost v tem, da smo vseh 25 let največjo pozornost posvetili temu, da Center res ostane živ organizem. Se pravi, da je to življenje – ki je v krščanskem pomenu dar, ker prihaja od Duha –  občestveno.

Zato tudi misel, način razmišljanja, ustvarjalnost niso zaznamovani z neko individualno, velikokrat samouveljavitveno držo, ampak sodelujočo, saj se zavedamo, da je življenje enega povezano z življenjem drugega.

Vaše ustvarjanje, vaša teologija se zelo napajata pri Rusih. Kaj lahko Rusi prinesejo Evropi?
Rusije ni mogoče spoznati, v Rusijo je treba verjeti, je dejal Tjutčev. Karkoli bom zdaj rekel, bo nekaj splošnega, pa vendarle lahko omenimo nekaj značilnosti, ki so za evropsko dušo danes zelo pomembne: na primer prednost življenja. Rusija kot kultura ni bila nikoli zelo ustvarjalna. Vedno pa je bila sposobna dati življenje nečemu, kar je bilo suho.

"Rusija je v nekem smislu celina. O njej sem prebral ogromno stvari. Kdorkoli se je počutil sposobnega oceniti, analizirati in reči, kaj je Rusija, se je skoraj vedno zmotil." "Rusija je v nekem smislu celina. O njej sem prebral ogromno stvari. Kdorkoli se je počutil sposobnega oceniti, analizirati in reči, kaj je Rusija, se je skoraj vedno zmotil." Foto: Vid Ponikvar Ko je bil Bizanc v zelo hudi suši, je pokristjanil Rusijo, ta je dala bizantinski kulturi popolnoma nov elan, nov pečat, zagon, oživila je bizantinsko razsežnost krščanstva.

V zadnjem obdobju pa se je ta značilnost pokazala na dramatičen način, saj je prav Rusija sposobna dati življenje filozofsko-abstraktnemu sistemu, zgrajenemu v zahodnem svetu – v Angliji in Nemčiji, se pravi marksizmu.

Po drugi strani je na primer zanimiva njihova zavest zemlje. Velikokrat sem bil v Rusiji. Ko greš iz mesta, se ti zdi, kot da plavaš, kot da moliš le glavo iz vode. Tako imaš občutek, da si v zemlji, ker je tam sama zemlja. Zemlja pa je živa, plodna. Potem pa še kontrast – poleti je 40 stopinj nad ničlo, pozimi pa 45 pod njo. Zato je ruska miselnost v glavnem zaznamovana z antinomijo, kjer dve nasprotji skupaj izrazita resnico.

Ruska duša je krščanstvo zelo globoko doživela kot pripadnost telesu, občestvenost, narod, ljudstvo. Mislim, da je veliko elementov ruskega izročila, ki so danes za Evropo zelo pomembni. Tudi to, da Rusije pravzaprav ni mogoče predvideti. Vedno je nekaj presenetljivega, kakor so presenetljivi nekateri misleci in teologi, ki jih nima noben drug narod.

"Že moj oče je dejal: 'Marko, ko ti bodo ljudje v življenju hoteli povedati nekaj, kar bo zate lahko tudi težko, pazi na to, kako ti bodo to povedali. Ko ti bo nekdo govoril na lep način, čeprav bo zate težko, bo to resnica. Kdor ti pa ne bo lepo povedal, ni v resnici.' To je zelo blizu Solovjovu, čeprav ga moj oče nikoli ni bral. Zakaj? Ker se po Solovjovu resnica razodeva v lepoti. Resnica ustvarja lepoto," pravi p. Rupnik. "Že moj oče je dejal: 'Marko, ko ti bodo ljudje v življenju hoteli povedati nekaj, kar bo zate lahko tudi težko, pazi na to, kako ti bodo to povedali. Ko ti bo nekdo govoril na lep način, čeprav bo zate težko, bo to resnica. Kdor ti pa ne bo lepo povedal, ni v resnici.' To je zelo blizu Solovjovu, čeprav ga moj oče nikoli ni bral. Zakaj? Ker se po Solovjovu resnica razodeva v lepoti. Resnica ustvarja lepoto," pravi p. Rupnik. Foto: Vid Ponikvar

Cerkev je v zadnjih stoletjih razvijala zlasti ideje, za vas pa so pomembne podobe, življenje. Pri ustvarjanju se igrate tako z idejo kot s snovjo, hkrati pa pravite, da spajate staro bogoslužno umetnost s sodobno govorico. Zakaj prav to spajanje daje življenje vašim stvaritvam, da tako navdušujejo?
To je spet tista skrivnost, o kateri sem govoril na začetku. To doživljam kot milost in dar in to sprejemam.

Res pa je tudi to, da gre za neko kulturno-duhovno ozadje, ki se v meni javlja in dobiva življenjski prostor. Moj učitelj, kardinal Špidlik, eden od največjih strokovnjakov vzhodne misli v 20. stoletju, me je vodil skozi študij ruskih avtorjev. Velikokrat sem mu rekel: "To, kar berem, je pravzaprav to, kar ves čas slutim, čutim, živim. Vse to je v meni." Zato tega ne doživljam kot nekaj, kar sem se naučil, ampak nekaj, kar v meni preprosto je.

Pa smo pri ruskem filozofu Solovjovu: Če se resnica ne razodene kakor lepota, je zelo nevarna.

Lepota je uresničena ljubezen, ne pa neka abstrakcija. Resnica ni tiranska, resnica ljubi simbolno govorico. V simbolni govorici je prostor za svobodno pripadnost, svobodno sprejetje. Lepota je telo dobrega, če se dobro ne uresničuje kot lepota, je to fanatizem, ki je sposoben pohoditi tudi človeka.

"Cerkve so take, kakršni smo mi. Čas bo vse to izbrisal. Zakaj to pravim? Ker se že zdaj name obračajo številni škofje, ker želijo radikalno popraviti cerkve, ki so bile zgrajene pred 30 leti." "Cerkve so take, kakršni smo mi. Čas bo vse to izbrisal. Zakaj to pravim? Ker se že zdaj name obračajo številni škofje, ker želijo radikalno popraviti cerkve, ki so bile zgrajene pred 30 leti." Foto: Vid Ponikvar

Občutek imam, da cerkva, ki jih gradimo danes, čez dvesto let ne bo več. Ne le zato, ker so zgrajene drugače kot tiste, ki jih občudujemo že stoletja, ampak jih tudi ne znamo napolniti tako, kot so jih znali včasih. Zakaj ne?
Razlog je zelo preprost: ker je upadla vera. Cerkev je bila v zgodnjem krščanstvu zamišljena kot Kristusovo telo, stene pa so bile avtoportret Cerkve. Zato je bila na stenah razlita miselnost kristjana, ki je antinomična in simbolna, kjer ena podoba razodeva drugo, ena najde smisel v drugi, vse se je prelivalo.

Potem se je zgodila razcepitev. Teologija danes spada samo v razumsko sfero, se pravi na univerzo, v cerkvah pa so pobožnosti. Zato so se namnožili kipci in podobno, teološke vizije pa ni nobene. Ostala je samo še pobožna drža, vendar to ni dovolj, da bi se kristjan naučil miselnosti za življenje.

Če so stene cerkve avtoportret Cerkve, potem njihova praznost razodeva, da smo tudi mi prazni. Če bi imeli kaj povedati, bi bili privlačni.

S čim naj bi bili privlačni? Z idejami? Krščanstvo je vedno dalo prednost življenju, ideje so bile izraz novega življenjskega naboja in sloga. Mi pa mislimo, da bomo najprej človeka prepričali z idejo, potem pa bo začel po tej ideji živeti. Toda človek ni telo neke ideje.

"Če je vera sprejetje življenja, načina življenja, kako daleč smo morali zaiti, da smo začeli učiti, da je treba vero spraviti v življenje? Kot da bi bila vera neka teorija, nauk, ki ga moramo spraviti v prakso." "Če je vera sprejetje življenja, načina življenja, kako daleč smo morali zaiti, da smo začeli učiti, da je treba vero spraviti v življenje? Kot da bi bila vera neka teorija, nauk, ki ga moramo spraviti v prakso." Foto: Vid Ponikvar

Jezus pravi tistim, ki mu sledijo: pojdite in obrodite sad in vaš sad bo ostal. Zdi se, da tega sadu ni. Zahodnoevropska družba ne živi, je v zatonu. Kje smo zgrešili?
Nekoč mi je kardinal Martini, eden od največjih pastirjev katoliške Cerkve v 20. stoletju, rekel: "Preveč smo ošabni, da bi si sploh upali pomisliti, da smo zgrešili. Niti tega, da smo šli po poti, ki morda ni bila najboljša, nočemo priznati. Zgodovina nas bo morala pripeljati na kolena."

Po novozavezni viziji je vera sprejetje daru, sprejetje Božjega načina bivanja. Bog je občestveno bitje, je medosebno občestvo, ki vključuje drugega. To je način bivanja.

Če je vera sprejetje življenja, načina življenja, kako daleč smo morali zaiti, da smo začeli učiti, da je treba vero spraviti v življenje? Kot da bi bila vera neka teorija, nek nauk, ki ga moramo spraviti v prakso. Najprej naj bi se je naučili, potem pa to spravili v življenje. To je nemogoče. Ko sveti Pavel v pismu Rimljanom razlaga, kaj je evangelizacija, jasno pove, da vesela novica, evangelij, ne more biti v tem, da je treba to in to narediti, ker potem to ni več vesela novica, ampak stresna novica. Biti mora nekaj drugega.

"Že sveti Bazilij je rekel: menih, ki gre v samoto, eremit, je lahko samo tisti, ki je prišel do visoke stopnje občestvenega življenja, ker bo v samoti povezan z vsem svetom." "Že sveti Bazilij je rekel: menih, ki gre v samoto, eremit, je lahko samo tisti, ki je prišel do visoke stopnje občestvenega življenja, ker bo v samoti povezan z vsem svetom." Foto: Vid Ponikvar Res večkrat slišimo, kako je krščanska vera težka.
To pove vse. Medtem ko Kristus pri srečanju s Samarijanko pravi: ko bi ti vedela, kakšen dar te čaka, bi začela plesati – to zadnje sem jaz dodal, Kristus je pa mislil (smeh, op. a).

Je torej sploh mogoče, da je kristjan, ki živi polno duhovno življenje, notranje življenje (kar je glede na to, kar pravite, verjetno napačen izraz), lahko apatičen do zunanjega – tudi do družbenopolitičnega življenja in udejstvovanja?
Kristjan, ki živi duhovno življenje, ne more biti apatičen do ničesar. Zakaj? Duhovno življenje je za nas kristjane povezano s Svetim Duhom. V naši veri je Sveti Duh gospod občestvenosti, ljubezni. Že v četrtem stoletju so ga imenovali Ljubezen Ljubezni. Sveti Duh je torej Gospod občestvenosti.

Če živim duhovno življenje, kar pomeni, da živim v tem Duhu, je samo po sebi razumljivo, da sem odprto bitje, da me zanima vse, kar se okrog dogaja, in da imam razmerje do vsega. Značilnost Duha pa je v vsem razbirati, razločevati.

Vsi si prizadevamo za blagostanje družbe, okolice. Kako lahko kristjan največ pripomore k izboljšanju družbe?
Nikolaj Berdjajev bi rekel, da je naš največji doprinos ustvarjalnost. Teološko to pomeni dvigovati življenje na tisto raven, ki ostane tudi onkraj groba. Sveti Pavel pravi, da vse mine, ljubezen pa ostane. Krščanstvo je tisti kvas, tisti blagor ljubezni, ki človeka prepriča, da se bo rešil s tem, da se iz ljubezni daruje. To je začetek vsega. Od tod naprej pa je ustvarjalnost lahko zelo raznolika.

"Navdihujmo se v spominu, ne ponavljajmo stvari. Ponavljanje stvari je patološko," p. Rupnik svetuje Evropski uniji. "Navdihujmo se v spominu, ne ponavljajmo stvari. Ponavljanje stvari je patološko," p. Rupnik svetuje Evropski uniji. Foto: Vid Ponikvar

Evropska unija ostaja pri formalizmih, zmanjkuje ji vsebine. Kaj ji svetujete?
Da se ne naveliča. Naj vztraja pri tem, da išče povezanost. Da počasi pridemo do organske povezanosti, kjer bomo Evropejci priznali drug drugega. Evropejci imamo skupen spomin, ki je v ozadju naše ustvarjalnosti, aktivnosti, našega razmišljanja o prihodnosti. Navdihujmo se v spominu, ne ponavljajmo stvari. Ponavljanje stvari je patološko.

Evropska unija naj se ne naveliča, naj se ne utrudi, ampak naj vztraja, ker bo individualizem počasi premagan, egoistične razdiralne sile se bodo iztrošile, uplahnile bodo.

Se vam zdi, da aktualne migracije gradijo to povezanost ali jo rušijo? Kako bi morali kristjani gledati na migracije?
Odkar je svet ustvarjen, od prvih strani Svetega pisma beremo o prelivanju narodov sem in tja. To ni nič novega. Seveda je potrebna tudi modrost, da razlikujemo, koliko manipulacij in strategij je v igri. Naivnost ne pripada ljubezni. Ljubezen je modrostna.

Kje je kak narod, ki ne pozna izseljevanja? V katerem narodu ne najdemo tudi drugih narodov? Ko pa nekdo znori in hoče absolutno etnično čistino, je to katastrofa.

Verjetno je vsem bližje božič kot velika noč. Bolj ga čutimo, je tudi družinski praznik. Zakaj je za kristjane velika noč največji praznik?
Verjetno res tako čutimo. Pri božiču je čustveni, psihološki, človeški element močnejši, več je romantike. A poglejmo teološko: Božji Sin je zaživel kot človek. V Kristusu človek ne živi več po človeški naravi, ampak po osebi, ki je odnosna, občestvena, darujoča. To je izjemna novost. Seveda pa ni dovolj, da se je Bog utelesil. Pač tako, da bi videl, kako živimo na Zemlji?

"Teolog Alexander Schmemann pa pove nekaj zelo globokega: ko smo Kristusa križali, smo rekli Očetu, da nočemo daru. Zavrnili smo ga." (Prizor je iz Škofjeloškega pasijona leta 2015.) "Teolog Alexander Schmemann pa pove nekaj zelo globokega: ko smo Kristusa križali, smo rekli Očetu, da nočemo daru. Zavrnili smo ga." (Prizor je iz Škofjeloškega pasijona leta 2015.) Foto: STA Učlovečil se je zato, da bi po tragični osamitvi, ki se je zgodila z grehom, človeku omogočil življenje na Božji način. Se pravi, da bi tudi človeškost živeli kot absolutni dar samega sebe. To se je zgodilo na križu, ko je Kristus kot Sin, ki se je popolnoma izročil Očetu, daroval tudi človeškost. Vsa človeškost je postala prežeta z ljubeznijo.

To se je zgodilo tako, da se nam je dal v roke. Ker je imel telo, je to res lahko storil. Ko se nam je dal v roke, kot pravi sveti Pavel, smo ga izmučili.

Teolog Alexander Schmemann pa pravi nekaj zelo globokega: ko smo Kristusa križali, smo rekli Očetu, da nočemo daru. Zavrnili smo ga. Mi bi radi sami nekaj dosegli. Vendar nečesa ne moremo doseči – da bi zaživeli na Božji način, kot Božji otroci. Sam ne moreš postati Božji otrok, nekdo te mora roditi.

V čem je torej velika noč?
Na veliko noč vidimo, kako konča človek, ki ne živi kot posameznik, ampak kot oseba. To je za teologijo najpomembnejše razlikovanje. Posameznik živi iz svoje narave in je izraz te narave. Oseba  teološki pojem  pa se dvigne iz odnosa. Če na primer rečem žena ali pa mož, sem rekel nek odnos. Sicer bi govorili o moškem in o ženski.

Če živimo kot osebe, končamo kot Kristus, torej zavijemo svojo človeškost v ljubezen, ljubezen pa ostane. Bolj kot ljubiš, bolj se trošiš. A s tem je tako kot s semenom, ko pade v zemljo. Ko gnije, je to dramatičen trenutek, ampak potem vzklije. Vse tisto, kar je bilo v tem semenu, je zdaj šlo v poganjek. Razlika med semenom in poganjkom pa je ogromna. Vse je šlo skozi prehod, ki je daritev, v kateri stvari zaviješ v ljubezen. Po eni strani se zdi boleče, po drugi strani pa je to največji domet blaženosti.

Kdorkoli je v življenju storil eno samo dejanje ljubezni, je doživel to, kar sem zdaj povedal.

Po eni strani čutiš, da se žrtvuješ, da te morebiti kaj boli, po drugi strani pa čutiš nekaj pomladnega. Kako nekaj poganja, vsa zemlja zadiha, vsa tvoja oseba je prežeta z nečim, za kar slutiš, da je sončno, sočno in da ne bo minilo.

P. Rupnik veliko časa preživi v avtomobilu in na letalu, saj ga vabijo predavat in ustvarjat po vsem svetu. P. Rupnik veliko časa preživi v avtomobilu in na letalu, saj ga vabijo predavat in ustvarjat po vsem svetu. Foto: Vid Ponikvar

Kakšna je drža sprejemanja daru, ki ste jo prej omenili? Kaj pomeni sprejeti ta velikonočni dar?
Človek je vedno na razpotju: ali sem jaz protagonist ali pa je moj jaz odprt in povezan z drugim, ga sprejema, upošteva. Če sem jaz protagonist, potem stvari dosegam jaz. Trudim se in jih dosežem. Ko jih dosežem, sem potešen. Potem mi to ni več dovolj, dobiti moram priznanje. Ko mi tudi to ni več dovolj, potrebujem moč. Posameznikov jaz namreč nikoli ni potešen.

Pri sprejemanju pa je ravno obratno. Človek ves čas doživlja, da si niti sanjati ni upal o tem, kar je prejel. To je res novost. Dam svetopisemski primer: Mojzes je bil v Egiptu. Videl je, kako narod trpi, in začel je delati za osvoboditev, vendar je moral bežati, ker so ugotovili, da je nekoga ubil. Potem je šel v puščavo, kjer je doživel veliko prečiščenje. Puščava je prostor prečiščenja.

Na koncu je v puščavi spoznal, da se mora vrniti v Egipt. Zdaj je bil poslan. Nekdo ga je poklical in mu dal to, o čemer je on sanjal, vendar ni vedel, kako to izvesti.

Nikoli ni pomislil, da bo narod pripeljal čez Rdeče morje, a ga je. Prej je bil on začetek aktivnosti, potem pa je to aktivnost od nekoga sprejel in je naredil tisočkrat več, kot bi prej sam.

Če povzamem: sanjati, imeti cilje, a biti na razpolago?
Tako je. Biti na razpolago, odprt.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 281
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin